Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Današnji namig na repu poletja vam bo zaupala Maša Pelko, filozofinja, dramatičarka in režiserka, letošnja nagrajenka za najboljšega mladega dramatika na Tednu slovenske drame.
Marcello in Fabrizio sta italijanska študenta medicine, ki sta bila pol leta na študentski izmenjavi v Ljubljani. Pravita, da je Ljubljana skoraj preveč urejena, ljudje pa upoštevamo pravila, kar je ravno obratno od njunega rodnega Palerma na Siciliji. Tam rdeča luč na semaforju ne pomeni nič, prehod za pešce tudi ne, kolesarskih stez pa tudi ne poznajo. Pravita, da je študij medicine v Sloveniji boljši, ker sta se lahko “dotikala pacientov”, v Palermu je namreč poudarek na teoriji, skoraj nič na praksi. Srečali smo ju na poti domov na letališču v Trstu - zakaj nista potovala iz Ljubljane? Ker so povezave z Italijo slabe oziroma jih sploh ni. Več o Sloveniji, Palermu, italijanski desni vladi, zavajajočih zdravstvenih trditvah in o glasbi, zaradi katere smo ju tudi opazili na letališču, saj sta igrala kitaro in prepevala, pa sta povedala v oddaji Prihodi/Odhosi.
Minulo nedeljo je minilo 240 let od prvega vzpona na Triglav in prvopristopniki so takrat Triglavski ledenik zaradi zelene barve firnovega ledu poimenovali zeleni plaz. Na ledeniku so nekoč smučali, tam so prirejali celo republiška smučarska prvenstva. Danes seveda to ni več mogoče, saj se površina ledenika vztrajno manjša. Od prve meritve se je Triglavski ledenik zmanjšal 20-krat po površini in 200-krat po prostornini. V projektu Očistimo gore te dni poteka čistilna akcija ledenika, čisti ga 11 prostovoljcev.
Profesor s katedre za ekologijo in varstvo okolja biotehniške fakultete v Ljubljani dr. Ivan Kos že od otroštva naprej velik del svojega življenja preživlja tudi v gozdu. Tudi zato svojim študentom predlaga v branje roman Izmael. Gre za prvenec ameriškega pisatelja Daniela Quinna iz leta 1992. Roman je postal svetovna uspešnica in navdih za popularno kulturo. Še pred uradnim izidom je Daniel Quinn prejel štipendijo Teda Turnerja za delo, ki ponuja izvirno in pozitivno rešitev globalnih, še posebej okoljevarstvenih problemov.
Slovenska policija preverja, ali so ljudje dobro opremljeni, se pogovorijo z oskrbniki v kočah, svetujejo in opominjajo. Zadnjih nekaj let opažajo, da hodijo ljudje v gore dobro opremljeni in pripravljeni, še vedno pa se najde kdo, ki želi na Mangart v natikačih. Prav na Mangartu je bila načrtovana ena od zadnjih poletnih preventivnih akcij slovenske policije, druga na Vršiču. Čeprav jo je zagodlo vreme, akciji nista odpadli, saj se najdejo tudi taki, ki si želijo narediti selfi v gorah, pobeljenih s prvim snegom.
Zgodba o neutrudnem češkem tekaču, petkratnem olimpijskem zmagovalcu, ki je med hladno vojno premikal meje železne zavese in povzročal preglavice politikom tako na Zahodu kot na Vzhodu. Žal so bile njegove sanje o prijateljstvu poteptane pod sovjetskimi tanki med invazijo na Češkoslovaško pred 50 leti.
Čeprav je mehanika nikdar ni zanimala in je oče ni prepričal niti v popravljanje kolesa, po poklicu pa je vzgojiteljica, je Marija Lah morala poprijeti za dežnikarski posel. Že skoraj tri desetletja vodi delavnico in trgovinico, brez instagram profila. "Računalnik je čisto zadnja stvar v mojem življenju. Brez mojih rok in brez šivalnega stroja ne gre!"
Kar dva namiga ima za vas stand up komik in prevajalec Boštjan Gorenc - Pižama.
Skoraj bi lahko rekli, da že za rep držimo pridevnik “poletni”, v rubriki poletni namig. Danes vam ga bo zaupal stand up komik in prevajalec Boštjan Gorenc - Pižama
Evropska komisija narekuje, da moramo s 1. septembrom opustiti uporabo halogenskih žarnic in jih zamenjati z LED-svetili
Kako se izogniti gnečam pri pridobivanju vozovnice integriranega javnega potniškega prometa?
Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika vam priporoča sprehod ali kolesarjenje ob Kamniški Bistrici.
Sebastian mesec dni potuje po Evropi, končna destinacija je Romunija, iz Slovenije pa je potoval proti Beogradu, udeležil naj bi se namreč festivala trobentačev v Guči. Zdi se mu, da ljudje vedno potujemo v oddaljene dežele, ne da bi se zavedali, da imamo tudi v svoji bližini čudovite kraje. Prihaja iz Bourdeauxa in pravi, da čeprav so vinska dežela, poznajo in pijejo tudi slovenska vina. Učitelj športne vzgoje in trener rokometa se je oglasil v oddaji Prihodi/Odhodi.
Če govorimo o najboljših aktualnih slovenskih pesnikih ne moremo spregledati Esada Babačića. Odrezani od neba je njegova zadnja pesniška zbirka, kjer avtor znova dokazuje, da za nekaj, kar bi bilo lahko zgodba ali cel roman, včasih zadostuje ena sama vrstica. Vseeno pa včasih, svojemu začudenju navkljub, poseže tudi po obširnejših proznih besedilih.
“Sprejemanje preteklosti, soustvarjanje prihodnosti” je krovna tema, pisana druščina iz 27 držav je razpravljala o 14ih izzivih. Od urbanizacije do čebel, od kibernetske varnosti do zmanjševanja porabe alkohola med mladimi, od nelegalne trgovine s človeškimi organi do izkoreninjenja revščine. Čeprav njihove rešitve niso zavezujoče in jih lahko evropski poslanci upoštevajo ali ne, je med udeleženci seje veliko optimizma; ne le glede soočanja s trenutnimi težavami, temveč tudi glede bolj dolgoročne prihodnosti EU.
Ekipa študentov petih fakultet Univerze v Ljubljani je po skoraj dveh letih dokončala robotsko jadrnico Iris, ki bo v naslednjem letu začela plovbo po Atlantskem oceanu. Z jadrnico tekmujejo na mednarodnem odprtem tekmovanju “Microtransat Challenge”, katerega cilj je prepluti Atlantik z avtonomnim plovilom.
Frančišek Križ je bil najmlajši udeleženec na letošnjih jazz delavnicah na mednarodnem festivalu Jazzinty v Novem mestu. Trobento je začel igrati pri sedmih letih, zdaj je star trinajst, v prihodnje pa si želi igrati v orkestru. “Jazz je glasba, pri kateri moraš razmišljati. House glasbo nastaviš na računalniku in se predvaja, jazz pa igraš sam in improviziraš. Pri jazzu moraš razmišljati o lestvicah.” Frančišek pravi, da ne posluša moderne glasbe, ampak klasično. Večina njegovih sošolcev posluša house muziko, on pa raje kakšno violino. Glasba zanj ne bo samo hobi, rad bi bil glasbenik po poklicu, zato se bo po osnovni šoli vpisal na konzervatorij. “Trenutno se veliko ukvarjam z glasbo, ta mi predstavlja velik del prostega časa. Ne predstavljam si, kako bi preživel brez glasbe.”
Množica ljudi v Sloveniji prebira knjige v okviru bralne značke za odrasle. Ta se je že tako zlila z vsakdanom knjižnic, da smo pozabili, od kod izvira. Ideja o tem, da bi kakovostne knjige načrtno prebirali tudi odrasli, je pred 18. leti zrasla na zeljniku znane ptujske knjižničarke in pripovedovalke pravljic Liljane Klemenčič. Pravljičarka, ki s svojimi pripovedmi navdušuje tako otroke kot odrasle, je tudi pobudnica projekta Pravljice z jogo.
Buden kupec in buden prodajalec morata biti ves čas v pogonu. Spanje je znak šibkosti, zato ni čudno, da želijo ambiciozni posamezniki pripadati tako imenovani nespečni eliti. Toda neodvisni strokovnjak za spanje dr. Neil Stanley opozarja, da še tak superčlovek rabi napajanje, torej zadostno količino spanja. Klinična psihologinja dr. Vita Štukovnik pojasnjuje, kaj se zgodi, če ne pridobimo zadostne količine kakovostnega spanca in kako ga izboljšati. Kaj pa štetje ovac – pomaga? “Ja, zakaj ne! Gre za preprosto tehniko odvračanja pozornosti od negativnih mislih, ki lahko marsikomu koristi.”
Profesor na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Andrej Bauer vam predlaga branje enega najprepoznavnejših pisateljskih peres 20. stoletja.
Neveljaven email naslov