Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, Ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi Ime meseca februarja.
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi ime meseca februarja
Judita Nahtigal je ime tedna v februarju 2016 postala, ko so v dijaški dom v Kranju, katerega ravnateljica je, sprejeli štiri begunce in ob tem prejeli veliko različnih odzivov, nekateri so bili pozitivni, glasnejši pa so bili negativni komentarji, polni agresije in sovraštva. Takratnega dogajanja se spominja kot dramatičnega, divjega, iz njega se je naučila veliko: “Ko premišljujem o tem, imam deljen občutek. Zelo sem nesrečna zaradi dogajanja, ker zadeva ni uspela zaradi nestrpnosti in sovraštva. Ostal pa je tudi dober občutek tiste druge polovice ljudi, ki so me podpirali in mi čestitali.”
“Prepričana sem, da so eni glasnejši kot drugi. Pozitivni, dobri, strpni, človekoljubni so mirnejši, ne toliko agresivni. Ljudje, ki izražajo nestrpnost, odklanjajo druge kulture, so glasnejši in agresivnejši. Ne vem, ali je glasnost prav znak, kako smo v družbi razdeljeni.”
Danes so tako kot večina drugih izobraževalnih ustanov po državi vrata odprli tudi dijaški domov. V kranjskega se je vrnila približno polovica stanovalcev, od dvaindvajsetih, ki sicer bivajo tam, se je včeraj in danes vrnilo deset stanovalcev. Ob vprašanju, kdo se je koga bolj veselil, ali oni dijakov ali dijaki njih in vrnitve v nekakšno normalo, Judita Nahtigal odgovarja, da so zaposleni dijake zelo pogrešali: “Ko se z dijaki pogovarjamo, izražajo predvsem željo o vnovičnem snidenju z vrstniki. Utopično je pričakovati, da bi kdo rekel, da jim je bil dolgčas po vzgojiteljih. A jaz mislim, da so radi tukaj, ker jim ne manjkajo samo vrstniki in družba, ampak celoten način življenja tu, strukturiran dan, ki ga imajo.” Dodaja še, da imajo z bivanjem v dijaškem domu tudi občutek varnosti, ki se ga večina ne zaveda, pa to, da je nekomu mar zanje, nekomu pripadajo, lahko z nekom delijo svoje stiske.
“Ne gre samo za finančne težave dijakov in družin, gre tudi za druge stiske. Domače stene skrivajo marsikaj, a mladostniki o tem ne govorijo. Bolj se kaže to v oblikah vedenja. V zadnjih letih imamo primere samopoškodovalnega vedenja pri dekletih, fantje to izkazujejo skozi agresijo.”
Glede izobraževanja na daljavo, ki je potekalo v preteklih dveh mesecih, za nekatere poteka še zdaj, ministrstvo pa ga v določeni meri napoveduje tudi za jesen, pravi, da verjame obema platema, ki ju vidimo v javnosti: “Po eni strani je slika uspešna, a zanesljivo je tudi tista druga plat, ko učencem doma manjka učna pomoč. Niso vsi starši enako vešči dela z računalnikom, da pomagajo otrokom, ne sledijo več učnim zahtevam. So pa zagotovo skozi to izbruhnile kakšne stiske, ki jih ne poznamo, ko je bil otrok sam v zavetju svoje sobe ali svoje družine in se je šele takrat zavedel tega, kaj mu pomeni šolsko okolje.”
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, Ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi Ime meseca februarja.
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi ime meseca februarja
Judita Nahtigal je ime tedna v februarju 2016 postala, ko so v dijaški dom v Kranju, katerega ravnateljica je, sprejeli štiri begunce in ob tem prejeli veliko različnih odzivov, nekateri so bili pozitivni, glasnejši pa so bili negativni komentarji, polni agresije in sovraštva. Takratnega dogajanja se spominja kot dramatičnega, divjega, iz njega se je naučila veliko: “Ko premišljujem o tem, imam deljen občutek. Zelo sem nesrečna zaradi dogajanja, ker zadeva ni uspela zaradi nestrpnosti in sovraštva. Ostal pa je tudi dober občutek tiste druge polovice ljudi, ki so me podpirali in mi čestitali.”
“Prepričana sem, da so eni glasnejši kot drugi. Pozitivni, dobri, strpni, človekoljubni so mirnejši, ne toliko agresivni. Ljudje, ki izražajo nestrpnost, odklanjajo druge kulture, so glasnejši in agresivnejši. Ne vem, ali je glasnost prav znak, kako smo v družbi razdeljeni.”
Danes so tako kot večina drugih izobraževalnih ustanov po državi vrata odprli tudi dijaški domov. V kranjskega se je vrnila približno polovica stanovalcev, od dvaindvajsetih, ki sicer bivajo tam, se je včeraj in danes vrnilo deset stanovalcev. Ob vprašanju, kdo se je koga bolj veselil, ali oni dijakov ali dijaki njih in vrnitve v nekakšno normalo, Judita Nahtigal odgovarja, da so zaposleni dijake zelo pogrešali: “Ko se z dijaki pogovarjamo, izražajo predvsem željo o vnovičnem snidenju z vrstniki. Utopično je pričakovati, da bi kdo rekel, da jim je bil dolgčas po vzgojiteljih. A jaz mislim, da so radi tukaj, ker jim ne manjkajo samo vrstniki in družba, ampak celoten način življenja tu, strukturiran dan, ki ga imajo.” Dodaja še, da imajo z bivanjem v dijaškem domu tudi občutek varnosti, ki se ga večina ne zaveda, pa to, da je nekomu mar zanje, nekomu pripadajo, lahko z nekom delijo svoje stiske.
“Ne gre samo za finančne težave dijakov in družin, gre tudi za druge stiske. Domače stene skrivajo marsikaj, a mladostniki o tem ne govorijo. Bolj se kaže to v oblikah vedenja. V zadnjih letih imamo primere samopoškodovalnega vedenja pri dekletih, fantje to izkazujejo skozi agresijo.”
Glede izobraževanja na daljavo, ki je potekalo v preteklih dveh mesecih, za nekatere poteka še zdaj, ministrstvo pa ga v določeni meri napoveduje tudi za jesen, pravi, da verjame obema platema, ki ju vidimo v javnosti: “Po eni strani je slika uspešna, a zanesljivo je tudi tista druga plat, ko učencem doma manjka učna pomoč. Niso vsi starši enako vešči dela z računalnikom, da pomagajo otrokom, ne sledijo več učnim zahtevam. So pa zagotovo skozi to izbruhnile kakšne stiske, ki jih ne poznamo, ko je bil otrok sam v zavetju svoje sobe ali svoje družine in se je šele takrat zavedel tega, kaj mu pomeni šolsko okolje.”
Jera Musič ni običajna 20-letnica, saj ni prehodila le El Camina oziroma Jakobove poti, pač pa tudi 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, ki vodi skozi 14 zveznih držav, od Spinger Mountaina v Georgii do Mount Katahdina v Mainu. Jeri, ki je imela v srednji šoli celo popravni izpit iz športne vzgoje in se ji ni dalo niti na Rožnik, je zdaj hoja postala način življenja, ima pa tudi že svoje popotniško ime Beets.
Martin Močnik je bil od nekdaj samostojen, bil je gostinec, od katerega je bilo odvisno več ljudi. Pred 11 leti pa je zaradi hude sladkorne bolezni izgubil vid in življenje se mu je obrnilo na glavo. Takrat je razmišljal, ali naj se smili sam sebi ali pa svoje življenje prilagodi hendikepu. In ga je. Ker so stvari, ki jih več ne more početi, je pač začel početi tisto, kar lahko. Potuje in hodi. S psičko Bibo sta leta 2018 sama prehodila španski Camino.
Hani Geder se je pred dobrima dvema letoma sesul svet. Da bi se rešila bremena žalosti, se je odpravila na El Camino. Ko se je vrnila, je imela načrt za potovanje v Mongolijo s prijateljico, a ji je pot prekrižala ideja, da bi prehodila Vio Adriatico. Nanjo se je odpravila s kužkom Panom, a je na polovici poti spremenila načrte in se s hrvaškima pohodnikoma preusmerila na Vio Dinarico. V 63 dneh je prehodila približno 1300 kilometrov po Via AdriDinarici.
Podjetnik letošnjega leta je postal Peter Podlunšek, lastnik in direktor murskosoboške družbe Medicop, ki je svetovno priznana proizvajalka medicinske opreme in reševalnih vozil. Podjetje Medicop so pred štirimi desetletji ustanovili njegovi starši, letos pa se je skoraj sto zaposlenih preselilo v nove proizvodne in poslovne prostore. Kljub ponudbam ne razmišljajo o prodaji podjetja, ki svoje izdelke izvaža v šestdeset držav, prav tako pa vrhunski akrobatski pilot za zdaj še ne razmišlja, da bi ostal na tleh.
Na tradicionalni prireditvi Ime leta smo gostili posebej izstopajoče posameznike, ki so zaznamovali vseh 12 mesecev iztekajočega se leta.
Nara Petrovič je nekdanji puščavnik, publicist, okoljski aktivist, brez stranišča že 15 let. Pravi, da je razlika med potrošnikom in potratnikom. "Potrošiti pomeni uporabiti do bridkega konca. Ta obleka, ki jo nosim … Ko ne bo več za na televizijo, bom šel z njo na radio, potem na njivo, na koncu bo predpražnik. Ko ne bo več niti za to, bo zastirka na vrtu, ko bo preperela, bo pristala v kompostu.”
Profesor zgodovine, popoldanski tiskar in občasni bloger Sven Merhar se brez dlake na jeziku obregne ob dolgočasne predbožične pridige in pridigarje, ki nam v adventnem času, ko svoje materialistično poslanstvo opravljamo v svoji polnosti, življenje grenijo s pridušanjem čez eksistenčno bistvo: da radi zapravljamo za lepe plastične stvari.
Poslušalci razkrivajo svoje grenko otroško spoznanje o tem, kdo jih je prepričeval, da Božička, Miklavža in dedka Mraza ni
Gašper vsako leto tradicionalno s prijatelji 14 dni pred novim letom v brunarici igra računalniške igre. Sestri dvojčici Polona in Katja med sprehodom delita sladkarije mimoidočim. Alenka skupaj z družino tekmuje, kdo prvi po radiju sliši skladbo Last Christmas. Črtovi prijatelji pa že nestrpno pričakujejo njegov predbožični glasbeni miks.
Na področju digitalnega prehoda na pametna mesta in skupnosti že dlje časa obstajajo globalne strategije, ki skušajo zajeti bistvena področja družbene transformacije. Eden takšnih je tudi projekt SRIP, ki poteka v okviru Strategije pametne specializacije EU. Slovenija je k projektu pristopila že leta 2015. Prepoznala je 9 ključnih gospodarskih področij, ki so pomembna za razvoj Slovenije, eno od njih pa je tudi področje pametnih mest. Delo, ki ga koordinirajo na Institutu »Jožef Stefan« poteka v Strateško razvojnem inovacijskem partnerstvu pametna mesta in skupnosti. Vse podrobnosti je Borisu Žgajnarju pojasnila Vodja centra za pametna mesta in skupnosti na Institutu “Jožef Stefan”, dr. Nevenka Cukjati. Projekt je nastal v okviru Strateško razvojno inovacijskega partnerstva, tudi s pomočjo evropskih sredstev.
V okrašenih mestih se zdaj že počasi prižigajo praznične luči. Kot vsako leto je tudi v avstrijskem Gradcu predbožični čas nekaj posebnega. Tam na primer lahko na dvorišču deželnega dvorca občudujete ledene jaslice, ki jih je umetnik Kimmo Frosti oblikoval iz 35 ton ledu. Tatjana Pirc pa je v Ljubljani srečala Susanne Höller z graškega turističnega urada. Pogovarjali sta se o tamkajšnjih božičnih sejmih, ponudbi in odgovornem odnosu mesta Gradec do okolja.
Ob načrtovanju varovanja podatkov moramo v obzir vzeti širšo sliko in upoštevati mnogo različnih teoretičnih scenarijev, ki bi lahko privedli do zloma normalnega delovanja javnih institucij. To bo od začetka prihodnjega leta naloga Uprave za informacijsko varnost, ki jo vodi dr. Uroš Svete, obramboslovec in izredni profesor na Fakulteti za družbene vede ter nekdanji direktor Direktorata za informacijsko družbo. Med pogovorom v studiu nam razloži, kakšne bodo naloge nove uprave in kateri so največji izzivi, ki jo čakajo.
V Štihovi dvorani Cankarjevega doma danes zvečer krstna uprizoritev drame to jabolko, zlato, ki je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma, SNG Drame Ljubljana in Mestnega gledlišča ljubljanskega. V Pokrajinskem muzeju Maribor pa so v torek odprli novo stalno razstavo Portret meščanstva. Razstava v ospredje postavlja kulturno življenje v Mariboru v 19. stoletju, ko je meščanstvo doživelo svoj popolni razcvet. Foto: Matej Povše
Reševanje problemov onesnaževanja okolja v ladijskem prometu se odvija z upočasnjeno dinamiko, a vendarle se. Evropska komisija napoveduje dodatno obdavčitev ladjarjev po sistemu onesnaževalec plača, ogromno pa bi lahko prispevali že samo z uvedbo sistema, ki ga poganja veter. Pri slovenskem podjetju Mides design pravijo, da imajo rešitev za kar 55 odstotkov vseh obstoječih tovornih ladij. Razvili so namreč avtomatsko in zložljivo jadrovje, imenovano aero jadra, projekt pa nastaja v okviru Strateško razvojno inovacijskega partnerstva. Vse podrobnosti je predstavil konstruktor in oblikovalec Erik Šifrer.
Hongkong je že pol leta eno izmed žarišč protestov po svetu. Tisoči ljudi se vsak dan, predvsem pa čez konec tedna, zbirajo na ulicah, postajah podzemne železnice, v veleblagovnicah ali na letališčih in ostro nasprotujejo tako lokalnim oblastem kot težnjam Kitajske po večjem nadzoru nad tem močnim finančnim in gospodarskim središčem na vzhodni kitajski obali. Mesto je bilo 12 let tudi dom za španskega novinarja in dopisnika Davida Jimeneza, ki že od preloma tisočletja spremlja tamkajšnje razmere.
Triglavski ledenik je približno enkrat manjši in tanjši od približno petdeset kilometrov vzhodneje in štiristo metrov nižje ležečega bratca pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Legendarni kitarist Jimi Hendrix se je rodil na današnji dan leta 1942. Njegovo glasbo opisujejo kot pionirsko, eksperimentalno, uničujočo, osvobajajočo, prodorno, vizionarsko.
Ko smo aprila v naši oddaji Nedeljski izlet predstavljali knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino, ki zaenkrat še vedno domuje v ljubljanski Kazini v središču mesta, smo dejali, da v tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo dragoceno gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki … V teh dneh pa nas je presenetila novica, da knjižnico zapirajo za javnost. Peticijo za ohranitev knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino so podpisali številni ugledni posamezniki, poziv pa naslavljajo na ministrstvo za izobraževanje, vlado in državni zbor, pa tudi na vodstvo inštituta. Tatjana Pirc je direktorja Inštituta za novejšo zgodovino Jureta Gašpariča vprašala, zakaj so se odločili, da knjižnico zaprejo za javnost.
Vmesniki med možgani in računalniki se zdijo kot znanstvena fantastika, ki se pojavlja le v medicini. Delno ta trditev drži – v rabo so za zdaj prišli po večini le v medicinske namene, nikakor pa ti vmesniki niso znanstvena fantastika. Raziskovalci jih izpopolnjujejo in iščejo nove načine uporabe, hkrati pa se ukvarjajo tudi z etičnimi vprašanji, ki se nanašajo na zaznavanje naših čustev. O teh dilemah govori dr. Maryam Alimardani z Univerze v Tilburgu.
Neveljaven email naslov