Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
O dogajanju v Združenih državah z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Od kod to nasilje, ki je več kot očitno del sistemsko zakoreninjenega rasizma v ZDA? Poznamo zgodovino sužnjelastništva, pa državljansko vojno in boj za državljanske pravice, ki pravzaprav še ni končan. Kaj poganja sodobni ameriški rasizem?
Obstaja pa še en zgodovinski okvir. Vse se je začelo z neoliberalizacijo ameriške družbe v 80. letih 20. stoletja, pod predsednikom Ronaldom Reaganom. Neoliberalizacija, ki jo je v ZDA uvedel Reagan, kmalu nato pa se je razširila po vsem svetu, je prinesla nekaj zelo zanimivega, kar žal še ni bilo ustrezno oziroma dovolj raziskano – povzročila je namreč splošno kriminalizacijo. Neoliberalizacija družbe in gospodarstva vodi v množično siromašenje. Ljudje, ki ostanejo brez službe, in v ameriškem primeru so bili to predvsem Afroameričani, se začnejo ukvarjati s kriminalom. Američanom se zdi najboljša rešitev množična kriminalizacija pred zaporov. Mladih Afroameričanov ne aretirajo, ker bi bili res kriminalci, ampak ker so kriminalizirani. Obravnavajo jih kot nov nevarni razred, t. i. “dangerous class”, in jih pošiljajo v zapore, ki so se spremenili v nekakšna taborišča. Američani za to uporabljajo izraz “warehousing”, skladiščenje.
Očitno pa je tudi policija v procesu neoliberalizacije dobila neke nove, nedoumljive, naloge.
Policisti se se prelevili v nekakšne socialne delavce. Policija se je morala začeti ukvarjati z brezdomci, pa tudi z duševnimi bolniki. V San Franciscu in Berkleyju, kjer živim, v predelu Tenderloin, živijo skoraj le ljudje, ki mentalno niso ravno najbolj stabilni, toda po popolni privatizaciji družbe zanje v bolnišnicah preprosto ni prostora. V ZDA so bolnišnice in druge javnozdravstvene ustanove uničili. Američanom se ne zdi nič nenormalnega, da se na poti v službo dobesedno spotikajo čez brezdomce, ki nimajo niti postelje. V San Franciscu moraš na ulici vijugati med ljudi, ki živijo v šotorih, postavljenimi poleg stolpnic Twitterja in Uberja, izjemno bogatih ameriških korporacij.
Policija torej grobo opravlja naloge, ki bi jih morale opravljati neke druge javne službe, teh pa ni. Zdaj že slišimo pozive k reformiranju policije. V Mineapolisu, kjer je umrl George Floyd, naj bi jo celo razpustili in ustanovili novo?
Težava v resnici ni policija, ampak sistem. Policije ni mogoče reformirati. Tudi če bi policiste lahko reformirali s posebnim “javnim usposabljanjem”, kot pravijo temu, to ne bo dovolj. Policija preprosto ne more odpraviti sistemske težave. Nujna je menjava sistema. Mislim, da je ameriška težava to, da vsi za vse krivijo Trumpa, ki je res nestabilna, nenavadna pojava. Je avtoritarni populist, kakršne, kot sem slišal, imate zdaj tudi v Sloveniji. Trump je predstavnik te nove vrste politikov, toda v resnici težava leži v sistemu.
Kdo so ljudje, ki so po ogledu pretresljivega posnetka umora takoj prišli na ulice?
Ko so izbruhnili protesti, sem se že takoj prvo noč odpravil v Oakland. Tam nisem videl ne desničarjev ne levičarjev, to je bila prava ljudska vstaja. Ljudje so bili že dolgo zaprti v karanteni, tu govorijo, da so bili v ekonom loncu pandemije, in vse to je nenadoma eksplodiralo. Povod je bil seveda umor Georda Floyda, toda protesti so tako siloviti zaradi zgodovinskega rasizma oziroma policijskega nasilja. V ozadju so seveda tudi karantena, pa celotna šarada z Bidnom, Trumpom in Berniejem Sandersom, ki je res bil možna alternativa sedanjemu sistemu, čeprav je tudi sam njegov del. Med ljudmi se je nabralo veliko nezadovoljstva, ki je preprosto eksplodiralo. Zelo smešno se mi je zdelo, ko sem slišal Trumpa antifašizem razglasiti za sovražno, teroristično organizacijo. Ta človek je dejansko razglasil antifašizem za teroristično organizacijo. Govori o profesionalnih organizatorjih upora in podobno. To preprosto ni res. V Oaklandu, ki je res pisano mesto, nisem videl profesionalnih upornikov, ampak vstajo naroda, ki še vedno traja. Na protestih sodelujejo revni ljudje, študenti, ljudje v zelo prekarnem položaju, ki ne vedo, ali bodo jutri še imeli službo.
Kdo so potem tisti, ki plenijo trgovine ter uničujejo zgradbe in drugo?
Mislim, da je to napačno vprašanje. Ameriški mediji se trudijo preusmeriti vso pozornost javnosti na to. Nočejo se ukvarjati s potrebo po reformi sistema, ampak s tem, kako ljudje izražajo nezadovoljstvo. Bodimo iskreni: težava je to, da je bil ta človek ubit. Težava je to, da ni bil prvi in žal verjetno tudi ne zadnji, ki bo tako umorjen. Za ameriške medije bi bilo bolje, da bi se raje kot razbitim izložbam posvetili tem temam.
Omenil ste, da del problema ni samo Trump temveč tudi demokratska stranka z Josephom Bidnom na čelu.
Joseph Biden je izjavil, da bi morali policiste naučiti ljudi streljati v noge namesto v glavo. To je odličen prikaz razlik v ameriški parlamentarni politiki, med političnimi elitami. Republikanci bi ljudi streljali v glavo, demokrati pa v noge. Dokler se ne bo spremenila celotna paradigma oblasti, dokler se ne bo spremenil ameriški pogled na politiko, dokler se ne bo spremenila ameriška politična miselnost, v ameriški družbi ne bo prave spremembe in take vstaje se bodo nadaljevale.
Ali bodo imeli protesti vpliv na novembrske predsedniške volitve? Pandemija, svetovna gospodarska kriza in trenutni protesti so precej premešali karte.
Mislim, da še nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ameriška levica, progresivno-liberalne sile, si ob omembi Bidna zatiska nos. Celo ljudje, ki so blizu demokratskim centrom moči, demokratski stranki, o Bidnu govorijo zelo zadržano. Pravijo, da je manjše zlo. Trump je vsekakor največje zlo, s tem se strinjam. Ali bi bil lahko ponovno izvoljen? Ne verjamem. Mislim, da je zaradi vsega, kar je počel med pandemijo in kar počne zdaj, ob protestih, izgubil veliko podpore. Žal izvolitev Bidna, ki mislim, da je najverjetnejša, ne bo spremenila skoraj ničesar. Amerika bo kot imperij, kot svetovni hegemon, še naprej propadla, saj je v prevelikih finančnih in gospodarskih težavah.
Poglejva malo dlje. Prevlada bele anglosaške elite je zakoreninjena; jasno je, da je njen glasnik Trump. Pa vendarle, demografska slika ZDA kaže, da bo skupina tako imenovanih obarvanih Američanov kmalu večja. Njihovi predstavniki bi se morali prebiti na najvišje politične položaje, a kot kaže, se to ne bo zgodilo. To je težko razumeti.
Rasizem je v ameriški družbi pustil tako globoke sledi, da tega zgolj demografske razmere ne bodo mogle spremeniti. Drugače povedano, Trump kot populist predstavlja staro Ameriko, belo Ameriko, bogato Ameriko. To skupino imenujejo WASP, beli anglosaksonski protestanti. Ta Amerika in tudi belska Amerika je demografsko že del preteklosti, še vedno pa predstavlja politično realnost. Trump poskuša to manjšino karseda militantno mobilizirati. Ne, ker bi imel Trump kakršno koli jasno politiko in vizijo, ampak ker le tako lahko ostane v Beli hiši. Njegov cilj je oblast, mobilizacija nezadovoljstva desničarskih belcev pa je populistični trik. Ali bo demografska sestava ZDA lahko upočasnila ali celo preprečila prevlado trumpizma v Ameriki? Mislim, da ga bo, a ne še kmalu.
Dejstvo je, da ZDA že nekaj časa propadajo, gospodarsko, tudi vojaška premoč se zmanjšuje, navznoter jih razjedajo težave, kot je rasizem. Težko se je izogniti primerjavi s propadom Rimskega imperija.
Te dni znova prebiram knjigo, ki sem jo vzljubil med študijem, Zgodovina zatona in padca Rimskega imperija Edwarda Gibbona. Res se mi zdi, kot da je pisal o Ameriki, edina razlika je to, da je sodobna poezija slabša od tiste iz časov propada Rimskega imperija. Požari in neredi, s katerimi se izteka stoletje Amerike, njen zlati vek, so resnično zelo podobni koncu vseh velikih cesarstev. Ne izteka se le ameriška svetovna prevlada, ampak tudi družbeno-zgodovinski sistem, ki ga imenujemo svetovno kapitalistično gospodarstvo. Res ne vem, kam gremo. Priznam, da me kar malo skrbijo trditve nekaterih, da se rojeva novi fevdalizem, ki bo temeljil na neposrednem izkoriščanju in nasilju, tako kot stari fevdalizem. Tako mislim, ker kapitalizem ne ustreza več niti kapitalistom, saj je to zelo draga in tudi nevzdržna ureditev. Ali smo na poti k nečemu še hujšemu od sedanjosti ali k nečemu boljšemu? Mislim, da je to odvisno predvsem od nas samih.
*Pogovor je pripravil Dejan Štamfelj, novinar TV Slovenija.
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
O dogajanju v Združenih državah z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Od kod to nasilje, ki je več kot očitno del sistemsko zakoreninjenega rasizma v ZDA? Poznamo zgodovino sužnjelastništva, pa državljansko vojno in boj za državljanske pravice, ki pravzaprav še ni končan. Kaj poganja sodobni ameriški rasizem?
Obstaja pa še en zgodovinski okvir. Vse se je začelo z neoliberalizacijo ameriške družbe v 80. letih 20. stoletja, pod predsednikom Ronaldom Reaganom. Neoliberalizacija, ki jo je v ZDA uvedel Reagan, kmalu nato pa se je razširila po vsem svetu, je prinesla nekaj zelo zanimivega, kar žal še ni bilo ustrezno oziroma dovolj raziskano – povzročila je namreč splošno kriminalizacijo. Neoliberalizacija družbe in gospodarstva vodi v množično siromašenje. Ljudje, ki ostanejo brez službe, in v ameriškem primeru so bili to predvsem Afroameričani, se začnejo ukvarjati s kriminalom. Američanom se zdi najboljša rešitev množična kriminalizacija pred zaporov. Mladih Afroameričanov ne aretirajo, ker bi bili res kriminalci, ampak ker so kriminalizirani. Obravnavajo jih kot nov nevarni razred, t. i. “dangerous class”, in jih pošiljajo v zapore, ki so se spremenili v nekakšna taborišča. Američani za to uporabljajo izraz “warehousing”, skladiščenje.
Očitno pa je tudi policija v procesu neoliberalizacije dobila neke nove, nedoumljive, naloge.
Policisti se se prelevili v nekakšne socialne delavce. Policija se je morala začeti ukvarjati z brezdomci, pa tudi z duševnimi bolniki. V San Franciscu in Berkleyju, kjer živim, v predelu Tenderloin, živijo skoraj le ljudje, ki mentalno niso ravno najbolj stabilni, toda po popolni privatizaciji družbe zanje v bolnišnicah preprosto ni prostora. V ZDA so bolnišnice in druge javnozdravstvene ustanove uničili. Američanom se ne zdi nič nenormalnega, da se na poti v službo dobesedno spotikajo čez brezdomce, ki nimajo niti postelje. V San Franciscu moraš na ulici vijugati med ljudi, ki živijo v šotorih, postavljenimi poleg stolpnic Twitterja in Uberja, izjemno bogatih ameriških korporacij.
Policija torej grobo opravlja naloge, ki bi jih morale opravljati neke druge javne službe, teh pa ni. Zdaj že slišimo pozive k reformiranju policije. V Mineapolisu, kjer je umrl George Floyd, naj bi jo celo razpustili in ustanovili novo?
Težava v resnici ni policija, ampak sistem. Policije ni mogoče reformirati. Tudi če bi policiste lahko reformirali s posebnim “javnim usposabljanjem”, kot pravijo temu, to ne bo dovolj. Policija preprosto ne more odpraviti sistemske težave. Nujna je menjava sistema. Mislim, da je ameriška težava to, da vsi za vse krivijo Trumpa, ki je res nestabilna, nenavadna pojava. Je avtoritarni populist, kakršne, kot sem slišal, imate zdaj tudi v Sloveniji. Trump je predstavnik te nove vrste politikov, toda v resnici težava leži v sistemu.
Kdo so ljudje, ki so po ogledu pretresljivega posnetka umora takoj prišli na ulice?
Ko so izbruhnili protesti, sem se že takoj prvo noč odpravil v Oakland. Tam nisem videl ne desničarjev ne levičarjev, to je bila prava ljudska vstaja. Ljudje so bili že dolgo zaprti v karanteni, tu govorijo, da so bili v ekonom loncu pandemije, in vse to je nenadoma eksplodiralo. Povod je bil seveda umor Georda Floyda, toda protesti so tako siloviti zaradi zgodovinskega rasizma oziroma policijskega nasilja. V ozadju so seveda tudi karantena, pa celotna šarada z Bidnom, Trumpom in Berniejem Sandersom, ki je res bil možna alternativa sedanjemu sistemu, čeprav je tudi sam njegov del. Med ljudmi se je nabralo veliko nezadovoljstva, ki je preprosto eksplodiralo. Zelo smešno se mi je zdelo, ko sem slišal Trumpa antifašizem razglasiti za sovražno, teroristično organizacijo. Ta človek je dejansko razglasil antifašizem za teroristično organizacijo. Govori o profesionalnih organizatorjih upora in podobno. To preprosto ni res. V Oaklandu, ki je res pisano mesto, nisem videl profesionalnih upornikov, ampak vstajo naroda, ki še vedno traja. Na protestih sodelujejo revni ljudje, študenti, ljudje v zelo prekarnem položaju, ki ne vedo, ali bodo jutri še imeli službo.
Kdo so potem tisti, ki plenijo trgovine ter uničujejo zgradbe in drugo?
Mislim, da je to napačno vprašanje. Ameriški mediji se trudijo preusmeriti vso pozornost javnosti na to. Nočejo se ukvarjati s potrebo po reformi sistema, ampak s tem, kako ljudje izražajo nezadovoljstvo. Bodimo iskreni: težava je to, da je bil ta človek ubit. Težava je to, da ni bil prvi in žal verjetno tudi ne zadnji, ki bo tako umorjen. Za ameriške medije bi bilo bolje, da bi se raje kot razbitim izložbam posvetili tem temam.
Omenil ste, da del problema ni samo Trump temveč tudi demokratska stranka z Josephom Bidnom na čelu.
Joseph Biden je izjavil, da bi morali policiste naučiti ljudi streljati v noge namesto v glavo. To je odličen prikaz razlik v ameriški parlamentarni politiki, med političnimi elitami. Republikanci bi ljudi streljali v glavo, demokrati pa v noge. Dokler se ne bo spremenila celotna paradigma oblasti, dokler se ne bo spremenil ameriški pogled na politiko, dokler se ne bo spremenila ameriška politična miselnost, v ameriški družbi ne bo prave spremembe in take vstaje se bodo nadaljevale.
Ali bodo imeli protesti vpliv na novembrske predsedniške volitve? Pandemija, svetovna gospodarska kriza in trenutni protesti so precej premešali karte.
Mislim, da še nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ameriška levica, progresivno-liberalne sile, si ob omembi Bidna zatiska nos. Celo ljudje, ki so blizu demokratskim centrom moči, demokratski stranki, o Bidnu govorijo zelo zadržano. Pravijo, da je manjše zlo. Trump je vsekakor največje zlo, s tem se strinjam. Ali bi bil lahko ponovno izvoljen? Ne verjamem. Mislim, da je zaradi vsega, kar je počel med pandemijo in kar počne zdaj, ob protestih, izgubil veliko podpore. Žal izvolitev Bidna, ki mislim, da je najverjetnejša, ne bo spremenila skoraj ničesar. Amerika bo kot imperij, kot svetovni hegemon, še naprej propadla, saj je v prevelikih finančnih in gospodarskih težavah.
Poglejva malo dlje. Prevlada bele anglosaške elite je zakoreninjena; jasno je, da je njen glasnik Trump. Pa vendarle, demografska slika ZDA kaže, da bo skupina tako imenovanih obarvanih Američanov kmalu večja. Njihovi predstavniki bi se morali prebiti na najvišje politične položaje, a kot kaže, se to ne bo zgodilo. To je težko razumeti.
Rasizem je v ameriški družbi pustil tako globoke sledi, da tega zgolj demografske razmere ne bodo mogle spremeniti. Drugače povedano, Trump kot populist predstavlja staro Ameriko, belo Ameriko, bogato Ameriko. To skupino imenujejo WASP, beli anglosaksonski protestanti. Ta Amerika in tudi belska Amerika je demografsko že del preteklosti, še vedno pa predstavlja politično realnost. Trump poskuša to manjšino karseda militantno mobilizirati. Ne, ker bi imel Trump kakršno koli jasno politiko in vizijo, ampak ker le tako lahko ostane v Beli hiši. Njegov cilj je oblast, mobilizacija nezadovoljstva desničarskih belcev pa je populistični trik. Ali bo demografska sestava ZDA lahko upočasnila ali celo preprečila prevlado trumpizma v Ameriki? Mislim, da ga bo, a ne še kmalu.
Dejstvo je, da ZDA že nekaj časa propadajo, gospodarsko, tudi vojaška premoč se zmanjšuje, navznoter jih razjedajo težave, kot je rasizem. Težko se je izogniti primerjavi s propadom Rimskega imperija.
Te dni znova prebiram knjigo, ki sem jo vzljubil med študijem, Zgodovina zatona in padca Rimskega imperija Edwarda Gibbona. Res se mi zdi, kot da je pisal o Ameriki, edina razlika je to, da je sodobna poezija slabša od tiste iz časov propada Rimskega imperija. Požari in neredi, s katerimi se izteka stoletje Amerike, njen zlati vek, so resnično zelo podobni koncu vseh velikih cesarstev. Ne izteka se le ameriška svetovna prevlada, ampak tudi družbeno-zgodovinski sistem, ki ga imenujemo svetovno kapitalistično gospodarstvo. Res ne vem, kam gremo. Priznam, da me kar malo skrbijo trditve nekaterih, da se rojeva novi fevdalizem, ki bo temeljil na neposrednem izkoriščanju in nasilju, tako kot stari fevdalizem. Tako mislim, ker kapitalizem ne ustreza več niti kapitalistom, saj je to zelo draga in tudi nevzdržna ureditev. Ali smo na poti k nečemu še hujšemu od sedanjosti ali k nečemu boljšemu? Mislim, da je to odvisno predvsem od nas samih.
*Pogovor je pripravil Dejan Štamfelj, novinar TV Slovenija.
Leta 1980 so Pankrti izdali prvenec Dolgcajt, to pa je bil tudi prvi punk album na Slovenskem. Ob 25-letnici izida je Založba kvalitetnih programov RTV Slovenija izdala digitalizirano CD inačico plošče z dodatno skladbo ZeKa pank, ob 40-letnici prve izdaje in 50-letnici Založbe pa je Dolgcajt Pankrtov spet na voljo v obliki LP-ja. Posebna omejena oštevilčena izdaja za zbiratelje v nakladi 700 izvodov na 180 gramskem vinilu z restavriranimi posnetki in posebnim LP masteringom vsebuje tudi arhivsko dokumentacijo in pretočno kodo. Več v obletnici albuma s frontmenom Petrom Lovšinom.
Ker vse poti vodijo v Rim, nas je zadnji dan Poletja v dvoje res odneslo v večno mesto.“Šla bi baba v Rim, ki bi imala s čim. Kupila bi si sakaj, ako bi imala zakaj,” pravi najslavnejši Rimljan Boris Raztresen, za domače Bore. Pravi, da Rim nima vodnjaka Trevi, zato pa je edini na tistem koncu, ki ima svojo vrtino. Prav tako se na osrednjem trgu ne gnetejo turisti, po njem se sprehajajo domače živali.
Tišina. Zapl ... zaplj ... zapletjanje. Zapletanje. Govorjenje prek vokala skladbe. Napačna izgovarjava. Kaj vse vas zmoti pri poslušanju radia? Identificirali smo sedem radijskih grehov!
Šli smo na Dunaj ... Nad Krškim! Tudi tam imajo živalski vrt, poštar vse pakete po veličastnem Dunaju razvozi v desetih minutah, domačini pa se ne morejo zediniti, ali je boljši valček ali polka
V tretji junijski oddaji Val kolesari smo na obrobju Ljubljane, v Podutiku, preizkusili gorsko kolo. V oddaji lahko prisluhnete tudi kakšnemu dobremu nasvetu za nakup kolesa, pa tudi kje vse so v Sloveniji primerne poti za tovrstno rekreacijo.
Tadej in Mitja sta se odločila, da v Poletju v dvoje naklepljemo eno, ki bo imela potencial zmage na Evroviziji, potencial seči na vrh britanskih in ameriških lestvic. Morda celo biti prva pesem zbirke, ki bo prejela Veronikino nagrado. Na pomoč so priskočili poslušalke in poslušalci ter Tilen Artač in Igor Bračič.
V Poletju v dvoje se odpravljamo po svetu doma. Naši valovski romarji so si za tretjo postajo izbrali Valeto. Preverili so, ali tudi ta nad Portorožem ponuja peščene plaže, mavrične koktejle in dobre žure. Na Barki pa smo iskali bradatega moža s pipo in kapitansko čepico.
Saša in Bobi sta oskrbnika Blejske koče nad Pokljuko. Saša si je od nekdaj želela, da bi postala oskrbnica koče v gorah in pred dvema mesecema se ji je uresničila želja. Od takrat pa v koči igra izključno Val 202! Pravi, da ima radio zato, da ga posluša in ni zgolj spremljava v ozadju, temveč že od nekdaj tudi njen sopotnik. Spominja se, da se je ob uspehu rokometašev vozila skozi Rimske Toplice, v poslušanje pa se je tako vživela, da je spregledala omejitev ter naletela na radar. Bobi je včasih poslušal druge radijske postaje, saj se je rodil na Švedskem, kjer je 31 let tudi živel in tam igra drugačna glasba in druge radijske postaje. Če je Val 202 začel poslušati zaradi Saše, sedaj pa ga posluša, tudi ko nje ni tam.
Včasih tudi radio ne igrá gládko ampak ígra gladkó. Ti, ti naglasi. In med našimi poslušalci so tudi taki, ki nas opozarjaj na naše napake, netočne podatke in narobe naglašene besede. Med njimi je tudi naš naslednji gost dušan. Dušan je tudi zmajar, z zmajem je s Šmarne gore poletel več kot 500-krat, seznam narobe naglašenih besed, ki jih je slišal na radiu, tudi na Valu 202 pa je daljši od 3000 zapisov. A nekatere so, čeravno se slišijo še tako čudne, tako zapisane v Pravopisu.
Na kmetiji pri Svetiku, ki je ena od dveh kmetij blizu Spodne Idrije, Val 202 igra tudi v štali. Poslušalec Mario program spremlja in posluša od samega začetka oddajanja Vala 202, včasih je imel še tranzistor, da je radio poslušal tudi med košnjo, da ni zamudil aktualnih vsebin in uspehov slovenskih športnikov. Glasbenik po duši včasih pomaga pri izboru popevke tedna, včasih pa kaj pove tudi v nočnem programu na Prvem. Ne mara, da poslušalci tikajo voditelje, pa tudi, če to počnejo voditelji rez obrazložitve zakaj.
Poslušalec Matevž prihaja iz Ribnice in dela v kovinski industriji, v delavnici pa vsak dan poslušajo Val 202. Všeč mu je, ker najlepše lovi in ker mu nudi najširši spekter vsebin, pa tudi zaradi dobrega razmerja glasbe in govora.
V zgodovini Vala 202 je zabeleženih kar nekaj zanimivih lokacij, s katerih smo vas pozdravljali aktualni in nekdanji Valovci. Oglasili smo se izpod morske gladine, z vrha Triglava, tokrat pa smo šli še višje: na letalo.
Aleksandra Gregorc je zvesta poslušalka Vala 202 že od otroštva. Vez med našo radijsko postajo in Aleksandro pa se je poglobila pred šestimi leti, ko je njeno vas prizadel hud žledolom in kar 16 dni niso imeli elektrike. S pomočjo generatorja je Val 202 pri njih igral tudi v tem času in bil povezava s svetom, od katerega so bili takrat odrezani. Podobne občutje je doživljala tudi ob letošnji epidemiji.
Avto je za mnoge prostor, kjer največkrat poslušajo našo radijsko postajo. Največkrat zjutraj, ko se vozijo v službo in potem v popoldanskih urah, ko se vračajo domov. Obstajajo pa tudi takšni, ki jim volan predstavlja službeno mizo, avtomobilski sedež pa služben stol. In ti radio poslušajo radio od jutra do večera, včasih tudi ponoči. Taksist Frenk je eden tistih taksistov, ki v svojem taksiju vedno vrti Val 202. Pravi, da nas posluša že od kar ve zase in kak dan je skušal poslušati tudi kaj drugega, a je vedno znova prestavil nazaj na Val 202.
Ob 48. rojstnem dnevu Vala 202 predstavljamo zgodbe naših poslušalcev, ki nas poslušajo (tudi) na najbolj nepričakovanih krajih. Svoje zgodbe predstavljajo taksist Frenk, poslušalci Aleksandra, Matevž in Dušan, ki si zapisuje napake, Mario, ki Val 202 posluša tudi v štali, Val 202 pa doni tudi v Blejski koči nad Pokljuko.
Iščemo kraje s slavnimi imeni, ki jih lahko obiščemo, ne da bi prečkali meje. Ugotovili smo, da imamo v Sloveniji verjetno edino Puščavo, ki delno leži na poplavnem območju.
Iščemo kraje s slavnimi imeni, ki jih lahko obiščemo, ne da bi prečkali meje. Ugotavljamo, da sta si Jeruzalem in Jeruzalem na las podobna.
Divji kostanj pogosto srečamo na sprehodih po slovenskih parkih, ob cestah, na trgih … To veličastno drevo je bilo modno zlasti ob koncu 19. stoletja, ostanki teh zasaditev pa so do danes dobili velik kulturni in zgodovinski pomen in mnogi so zaščiteni kot naravni spomeniki. Toda divji kostanj kljub svoji karizmatičnosti ni imun na bolezni, še posebej v zadnjem desetletju ga pesti tako imenovani »kostanjev bakterijski skorjemor«. Kot pri vseh boleznih, je tudi to pot pomembno čimprejšnje ukrepanje, ob čemer slovenski raziskovalci potrebujejo vašo pomoč. Kostanj in bakterijski skorjemor je namreč v središču prvega dela projekta Evropska noč raziskovalcev. Več o tem, kako se lahko v naslednjih mesecih tudi vi prelevite v raziskovalce, pa je povedala dr. Tanja Dreo z Nacionalnega inštituta za biologijo.
Spomladansko-poletna akcija Val kolesari prinaša štiri oddaje, v katerih bomo spoznavali različne vrste koles.
Šestnajst let mineva, odkar je odšel Ray Charles. Genij, zadrtež, narkoman, tiran in spet genij. Nad klaviaturo in za mikrofonom pravzaprav nikoli ni imel prave konkurence, ko je šlo za blues in gospel. Bluesu in pravzaprav katerikoli muziki je vdihnil dušo in še za časa ustvarjanja ustvaril celo četo posameznikov, ki so mu po najboljših močeh skušali izkazati spoštovanje. Tudi pri nas.
Neveljaven email naslov