Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tam jo bo tudi končala
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Njena družina jo je poimenovala po njej, saj je oskrbnica planinskih koč že 35 leto. "To sta breme in odgovornost, po drugi strani pa zelo lepo priznanje." Pove, da bo svojo kariero oskrbnice planinske koče končala tukaj, na Vršiču, saj jo potrebujejo tudi njeni vnuki in pravnuki. Od vseh gorskih destinacij, ki jih je kot oskrbnica koč zamenjala, se najraje spominja mirne Golice.
"Po vojni se razen z dovolilnico ni smelo hoditi na Golico. Ogromno časa je bilo za nabiranje čaja, za tek in za pogovor z ljudmi. Maja je res bila gneča, saj so začele cveteti narcise, potem je bilo spet vse mirno."
Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, za katere je dobila navdih v kuhinji svoje mame, ljudske kuharice, ki je pripravila hrano za 580 velikih vaških porok. Je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Čeprav ni nikoli slabe volje, pa jo včasih kakšna stvar tudi razjezi, največkrat odnos, ki ga ima kateri od obiskovalcev do članov njene ekipe v Tonkini koči.
"Oskrbniki danes niso tako cenjeni. Včasih je bilo to delo bolj legendarno. Spomnim se Zinke na triglavskih Sedmerih jezerih, pa Pepeta na Vodnikovem domu. Takih oskrbnikov, ki bi bili dolgo časa v eni koči, ni več. Mogoče zato, ker vsak misli, da je delo oskrbnika nekaj lepega, da je zvečer malo pesmi, da je biti prijetno malo med ljudmi. Nihče pa ne vidi dela, ki ga je poleg tega še treba postoriti in je očem skrito. Težkega dela, priprave večerij, kuhanja hrane zjutraj, ko se pripravlja za ves dan. Pride takšen dan, ko ti recimo zmanjka žgancev, sprašuješ se, ali boš imel dovolj kruha za ves dan in podobno."
Ena od stvari, s katero premaguje slabe stvari, je tek. Teče od svojega 33. leta. Za njo je 34 maratonov z vsega sveta, ki ga je prepotovala že kar nekaj. Vmes raziskuje domače kraje, tudi gorske vzpone. Po pred tremi leti preplezani Severni triglavski steni po nemški smeri se je Tonka Zadnikar letos za svoj 73. rojstni dan odpravila na zimski vzpon po Župančičevi grapi na Malo Mojstrovko. Če imaš neko splošno kondicijo, če tečeš in če si telesno dejaven ter če imaš dobrega vodnika, ki mu zaupaš, lahko to narediš, namigne Tonka Zadnikar.
"Treba je migati. Ko se ob prihodu domov stuširaš in nimaš 'muskelfibra', ti gibanje postane užitek."
Zase še pravi, da so ji vse stvari lepe, da je vedno dobre volje in da zna uživati. "Duša je tista, ki je pomembna. Ko prideš iz koče, se nasmeješ, enemu rečeš živijo, drugemu kako si, kje si bil. Marsikdo vpraša za pot. Potem je treba malo povedati, vprašati, kje so bili in to je to," za konec zaupa še svoj recept o dobrem oskrbniškem življenju.
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tam jo bo tudi končala
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Njena družina jo je poimenovala po njej, saj je oskrbnica planinskih koč že 35 leto. "To sta breme in odgovornost, po drugi strani pa zelo lepo priznanje." Pove, da bo svojo kariero oskrbnice planinske koče končala tukaj, na Vršiču, saj jo potrebujejo tudi njeni vnuki in pravnuki. Od vseh gorskih destinacij, ki jih je kot oskrbnica koč zamenjala, se najraje spominja mirne Golice.
"Po vojni se razen z dovolilnico ni smelo hoditi na Golico. Ogromno časa je bilo za nabiranje čaja, za tek in za pogovor z ljudmi. Maja je res bila gneča, saj so začele cveteti narcise, potem je bilo spet vse mirno."
Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, za katere je dobila navdih v kuhinji svoje mame, ljudske kuharice, ki je pripravila hrano za 580 velikih vaških porok. Je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Čeprav ni nikoli slabe volje, pa jo včasih kakšna stvar tudi razjezi, največkrat odnos, ki ga ima kateri od obiskovalcev do članov njene ekipe v Tonkini koči.
"Oskrbniki danes niso tako cenjeni. Včasih je bilo to delo bolj legendarno. Spomnim se Zinke na triglavskih Sedmerih jezerih, pa Pepeta na Vodnikovem domu. Takih oskrbnikov, ki bi bili dolgo časa v eni koči, ni več. Mogoče zato, ker vsak misli, da je delo oskrbnika nekaj lepega, da je zvečer malo pesmi, da je biti prijetno malo med ljudmi. Nihče pa ne vidi dela, ki ga je poleg tega še treba postoriti in je očem skrito. Težkega dela, priprave večerij, kuhanja hrane zjutraj, ko se pripravlja za ves dan. Pride takšen dan, ko ti recimo zmanjka žgancev, sprašuješ se, ali boš imel dovolj kruha za ves dan in podobno."
Ena od stvari, s katero premaguje slabe stvari, je tek. Teče od svojega 33. leta. Za njo je 34 maratonov z vsega sveta, ki ga je prepotovala že kar nekaj. Vmes raziskuje domače kraje, tudi gorske vzpone. Po pred tremi leti preplezani Severni triglavski steni po nemški smeri se je Tonka Zadnikar letos za svoj 73. rojstni dan odpravila na zimski vzpon po Župančičevi grapi na Malo Mojstrovko. Če imaš neko splošno kondicijo, če tečeš in če si telesno dejaven ter če imaš dobrega vodnika, ki mu zaupaš, lahko to narediš, namigne Tonka Zadnikar.
"Treba je migati. Ko se ob prihodu domov stuširaš in nimaš 'muskelfibra', ti gibanje postane užitek."
Zase še pravi, da so ji vse stvari lepe, da je vedno dobre volje in da zna uživati. "Duša je tista, ki je pomembna. Ko prideš iz koče, se nasmeješ, enemu rečeš živijo, drugemu kako si, kje si bil. Marsikdo vpraša za pot. Potem je treba malo povedati, vprašati, kje so bili in to je to," za konec zaupa še svoj recept o dobrem oskrbniškem življenju.
Ko se voziš tako dolgo časa, da se vmes vreme trikrat spremeni, si počasi res že na Šentviški planoti. Tako je nekdo pred leti opisal prihod na trikotnik med Baško grapo, dolino Idrijce in Cerkljanskim, kjer je mladim pred 15-imi leti padlo na pamet, da bi tam organizirali velik rock koncert. Ideja je zaživela in nastala je Gora rocka. Ni pa ostalo samo pri tem, Gora je z leti postajala vedno večja, Šentviška planota pa bolj in bolj znana, vsaj konec junija. Kakšno pa je sicer življenje v krajih, kjer brez avta ne gre, kjer ni trgovine, niti bankomata? Ne nujno slabo. In kako se reče domačinom na Prapetnem brdu, kjer je bil tudi Val 202? Zelo težko.
Tolmin se vsako poletje spremeni v mesto festivalov, predvsem glasbenih. Vseeno pa je zdaj že srce festivalskega dogajanja ob sotočju Soče in Tolminke Soča Outdoor. Gre predvsem za športno prireditev, organizatorji pa od prve izvedbe upoštevajo smernice trajnostnih športnih dogodkov in zelene politike, kot jo je v Zeleni shemi slovenskega turizma opredelila Slovenska turistična organizacija. Pred začetkom sedme izvedbe festivala se je iz Tolmina oglasil Aleš Smrekar.
Nesporna junakinja slovenske osamosvojitve je pravica naroda do samoodločbe, načelo mednarodnega prava, povezano tudi s številnimi zatrtimi hrepenenji narodov in manjšin. Na naši poti do samostojnosti je odigrala zelo pomembno vlogo. Pri iskanju rešitev pa ne smemo zanemariti vloge posameznika, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, gost prazničnega dopoldneva na Valu 202. Z njim se je pogovarjala Tatjana Pirc. Foto: Osebni arhiv
Od hiše do mesta so poimenovali razstavo svojih projektov študentke in študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo, kjer so med drugim iskali odgovore na številne aktualne problematike slovenskih in tujih mest ter predstavili svojo vizijo razvoja okolja ter slovenske družbe. Lotili so se problema praznih stavb in njihovega oživljanja.
Original conversation with dr. Christine Jones Forman and dr. Bill Forman in English. Originalni pogovor z astronomoma dr. Christine Jones Forman in dr. Billom Formanom v angleščini.
Ob letošnjih obletnicah Everest 40 let in 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija smo se ob tem, ko Val 202 praznuje 47 let, spomnili, kako je bil prav slednji eden prvih radiev na svetu, ki je omogočil prve radioamaterske prenose poročanja iz baznega tabora pod Everestom.
14. junij je svetovni dan krvodajalcev in ob tej priložnosti se je Aleš Smrekar srečal z Lidijo Svetelšek, glavno medicinsko sestro na oddelku za preskrbo s krvjo na Zavodu za transfuzijsko medicino. Medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege so namreč v transfuzijsko verigo vpeti od začetka do konca.
V tretjem in zadnjem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
V drugem krogu kvazi kviza so se (spet) spopadli trije največji umi: Mojca Širok, Boštjan Gorenc - Pižama in Franci Kek.
12. junija 1929 se je rodila Ana Frank, pred natanko devetdesetimi leti, torej. Zato se bomo danes spomnili na dnevnik in na izjemno deklico, ki ga je pisala. Spomnili se bomo njene tragične zgodbe, predvsem pa sporočila o grozotah, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Tatjana Pirc se je pogovarjala z Borisom Hajdinjakom, direktorjem Sinagoge Maribor, in doktorico Dragico HarAmija, ki raziskuje literaturo, povezano s holokavstom.
V prvem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
Mineva sedemdeset let od izida antiutopičnega romana 1984, ki ga je napisal britanski pisatelj George Orwell. To je bilo in še vedno je zelo brano delo, predvsem zaradi izjemno natančnega opisa totalitarištičnega režima, pa tudi prikaza, kako je človek proti oblasti nemočen. V času hladne vojne je bilo delo 1984 take vrste knjiga, zaradi katere si lahko šel tudi v zapor, na Kitajskem pa je njena prodaja še danes prepovedana. Orweel v knjigi predstavi tudi besedna zveza Veliki brat, ki pooseblja vseobsegajoč nadzor državljanov. Dr. Nikolai Jeffs s koprske Fakultete za humanistične študije je napisal spremno besedo k slovenskem prevodu Tine Mahkota leta 2004 in se strinja, da kar je takrat zvenelo kot nepredstavljivo, nam je danes čisto vsakdanje. Nenehen nadzor se izvaja še konkretneje kot v knjigi, mi pa smo vse to sprejeli.
70 let mineva od izida enega najbolj preproških romanov 20. stoletja - antiutopičnega romana Georga Orwella 1984. Na tej povezavi lahko prusluhnete celotnemu pogovoru z dr. Nikolaijem Jeffsom, ki je napisal spremno besedo k prevodu Tine Mahkota iz leta 2004. O tem, kako je prevod odmeval v socialistični Jugoslaviji, do tega da si lahko zaradi takšne knjige pristal tudi v zaporu.
Ob lanskem dnevu v spomin na Primoža Trubarja je dr. Kozma Ahačič napisal:"Prve knjige je napisal za bralce, ki jih še sploh ni bilo in ki si takšnih knjig sploh še niso želeli." Delal je stvari, ki so se zdele nemogoče in vedel, kaj hoče doseči. S tem nam je še danes lahko za zgled, je prepričan predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.
Filozofinja dr. Renata Salecl razmišlja o izzivih človeka sedanjosti in prihodnosti. O tem, kako bo človek prihodnosti moral poiskati konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije, bolj premišljeno reševati paradokse izbire, se soočati z družbenimi pritiski, nadzorom, izgorelostjo ... Zakaj je upanje v mladih? Intervju je del serije Quo vadis, človek?! Naroči se na podkast: www.val202.si/frekvencax Avtor: Luka Hvalc
Raziskava kampanje Parkiraj izgovore drugam! Ne na mesta, rezervirana za invalide je pokazala, da je kršiteljev, ki neupravičeno zasedejo parkirna mesta za invalide manj kot pred nekaj leti. Predvsem se je zmanjšal delež mlajših kršiteljev, zavest o pomenu teh parkirišč se počasi, a vztrajno spreminja. A še vedno je prevelik delež tistih, ki brez slabe vesti zasedejo invalidom namenjeno parkirno mesto in sploh ne pomislijo, kakšne nevšečnosti lahko povzročijo gibalno oviranim.
In the series Cities of the Future, the authors of the science themed radio series “Frekvenca X” are on a search for small tricks and big ideas on how to build better cities of tomorrow. We take a look at the incredible speed of urbanisation around the world, numerous climate issues that cities are facing, the effects of urban greenery, the importance of spatial planning for better urban traffic and the necessity of including inhabitants in the planing process for the future. Authors: Jan Grilc, Luka Hvalc and dr. Dan Podjed *Oddaja v angleškem jeziku je bila pripravljena za potrebe udeležbe na mednarodnem tekmovanju, ni bila namenjena predvajanju v etru Vala 202.
Neveljaven email naslov