Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tam jo bo tudi končala
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Njena družina jo je poimenovala po njej, saj je oskrbnica planinskih koč že 35 leto. "To sta breme in odgovornost, po drugi strani pa zelo lepo priznanje." Pove, da bo svojo kariero oskrbnice planinske koče končala tukaj, na Vršiču, saj jo potrebujejo tudi njeni vnuki in pravnuki. Od vseh gorskih destinacij, ki jih je kot oskrbnica koč zamenjala, se najraje spominja mirne Golice.
"Po vojni se razen z dovolilnico ni smelo hoditi na Golico. Ogromno časa je bilo za nabiranje čaja, za tek in za pogovor z ljudmi. Maja je res bila gneča, saj so začele cveteti narcise, potem je bilo spet vse mirno."
Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, za katere je dobila navdih v kuhinji svoje mame, ljudske kuharice, ki je pripravila hrano za 580 velikih vaških porok. Je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Čeprav ni nikoli slabe volje, pa jo včasih kakšna stvar tudi razjezi, največkrat odnos, ki ga ima kateri od obiskovalcev do članov njene ekipe v Tonkini koči.
"Oskrbniki danes niso tako cenjeni. Včasih je bilo to delo bolj legendarno. Spomnim se Zinke na triglavskih Sedmerih jezerih, pa Pepeta na Vodnikovem domu. Takih oskrbnikov, ki bi bili dolgo časa v eni koči, ni več. Mogoče zato, ker vsak misli, da je delo oskrbnika nekaj lepega, da je zvečer malo pesmi, da je biti prijetno malo med ljudmi. Nihče pa ne vidi dela, ki ga je poleg tega še treba postoriti in je očem skrito. Težkega dela, priprave večerij, kuhanja hrane zjutraj, ko se pripravlja za ves dan. Pride takšen dan, ko ti recimo zmanjka žgancev, sprašuješ se, ali boš imel dovolj kruha za ves dan in podobno."
Ena od stvari, s katero premaguje slabe stvari, je tek. Teče od svojega 33. leta. Za njo je 34 maratonov z vsega sveta, ki ga je prepotovala že kar nekaj. Vmes raziskuje domače kraje, tudi gorske vzpone. Po pred tremi leti preplezani Severni triglavski steni po nemški smeri se je Tonka Zadnikar letos za svoj 73. rojstni dan odpravila na zimski vzpon po Župančičevi grapi na Malo Mojstrovko. Če imaš neko splošno kondicijo, če tečeš in če si telesno dejaven ter če imaš dobrega vodnika, ki mu zaupaš, lahko to narediš, namigne Tonka Zadnikar.
"Treba je migati. Ko se ob prihodu domov stuširaš in nimaš 'muskelfibra', ti gibanje postane užitek."
Zase še pravi, da so ji vse stvari lepe, da je vedno dobre volje in da zna uživati. "Duša je tista, ki je pomembna. Ko prideš iz koče, se nasmeješ, enemu rečeš živijo, drugemu kako si, kje si bil. Marsikdo vpraša za pot. Potem je treba malo povedati, vprašati, kje so bili in to je to," za konec zaupa še svoj recept o dobrem oskrbniškem življenju.
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tam jo bo tudi končala
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Njena družina jo je poimenovala po njej, saj je oskrbnica planinskih koč že 35 leto. "To sta breme in odgovornost, po drugi strani pa zelo lepo priznanje." Pove, da bo svojo kariero oskrbnice planinske koče končala tukaj, na Vršiču, saj jo potrebujejo tudi njeni vnuki in pravnuki. Od vseh gorskih destinacij, ki jih je kot oskrbnica koč zamenjala, se najraje spominja mirne Golice.
"Po vojni se razen z dovolilnico ni smelo hoditi na Golico. Ogromno časa je bilo za nabiranje čaja, za tek in za pogovor z ljudmi. Maja je res bila gneča, saj so začele cveteti narcise, potem je bilo spet vse mirno."
Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, za katere je dobila navdih v kuhinji svoje mame, ljudske kuharice, ki je pripravila hrano za 580 velikih vaških porok. Je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Čeprav ni nikoli slabe volje, pa jo včasih kakšna stvar tudi razjezi, največkrat odnos, ki ga ima kateri od obiskovalcev do članov njene ekipe v Tonkini koči.
"Oskrbniki danes niso tako cenjeni. Včasih je bilo to delo bolj legendarno. Spomnim se Zinke na triglavskih Sedmerih jezerih, pa Pepeta na Vodnikovem domu. Takih oskrbnikov, ki bi bili dolgo časa v eni koči, ni več. Mogoče zato, ker vsak misli, da je delo oskrbnika nekaj lepega, da je zvečer malo pesmi, da je biti prijetno malo med ljudmi. Nihče pa ne vidi dela, ki ga je poleg tega še treba postoriti in je očem skrito. Težkega dela, priprave večerij, kuhanja hrane zjutraj, ko se pripravlja za ves dan. Pride takšen dan, ko ti recimo zmanjka žgancev, sprašuješ se, ali boš imel dovolj kruha za ves dan in podobno."
Ena od stvari, s katero premaguje slabe stvari, je tek. Teče od svojega 33. leta. Za njo je 34 maratonov z vsega sveta, ki ga je prepotovala že kar nekaj. Vmes raziskuje domače kraje, tudi gorske vzpone. Po pred tremi leti preplezani Severni triglavski steni po nemški smeri se je Tonka Zadnikar letos za svoj 73. rojstni dan odpravila na zimski vzpon po Župančičevi grapi na Malo Mojstrovko. Če imaš neko splošno kondicijo, če tečeš in če si telesno dejaven ter če imaš dobrega vodnika, ki mu zaupaš, lahko to narediš, namigne Tonka Zadnikar.
"Treba je migati. Ko se ob prihodu domov stuširaš in nimaš 'muskelfibra', ti gibanje postane užitek."
Zase še pravi, da so ji vse stvari lepe, da je vedno dobre volje in da zna uživati. "Duša je tista, ki je pomembna. Ko prideš iz koče, se nasmeješ, enemu rečeš živijo, drugemu kako si, kje si bil. Marsikdo vpraša za pot. Potem je treba malo povedati, vprašati, kje so bili in to je to," za konec zaupa še svoj recept o dobrem oskrbniškem življenju.
Današnji namig na repu poletja vam bo zaupala Maša Pelko, filozofinja, dramatičarka in režiserka, letošnja nagrajenka za najboljšega mladega dramatika na Tednu slovenske drame.
Marcello in Fabrizio sta italijanska študenta medicine, ki sta bila pol leta na študentski izmenjavi v Ljubljani. Pravita, da je Ljubljana skoraj preveč urejena, ljudje pa upoštevamo pravila, kar je ravno obratno od njunega rodnega Palerma na Siciliji. Tam rdeča luč na semaforju ne pomeni nič, prehod za pešce tudi ne, kolesarskih stez pa tudi ne poznajo. Pravita, da je študij medicine v Sloveniji boljši, ker sta se lahko “dotikala pacientov”, v Palermu je namreč poudarek na teoriji, skoraj nič na praksi. Srečali smo ju na poti domov na letališču v Trstu - zakaj nista potovala iz Ljubljane? Ker so povezave z Italijo slabe oziroma jih sploh ni. Več o Sloveniji, Palermu, italijanski desni vladi, zavajajočih zdravstvenih trditvah in o glasbi, zaradi katere smo ju tudi opazili na letališču, saj sta igrala kitaro in prepevala, pa sta povedala v oddaji Prihodi/Odhosi.
Minulo nedeljo je minilo 240 let od prvega vzpona na Triglav in prvopristopniki so takrat Triglavski ledenik zaradi zelene barve firnovega ledu poimenovali zeleni plaz. Na ledeniku so nekoč smučali, tam so prirejali celo republiška smučarska prvenstva. Danes seveda to ni več mogoče, saj se površina ledenika vztrajno manjša. Od prve meritve se je Triglavski ledenik zmanjšal 20-krat po površini in 200-krat po prostornini. V projektu Očistimo gore te dni poteka čistilna akcija ledenika, čisti ga 11 prostovoljcev.
Profesor s katedre za ekologijo in varstvo okolja biotehniške fakultete v Ljubljani dr. Ivan Kos že od otroštva naprej velik del svojega življenja preživlja tudi v gozdu. Tudi zato svojim študentom predlaga v branje roman Izmael. Gre za prvenec ameriškega pisatelja Daniela Quinna iz leta 1992. Roman je postal svetovna uspešnica in navdih za popularno kulturo. Še pred uradnim izidom je Daniel Quinn prejel štipendijo Teda Turnerja za delo, ki ponuja izvirno in pozitivno rešitev globalnih, še posebej okoljevarstvenih problemov.
Slovenska policija preverja, ali so ljudje dobro opremljeni, se pogovorijo z oskrbniki v kočah, svetujejo in opominjajo. Zadnjih nekaj let opažajo, da hodijo ljudje v gore dobro opremljeni in pripravljeni, še vedno pa se najde kdo, ki želi na Mangart v natikačih. Prav na Mangartu je bila načrtovana ena od zadnjih poletnih preventivnih akcij slovenske policije, druga na Vršiču. Čeprav jo je zagodlo vreme, akciji nista odpadli, saj se najdejo tudi taki, ki si želijo narediti selfi v gorah, pobeljenih s prvim snegom.
Zgodba o neutrudnem češkem tekaču, petkratnem olimpijskem zmagovalcu, ki je med hladno vojno premikal meje železne zavese in povzročal preglavice politikom tako na Zahodu kot na Vzhodu. Žal so bile njegove sanje o prijateljstvu poteptane pod sovjetskimi tanki med invazijo na Češkoslovaško pred 50 leti.
Čeprav je mehanika nikdar ni zanimala in je oče ni prepričal niti v popravljanje kolesa, po poklicu pa je vzgojiteljica, je Marija Lah morala poprijeti za dežnikarski posel. Že skoraj tri desetletja vodi delavnico in trgovinico, brez instagram profila. "Računalnik je čisto zadnja stvar v mojem življenju. Brez mojih rok in brez šivalnega stroja ne gre!"
Kar dva namiga ima za vas stand up komik in prevajalec Boštjan Gorenc - Pižama.
Skoraj bi lahko rekli, da že za rep držimo pridevnik “poletni”, v rubriki poletni namig. Danes vam ga bo zaupal stand up komik in prevajalec Boštjan Gorenc - Pižama
Evropska komisija narekuje, da moramo s 1. septembrom opustiti uporabo halogenskih žarnic in jih zamenjati z LED-svetili
Kako se izogniti gnečam pri pridobivanju vozovnice integriranega javnega potniškega prometa?
Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika vam priporoča sprehod ali kolesarjenje ob Kamniški Bistrici.
Sebastian mesec dni potuje po Evropi, končna destinacija je Romunija, iz Slovenije pa je potoval proti Beogradu, udeležil naj bi se namreč festivala trobentačev v Guči. Zdi se mu, da ljudje vedno potujemo v oddaljene dežele, ne da bi se zavedali, da imamo tudi v svoji bližini čudovite kraje. Prihaja iz Bourdeauxa in pravi, da čeprav so vinska dežela, poznajo in pijejo tudi slovenska vina. Učitelj športne vzgoje in trener rokometa se je oglasil v oddaji Prihodi/Odhodi.
Če govorimo o najboljših aktualnih slovenskih pesnikih ne moremo spregledati Esada Babačića. Odrezani od neba je njegova zadnja pesniška zbirka, kjer avtor znova dokazuje, da za nekaj, kar bi bilo lahko zgodba ali cel roman, včasih zadostuje ena sama vrstica. Vseeno pa včasih, svojemu začudenju navkljub, poseže tudi po obširnejših proznih besedilih.
“Sprejemanje preteklosti, soustvarjanje prihodnosti” je krovna tema, pisana druščina iz 27 držav je razpravljala o 14ih izzivih. Od urbanizacije do čebel, od kibernetske varnosti do zmanjševanja porabe alkohola med mladimi, od nelegalne trgovine s človeškimi organi do izkoreninjenja revščine. Čeprav njihove rešitve niso zavezujoče in jih lahko evropski poslanci upoštevajo ali ne, je med udeleženci seje veliko optimizma; ne le glede soočanja s trenutnimi težavami, temveč tudi glede bolj dolgoročne prihodnosti EU.
Ekipa študentov petih fakultet Univerze v Ljubljani je po skoraj dveh letih dokončala robotsko jadrnico Iris, ki bo v naslednjem letu začela plovbo po Atlantskem oceanu. Z jadrnico tekmujejo na mednarodnem odprtem tekmovanju “Microtransat Challenge”, katerega cilj je prepluti Atlantik z avtonomnim plovilom.
Frančišek Križ je bil najmlajši udeleženec na letošnjih jazz delavnicah na mednarodnem festivalu Jazzinty v Novem mestu. Trobento je začel igrati pri sedmih letih, zdaj je star trinajst, v prihodnje pa si želi igrati v orkestru. “Jazz je glasba, pri kateri moraš razmišljati. House glasbo nastaviš na računalniku in se predvaja, jazz pa igraš sam in improviziraš. Pri jazzu moraš razmišljati o lestvicah.” Frančišek pravi, da ne posluša moderne glasbe, ampak klasično. Večina njegovih sošolcev posluša house muziko, on pa raje kakšno violino. Glasba zanj ne bo samo hobi, rad bi bil glasbenik po poklicu, zato se bo po osnovni šoli vpisal na konzervatorij. “Trenutno se veliko ukvarjam z glasbo, ta mi predstavlja velik del prostega časa. Ne predstavljam si, kako bi preživel brez glasbe.”
Množica ljudi v Sloveniji prebira knjige v okviru bralne značke za odrasle. Ta se je že tako zlila z vsakdanom knjižnic, da smo pozabili, od kod izvira. Ideja o tem, da bi kakovostne knjige načrtno prebirali tudi odrasli, je pred 18. leti zrasla na zeljniku znane ptujske knjižničarke in pripovedovalke pravljic Liljane Klemenčič. Pravljičarka, ki s svojimi pripovedmi navdušuje tako otroke kot odrasle, je tudi pobudnica projekta Pravljice z jogo.
Buden kupec in buden prodajalec morata biti ves čas v pogonu. Spanje je znak šibkosti, zato ni čudno, da želijo ambiciozni posamezniki pripadati tako imenovani nespečni eliti. Toda neodvisni strokovnjak za spanje dr. Neil Stanley opozarja, da še tak superčlovek rabi napajanje, torej zadostno količino spanja. Klinična psihologinja dr. Vita Štukovnik pojasnjuje, kaj se zgodi, če ne pridobimo zadostne količine kakovostnega spanca in kako ga izboljšati. Kaj pa štetje ovac – pomaga? “Ja, zakaj ne! Gre za preprosto tehniko odvračanja pozornosti od negativnih mislih, ki lahko marsikomu koristi.”
Profesor na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Andrej Bauer vam predlaga branje enega najprepoznavnejših pisateljskih peres 20. stoletja.
Neveljaven email naslov