Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. O tem smo se lahko prepričali tudi na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. Z veleposlanico Florence Ferrari o tem, kam sega njeni prvi spomini na Tour, o francoskem spremljanju dirke, tudi med tistimi, ki so manj športno navdušeni. Pogovorimo se tudi o boju različnih krajev, ki si prizadevajo, da bi se karavana ustavila pri njih, ter o skrivnosti uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
S francosko veleposlanico v Ljubljani Florence Ferrari o kolesarski dirki po Franciji
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. Gospa veleposlanica Florence Ferrari, kam segajo vaši prvi spomini?
Moji prvi spomini na dirko po Franciji segajo v moje otroštvo. S starši smo živeli v tujini, vendar smo poletne počitnice preživljali v podeželski hiši v Burgundiji, kjer so vsi gledali dirko po Franciji in jo komentirali, sploh v 80. letih, ko je tekmoval Francoz Bernard Hinault, ki je bil absolutna zvezda. Tako je celo moja družina, ki ni bila posebna oboževalka kolesarstva, spremljala dirko po Franciji po televiziji. Spomnim se, ko je šla dirka skozi vas, ne vem točno katerega leta, enkrat v 80., da je bil to res priljubljen dogodek. Vsi so se nagnetli ob traso z zastavami in to je bil velik trenutek praznovanja.
Kako Francozi spremljajo dirko? Je zanimiva tudi za tiste, ki niso športni navdušenci, se o kolesarstvu pogovarjajo zjutraj na poti v službo?
Mislim, da je dirka pomembna za Francoze, sploh zdaj, ko jo prenašajo po televiziji. Gre za dogodek, ki mu je treba slediti. Pred krizo s koronavirusom je bil začetek poletja običajno zaznamovan s filmskim festivalom v Cannesu v maju, z Rolandom Garrosom, torej tenisom, v juniju, in potem v juliju je bila dirka po Franciji. Tisti, ki se ne zanimajo posebej za kolesarstvo, ga morda spremljajo z večjim zanimanjem, ko so Francozi v boju za zmago, tako kot je bilo npr. v 80. letih, ampak tudi danes (tudi če se ne zanimamo posebej za kolesarjenje), je dirka po Franciji idealen način spoznavanja države in tema pogovora. Da, da, je pomembna.
Filmski festival je vedno v Cannesu, teniško odprto prvenstvo pa v Parizu. Dirka pa prinaša ogromno različnih prizorišč. Kako se različni kraji borijo za to, da bi se karavana ustavila pri njih? Kakšen je potencial dirke?
Imate prav, s skoraj 3500 km in zelo različnimi etapami je dirka po Franciji resničen vložek tako za Francoze kot za tujce, je izjemen način promocije pokrajine in Francije. Imate zelo različne pokrajine, kot je npr. Nica ob Mediteranu, otok Re ob Atlantiku, Grand Colombier, kjer je bila letos dvojna slovenska zmaga. Torej ja, vsako leto se spreminja in tako omogoča različnim francoskim občinam, da promovirajo turizem v svoji regiji. V mislih moramo imeti tudi, da je dirka po Franciji tekmovanje, ki je najbolj gledano, po svetovnem nogometnem prvenstvu in olimpijskih igrah, zato je njen prispevek k turizmu izjemen. Sem lahko prištejemo še navijače, ki se selijo, da lahko svoje športnike podpirajo v živo. Vem, da so v tem hipu v Franciji tudi Slovenci, ki navijajo za Rogliča in Pogačarja. Dirka po Franciji je zagotovo izjemna platforma za francoski turizem in kot veleposlanica se lahko tega seveda samo veselim.
Florence Ferrari je francoska veleposlanica v Sloveniji dobri dve leti, jo kolegi s francoskega zunanjega ministrstva v zadnjem času kaj pogosteje sprašujejo o slovenskih športnikih in predvsem o tem, kaj je skrivnost uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja?
Niso me vprašali po skrivnostih Rogliča in Pogačarja, pogovarjamo se namreč po večini o njiju, ampak gotovo je, da je dirka po Franciji 2020 slovenska dirka po Franciji in moji sodelavci na ministrstvu in tudi moji prijatelji so me veliko spraševali o tej zvezdniški dvojici.
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. O tem smo se lahko prepričali tudi na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. Z veleposlanico Florence Ferrari o tem, kam sega njeni prvi spomini na Tour, o francoskem spremljanju dirke, tudi med tistimi, ki so manj športno navdušeni. Pogovorimo se tudi o boju različnih krajev, ki si prizadevajo, da bi se karavana ustavila pri njih, ter o skrivnosti uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
S francosko veleposlanico v Ljubljani Florence Ferrari o kolesarski dirki po Franciji
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. Gospa veleposlanica Florence Ferrari, kam segajo vaši prvi spomini?
Moji prvi spomini na dirko po Franciji segajo v moje otroštvo. S starši smo živeli v tujini, vendar smo poletne počitnice preživljali v podeželski hiši v Burgundiji, kjer so vsi gledali dirko po Franciji in jo komentirali, sploh v 80. letih, ko je tekmoval Francoz Bernard Hinault, ki je bil absolutna zvezda. Tako je celo moja družina, ki ni bila posebna oboževalka kolesarstva, spremljala dirko po Franciji po televiziji. Spomnim se, ko je šla dirka skozi vas, ne vem točno katerega leta, enkrat v 80., da je bil to res priljubljen dogodek. Vsi so se nagnetli ob traso z zastavami in to je bil velik trenutek praznovanja.
Kako Francozi spremljajo dirko? Je zanimiva tudi za tiste, ki niso športni navdušenci, se o kolesarstvu pogovarjajo zjutraj na poti v službo?
Mislim, da je dirka pomembna za Francoze, sploh zdaj, ko jo prenašajo po televiziji. Gre za dogodek, ki mu je treba slediti. Pred krizo s koronavirusom je bil začetek poletja običajno zaznamovan s filmskim festivalom v Cannesu v maju, z Rolandom Garrosom, torej tenisom, v juniju, in potem v juliju je bila dirka po Franciji. Tisti, ki se ne zanimajo posebej za kolesarstvo, ga morda spremljajo z večjim zanimanjem, ko so Francozi v boju za zmago, tako kot je bilo npr. v 80. letih, ampak tudi danes (tudi če se ne zanimamo posebej za kolesarjenje), je dirka po Franciji idealen način spoznavanja države in tema pogovora. Da, da, je pomembna.
Filmski festival je vedno v Cannesu, teniško odprto prvenstvo pa v Parizu. Dirka pa prinaša ogromno različnih prizorišč. Kako se različni kraji borijo za to, da bi se karavana ustavila pri njih? Kakšen je potencial dirke?
Imate prav, s skoraj 3500 km in zelo različnimi etapami je dirka po Franciji resničen vložek tako za Francoze kot za tujce, je izjemen način promocije pokrajine in Francije. Imate zelo različne pokrajine, kot je npr. Nica ob Mediteranu, otok Re ob Atlantiku, Grand Colombier, kjer je bila letos dvojna slovenska zmaga. Torej ja, vsako leto se spreminja in tako omogoča različnim francoskim občinam, da promovirajo turizem v svoji regiji. V mislih moramo imeti tudi, da je dirka po Franciji tekmovanje, ki je najbolj gledano, po svetovnem nogometnem prvenstvu in olimpijskih igrah, zato je njen prispevek k turizmu izjemen. Sem lahko prištejemo še navijače, ki se selijo, da lahko svoje športnike podpirajo v živo. Vem, da so v tem hipu v Franciji tudi Slovenci, ki navijajo za Rogliča in Pogačarja. Dirka po Franciji je zagotovo izjemna platforma za francoski turizem in kot veleposlanica se lahko tega seveda samo veselim.
Florence Ferrari je francoska veleposlanica v Sloveniji dobri dve leti, jo kolegi s francoskega zunanjega ministrstva v zadnjem času kaj pogosteje sprašujejo o slovenskih športnikih in predvsem o tem, kaj je skrivnost uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja?
Niso me vprašali po skrivnostih Rogliča in Pogačarja, pogovarjamo se namreč po večini o njiju, ampak gotovo je, da je dirka po Franciji 2020 slovenska dirka po Franciji in moji sodelavci na ministrstvu in tudi moji prijatelji so me veliko spraševali o tej zvezdniški dvojici.
Christina Lindberg je švedska igralka, nekdanji švedski greh in muza filmskega režiserja Quentina Tarantina. V Ljutomeru se je oglasila, ker so tam predvajali projekcijo iz tekmovalnega programa, njen novi film Črni krog, ki ga je režiral Adrian Garcia Bogliano. Christina Lindberg se je na tako na filmskih platnih pojavila po več kot tridesetih letih, od svoje velike uspešnice Thriller: A Cruel Picture.
Kaj je narobe z Youtubom, da obstaja Youtube Kids, aplikacija ki omogoča bolj varno in preprostejše raziskovanje videoposnetkov, ki so namenjeni otrokom? Kaj vse otroci lahko najdejo na spletu, zakaj se moramo o tem pogovarjati in zakaj podjetja s tem spopadati? Na vprašanja podkasta Odbita do bita je odgovarjal tehnološki novinar Lenart J. Kučić.
Jerneja Ferlež vam v branje priporoča kriminalko Mirta Komela Medsočje, Peter Rezman pa s kresnikom nagrajeni roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset in knjigo Venedikta Vasiljeviča Jerofejeva Moskva–Petuški.
Kam vas na izlet pošilja pisatelj, dramatik in igralec Andrej Rozman - Roza?
Tjaša Ristič je doma iz Kranja in je ena najboljših slovenskih karateistk, ki si morda lahko obeta nastop tudi na naslednjih poletnih olimpijskih igrah.
Ko se zazremo v preteklost, pogosto rečemo, da je prihod določenih novih tehnologij spremenil svet. Tudi danes, predvsem ob pompoznih napovedih novih tehnologij, pogosto govorimo, da bo svet odslej drugačen. Pa se svet res spreminja zaradi samih tehnologij? Kaj pa ljudje, ki te tehnologije uporabljajo vsak na svoj način, kakšna je njihova vloga v procesu spreminjanja sveta? Odnos med tehnologijami in ljudmi prevprašujejo antropologi, gospodarstveniki in študenti, ki delujejo na področju digitalnih prihodnosti in so pred kratkim obiskali Ljubljano. O tem, da bodo svet spreminjali ljudje, ne tehnologije, so razmišljali udeleženci simpozija projekta PEOPLE.
Antropolog Dan Podjed z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in strokovni sodelavec naše Frekvence X se veliko ukvarja tudi s preučevanjem obnašanja na družabnih omrežjih. Za kakovostnejše življenje tako priporoča tudi čiščenje naših pametnih naprav nepotrebnih aplikacij in branje knjige Digitalni minimalizem avtorja Cala Newporta. Ameriški znanstvenik pametne telefone in družabna omrežja primerja s cigaretami, kdor jih je kadil na začetku, je bil moderen in šik, ko so kadili vsi, pa se je kajenje izkazalo za nezdravo početje.
Glasbenica Senidah je včeraj nastopila na odru Fusion festivala Exit in povzročila evforijo pod odrom. V črnem kombinezonu vidno prevelike konfekcije in z masko na ustih je brez cenzure ogrela in pregrela ozračje. Feni so poznali vse njene komade, prepevali so uspešnice, kot sta Sladjana in Mišići … in zdi se, da je po osvojitvi slovenske scene zdaj dokončno osvojila tudi Srbijo in celoten Balkan. Kar niti ne preseneča. Senidah v vsak nastop vloži ogromno energije, tudi slava na Balkanu ni prišla čez noč.
Nik Škrlec je poskušal preseči Guinnessov rekord v sestavljanju rubikovih kock pod vodo. Za podiranje rekorda se je odločil, ker si je od nekdaj želel imeti neki Guinnessov rekord in ga je pritegnil presek spretnosti, ki jih potrebuje pri tej disciplini. Ta namreč zahteva popolno pripravljenost v potapljaškem smislu, hkrati pa tudi nasprotno: zelo hitre in bistre misli.
Osnovnošolci, ki so vključeni v programe Zveze prijateljev mladine Moste-Polje ta teden svoje počitnice preživljajo tako, da ustvarjajo digitalno poezijo, oblikujejo računalniške igre in pišejo programske kode.
Viljem Gogala se je zavestno odločil za življenje na ulici. Petnajst let je po svetu potoval brez denarja in živel od miloščine.
Aseksualnih oseb je v populaciji slab odstotek, mednje spada Erika Schauer, ki pa se tudi redno zaljublja.
Maruša in Mitja se bosta v Poletju v dvoje spraševala: brez česa vse ljudje živijo? Pametnega telefona? Spleta? Denarja? Manca Behrič in Primož Cigler živita brez plastike! Razlog za spremembo življenjskega sloga in odprtje trgovine brez plastične embalaže je predvsem skrb za okolje in zdravje.
Ersilija Jagičić je zelo družabna, čeprav živi brez družabnih omrežij. Številnim prijateljem po svetu pošilja pisma ali jih pokliče s stacionarnim telefonom
Neveljaven email naslov