Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Ko se voziš tako dolgo časa, da se vmes vreme trikrat spremeni, si počasi res že na Šentviški planoti. Tako je nekdo pred leti opisal prihod na trikotnik med Baško grapo, dolino Idrijce in Cerkljanskim, kjer je mladim pred 15-imi leti padlo na pamet, da bi tam organizirali velik rock koncert. Ideja je zaživela in nastala je Gora rocka. Ni pa ostalo samo pri tem, Gora je z leti postajala vedno večja, Šentviška planota pa bolj in bolj znana, vsaj konec junija. Kakšno pa je sicer življenje v krajih, kjer brez avta ne gre, kjer ni trgovine, niti bankomata? Ne nujno slabo. In kako se reče domačinom na Prapetnem brdu, kjer je bil tudi Val 202? Zelo težko.
Tolmin se vsako poletje spremeni v mesto festivalov, predvsem glasbenih. Vseeno pa je zdaj že srce festivalskega dogajanja ob sotočju Soče in Tolminke Soča Outdoor. Gre predvsem za športno prireditev, organizatorji pa od prve izvedbe upoštevajo smernice trajnostnih športnih dogodkov in zelene politike, kot jo je v Zeleni shemi slovenskega turizma opredelila Slovenska turistična organizacija. Pred začetkom sedme izvedbe festivala se je iz Tolmina oglasil Aleš Smrekar.
Nesporna junakinja slovenske osamosvojitve je pravica naroda do samoodločbe, načelo mednarodnega prava, povezano tudi s številnimi zatrtimi hrepenenji narodov in manjšin. Na naši poti do samostojnosti je odigrala zelo pomembno vlogo. Pri iskanju rešitev pa ne smemo zanemariti vloge posameznika, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, gost prazničnega dopoldneva na Valu 202. Z njim se je pogovarjala Tatjana Pirc. Foto: Osebni arhiv
Od hiše do mesta so poimenovali razstavo svojih projektov študentke in študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo, kjer so med drugim iskali odgovore na številne aktualne problematike slovenskih in tujih mest ter predstavili svojo vizijo razvoja okolja ter slovenske družbe. Lotili so se problema praznih stavb in njihovega oživljanja.
Original conversation with dr. Christine Jones Forman and dr. Bill Forman in English. Originalni pogovor z astronomoma dr. Christine Jones Forman in dr. Billom Formanom v angleščini.
Ob letošnjih obletnicah Everest 40 let in 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija smo se ob tem, ko Val 202 praznuje 47 let, spomnili, kako je bil prav slednji eden prvih radiev na svetu, ki je omogočil prve radioamaterske prenose poročanja iz baznega tabora pod Everestom.
14. junij je svetovni dan krvodajalcev in ob tej priložnosti se je Aleš Smrekar srečal z Lidijo Svetelšek, glavno medicinsko sestro na oddelku za preskrbo s krvjo na Zavodu za transfuzijsko medicino. Medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege so namreč v transfuzijsko verigo vpeti od začetka do konca.
V tretjem in zadnjem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
V drugem krogu kvazi kviza so se (spet) spopadli trije največji umi: Mojca Širok, Boštjan Gorenc - Pižama in Franci Kek.
12. junija 1929 se je rodila Ana Frank, pred natanko devetdesetimi leti, torej. Zato se bomo danes spomnili na dnevnik in na izjemno deklico, ki ga je pisala. Spomnili se bomo njene tragične zgodbe, predvsem pa sporočila o grozotah, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Tatjana Pirc se je pogovarjala z Borisom Hajdinjakom, direktorjem Sinagoge Maribor, in doktorico Dragico HarAmija, ki raziskuje literaturo, povezano s holokavstom.
V prvem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
Mineva sedemdeset let od izida antiutopičnega romana 1984, ki ga je napisal britanski pisatelj George Orwell. To je bilo in še vedno je zelo brano delo, predvsem zaradi izjemno natančnega opisa totalitarištičnega režima, pa tudi prikaza, kako je človek proti oblasti nemočen. V času hladne vojne je bilo delo 1984 take vrste knjiga, zaradi katere si lahko šel tudi v zapor, na Kitajskem pa je njena prodaja še danes prepovedana. Orweel v knjigi predstavi tudi besedna zveza Veliki brat, ki pooseblja vseobsegajoč nadzor državljanov. Dr. Nikolai Jeffs s koprske Fakultete za humanistične študije je napisal spremno besedo k slovenskem prevodu Tine Mahkota leta 2004 in se strinja, da kar je takrat zvenelo kot nepredstavljivo, nam je danes čisto vsakdanje. Nenehen nadzor se izvaja še konkretneje kot v knjigi, mi pa smo vse to sprejeli.
70 let mineva od izida enega najbolj preproških romanov 20. stoletja - antiutopičnega romana Georga Orwella 1984. Na tej povezavi lahko prusluhnete celotnemu pogovoru z dr. Nikolaijem Jeffsom, ki je napisal spremno besedo k prevodu Tine Mahkota iz leta 2004. O tem, kako je prevod odmeval v socialistični Jugoslaviji, do tega da si lahko zaradi takšne knjige pristal tudi v zaporu.
Ob lanskem dnevu v spomin na Primoža Trubarja je dr. Kozma Ahačič napisal:"Prve knjige je napisal za bralce, ki jih še sploh ni bilo in ki si takšnih knjig sploh še niso želeli." Delal je stvari, ki so se zdele nemogoče in vedel, kaj hoče doseči. S tem nam je še danes lahko za zgled, je prepričan predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.
Filozofinja dr. Renata Salecl razmišlja o izzivih človeka sedanjosti in prihodnosti. O tem, kako bo človek prihodnosti moral poiskati konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije, bolj premišljeno reševati paradokse izbire, se soočati z družbenimi pritiski, nadzorom, izgorelostjo ... Zakaj je upanje v mladih? Intervju je del serije Quo vadis, človek?! Naroči se na podkast: www.val202.si/frekvencax Avtor: Luka Hvalc
Raziskava kampanje Parkiraj izgovore drugam! Ne na mesta, rezervirana za invalide je pokazala, da je kršiteljev, ki neupravičeno zasedejo parkirna mesta za invalide manj kot pred nekaj leti. Predvsem se je zmanjšal delež mlajših kršiteljev, zavest o pomenu teh parkirišč se počasi, a vztrajno spreminja. A še vedno je prevelik delež tistih, ki brez slabe vesti zasedejo invalidom namenjeno parkirno mesto in sploh ne pomislijo, kakšne nevšečnosti lahko povzročijo gibalno oviranim.
In the series Cities of the Future, the authors of the science themed radio series “Frekvenca X” are on a search for small tricks and big ideas on how to build better cities of tomorrow. We take a look at the incredible speed of urbanisation around the world, numerous climate issues that cities are facing, the effects of urban greenery, the importance of spatial planning for better urban traffic and the necessity of including inhabitants in the planing process for the future. Authors: Jan Grilc, Luka Hvalc and dr. Dan Podjed *Oddaja v angleškem jeziku je bila pripravljena za potrebe udeležbe na mednarodnem tekmovanju, ni bila namenjena predvajanju v etru Vala 202.
Neveljaven email naslov