Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Večina rib živo srebro vsebuje v zanemarljivih količinah
Ob preštevilnih informacijah o prehrani, ki jih je mogoče zaslediti v medijih, ni lahko ločiti zrna od plev in resnice od neresnic. Podobno velja za trditve o ribah. Da so zdrave, lahko prebavljive in bolj priporočljive za uživanje od drugih vrst mesa, je dobro znano. A kaj, ko so vse pogostejša tudi poročila o onesnaževalih, ki jih je najti v njih, kot je mikroplastika ali živo srebro. Koliko rib je torej modro uživati in katere? So bolj zdrave sladkovodne ali morske? Bele ali modre? Zamrznjene ali sveže? Majhne ali večje? Odgovore podajamo v tokratni rubriki Veste, kaj jeste? Do njih nam je pomagala Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani.
Na kratko
– Priporočamo pestro uživanje rib enkrat do dvakrat tedensko, predvsem kot zamenjavo za rdeče meso in mesne izdelke;
– ribe imajo ugodno hranilno sestavo, so bogat vir biološko visoko vrednih beljakovin, vitaminov in mineralov in so edinstvene po vsebnosti esencialnih omega-3 maščobnih kislin, ki so pomembne za zdravje srca;
– zlasti manjše ribe, ki jih zaužijemo s kostmi vred, so vir vitamina D, kalcija, fosforja, morske ribe pa tudi joda in selena;
– ribe so lahko prebavljive, z malo vezivnega tkiva ter rahlo celično strukturo in veljajo za kakovosten in uravnotežen obrok, še posebej v kombinaciji z zelenjavo (npr. blitvo);
– zaradi vseh omenjenih koristi naj bi tedensko zaužili približno 200 gramov ribjega mesa, od tega polovico mastnih modrih morskih rib;
– najkoristnejše ribje jedi so pripravljene iz svežih ali zamrznjenih rib, prehransko manj primerni so ribji pripravki (npr. panirane ribje palčke);
– vse ribe na trgu morajo glede mikrobiološke in kemijske varnosti ustrezati predpisom, nadzor pa redno izvajajo pristojne institucije;
– ribe in ribji izdelki lahko vsebujejo zdravju škodljiva onesnaževala. S pestro izbiro »manjših« rib (sardela, sardon, skuša, mol, špar, postrv, cipelj, orada, morski list itd.), ki so kratkožive in nižje v prehranjevalni verigi, lahko ta tveganja za zdravje bistveno zmanjšamo. Z morebitnimi škodljivimi onesnaževali so praviloma bolj obremenjene dolgo živeče, večje ter roparske ribe;
– ribe in ribji izdelki so za posameznike lahko alergeni, zato morajo biti v skladu z zakonodajo ustrezno označeni.
In kako prepoznati svežo ribo?
“Sveža riba ima tipičen vonj po ribi, oči so izbočene, čvrste, beločnice in leče prozorne, šarenica jasno obarvana. Škrge morajo biti svetlo rdeče, vlažne ter imeti vonj po ribi ali biti brez vonja. Škržni pokrovec je čvrsto zaprt. Površina sveže ribe je čvrsta, svetlih izrazitih barv in jasnega sijaja. Koža je napeta, luske se čvrsto prilegajo telesu. Mišičje je trdo, čvrsto ter na pritisk prsta ne pušča vdolbine. Analna odprtina je pri sveži ribi zaprta.” – Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Večina rib živo srebro vsebuje v zanemarljivih količinah
Ob preštevilnih informacijah o prehrani, ki jih je mogoče zaslediti v medijih, ni lahko ločiti zrna od plev in resnice od neresnic. Podobno velja za trditve o ribah. Da so zdrave, lahko prebavljive in bolj priporočljive za uživanje od drugih vrst mesa, je dobro znano. A kaj, ko so vse pogostejša tudi poročila o onesnaževalih, ki jih je najti v njih, kot je mikroplastika ali živo srebro. Koliko rib je torej modro uživati in katere? So bolj zdrave sladkovodne ali morske? Bele ali modre? Zamrznjene ali sveže? Majhne ali večje? Odgovore podajamo v tokratni rubriki Veste, kaj jeste? Do njih nam je pomagala Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani.
Na kratko
– Priporočamo pestro uživanje rib enkrat do dvakrat tedensko, predvsem kot zamenjavo za rdeče meso in mesne izdelke;
– ribe imajo ugodno hranilno sestavo, so bogat vir biološko visoko vrednih beljakovin, vitaminov in mineralov in so edinstvene po vsebnosti esencialnih omega-3 maščobnih kislin, ki so pomembne za zdravje srca;
– zlasti manjše ribe, ki jih zaužijemo s kostmi vred, so vir vitamina D, kalcija, fosforja, morske ribe pa tudi joda in selena;
– ribe so lahko prebavljive, z malo vezivnega tkiva ter rahlo celično strukturo in veljajo za kakovosten in uravnotežen obrok, še posebej v kombinaciji z zelenjavo (npr. blitvo);
– zaradi vseh omenjenih koristi naj bi tedensko zaužili približno 200 gramov ribjega mesa, od tega polovico mastnih modrih morskih rib;
– najkoristnejše ribje jedi so pripravljene iz svežih ali zamrznjenih rib, prehransko manj primerni so ribji pripravki (npr. panirane ribje palčke);
– vse ribe na trgu morajo glede mikrobiološke in kemijske varnosti ustrezati predpisom, nadzor pa redno izvajajo pristojne institucije;
– ribe in ribji izdelki lahko vsebujejo zdravju škodljiva onesnaževala. S pestro izbiro »manjših« rib (sardela, sardon, skuša, mol, špar, postrv, cipelj, orada, morski list itd.), ki so kratkožive in nižje v prehranjevalni verigi, lahko ta tveganja za zdravje bistveno zmanjšamo. Z morebitnimi škodljivimi onesnaževali so praviloma bolj obremenjene dolgo živeče, večje ter roparske ribe;
– ribe in ribji izdelki so za posameznike lahko alergeni, zato morajo biti v skladu z zakonodajo ustrezno označeni.
In kako prepoznati svežo ribo?
“Sveža riba ima tipičen vonj po ribi, oči so izbočene, čvrste, beločnice in leče prozorne, šarenica jasno obarvana. Škrge morajo biti svetlo rdeče, vlažne ter imeti vonj po ribi ali biti brez vonja. Škržni pokrovec je čvrsto zaprt. Površina sveže ribe je čvrsta, svetlih izrazitih barv in jasnega sijaja. Koža je napeta, luske se čvrsto prilegajo telesu. Mišičje je trdo, čvrsto ter na pritisk prsta ne pušča vdolbine. Analna odprtina je pri sveži ribi zaprta.” – Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani
Številni gostilničarji so lani, pred drugim valom epidemije, omogočili osebni prevzem hrane ali pa dostavo na dom, ki še naprej pridobiva na pomembnosti in priljubljenosti. Inšpektorji Uprave za varno hrano so v lanskem letu poleg rednih pregledov gostinskih obratov nadzor izvajali tudi nad podjetji, ki se ukvarjajo izključno s prevozom hrane, pravi Nadja Škrk z inšpekcije Uprave za varno hrano.
Neustrezno razmerje živil na krožniku in prevelike količine lahko vodijo v previsok vnos energije in čezmerno telesno težo, poudarja Rok Poličnik, mag. diet., spec. klin. diet iz NIJZ. Pomaga lahko tudi v svetu uveljavljeno pravilo dlani ali metoda zdravega krožnika.
Prehrana je vedenjski dejavnik, ki ga v tem času lahko koristno spremenimo, če doslej ni podpiral našega zdravja. Za lažje načrtovanje prehrane, predvsem razmerja živil in tudi posameznih porcij, Rok Poličnik, mag. diet., spec. klin. diet iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, svetuje tudi v svetu uveljavljen pristop, tako imenovano metodo zdravega krožnika.
Poleg esencialnih elementov v periodnem sistemu najdemo še kopico drugih mineralov, ki pa ne izpolnjujejo treh pogojev, da bi jih lahko uvrstili med esencialne; vsaj približno moramo poznati priporočene dnevne odmerke zanje, njihovo vlogo v človeškem organizmu oziroma vključenost v biokemijske procese in pa vedeti moramo, kaj se zgodi, če jih zaužijemo premalo, pojasnjuje profesor Aleš Obreza s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. Med neesencialne minerale uvrščamo nikelj, stroncij, bor, silicij, aluminij in nekatere druge.
Za mineral, ki ga predstavljamo tokrat v Veste, kaj jeste?, je potrjena ena zdravstvena trditev. To so kloridi, ki prispevajo k normalni prebavi z vlogo pri nastajanju klorovodikove kisline v želodcu. S hrano in pijačo jih zaužijemo povsem dovolj. Na prvih mestih po vsebnosti je namreč hrana, ki ji v procesu priprave dodamo kuhinjsko sol. Tako največkrat govorimo o natrijevih kloridih.
Jod ima kot esencialen element ključno vlogo pri nastajanju ščitniških hormonov in pri delovanju ščitnice, ko govorimo o njegovem priporočenem dnevnem vnosu, pa je ta v primerjavi z nekaterimi drugimi minerali zelo nizek – potrebujemo ga zgolj 150 mikrogramov. To pa še ne pomeni, da tak vnos zlahka zagotovimo; pravzaprav si v Sloveniji, podobno kot tudi drugod po Evropi, že skoraj 70 let pomagamo z obveznim jodiranjem kuhinjske soli.
V Veste, kaj jeste? smo do danes obdelali že 11 mineralov, ki so v našem telesu in jih moramo dobiti s hrano. Vsi so pomembni, nekateri pa celo esencialni, torej nujni za naše delovanje. Pri kromu so strokovna mnenja deljena. Tako zasledimo tudi številne dvome o resnični pomembnejši učinkovitosti minerala za telo. O dveh zdravstvenih trditvah sicer dvoma ni.
»Zelo pomemben mikroelement za večino organizmov.« Tako doc. dr. Rok Frlan, mag. farm. s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani opiše molibden. Njegovo ime izhaja iz dejstva, da je zelo podoben svincu.
V Veste, kaj jeste? na Prvem programu Radia Slovenija tokrat o še enem mineralu, ki ima v našem telesu pomembno vlogo, na dan pa naj bi ga sicer zaužili zelo malo. To je selen, ki je poznan od leta 1817, šele sredi preteklega stoletja pa je odkritje, da je esencialen za človeško telo, odprlo povsem novo poglavje v razumevanju tega mikroelementa.
Baker uvrščamo med najpomembnejše mikroelemente in je esencialen za vse žive organizme, podobno kot železo. Tudi kemijsko gledano se včasih ti dve kovini obnašata podobno, saj pri obeh poznamo po dve obliki oziroma oksidacijski stanji; pri bakru sta to kupro in kupri oblika, pojasnjuje profesor Aleš Obreza z ljubljanske fakultete za farmacijo.
Evropska agencija za varnost hrane je za mangan sprejela štiri zdravstvene trditve. V grobem je vpleten v metabolizem, prispeva k ohranjanju normalnega vezivnega tkiva in kosti ter ima tudi vlogo pri zaščiti celic pred oksidativnim stresom, zaradi katerega bi se veliko hitreje starale. Sogovornik: prof. dr. Aleš Obreza, mag. farm. s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.
Fluor v naravi najdemo le v obliki anorganskih spojin – fluoridov. Uvrščamo jih med mikroelemente, saj jih človeško telo, v primerjavi z nekaterimi drugimi minerali, vsebuje zelo majhno količino, manj kot 3 grame. Posledično so tudi potrebe po vnosu fluoridov zelo majhne, pojasnjuje profesorica Mirjana Gašperlin s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.
Pomembnost cinka za človeka je bila odkrita relativno pozno, šele leta 1961, ko so prvič poročali o pomanjkanju cinka zaradi uživanja hrane z visoko vsebnostjo fitatov in simptomih pomanjkanja, kot so: nenormalnosti na koži, psihične spremembe, huda anemija in zaviranje rasti. Danes vemo, pove prof. dr. Lucija Peterlin Mašič, mag. farm. iz Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani, da ima cink v telesu številne funkcije.
Železo je četrti najpogostejši element zemeljske skorje, najpogosteje ga najdemo vezanega v različnih rudah. Kako pomemben element je železo, dokazuje tudi arheološko poimenovanje ene od stopenj razvoja človeštva. V naravi železo obstaja v različnih oksidacijskih stanjih oziroma oblikah, kaj pa v našem telesu?
Odraslo človeško telo vsebuje približno 24 g magnezija, več kot polovica ga je v kosteh, služi pa kot kofaktor pri več kot 300 encimskih reakcijah. Neposredno ali posredno je torej vpleten v praktično vse procese v organizmu. Sogovornik: doc. dr. Stane Pajk, mag. farm. s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.
Fosfor je eden od najpogostejših elementov v človeškem telesu, približno 85 % pa se ga nahaja v kosteh in zobeh. Pomemben je za mineralizacijo kosti in zob, sodeluje pri metabolizmu in shranjevanju energije, obenem pa tudi pri vzdrževanju kislinsko-baznega ravnotežja v telesu. Njegovo pomanjkanje v prehrani je izjemno redko, pojasnjuje profesor Aleš Obreza s Fakultete za farmacijo.
Kalcij je najbolj zastopani mineral v človeškem telesu; v njem ga je za približno kilogram. 99 odstotkov ga je v obliki kalcijevih fosfatov v kosteh in je odgovoren za njihovo trdnost, veliko pa ga je tudi v zobeh. Iz katerih živil lahko dobimo kalcij? Najprej seveda pridejo na misel mleko in mlečni izdelki, ampak tudi drugih možnosti je veliko.
Razmerje med natrijem in kalijem je pomembnejše od tega, koliko zaužijemo posameznega od mineralov.
Minerali so dragocene rudninske hranilne snovi anorganskega izvora, ki so za človeka življenjskega pomena in nujne za zdravje, saj v našem telesu opravljajo številne pomembne naloge. Pogosto lahko slišimo, da je ta ali oni mineral v telesu najpomembnejši, a profesor Aleš Obreza s Fakultete za farmacijo poudarja, da so vsi enako pomembni, saj brez kateregakoli minerala organizem ne more normalno delovati.
Na Zvezi potrošnikov Slovenije so se pred kratkim lotili tržnega pregleda zamrznjenih rogljičkov in ugotovili, da hrustljava skorjica in nežna sredica v sebi lahko skrivata marsikaj.
Neveljaven email naslov