Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
Po terorističnih napadih v Parizu in na Dunaju ob 82. obletnici kristalne noči opozarjamo na nevarnost ponovnega obujanja ekstremizmov – tako islamskih kot desnih. Sociolog religije dr. Aleš Črnič izpostavlja, da vse manj razmišljamo o razlogih, ki privedejo do skrajnih dejanj, namesto tega pa reproduciramo razmere za še več ekstremizma. Slikar, stripar in karikaturist Ciril Horjak – dr. Horowitz kliče k osnovni vljudnosti in dostojanstvu. Kako razumeti zanikanje holokavstva in ponovno rast antisemitizma?
Cel svet danes zanima izid ameriških volitev, dogajanje v slovenski kulturi pa čez palec le dobrih 2 milijona ljudi. Nikoli povsem pojasnjeni zastoji pri financiranju slovenskega filma, spreminjanje zakonodaje in odlokov brez prave javne razprave, zapleti pri kadrovskih razpisih v javnih kulturnih zavodih, birokratski zapleti pri samozaposlenih v kulturi… Na prvi dan razglašene epidemije pa je Ministrstvo za kulturo 18 nevladnim organizacijam na Metelkovi 6 poslalo dopis o "prostovoljni sporazumni izselitvi". Ozadje tega dogajanja je preverjala Nataša Štefe.
Življenje in delo na daljavo, v spletnih balončkih in mehurčkih, strah, panika, grožnje, prepovedi, omejitve ... Kakšne bodo posledice vsega tega? Prezgodaj je še, da bi lahko napovedali, kako drugačni bomo, a nekatere očitne spremembe že lahko zaznavamo tudi ob pomoči rezultatov javnomnenjskih raziskav.
Pred tedni je odmevala izpoved Kranjčanke, ki je več kot teden dni čakala na diagnozo 'razliti slepič'. Opozorila je na dostopnost primarnega zdravstva in hudo kadrovsko stisko na področju radiologije na Gorenjskem. Raziskujemo, zakaj so v Kranju še vedno brez radiologa, ki bi opravljal tudi ultrazvočne preiskave. Za nujne primere so dogovorjeni s preobremenjenim zasebnikom. Zato mrzlično iščejo specialiste, tudi v tujini. A se je zataknilo na Ministrstvu za zdravje, kamor so decembra lani poslali vlogo za poklicno kvalifikacijo zdravnice specialistke iz tujine. Komisija o njej še ni odločila, saj imajo 250 takšnih vlog. Na ministrstvu za zdravje priznavajo zaostanke in pojasnjujejo, da vsako vlogo vodijo kot samostojen upravni postopek.
Republikanci in demokrati se pred letošnjimi volitvami strinjajo le o tem, da so najpomembnejše v zgodovini Združenih držav Amerike. Vse drugo je stvar interpretacije. Američani izbirajo med brezkompromisnim politikom in politikom stare šole. Med tistim, za katerega cilj posvečuje sredstvo in tistim, ki je privid starih dobrih časov. Kaj sploh še ostane Američanom?
V začetku julija je Pošta Slovenije prilagodila delovni čas večine poštnih poslovalnic v Sloveniji. S tem je veliko uporabnikov na lastni koži občutilo, kako se spreminja trg poštnih storitev. Pred tem so te spremembe namreč večinoma zadevale predvsem prebivalce manjših slovenskih krajev, kjer so poštne poslovalnice zaprli. Sprememb pa s tem še ni konec, v Pošti Slovenije napovedujejo nadaljnje preoblikovanje poštnih poslovalnic, predvsem v mestnih središčih pa tudi njihovo zapiranje. Več o tem, kako je to povezano z univerzalno poštno storitvijo, ki jo zagotavlja Zakon o poštnih storitvah in zakaj Sindikat poštnih delavcev meni, da je treba omenjeni zakon spremeniti, pa v Vročem mikrofonu, ki ga pripravila Lidija Cokan.
Jedro zdajšnjega problema je tudi v zanemarjenem kriznem komuniciranju.
Kaj vse nam sporočajo aktualni podatki, kaj lahko izluščimo iz njih in kaj je mogoče napovedati za prihodnje tedne?
Med ukrepi tretjega paketa oranžne faze vlada predvideva tudi ponovno zaprtje ne nujne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti. Toda podatki Registra raka Slovenije, ki je prvi na svetu izdal članek, s katerim je pokazal vpliv epidemije covid-19 na raka, kažejo, da se je število diagnosticiranih zmanjšalo tudi do 30 odstotkov. Kakšne bodo posledice tega in kaj bi pomenila ponovna ustavitev zdravstvenega sistema?
Novo študijsko leto, ki se začenja v četrtek, predvideva hibridni model, kombinacijo študija na daljavo in študija s fizično prisotnostjo na fakulteti. S sogovorniki razmišljamo, česa smo se med študijem na daljavo že naučili ter kakšne so prednosti in slabosti takšnega študija. Zanimalo nas bo tudi, kaj hibridni model študija pomeni z vidika izgradnje psihosocialnih odnosov med študenti in kako na daljavo uspešno graditi akademsko skupnost.
Kaj pa, če v tujini obležimo s covidom-19? Verjetnost je majhna, a bodimo pripravljeni. Zgodi se lahko marsikaj. Andrej Šter z MZZ pravi: "Naj ljudje tokrat ne računajo, da bo čarobna palčka poslala ponje letalo, helikopter ali taksi, čudežne rešitve ne bo ..." Tatjana Pirc je zbrala informacije o pravicah, ki jih imamo v državah, v katerih velja evropska kartica zdravstvenega zavarovanja, pregledala je komercialna zavarovanja, ki krijejo stroške, povezane z zdravljenjem covida-19 v tujini, opisuje pa tudi srhljivo zgodbo o tem, kaj je z veljavno evropsko kartico v Sloveniji doživel gospod S., ki je zdravstveno zavarovan na Švedskem.
Ob prazniku slovenskega športa bo predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Tomas Bach slovenski športni doprinos v naslednjih minutah postavil v širši okvir. Pojasnil bo, zakaj ga slovenski uspeh na Touru navdušuje in zakaj je naklonjen olimpijskim igram v različnih državah. Thomas Bach je Slovenijo obiskal v ponedeljek, ko se je srečal s slovenskim političnim vrhom, sodeloval pa je tudi na dobrodelnem dogodku fundacije Mira Cerarja, ki pomaga športnikom iz socialno ogroženih družin. Anja Hlača Ferjančič ga je med drugim vprašala, če bo prav on tisti, ki se bo dokončno odločil, če prestavljene olimpijske igre v Tokiu bodo in kaj lahko naredi za to, da bi tudi športniki iz komercialno manj zanimivih panog dobili svoj del pozornosti.
Na kakšen način je Rogaško Slatino zaznamovala epidemija, kakšne so možnosti za mlade in zakaj dolina pod Janino (ne) potrebuje najvišji razgledni stolp v državi? Reportaža iz enega najstarejših slovenskih krajev z zdraviliškim turizmom, ki se je skozi zgodovino ves čas prilagajal (predvsem tujim) gostom. Od avstrijskih plemičev in italijanske gospode do ruskih oligarhov.
Policija ob južni meji v sodelovanju z vojsko in s pomočjo sodobne tehnologije išče prebežnike. Ljudje se pri prebijanju skozi rezilno žico pogosto porežejo, zato jim morajo policisti in policistke nuditi tudi prvo pomoč. Turistični delavci, kljub turističnim bonom, ki so reševali sezono, večinoma ne odobravajo rezilne žice ob Kolpi. Lokalno prebivalstvo ne vidi veliko prebežnikov, že dalj časa pa ni videlo tudi varde, ki jim vzbuja nelagodje.
V prvih dveh tednih pouka so okužbe z novim koronavirusom potrdili v več šolah, tako pri učencih kot pri učiteljih. Nekateri zato ostajajo doma in pouk nadaljujejo na daljavo, drugi hodijo v šolo in se spopadajo s številnimi omejitvami. Komu koristijo, kako uspešno jih šole lahko izvajajo z omejenimi kadri in koliko je okrnjen učni proces? Pojasnjuje Gregor Pečan, predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije.
Kadar želimo pokazati, da smo s storitvijo res zadovoljni, je najobičajnejši način, da ob plačevanju pustimo nekaj napitnine. A v zadnjih mesecih je eno izmed splošnih priporočil NIJZ tudi to, naj raje plačujemo negotovinsko, brezstično, s karticami ter tako zmanjšamo možnost prenosa koronavirusa prek kovancev in bankovcev. Ampak kaj če želimo napitnino 'plačati' s kartico? Zakaj pri nas delavci predvsem pa delodajalci vztrajajo pri gotovinski napitnini in zakaj dajanje napitnine s karticami brez težav poteka v sosednji Avstriji?
Hitra nezakonita odpuščanja, izkoriščanje subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa, pomanjkanje delavcev iz tujine, čezmerno delo tistih, ki so tukaj, psihični pritisk, pretrgane družinske vezi. Telefoni v Delavski svetovalnici pregorevajo. O tem, kaj se dogaja pod površino na trgu dela po strmem padcu gospodarstva zaradi protikoronskih ukrepov, o tem, se je Goraz Rečnik pogovarjal z Goranom Lukićem.
Včeraj se je tudi uradno končalo najbolj neobičajno šolsko leto v sodobni zgodovini. Medtem ko so bile šolske oblasti z izvedbo šolanja na daljavo nadvse zadovoljne, so starši in nekateri učitelji in strokovnjaki opozarjali, da je bilo predvsem pri otrocih, ki za tako šolanje niso imeli dobrih razmer ali pa so že prej potrebovali veliko strokovne pomoči, vse prej kot uspešno. Da so se nekateri iz šolanja povsem umaknili, da so ocene le redkim dale realni odraz pridobljenega znanja in da so se poglobile duševne stiske, anksioznsti, samopoškodbe in tudi število poskusov samomora. S kakšno popotnico danes vstopajo v novo šolsko leto predvsem tisti, ki jim šola povzroča stiske in težave? Jana Vidic je v Vročem mikrofonu gostila klinično psihologinjo dr. Matejo Hudoklin, direktorico Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) je objavila informativni memorandum za podelitev frekvenc. Kako bo agencija zagotavljala učinkovito konkurenco med ponudniki prizemnih sistemov, ki zagotavljajo brezžične širokopasovne elektronske komunikacijske storitve? Kako na to vpliva listina o varnosti omrežij 5G, ki so jo podpisale Slovenija in Združene države Amerike? Pogovor z direktorico AKOSA mag. Tanjo Muha.
Letos se zaradi zdravstvene krize najrazličnejši letni proračuni še težje oblikujejo kot po navadi. Tudi letni finančni razrez Študentske organizacije Univerze v Ljubljani ni izjema. Študentski parlament je prejšnji četrtek sicer v drugem branju sprejel popravljeno inačico, ki pa je številne hudo razočarala, nekatere pa celo postavila pred zid. Nenadoma se je med zavodi, ki delujejo v okviru ljubljanskega ŠOU, pred nerešljivo uganko znašel Radio Študent, še lani ob polstoletnici delovanja tako čislana radijska postaja posebnega pomena. Letos pa kljub apriornemu zategovanju pasu vseh sodelavcev zaradi koronakrize Radio Študent z dodeljenimi sredstvi ne bo obdržal glave nad vodo. *ŠOU mora naprej (pa RŠ tudi)
Neveljaven email naslov