Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat.
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.
“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”
– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje
Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije. Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).
Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti, pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.
Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.
Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”
“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje, bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”
– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine
O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”
Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna. Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej? Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji, zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”
Menite, da bo nekoč mir v Siriji?
Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”
Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?
Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci. V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili. Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”
Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”
Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?
Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”
Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”
V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat.
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.
“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”
– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje
Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije. Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).
Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti, pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.
Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.
Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”
“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje, bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”
– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine
O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”
Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna. Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej? Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji, zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”
Menite, da bo nekoč mir v Siriji?
Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”
Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?
Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci. V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili. Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”
Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”
Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?
Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”
Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”
V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”
Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?
V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.
V vročem mikrofonu smo perd 18. oktobrom, ko obeležujemo dan boja proti trgovini z ljudmi z gostoma razkrivali, kako prisoten je ta pereč problem v Sloveniji.
V Pirničah podirajo na novo zgrajeno bioplinarno, v katero je investitor vložil več kot 6 milijonov evrov. Tako inšpektorji kot civilna iniciativa trdijo, da je investitor gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Investitor seveda zatrjuje drugače.
“Ne morem lagati, ne letos, ne lan’. Kdor noče me brati, naj dene me stran.” Tako je na kritike odgovarjal prvi slovenski časnikar Valentin Vodnik. Kako se na kritike in pritiske slovenski novinarji odzivajo danes? Na vprašanja odgovarjajo Anuška Delič, Tone Hočevar in Boris Vezjak.
V tokratnem vročem mikrofonu bomo spregovorili o nedavni aferi (ne)akreditiranih univerzitetnih študijskih programov, ki je med študenti povzročila nezaupanje v slovenski visokošolski sistem. Po tem, ko so nepravilnosti ugotovili na Univerzi na Primorskem, se je pokazalo, da tudi ljubljanska univerza ni ravnala po zakonu in tudi sama vpisovala študente v neakreditirane programe. Sprašujemo se, kaj za študente pomeni dokončati (ne)akreditirani študijski program, kako bodo težavo rešile posamezne fakultete, univerze in ministrstvo in kdo je sploh kriv za nastalo situacijo.
Je zadolževanje občin problematično? V pretežni večini občin ni – ker poznajo in predvsem upoštevajo zakon, ker vedo za “fiskalno pravilo” in ker zmožnostim prilagajajo apetite. A brez izjem seveda ne gre – šest jih je. Svoje občane so zadolžile vsaka za več kot tisočaka … njihovi župani in svetniki pa ravnajo v smislu: “kaj nam pa morejo”. A ni vseeno, ker gre za naš denar.
Dela na avtocesti pri Uncu so odrezala Primorsko. Je to cena za obnovljeno in pretočno avtocesto, so za zastoje krivi vozniki ali so obnovitvena dela napačno načrtovana in je prometna ureditev neprimerna? V Vročem mikrofonu Franc Skok, član uprave Darsa.
Še dober teden je do lokalnih volitev. Na županskih stolčkih bo kot kažejo javnomnenjske ankete ostala večina tudi tistih županov, ki so jih povezovali s takšnimi ali drugačnimi nemoralnimi ali celo korupcijskimi dejanji.
“Ko sem šla v pokoj, sem povsem popustila. Težko je bilo priti s Tromostovja do pošte.” Gospa Polona se je pred tedni odločila, da se bo po letih neaktivnosti spet začela gibati in ukvarjati s športom. Je izjema ali pravilo? So vodene športne dejavnosti za starejše predrage, neprilagojene, preglasne, preveč intenzivne? In so sploh zdrave?
Pred lokalnimi volitvami se sprašujemo, koliko bi morali županski kandidati vedeti o zapletenem svetu črpanja evropskih sredstev, brez katerih bodo težko uresničili svoje obljube?
Škotska se v četrtek na referendumu odloča o tem, ali bo postala samostojna ali še naprej ostaja v Združenem Kraljestvu. Zadnje dni, ko je postala verjetna tudi zmaga zagovornikov samostojnosti, so se zato začela postavljati tudi vprašanja, ki prej niso bila toliko aktualna. Kaj bi se zgodilo s Škotskim članstvom v EU, katero valuto bi Škoti uporabljali. Kakšen je utrip na Škotskem dva dni pred referendumom, česa se bojijo in česa veselijo? Ter predvsem – ali lahko škotski referendum vpliva na procese osamosvajanja v drugih podobnih primerih, predvsem v Kataloniji?
Včeraj se je uradno iztekel rok za vložitev kandidatur za letošnje lokalne volitve. Uradno bodo kandidati za župane ter mestne in občinske svete znani najkasneje prihodnji petek, so pa že zdaj znani izzivi, ki lokalno samoupravo čakajo tudi pod novimi ali starimi župani. Jasno je, da je učinkovitost številnih občin nižja tudi zaradi kadrovskega primanjkljaja, predvsem pa bi po mnenju Boštjana Brezovnika iz mariborske pravne fakultete občine svoje naloge lahko v popolnosti opravile šele z vpeljavo druge ravni lokalne samouprave, kot so denimo pokrajine. S čim se bodo spopadli novo imenovani župani?
Evropske države so za zmanjševanje svojih finančnih primanjkljajev zadnja leta začele iskati bolj inovativne in hkrati sporne načine. Možnost prodaje potnega lista za denar ali neposredne naložbe so doslej prek najrazličnejših »investicijskih programov« ponujale predvsem karibske državice, v zadnjih letih pa so model kopirale tudi nekatere članice EU; najbolj razvpit je primer Malte, o tovrstnem privabljanju tujih investicij ravno zdaj intenzivno razmišljajo tudi Hrvaškem. Ali o tem razmišljamo tudi v pri nas? Koliko stane slovensko državljanstvo? In predvsem, kje so prednosti in kje pasti takega podeljevanja državljanstva.
Zaradi potreb, ki se pojavljajo na trgu dela, Zavod za zaposlovanje vzpostavlja tesnejše vezi z delodajalci, ki ustvarjajo nova delovna mesta. Do konca leta bodo imele vse enote zavoda pisarne za delodajalce, kjer bo tisti, ki išče delavca, našel vse na enem mestu. V Vročem mikrofonu bomo podrobneje predstavili ta projekt, pa tudi avstrijske izkušnje pri aktivnem posredovanju med delodajalci in iskalci zaposlitve. Naši sogovorniki bodo Barbara Vrtačnik, Zavod za zaposlovanje, Igor Antauer, Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije in Hans Rehsmann, vodja regionalne izpostave koroške AMS.
Zveza potrošnikov Slovenije je pričela z akcijo "Zamenjaj in prihrani", s katero potrošnike električne energije v Sloveniji pozivajo k skupni akciji s katero bi lahko znižali ceno električne energije tudi do 100 evrov. Tovrstne akcije so se v tujini že izkazale za izjemno uspešne.
Socialna zakonodaja je v slabih treh letih od sprejetja doživela veliko kritik, pa tudi nekaj sprememb. Te, ki bodo stopile v veljavo 1. septembra, bodo omogočile upoštevanje bolj realnega materialnega položaja, vrednosti nepremičnin in drugega premoženja prosilca kot doslej, na višino socialne pomoči bo manj vplival dohodek od študentskega dela.
Kako so Rusi evropske pridelovalce jabolk pregnali iz raja in komu smrdijo francoski siri? Kdo bo zmagovalec živilske vojne in lahko jabolko na dan res odžene Putina stran? Zaradi ruske prepovedi uvoza živil je EU že napovedala, da bo svojim pridelovalcem pomagala s 125 milijoni evrov. Bo to dovolj? In kaj se je v grlu zataknilo slovenskim sadjarjem?
Novi zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno bo izboljšal nadzor nad nelegalnimi oblikami dela, višje kazni so predvidene tako za obrtnike, ‘šušmarje’ kot naročnike, nad tem področjem pa bo po novem bdela Finančna uprava RS. Mobilne enote FURSa naj bi do konca leta opravile kar 2300 pregledov, verjamejo pa tudi, da bo novi zakon zagotovil več discipline pri plačevanju davkov in razmah legalnih oblik dela. Pa bo res? O tem s predstavniki Finančne uprave RS in Obrtno-podjetniške zbornice pred Vročim mikrofonom.
V svetu živi skoraj 44 milijonov ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti domovino zaradi lakote, vojne, političnega, verskega ali etničnega preganjanja. Stisko teh ljudi še posebej občutijo v Italiji, v katero se je samo letos zateklo že skoraj sto tisoč ljudi, za 800 med njimi se je poskus poti v boljše življenje končal s smrtjo.Z Lampeduse na jugu Apeninskega polotoka so nezakonite priseljence napotili tudi v Furlanijo Julijsko krajino na severovzhodu države, kjer že skrbijo za nezakonite priseljence, ki so v državo prišli po kopnem. Reportaža iz Furlanije Julijske krajine in pogovor s Francijem Zlatarjem, vodjo programa migracij pri Slovenski filantropiji.
Neveljaven email naslov