Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.
Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude, krik žrtev pa še vedno ni slišan. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše. Izpoved žrtve, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, ni primerna za otroke. Ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme, takšni, kot so se je lotili na primer v Franciji.
V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisana tudi pravica do proste izbire osebnega zdravnika, ki naj bi jo imela vsaka zavarovana oseba. A zadnja leta je to, da dobiš novega osebnega zdravnika, bolj kot izbira sreča. Na težavo pomankanja zdravnikov družinske medicine, s katero se srečujejo v vseh regijah, je prav zdravniška stroka opozarjala več let, a zgodil se ni nič. Trenutno primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik osnovni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do ostalih zdravstvenih storitev.
Koronavirusna različica omikron je vnesla nove neznanke v že tako nenehno spreminjajoč se sistem protikoronskih ukrepov, sploh ker je vse več dokazov, da je zaščita s cepivi tudi pred različico delta precej skromnejša od pričakovanj. Prav tako nam hitro naraščajoče številke novookuženih v vzorno precepljenih državah kažejo, da se na delež precepljenosti ne moremo zanašati. Kako torej naprej? Kdaj bo veljavnost statusa polno cepljenih omejena? Kakšna bo cepilna politika? Nam je bližje ideja o obveznem cepljenju ali spodbuda k cepljenju otrok? Sta cepljenje, predvsem pa sistem PCT ob novem sevu in vse jasnejših opozorilih, da kužnost cepljenih očitno ni zanemarljiva, sploh še rešitev? Odpira PKP 10 vrata v sistem obveznega cepljenja? To so bila vprašanja za vodjo posvetovalne skupine za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Bojano Beović.
Poljska je že dlje časa na tnalu evropskih institucij. Sicer razklana poljska družba si v krizi identitete kljub temu želi evropske prihodnosti. Vseeno pa trenutna vlada ne želi opustiti načrtov o popolnem nadzoru sodstva in nadaljevanju zatiranja ženskih pravic. A poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadarkoli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje tesno povezano, zakaj vse več mladih uradno zapušča poljsko Cerkev in kaj o vsem tem meni legendarni nobelovec in nekandanji predsednik Lech Wałęsa.
Z letošnjim novembrom se je v Združenih državah Amerike zaokrožilo leto z izrazitim političnimi nabojem. Splošne, zlasti predsedniške, volitve so še poglobile razkol v ameriški družbi. Del le-te vse do danes ni sprejel njihovih izidov in Joeja Bidna noče sprejeti kot predsednika ZDA. Poskuse ameriške desnice, da kot glavno grožnjo v Ameriki opredeli leva gibanja, kot so BLM (Življenja temnopoltih štejejo), Antifo in podobna, je na laž postavil 6. januar. V poslopje kongresa so vdrli pretežno beli Američani, med njimi tudi pripadniki skrajno desnih milic. Da ima Amerika nenavadno pisane zakone, zaradi katerih lahko morilec, ki niti ne skriva svojega dejanja, odide iz sodne dvorane nekaznovan, je pokazal primer Kyla Rittenhousa, ki je lani, kot mladoletnik, ki načeloma niti ne bi smel imeti orožja, med protesti v Kenoshi v Wisconsinu s polavtomatsko puško ubil dva človeka in ranil enega. V nedeljo je voznik športnega terenskega avtomobila v Waukeshi prav tako v Wisconsinu zapeljal v predbožično parado in ubil pet ljudi, najmanj 40 pa poškodoval. Od kod ta bes na eni in skorajda nemoč na drugi strani? Dr. Cynthia Miller-Idriss je profesorica sociologije in pedagogike na Ameriški univerzi v Washingtonu, DC, kjer vodi Laboratorij za raziskave ekstremizma in inovacij (PERIL). Njena najnovejša knjiga Sovraštvo v domovini (Hate in the Homeland, Princeton Press, 2021) posega prav v srčiko težave, namreč v taktiko in načine radikalizacije mladih z idejami skrajne desnice. Z dr. Miller-Idriss, ki torej razkriva proces oblikovanja desnih skrajnežev jutrišnjega dne, se pogovarja washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Reportaža iz UKC Ljubljana: Povprečna starost hospitaliziranih na covidnem intezivnem oddelku je 60 let, 80 odstotkov jih je necepljenih. Na dan našega obiska je bila najmlajša bolnica na intenzivnem oddelku stara 29 let.
Kako vroč bo naš planet do konca stoletja? Na končani podnebni konferenci v Glasgowu so delegati z vsega sveta sprejeli zaveze, ki predstavljajo napredek v boju proti podnebnim spremembam. A kako velik napredek, so bili cilji konference COP26 doseženi? Bi s sprejetimi ukrepi dvig globalne povprečne temperature lahko toliko omejili, da bi bil planet še primeren za življenje? Ali je šlo za predstavo, na kateri so odločevalci stagnacijo le prebarvali z zeleno barvo? Pogovarjamo se s tremi sogovorniki, ki so že pred konferenco za Vroči mikrofon pojasnili pričakovanja, zdaj pa se bodo odzvali na dosežene dogovore in na tiste, ki so na Škotskem umanjkali. Gosti: meteorolog dr. Žiga Zaplotnik (FMF), dr. Blaž Kurnik (Evropska agencija za okolje), pravnik Aljoša Petek (PIC in Mladi za podnebno pravičnost)
Že pred epidemijo je veljalo, da dom za številne ženske žal ni najvarnejše mesto, epidemični ukrepi in njihove posledice pa so nasilju dali velik pospešek. Izgubljajo se prijateljske in družinske socialne mreže, pristojne službe pa imajo nove prioritete ter so predvsem fizično slabše dostopne. Ob izgubi finančne varnosti, vse slabši dostopnosti stanovanj in vse bolj grozeči denarni negotovosti ženske še težje zapustijo tudi najslabše in najbolj nevarne partnerske zveze. Nasilju pa daje bogato rastišče tudi vse bolj prisoten sovražni govor, ki se z vrhov države seli v najnižje pore družbe in močno vpliva tudi na povečanje fizičnega nasilja. Kako je žrtvam nasilja v takih časih sploh mogoče učinkovito pomagati in kako je lahko koristna 24-urna pomoč SOS telefona, ki je dostopna tudi v tujih jezikih? Sogovornici: Dalida Horvat, vodja programa SOS telefon, in Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo.
26. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah se je začela z vrhom svetovnih voditeljev in voditeljic 1. novembra 2021. Na konferenci COP26 se bo do 12. novembra zbralo 197 držav pogodbenic Okvirne konvencije o spremembi podnebja, ključni cilj pa je omejiti povišanje globalnega segrevanja do 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo in da do sredine stoletja dosežemo ogljično nevtralnost. Bo konferenca res prelomna točka za človeštvo? Je dovolj, da je le 113 držav posodobilo svoje zaveze za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov? Kaj v Glasgowu počne več kot 500 lobistov, ki zastopajo interese industrije fosilnih goriv? To je le nekaj vprašanj za našo posebno poročevalko Špelo Novak, ki je v Glasgowu in s katero se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Kako neodvisna in samostojna je tretja veja oblasti v obdobju korone? Gorazd Rečnik se je o tem pogovarjal s podpredsednikom Vrhovnega sodišča doktorjem Miodragom Đordevićem.
Zakaj so se Italijani odločili tako množično cepiti - je bila to posledica lanskih tragičnih mesecev, ko je skoraj kolapsiral zdravstveni sistem, v Italiji pa je mesečno umrlo tudi do 20 tisoč ljudi, so se cepili, da bi se zaščitili ali zato, da bi lahko nemoteno delali? Zakaj je Italija danes zgodba o uspehu, kjer je precepljenih več kot 82 odstotkov prebivalcev nad 12. letom starosti, in kakšni so Italijani po tem letu in pol? Maja Stepančič je obiskala mesti Milano in Codogno v Lombardiji, ki je bila lani najbolj prizadeta. Ob pogovoru z domačini in strokovnjaki poskuša orisati lansko tragično sliko in letošnjo skorajšnjo zmago nad virusom. Sogovorniki so: sveža diplomantka Maria Grazia, študenta Luigi in Gaia, prodajalec sadja Roberto, lastnica lokala Mariella, šest prijateljic iz Codogna in frizer Michele. Poleg tega so zgodbo uspeha italijanske cepilne kampanje opisali še imunolog Sergio Abrignani, novinarka časnika Corriere della Sera Cristina Marrone, na lanski kaos ob prvem primeru covida v Italiji pa sta se spomnila direktor urgence v Codognu Stefano Paglia in vodja oddelka za mentalno zdravje v Codognu Giancarlo Cerveri.
Po objavi videoposnetka nasilja hrvaških policistov se hrvaške oblasti niso mogle več izogniti zanikanju, da na njihovi meji poteka nasilno in nezakonito vračanje beguncev in migrantov v Bosno in Hercegovino. V verigi vračanj pa sodeluje tudi Slovenija. Človekoljubne organizacije opozarjajo, da gre za sistemsko ravnanje, ki bi se moralo takoj ustaviti. To pa se očitno še ne bo tako hitro zgodilo. Sogovorniki: Gospod D, ki čaka na odločitev o mednarodni zaščiti v Sloveniji, Urša Regvar, PIC, Milena Zajović, Are you Syrious, Malin Björk, članica Evropskega parlamenta. Avtor: Gašper Andrinek
Podnebna kriza se postopoma sprevrača v podnebno katastrofo in za omilitev vse hujših posledic človekovega ravnanja morajo države sprejeti ambiciozne načrte ukrepanja. Svetovni voditelji, okoljevarstveniki in gospodarstvo se bodo s tem ciljem v nedeljo zbrali na svetovnem podnebnem vrhu v Glasgowu. Konferenca z imenom COP26 ima nekaj zelo jasno zastavljenih ciljev - doseči ogljično nevtralnost do sredine stoletja, omogočiti, da bo cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5° C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo še vedno dosegljiv, zavezati se k 100 milijardam letne pomoči državam v razvoju za spopadanje s podnebnimi spremembami in konkretizirati izvajanje pariškega sporazuma. A kako to doseči, je tako izpostavljena “stopinja in pol” sploh še dosegljiva? O najbolj izpostavljenih temah in pričakovanjih pred konferenco na Škotskem se Jan Grilc pogovarja z meteorologom dr. Žigo Zaplotnikom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, dr. Blažem Kurnikom z Evropske agencije za okolje, in Aljošo Petkom, pravnikom pri Pravno-informacijskem centru in članom Mladih za podnebno pravičnost.
Tokratno aktualno temo namenjamo skupnemu avstrijsko-slovenskemu projektu »goMURra«, ki se po treh letih in pol zaključuje novembra. 34 kilometrov je dolg rečni odsek od Šentilja do Radencev, na katerem si Muro delimo z Avstrijci. Meddržavna komisija za skupno upravljanje Drave in Mure deluje sicer še iz časov rajnke Jugoslavije, še posebej uspešno pa se zaradi zglednega odnosa med sosednjima mestecema Gornja Radgona in Bad Radkersburg, to zdaj kaže pri rezultatih projekta »goMURra«. Nedavno si jih je ogledal Damjan Zorc.
Neveljaven email naslov