Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
Tigrasti komarji vsako leto razširijo svoj življenjski prostor v nekaj novih evropskih regij, hitro se širijo tudi japonski komarji, na Cipru se je lani uspela uveljaviti tudi populacija komarja ščitarja, ki sicer mrzlih evropskih zim do zdaj ni mogla preživeti. Nove invazivne vrste komarjev pa prenašajo tudi viruse, ki povzročajo bolezni, s katerimi do zdaj v Evropi nismo imeli opravka. Mikrobiologinja dr. Nataša Knap Gašper z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo opisuje, kako so invazivne vrste sploh prišle v Evropo, hkrati pa izriše življenjske prostore komarjev in možne ukrepe za preprečevanje njihovega širjenja in zaščito pred boleznimi. Naša dopisnica iz Zagreba Tanja Borčić Bernard pa pojasni hrvaški načrt za zmanjševanje števila komarjev, ki vključuje izpuščanje sterilnih samcev v okolje.
Za marsikaterega kupca je nakup rabljenega vozila še vedno privlačen. Je pa zahtevnejši od nakupa novega, saj ima rabljeno vozilo že svojo zgodovino, ki je kupci praviloma ne poznajo. Na tržnem inšpektoratu opozarjajo na pasti, ki vas lahko doletijo, če se nakupa rabljenega avtomobila lotevate s preveliko mero zaupanja. Svetujejo, da je treba pred nakupom z vso skrbnostjo pregledati in preveriti, ali ima vse lastnosti, ki so jih prodajalci navedli v oglasu.
V zadnjega pol stoletja se je številčnost populacije sladkovodnih živalskih in rastlinskih vrst zmanjšala za 83 %, izginilo je 30 % sladkovodnih ekosistemov, pod različnimi stopnjami zaščite pa je vsega 17 % svetovnih vodotokov. Na Balkanu teče še nekaj zadnjih divjih rek v Evropi, a tudi te so zaradi klimatskih sprememb, neodgovornega razvoja, hidroelektrarn, onesnaženja in številnih drugih ekonomskih in neekonomskih dejavnikov vedno bolj ogrožene. Zato so pred nekaj dnevi v Karlovcu, mestu štirih rek, pod pokroviteljstvom globalne okoljevarstvene organizacije The Nature Conservancy v sodelovanju z nevladnimi okoljskimi združenji iz petih držav nekdanje Jugoslavije zagnali projekt United for Rivers, Združeni za reke, pod okriljem katerega želijo v prihodnjih letih zaščiti 400 kilometrov strug na trinajstih rekah.
V dveh mesecih je Sudan zapustilo skoraj pol milijona ljudi. V Darfurju živi več kot 5,6 milijona otrok, 270 tisoč jih je na novo razseljenih zaradi konflikta. Do začetka tega meseca so ubili več kot 330 otrok, skoraj 2.000 ranili. Z gosti analiziramo, kaj se dogaja v Sudanu, zakaj ta vojna ni v središču medijskega poročanja in zakaj Tomo Križnar pravi, da velesile tam izvajajo politiko: "ubij sužnja s sužnjem"?
Izredni profesor dr. Rok Zupančič z Obramboslovnega raziskovalnega centra Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je prepričan, da so sedanje razmere na severu Kosova zelo napete. Rešitve za pomiritev strasti pa še ne vidi zelo hitro. Pravi, da je kosovska družba v zadnjih mesecih stopila vsaj sedem korakov nazaj v smeri sobivanja. Spregovori o tem, komu konflikt na severu Kosova koristi, o tem, kakšen je v resnici kosovski premier Albin Kurti, in kakšni so interesi velikih mednarodnih sil na Kosovu. Predstavi tudi enega izmed redkih primerov dobre prakse etničnega sobivanja in spregovori o tem, zakaj Slovenija nima tako velike politične vloge na Kosovu, kot si predstavlja.
Čeprav se letos bolj kot požarov bojimo poplav, je treba biti pripravljen na vse. Prihodnji mesec bo minilo leto od katastrofe na Krasu, ko smo ugotavljali, da Slovenija pri gašenju velikih gozdnih požarov ni dovolj samooskrbna. Sledile so obljube o boljši opremi, nakupu gasilskih letal in finančni pomoči. Damjan Zorc s svojima gostoma preverja trenutno stanje naših služb za reševanje in zaščito.
Slovenija je zelo slabo povezana s svetom, naša letalska povezljivost je celo med najslabšimi v Evropi. Ker so bili vsi poskusi spodbujanja boljših letalskih povezav do sedaj neuspešni, se je ponovno začelo govoriti o tem, da bi morala imeti Slovenija svojega letalskega prevoznika.
Ne glede na to, ali bo Slovenija uspela s kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta v Organizaciji združenih narodov, je na mestu debata o dejanskem pomenu in vlogi mednarodnih organizacij, ki temeljijo na ureditvi po koncu II. svetovne vojne. Kaj se v resnici dogaja z reformo Varnostnega sveta? Kaj je z mednarodno diplomacijo?
Na Pohorju naj bi zraslo 56 vetrnih elektrarn. Kaj o postavljanju vetrnih elektrarn na Pohorju pravijo nekateri krajani, civilna iniciative, planinci in župana Slovenske Bistrice ter Zreč? V studiu z gosti pojasnjujemo tudi postopke in dileme umeščanja teh vetrnih elektrarn v okolje.
Na Pohorju naj bi zraslo 56 vetrnih elektrarn. Kako je mogoče, da investitor načrtuje vetrnico samo 150 metrov stran od bivalnega objekta? Zakaj postavljanje pred dejstvo ni pravi pristop pri pridobivanju zaupanja v vetrno energijo?
Recep Tayyip Erdogan ima pred seboj novih pet let na čelu Turčije, ki, kot kaže ostaja tudi pri predsedniškem sistemu. Rezultat kaže tudi na polarizirano turško družbo. Kaj pa bo to v prihodnosti pomenilo za regijo od Bližnjega vzhoda do Črnega morja ter Evropske unije? V Vročem mikrofonu analiziramo turške volitve.
Po letu 1960 so se vrstile zime in poletja umetne inteligence, obdobja neuresničenih napovedi in leta izjemnih dosežkov. Umetna inteligenca, digitalizacija, avtomatizacija in ogromne količine podatkov prinašajo izzive, priložnosti in pasti. Na nedavnem posvetu, ki so ga pripravili na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, zbiramo poudarke, mnenja, napovedi in opozorila, ter še razlago Turingovega testa, ki ga je novejša različica jezikovnega modela Chat GPT opravila letos, kar nas lahko veseli, hkrati pa tudi skrbi.
Beg kadra iz gostinstva je v zadnjih dveh letih po epidemiji koronavirusne bolezni postal še očitnejši. V javnosti so se pred kratkim pojavile informacije, da želi premier Robert Golob že letošnjo turistično sezono reševati z delavci s Filipinov, kjer namerava vlada odpreti konzulat. Je to sploh lahko rešitev, glede na to, da slovenski turizem temelji na doživetjih, ki jih ponujajo slovenski običaji in tukajšnji prebivalci? Kako reševati zagato, s katero se spoprijemajo tudi v drugih gospodarskih panogah?
Zakon o potrošniških kreditih v 22. členu že vrsto let določa, da morajo banke tistim kreditojemalcem, ki svoja posojila delno ali v celoti predčasno poplačajo, vrniti sorazmerni del stroškov, nastalih ob najemu kredita.
Slovenija zamuja z uvedbo proizvajalčeve razširjene odgovornosti, hkrati pa bo letos morala v proračun EU zaradi nereciklirane plastike plačati skoraj 16 milijonov evrov. Kdaj bomo uvedli kavcijski sistem, kakšni so pomisleki in ali bomo oživili tudi ponovno uporabo steklenic, ki smo jo pred leti že poznali?
Po dveh strelskih napadih, ki sta v Srbiji zahtevala 17 življenj, se nadaljujejo pozivi k spremembam. Ni jih malo, ki trdijo, da sovraštvo, kriminal in laži promovira ter s svojimi mediji širi trenutna oblast, predsednik Aleksandar Vučić pa že izvaja nekatere napovedane ukrepe, s katerimi bodo zagotavljali varnost otrok in državljanov. Pod vprašajem so vrednote srbske družbe. Kaj sploh so, kaj predstavljajo? Kako se Srbija predstavlja v svetu?
O naši prihodnosti je prav govoriti s tistimi, ki jo bodo soustvarjali. Zato ob Unescovem svetovnem dnevu svobode tiska vroči mikrofon predajamo mladim novinarjem, ki šele vstopajo na svojo karierno pot. Kakšen odtenek ima prihodnost novinarstva v njihovih očeh?
Nasilje v družbi narašča. Pogosto je povezano s težavami v duševnem zdravju, včasih pa storilci naklepnih nasilnih kaznivih dejanj skušajo zaigrati duševno bolezen, da bi omilili svojo kazen. Določene vrste nasilja bi s psihološko obravnavo lahko preprečili, vendar so ob kroničnem pomanjkanju kliničnih psihologov čakalne dobe še vedno nedopustno dolge.
Največje žrtve trenutnih razmer v Afganistanu so ženske. Talibanska oblast jim je prepovedala višje izobraževanje, v javnosti se lahko pojavijo samo popolnoma zakrite, prepovedali pa so jim tudi službe v javnih institucijah, nevladnih organizacijah ter v Organizaciji Združenih narodov. Kakšne so trenutne razmere v Afganistanu?
Je počasno in trpljenja polno umiranje bolj humano od pomoči pri samousmrtitvi? Gre res za rubikon, ki ga ne smemo prestopiti, ali gre le za strah pred izgubo odločilne moči zdravnikov? Je človekova pravica tudi pravica do odločitve o lastni smrti? Vse to so vprašanja, ki bodo močno aktualna, če bo pripravljeni predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja dobil podporo vsaj 5000 državljanov in bo sprejet v parlamentarno zakonodajno obravnavo. Kakšne rešitve za dostojnejšo smrt in kakšne varovalke pred zlorabami predvideva predlog zakona? Kakšno je povsem sveže stališče, ki ga je Komisija za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje sprejela včeraj popoldan?
Neveljaven email naslov