Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prostitucija je v družbi prisotna bolj, kot si predstavljamo. Kot nam je povedala nekdanja spolna delavka, so stranke pogosto ljudje, ki imajo družine. Po ocenah statističnega urada Slovenci za spolne delavke in delavce letno namenijo več kot 70 milijonov evrov. Razmerje med ljudmi, ki delajo v spolni industriji pri nas, je primerljivo s številom spolnih delavk in delavcev na Nizozemskem. Ali spolna asistenca ni spolno delo? Je prišel čas, da si pred realnostjo spolnega dela prenehamo zakrivati oči?
Podatki statističnega urada kažejo, da Slovenci za prostitucijo v letu 2014 namenili 69,2 milijona evrov. S spolnim delom naj bi se v Sloveniji ukvarjalo do 2.000 ljudi. Toda to so vse le ocene, oprijemljivih podatkov ni.
V Sloveniji je prepovedano ponujati spolne usluge na vsiljiv način. Prav tako je prekršek, če ponujanje spolnih uslug koga moti, vznemirja ali povzroča zgražanje. Kot pravi vodja sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Tomaž Peršolja je namen tega preprečevanje ulične prostitucije:
“Večji del prostitucije je prikrite, se pravi, da se izvaja v nočnih lokalih, najetih stanovanjih, hotelskih in najetih sobah. Drugih oblik prostitucije pri nas ne zaznavamo.”
Slovenija je z novelo kazenskega zakonika konec lanskega leta opredelila kot kaznivo tudi koriščenje spolne usluge, ki bi jo nudila žrtev trgovine z ljudmi.
Predsednica Evropskega ženskega lobija Sonja Lokar je prepričana, da se je velika večina ljudi s prostitucijo začela ukvarjati ali zaradi skrajne psihološke in materialne stiske ali pa pod prisilo. Zavzema se za odločno zaostritev kaznovanja zvodnikov, organizacije prostitucije in tudi strank.
“Če ni povpraševanja, tudi ponudba ugasne.”
Predsednica ženskega lobija je proti legalizaciji prostitucije, saj naj bi se državah, kjer so jo uvedli, povečala povpraševanje in ponudba, nelegalni del prostitucije pa naj se ne bi zmanjšal.
Odvetnica, ki se z bojem proti trgovanju z ljudmi ukvarja že tri desetletja, Nizozemka Marjan Wijers, pravi, da je nelegalen del prostitucije pogosto neviden.
“Če se poveča število prijav, še ne pomeni, da se poveča tudi samo trgovanje z ljudmi. To lahko pomeni le to, da ljudje prej poročajo o zlorabah, izkoriščanju in trgovanju. Na Nizozemskem je število prijav naraslo, toda to je posledica tudi tega, da se že 25 let zelo dejavno borimo proti trgovanju z ljudmi. Uveljavili smo številne ukrepe za to, da bi se ljudje čim lažje odločili to tudi prijaviti policiji.”
Kot pravi Marjan Wijers, so v številnih državah, kjer prostitucija ni legalizirana, nekatere spolne delavke in delavci prisiljeni zagotavljati brezplačne spolne storitve. Prav to je doživljala Aleša, ki je bila prisiljena v prostitucijo na Hrvaškem (njeni in Ulini zgodbi smo se podrobneje posvetili v Reakciji).
Red. prof. na Fakulteti za socialno delo sociologinja dr. Darja Zaviršek pravi, da so raziskave o kriminalizaciji prostitucije v skandinavskih državah kažejo ambivalentne.
“Nekatere raziskave kažejo, da gre za zelo dobro regulacijo, ki je zmanjšala število nasilnih dejanj nad prostitutkami in zmanjšale število prostitucije. Druge raziskave obratno trdijo, da je prostitucija postala samo bolj skrita, da se je spremenila in je za stranke, ki bi sicer bile kriminalizirane, varnejša, za ženske pa ni nobene spremembe.”
Darja Zaviršek je svoje mnenje glede kriminalizacije prostitucije spremenila. Pri tem ostaja zelo kritična, da se morajo ženske prostituirati zaradi ekonomskih razlogov ali trgovine z ljudmi. “Žensko telo je še vedno vprašanje človekovih pravic, če je na trgu. Toda če pogledamo iz perspektive osebnega stališča spolnih delavk, vidimo, da je kriminalizacija bolj del problema kot del rešitve.”
Sonja Lokar zavrača misel, da bi v 21. stoletju lahko bilo človeško telo blago kot vsako drugo. Prepričana je, da gre pri prostituciji za fizičen stik, ki povzroča zdravstveno, psihološko in drugo škodo. “Zakaj bi dovolili, da lahko nekdo, ki ima denar, poškoduje drugega človeka?”
Prostitucija po mnenju Sonje Lokar ni najstarejša obrt, ampak najstarejša zloraba. “Ženske so skozi zgodovino in še danes v vlogi šibkejšega pola družbe. Ne samo fizično, ampak tudi ekonomsko, politično, socialno. Tudi otroško delo so včasih neizmerno izkoriščali in ga tam, kjer ga niso uspeli z zakonsko prisilo zatreti, še danes.”
Raziskovalec dr. Iztok Šori z Mirovnega inštituta se strinja s Sonjo Lokar, da je treba odpraviti stigmo ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, vendar meni, da bi jim morali priznati avtonomijo, da lahko sami odločajo o svojem telesu in življenju.
“Ljudje imamo zelo različne odnose do svoje spolnosti in intimnosti. Če to prepoznamo, potem lahko začnemo na spolno delo gledati tudi s perspektive dela. Potem velikokrat ugotovimo, da to delo v marsičem podobno drugim oblikam dela.”
Na podlagi opravljenih intervjujev Šori izpostavlja, da spolne delavke in delavci sami najpogosteje pravijo, da bi jim najbolj koristila dekriminalizacija in legalni odnosi.
“To ne pomeni, da v prostituciji ni izkoriščanja, nasilja, trgovanja z ljudmi. Absolutno je treba te pojave odstranjevati in se proti njim boriti. Seveda bo neka oseba, ki je bila žrtev, imela drugačen pogled na urejanje prostitucije kot druga, ki pravi, da to počne prostovoljno.”
Iztok Šori meni, da prostitucije ne bi smeli niti idealizirati niti v njej videti izključno nasilja. Izpostavi, da izkoriščanje, trgovina z ljudmi in druge kriminalne prakse niso značilne samo za prostitucijo, ampak so še bolj značilne na primer za gradbeništvo.
“Tukaj so dosti bolj zapletene situacije. Tistim, ki to delajo prostovoljno, moramo omogočiti, da bodo to počeli izven kriminalnega podzemlja in ne bodo odrinjeni na rob družbe.”
Ljudje se za prostitucijo odločajo iz različnih razlogov, prav tako tudi stranke. Darja Zaviršek izpostavi konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, v kateri jasno piše, da imajo ljudje z ovirami pravico do spolnosti.
“Po zahodnih državah imamo tako imenovane spolne delavke, ki opravijo določeno krajše izobraževanje in nato lahko dajejo spolne usluge ljudem z ovirami. Pri nas je to še povsem neznano. Moje študentke in študentje se praviloma škandalizirajo, ko o tem govorim na predavanjih. Prav gotovo pa je to eden od načinov, kako spremeniti tradicionalna stališča o ljudeh z ovirami kot o nespolnih, brezspolnih bitjih, ki ne rabijo spolnosti.”
Regulacija prispeva k boju proti trgovini z ljudmi. Darja Zaviršek ni zasledila, da bi kje prišlo do trgovine z ljudmi pri spolni asistenci. “Država je dolžna poskrbeti za regulacijo na tem področju. Izredno pomembno je imeti zelo etično regulacijo, ki ščiti ženske, ne pa da so izpostavljene vsakdanjemu nasilju.”
V Sloveniji prostitucija ni regulirana.
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Prostitucija je v družbi prisotna bolj, kot si predstavljamo. Kot nam je povedala nekdanja spolna delavka, so stranke pogosto ljudje, ki imajo družine. Po ocenah statističnega urada Slovenci za spolne delavke in delavce letno namenijo več kot 70 milijonov evrov. Razmerje med ljudmi, ki delajo v spolni industriji pri nas, je primerljivo s številom spolnih delavk in delavcev na Nizozemskem. Ali spolna asistenca ni spolno delo? Je prišel čas, da si pred realnostjo spolnega dela prenehamo zakrivati oči?
Podatki statističnega urada kažejo, da Slovenci za prostitucijo v letu 2014 namenili 69,2 milijona evrov. S spolnim delom naj bi se v Sloveniji ukvarjalo do 2.000 ljudi. Toda to so vse le ocene, oprijemljivih podatkov ni.
V Sloveniji je prepovedano ponujati spolne usluge na vsiljiv način. Prav tako je prekršek, če ponujanje spolnih uslug koga moti, vznemirja ali povzroča zgražanje. Kot pravi vodja sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Tomaž Peršolja je namen tega preprečevanje ulične prostitucije:
“Večji del prostitucije je prikrite, se pravi, da se izvaja v nočnih lokalih, najetih stanovanjih, hotelskih in najetih sobah. Drugih oblik prostitucije pri nas ne zaznavamo.”
Slovenija je z novelo kazenskega zakonika konec lanskega leta opredelila kot kaznivo tudi koriščenje spolne usluge, ki bi jo nudila žrtev trgovine z ljudmi.
Predsednica Evropskega ženskega lobija Sonja Lokar je prepričana, da se je velika večina ljudi s prostitucijo začela ukvarjati ali zaradi skrajne psihološke in materialne stiske ali pa pod prisilo. Zavzema se za odločno zaostritev kaznovanja zvodnikov, organizacije prostitucije in tudi strank.
“Če ni povpraševanja, tudi ponudba ugasne.”
Predsednica ženskega lobija je proti legalizaciji prostitucije, saj naj bi se državah, kjer so jo uvedli, povečala povpraševanje in ponudba, nelegalni del prostitucije pa naj se ne bi zmanjšal.
Odvetnica, ki se z bojem proti trgovanju z ljudmi ukvarja že tri desetletja, Nizozemka Marjan Wijers, pravi, da je nelegalen del prostitucije pogosto neviden.
“Če se poveča število prijav, še ne pomeni, da se poveča tudi samo trgovanje z ljudmi. To lahko pomeni le to, da ljudje prej poročajo o zlorabah, izkoriščanju in trgovanju. Na Nizozemskem je število prijav naraslo, toda to je posledica tudi tega, da se že 25 let zelo dejavno borimo proti trgovanju z ljudmi. Uveljavili smo številne ukrepe za to, da bi se ljudje čim lažje odločili to tudi prijaviti policiji.”
Kot pravi Marjan Wijers, so v številnih državah, kjer prostitucija ni legalizirana, nekatere spolne delavke in delavci prisiljeni zagotavljati brezplačne spolne storitve. Prav to je doživljala Aleša, ki je bila prisiljena v prostitucijo na Hrvaškem (njeni in Ulini zgodbi smo se podrobneje posvetili v Reakciji).
Red. prof. na Fakulteti za socialno delo sociologinja dr. Darja Zaviršek pravi, da so raziskave o kriminalizaciji prostitucije v skandinavskih državah kažejo ambivalentne.
“Nekatere raziskave kažejo, da gre za zelo dobro regulacijo, ki je zmanjšala število nasilnih dejanj nad prostitutkami in zmanjšale število prostitucije. Druge raziskave obratno trdijo, da je prostitucija postala samo bolj skrita, da se je spremenila in je za stranke, ki bi sicer bile kriminalizirane, varnejša, za ženske pa ni nobene spremembe.”
Darja Zaviršek je svoje mnenje glede kriminalizacije prostitucije spremenila. Pri tem ostaja zelo kritična, da se morajo ženske prostituirati zaradi ekonomskih razlogov ali trgovine z ljudmi. “Žensko telo je še vedno vprašanje človekovih pravic, če je na trgu. Toda če pogledamo iz perspektive osebnega stališča spolnih delavk, vidimo, da je kriminalizacija bolj del problema kot del rešitve.”
Sonja Lokar zavrača misel, da bi v 21. stoletju lahko bilo človeško telo blago kot vsako drugo. Prepričana je, da gre pri prostituciji za fizičen stik, ki povzroča zdravstveno, psihološko in drugo škodo. “Zakaj bi dovolili, da lahko nekdo, ki ima denar, poškoduje drugega človeka?”
Prostitucija po mnenju Sonje Lokar ni najstarejša obrt, ampak najstarejša zloraba. “Ženske so skozi zgodovino in še danes v vlogi šibkejšega pola družbe. Ne samo fizično, ampak tudi ekonomsko, politično, socialno. Tudi otroško delo so včasih neizmerno izkoriščali in ga tam, kjer ga niso uspeli z zakonsko prisilo zatreti, še danes.”
Raziskovalec dr. Iztok Šori z Mirovnega inštituta se strinja s Sonjo Lokar, da je treba odpraviti stigmo ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, vendar meni, da bi jim morali priznati avtonomijo, da lahko sami odločajo o svojem telesu in življenju.
“Ljudje imamo zelo različne odnose do svoje spolnosti in intimnosti. Če to prepoznamo, potem lahko začnemo na spolno delo gledati tudi s perspektive dela. Potem velikokrat ugotovimo, da to delo v marsičem podobno drugim oblikam dela.”
Na podlagi opravljenih intervjujev Šori izpostavlja, da spolne delavke in delavci sami najpogosteje pravijo, da bi jim najbolj koristila dekriminalizacija in legalni odnosi.
“To ne pomeni, da v prostituciji ni izkoriščanja, nasilja, trgovanja z ljudmi. Absolutno je treba te pojave odstranjevati in se proti njim boriti. Seveda bo neka oseba, ki je bila žrtev, imela drugačen pogled na urejanje prostitucije kot druga, ki pravi, da to počne prostovoljno.”
Iztok Šori meni, da prostitucije ne bi smeli niti idealizirati niti v njej videti izključno nasilja. Izpostavi, da izkoriščanje, trgovina z ljudmi in druge kriminalne prakse niso značilne samo za prostitucijo, ampak so še bolj značilne na primer za gradbeništvo.
“Tukaj so dosti bolj zapletene situacije. Tistim, ki to delajo prostovoljno, moramo omogočiti, da bodo to počeli izven kriminalnega podzemlja in ne bodo odrinjeni na rob družbe.”
Ljudje se za prostitucijo odločajo iz različnih razlogov, prav tako tudi stranke. Darja Zaviršek izpostavi konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, v kateri jasno piše, da imajo ljudje z ovirami pravico do spolnosti.
“Po zahodnih državah imamo tako imenovane spolne delavke, ki opravijo določeno krajše izobraževanje in nato lahko dajejo spolne usluge ljudem z ovirami. Pri nas je to še povsem neznano. Moje študentke in študentje se praviloma škandalizirajo, ko o tem govorim na predavanjih. Prav gotovo pa je to eden od načinov, kako spremeniti tradicionalna stališča o ljudeh z ovirami kot o nespolnih, brezspolnih bitjih, ki ne rabijo spolnosti.”
Regulacija prispeva k boju proti trgovini z ljudmi. Darja Zaviršek ni zasledila, da bi kje prišlo do trgovine z ljudmi pri spolni asistenci. “Država je dolžna poskrbeti za regulacijo na tem področju. Izredno pomembno je imeti zelo etično regulacijo, ki ščiti ženske, ne pa da so izpostavljene vsakdanjemu nasilju.”
V Sloveniji prostitucija ni regulirana.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.
Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude, krik žrtev pa še vedno ni slišan. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše. Izpoved žrtve, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, ni primerna za otroke. Ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme, takšni, kot so se je lotili na primer v Franciji.
V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisana tudi pravica do proste izbire osebnega zdravnika, ki naj bi jo imela vsaka zavarovana oseba. A zadnja leta je to, da dobiš novega osebnega zdravnika, bolj kot izbira sreča. Na težavo pomankanja zdravnikov družinske medicine, s katero se srečujejo v vseh regijah, je prav zdravniška stroka opozarjala več let, a zgodil se ni nič. Trenutno primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik osnovni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do ostalih zdravstvenih storitev.
Koronavirusna različica omikron je vnesla nove neznanke v že tako nenehno spreminjajoč se sistem protikoronskih ukrepov, sploh ker je vse več dokazov, da je zaščita s cepivi tudi pred različico delta precej skromnejša od pričakovanj. Prav tako nam hitro naraščajoče številke novookuženih v vzorno precepljenih državah kažejo, da se na delež precepljenosti ne moremo zanašati. Kako torej naprej? Kdaj bo veljavnost statusa polno cepljenih omejena? Kakšna bo cepilna politika? Nam je bližje ideja o obveznem cepljenju ali spodbuda k cepljenju otrok? Sta cepljenje, predvsem pa sistem PCT ob novem sevu in vse jasnejših opozorilih, da kužnost cepljenih očitno ni zanemarljiva, sploh še rešitev? Odpira PKP 10 vrata v sistem obveznega cepljenja? To so bila vprašanja za vodjo posvetovalne skupine za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Bojano Beović.
Poljska je že dlje časa na tnalu evropskih institucij. Sicer razklana poljska družba si v krizi identitete kljub temu želi evropske prihodnosti. Vseeno pa trenutna vlada ne želi opustiti načrtov o popolnem nadzoru sodstva in nadaljevanju zatiranja ženskih pravic. A poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadarkoli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje tesno povezano, zakaj vse več mladih uradno zapušča poljsko Cerkev in kaj o vsem tem meni legendarni nobelovec in nekandanji predsednik Lech Wałęsa.
Z letošnjim novembrom se je v Združenih državah Amerike zaokrožilo leto z izrazitim političnimi nabojem. Splošne, zlasti predsedniške, volitve so še poglobile razkol v ameriški družbi. Del le-te vse do danes ni sprejel njihovih izidov in Joeja Bidna noče sprejeti kot predsednika ZDA. Poskuse ameriške desnice, da kot glavno grožnjo v Ameriki opredeli leva gibanja, kot so BLM (Življenja temnopoltih štejejo), Antifo in podobna, je na laž postavil 6. januar. V poslopje kongresa so vdrli pretežno beli Američani, med njimi tudi pripadniki skrajno desnih milic. Da ima Amerika nenavadno pisane zakone, zaradi katerih lahko morilec, ki niti ne skriva svojega dejanja, odide iz sodne dvorane nekaznovan, je pokazal primer Kyla Rittenhousa, ki je lani, kot mladoletnik, ki načeloma niti ne bi smel imeti orožja, med protesti v Kenoshi v Wisconsinu s polavtomatsko puško ubil dva človeka in ranil enega. V nedeljo je voznik športnega terenskega avtomobila v Waukeshi prav tako v Wisconsinu zapeljal v predbožično parado in ubil pet ljudi, najmanj 40 pa poškodoval. Od kod ta bes na eni in skorajda nemoč na drugi strani? Dr. Cynthia Miller-Idriss je profesorica sociologije in pedagogike na Ameriški univerzi v Washingtonu, DC, kjer vodi Laboratorij za raziskave ekstremizma in inovacij (PERIL). Njena najnovejša knjiga Sovraštvo v domovini (Hate in the Homeland, Princeton Press, 2021) posega prav v srčiko težave, namreč v taktiko in načine radikalizacije mladih z idejami skrajne desnice. Z dr. Miller-Idriss, ki torej razkriva proces oblikovanja desnih skrajnežev jutrišnjega dne, se pogovarja washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Reportaža iz UKC Ljubljana: Povprečna starost hospitaliziranih na covidnem intezivnem oddelku je 60 let, 80 odstotkov jih je necepljenih. Na dan našega obiska je bila najmlajša bolnica na intenzivnem oddelku stara 29 let.
Kako vroč bo naš planet do konca stoletja? Na končani podnebni konferenci v Glasgowu so delegati z vsega sveta sprejeli zaveze, ki predstavljajo napredek v boju proti podnebnim spremembam. A kako velik napredek, so bili cilji konference COP26 doseženi? Bi s sprejetimi ukrepi dvig globalne povprečne temperature lahko toliko omejili, da bi bil planet še primeren za življenje? Ali je šlo za predstavo, na kateri so odločevalci stagnacijo le prebarvali z zeleno barvo? Pogovarjamo se s tremi sogovorniki, ki so že pred konferenco za Vroči mikrofon pojasnili pričakovanja, zdaj pa se bodo odzvali na dosežene dogovore in na tiste, ki so na Škotskem umanjkali. Gosti: meteorolog dr. Žiga Zaplotnik (FMF), dr. Blaž Kurnik (Evropska agencija za okolje), pravnik Aljoša Petek (PIC in Mladi za podnebno pravičnost)
Že pred epidemijo je veljalo, da dom za številne ženske žal ni najvarnejše mesto, epidemični ukrepi in njihove posledice pa so nasilju dali velik pospešek. Izgubljajo se prijateljske in družinske socialne mreže, pristojne službe pa imajo nove prioritete ter so predvsem fizično slabše dostopne. Ob izgubi finančne varnosti, vse slabši dostopnosti stanovanj in vse bolj grozeči denarni negotovosti ženske še težje zapustijo tudi najslabše in najbolj nevarne partnerske zveze. Nasilju pa daje bogato rastišče tudi vse bolj prisoten sovražni govor, ki se z vrhov države seli v najnižje pore družbe in močno vpliva tudi na povečanje fizičnega nasilja. Kako je žrtvam nasilja v takih časih sploh mogoče učinkovito pomagati in kako je lahko koristna 24-urna pomoč SOS telefona, ki je dostopna tudi v tujih jezikih? Sogovornici: Dalida Horvat, vodja programa SOS telefon, in Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo.
26. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah se je začela z vrhom svetovnih voditeljev in voditeljic 1. novembra 2021. Na konferenci COP26 se bo do 12. novembra zbralo 197 držav pogodbenic Okvirne konvencije o spremembi podnebja, ključni cilj pa je omejiti povišanje globalnega segrevanja do 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo in da do sredine stoletja dosežemo ogljično nevtralnost. Bo konferenca res prelomna točka za človeštvo? Je dovolj, da je le 113 držav posodobilo svoje zaveze za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov? Kaj v Glasgowu počne več kot 500 lobistov, ki zastopajo interese industrije fosilnih goriv? To je le nekaj vprašanj za našo posebno poročevalko Špelo Novak, ki je v Glasgowu in s katero se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Kako neodvisna in samostojna je tretja veja oblasti v obdobju korone? Gorazd Rečnik se je o tem pogovarjal s podpredsednikom Vrhovnega sodišča doktorjem Miodragom Đordevićem.
Zakaj so se Italijani odločili tako množično cepiti - je bila to posledica lanskih tragičnih mesecev, ko je skoraj kolapsiral zdravstveni sistem, v Italiji pa je mesečno umrlo tudi do 20 tisoč ljudi, so se cepili, da bi se zaščitili ali zato, da bi lahko nemoteno delali? Zakaj je Italija danes zgodba o uspehu, kjer je precepljenih več kot 82 odstotkov prebivalcev nad 12. letom starosti, in kakšni so Italijani po tem letu in pol? Maja Stepančič je obiskala mesti Milano in Codogno v Lombardiji, ki je bila lani najbolj prizadeta. Ob pogovoru z domačini in strokovnjaki poskuša orisati lansko tragično sliko in letošnjo skorajšnjo zmago nad virusom. Sogovorniki so: sveža diplomantka Maria Grazia, študenta Luigi in Gaia, prodajalec sadja Roberto, lastnica lokala Mariella, šest prijateljic iz Codogna in frizer Michele. Poleg tega so zgodbo uspeha italijanske cepilne kampanje opisali še imunolog Sergio Abrignani, novinarka časnika Corriere della Sera Cristina Marrone, na lanski kaos ob prvem primeru covida v Italiji pa sta se spomnila direktor urgence v Codognu Stefano Paglia in vodja oddelka za mentalno zdravje v Codognu Giancarlo Cerveri.
Po objavi videoposnetka nasilja hrvaških policistov se hrvaške oblasti niso mogle več izogniti zanikanju, da na njihovi meji poteka nasilno in nezakonito vračanje beguncev in migrantov v Bosno in Hercegovino. V verigi vračanj pa sodeluje tudi Slovenija. Človekoljubne organizacije opozarjajo, da gre za sistemsko ravnanje, ki bi se moralo takoj ustaviti. To pa se očitno še ne bo tako hitro zgodilo. Sogovorniki: Gospod D, ki čaka na odločitev o mednarodni zaščiti v Sloveniji, Urša Regvar, PIC, Milena Zajović, Are you Syrious, Malin Björk, članica Evropskega parlamenta. Avtor: Gašper Andrinek
Podnebna kriza se postopoma sprevrača v podnebno katastrofo in za omilitev vse hujših posledic človekovega ravnanja morajo države sprejeti ambiciozne načrte ukrepanja. Svetovni voditelji, okoljevarstveniki in gospodarstvo se bodo s tem ciljem v nedeljo zbrali na svetovnem podnebnem vrhu v Glasgowu. Konferenca z imenom COP26 ima nekaj zelo jasno zastavljenih ciljev - doseči ogljično nevtralnost do sredine stoletja, omogočiti, da bo cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5° C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo še vedno dosegljiv, zavezati se k 100 milijardam letne pomoči državam v razvoju za spopadanje s podnebnimi spremembami in konkretizirati izvajanje pariškega sporazuma. A kako to doseči, je tako izpostavljena “stopinja in pol” sploh še dosegljiva? O najbolj izpostavljenih temah in pričakovanjih pred konferenco na Škotskem se Jan Grilc pogovarja z meteorologom dr. Žigo Zaplotnikom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, dr. Blažem Kurnikom z Evropske agencije za okolje, in Aljošo Petkom, pravnikom pri Pravno-informacijskem centru in članom Mladih za podnebno pravičnost.
Tokratno aktualno temo namenjamo skupnemu avstrijsko-slovenskemu projektu »goMURra«, ki se po treh letih in pol zaključuje novembra. 34 kilometrov je dolg rečni odsek od Šentilja do Radencev, na katerem si Muro delimo z Avstrijci. Meddržavna komisija za skupno upravljanje Drave in Mure deluje sicer še iz časov rajnke Jugoslavije, še posebej uspešno pa se zaradi zglednega odnosa med sosednjima mestecema Gornja Radgona in Bad Radkersburg, to zdaj kaže pri rezultatih projekta »goMURra«. Nedavno si jih je ogledal Damjan Zorc.
Neveljaven email naslov