Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prostitucija je v družbi prisotna bolj, kot si predstavljamo. Kot nam je povedala nekdanja spolna delavka, so stranke pogosto ljudje, ki imajo družine. Po ocenah statističnega urada Slovenci za spolne delavke in delavce letno namenijo več kot 70 milijonov evrov. Razmerje med ljudmi, ki delajo v spolni industriji pri nas, je primerljivo s številom spolnih delavk in delavcev na Nizozemskem. Ali spolna asistenca ni spolno delo? Je prišel čas, da si pred realnostjo spolnega dela prenehamo zakrivati oči?
Podatki statističnega urada kažejo, da Slovenci za prostitucijo v letu 2014 namenili 69,2 milijona evrov. S spolnim delom naj bi se v Sloveniji ukvarjalo do 2.000 ljudi. Toda to so vse le ocene, oprijemljivih podatkov ni.
V Sloveniji je prepovedano ponujati spolne usluge na vsiljiv način. Prav tako je prekršek, če ponujanje spolnih uslug koga moti, vznemirja ali povzroča zgražanje. Kot pravi vodja sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Tomaž Peršolja je namen tega preprečevanje ulične prostitucije:
“Večji del prostitucije je prikrite, se pravi, da se izvaja v nočnih lokalih, najetih stanovanjih, hotelskih in najetih sobah. Drugih oblik prostitucije pri nas ne zaznavamo.”
Slovenija je z novelo kazenskega zakonika konec lanskega leta opredelila kot kaznivo tudi koriščenje spolne usluge, ki bi jo nudila žrtev trgovine z ljudmi.
Predsednica Evropskega ženskega lobija Sonja Lokar je prepričana, da se je velika večina ljudi s prostitucijo začela ukvarjati ali zaradi skrajne psihološke in materialne stiske ali pa pod prisilo. Zavzema se za odločno zaostritev kaznovanja zvodnikov, organizacije prostitucije in tudi strank.
“Če ni povpraševanja, tudi ponudba ugasne.”
Predsednica ženskega lobija je proti legalizaciji prostitucije, saj naj bi se državah, kjer so jo uvedli, povečala povpraševanje in ponudba, nelegalni del prostitucije pa naj se ne bi zmanjšal.
Odvetnica, ki se z bojem proti trgovanju z ljudmi ukvarja že tri desetletja, Nizozemka Marjan Wijers, pravi, da je nelegalen del prostitucije pogosto neviden.
“Če se poveča število prijav, še ne pomeni, da se poveča tudi samo trgovanje z ljudmi. To lahko pomeni le to, da ljudje prej poročajo o zlorabah, izkoriščanju in trgovanju. Na Nizozemskem je število prijav naraslo, toda to je posledica tudi tega, da se že 25 let zelo dejavno borimo proti trgovanju z ljudmi. Uveljavili smo številne ukrepe za to, da bi se ljudje čim lažje odločili to tudi prijaviti policiji.”
Kot pravi Marjan Wijers, so v številnih državah, kjer prostitucija ni legalizirana, nekatere spolne delavke in delavci prisiljeni zagotavljati brezplačne spolne storitve. Prav to je doživljala Aleša, ki je bila prisiljena v prostitucijo na Hrvaškem (njeni in Ulini zgodbi smo se podrobneje posvetili v Reakciji).
Red. prof. na Fakulteti za socialno delo sociologinja dr. Darja Zaviršek pravi, da so raziskave o kriminalizaciji prostitucije v skandinavskih državah kažejo ambivalentne.
“Nekatere raziskave kažejo, da gre za zelo dobro regulacijo, ki je zmanjšala število nasilnih dejanj nad prostitutkami in zmanjšale število prostitucije. Druge raziskave obratno trdijo, da je prostitucija postala samo bolj skrita, da se je spremenila in je za stranke, ki bi sicer bile kriminalizirane, varnejša, za ženske pa ni nobene spremembe.”
Darja Zaviršek je svoje mnenje glede kriminalizacije prostitucije spremenila. Pri tem ostaja zelo kritična, da se morajo ženske prostituirati zaradi ekonomskih razlogov ali trgovine z ljudmi. “Žensko telo je še vedno vprašanje človekovih pravic, če je na trgu. Toda če pogledamo iz perspektive osebnega stališča spolnih delavk, vidimo, da je kriminalizacija bolj del problema kot del rešitve.”
Sonja Lokar zavrača misel, da bi v 21. stoletju lahko bilo človeško telo blago kot vsako drugo. Prepričana je, da gre pri prostituciji za fizičen stik, ki povzroča zdravstveno, psihološko in drugo škodo. “Zakaj bi dovolili, da lahko nekdo, ki ima denar, poškoduje drugega človeka?”
Prostitucija po mnenju Sonje Lokar ni najstarejša obrt, ampak najstarejša zloraba. “Ženske so skozi zgodovino in še danes v vlogi šibkejšega pola družbe. Ne samo fizično, ampak tudi ekonomsko, politično, socialno. Tudi otroško delo so včasih neizmerno izkoriščali in ga tam, kjer ga niso uspeli z zakonsko prisilo zatreti, še danes.”
Raziskovalec dr. Iztok Šori z Mirovnega inštituta se strinja s Sonjo Lokar, da je treba odpraviti stigmo ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, vendar meni, da bi jim morali priznati avtonomijo, da lahko sami odločajo o svojem telesu in življenju.
“Ljudje imamo zelo različne odnose do svoje spolnosti in intimnosti. Če to prepoznamo, potem lahko začnemo na spolno delo gledati tudi s perspektive dela. Potem velikokrat ugotovimo, da to delo v marsičem podobno drugim oblikam dela.”
Na podlagi opravljenih intervjujev Šori izpostavlja, da spolne delavke in delavci sami najpogosteje pravijo, da bi jim najbolj koristila dekriminalizacija in legalni odnosi.
“To ne pomeni, da v prostituciji ni izkoriščanja, nasilja, trgovanja z ljudmi. Absolutno je treba te pojave odstranjevati in se proti njim boriti. Seveda bo neka oseba, ki je bila žrtev, imela drugačen pogled na urejanje prostitucije kot druga, ki pravi, da to počne prostovoljno.”
Iztok Šori meni, da prostitucije ne bi smeli niti idealizirati niti v njej videti izključno nasilja. Izpostavi, da izkoriščanje, trgovina z ljudmi in druge kriminalne prakse niso značilne samo za prostitucijo, ampak so še bolj značilne na primer za gradbeništvo.
“Tukaj so dosti bolj zapletene situacije. Tistim, ki to delajo prostovoljno, moramo omogočiti, da bodo to počeli izven kriminalnega podzemlja in ne bodo odrinjeni na rob družbe.”
Ljudje se za prostitucijo odločajo iz različnih razlogov, prav tako tudi stranke. Darja Zaviršek izpostavi konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, v kateri jasno piše, da imajo ljudje z ovirami pravico do spolnosti.
“Po zahodnih državah imamo tako imenovane spolne delavke, ki opravijo določeno krajše izobraževanje in nato lahko dajejo spolne usluge ljudem z ovirami. Pri nas je to še povsem neznano. Moje študentke in študentje se praviloma škandalizirajo, ko o tem govorim na predavanjih. Prav gotovo pa je to eden od načinov, kako spremeniti tradicionalna stališča o ljudeh z ovirami kot o nespolnih, brezspolnih bitjih, ki ne rabijo spolnosti.”
Regulacija prispeva k boju proti trgovini z ljudmi. Darja Zaviršek ni zasledila, da bi kje prišlo do trgovine z ljudmi pri spolni asistenci. “Država je dolžna poskrbeti za regulacijo na tem področju. Izredno pomembno je imeti zelo etično regulacijo, ki ščiti ženske, ne pa da so izpostavljene vsakdanjemu nasilju.”
V Sloveniji prostitucija ni regulirana.
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Prostitucija je v družbi prisotna bolj, kot si predstavljamo. Kot nam je povedala nekdanja spolna delavka, so stranke pogosto ljudje, ki imajo družine. Po ocenah statističnega urada Slovenci za spolne delavke in delavce letno namenijo več kot 70 milijonov evrov. Razmerje med ljudmi, ki delajo v spolni industriji pri nas, je primerljivo s številom spolnih delavk in delavcev na Nizozemskem. Ali spolna asistenca ni spolno delo? Je prišel čas, da si pred realnostjo spolnega dela prenehamo zakrivati oči?
Podatki statističnega urada kažejo, da Slovenci za prostitucijo v letu 2014 namenili 69,2 milijona evrov. S spolnim delom naj bi se v Sloveniji ukvarjalo do 2.000 ljudi. Toda to so vse le ocene, oprijemljivih podatkov ni.
V Sloveniji je prepovedano ponujati spolne usluge na vsiljiv način. Prav tako je prekršek, če ponujanje spolnih uslug koga moti, vznemirja ali povzroča zgražanje. Kot pravi vodja sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Tomaž Peršolja je namen tega preprečevanje ulične prostitucije:
“Večji del prostitucije je prikrite, se pravi, da se izvaja v nočnih lokalih, najetih stanovanjih, hotelskih in najetih sobah. Drugih oblik prostitucije pri nas ne zaznavamo.”
Slovenija je z novelo kazenskega zakonika konec lanskega leta opredelila kot kaznivo tudi koriščenje spolne usluge, ki bi jo nudila žrtev trgovine z ljudmi.
Predsednica Evropskega ženskega lobija Sonja Lokar je prepričana, da se je velika večina ljudi s prostitucijo začela ukvarjati ali zaradi skrajne psihološke in materialne stiske ali pa pod prisilo. Zavzema se za odločno zaostritev kaznovanja zvodnikov, organizacije prostitucije in tudi strank.
“Če ni povpraševanja, tudi ponudba ugasne.”
Predsednica ženskega lobija je proti legalizaciji prostitucije, saj naj bi se državah, kjer so jo uvedli, povečala povpraševanje in ponudba, nelegalni del prostitucije pa naj se ne bi zmanjšal.
Odvetnica, ki se z bojem proti trgovanju z ljudmi ukvarja že tri desetletja, Nizozemka Marjan Wijers, pravi, da je nelegalen del prostitucije pogosto neviden.
“Če se poveča število prijav, še ne pomeni, da se poveča tudi samo trgovanje z ljudmi. To lahko pomeni le to, da ljudje prej poročajo o zlorabah, izkoriščanju in trgovanju. Na Nizozemskem je število prijav naraslo, toda to je posledica tudi tega, da se že 25 let zelo dejavno borimo proti trgovanju z ljudmi. Uveljavili smo številne ukrepe za to, da bi se ljudje čim lažje odločili to tudi prijaviti policiji.”
Kot pravi Marjan Wijers, so v številnih državah, kjer prostitucija ni legalizirana, nekatere spolne delavke in delavci prisiljeni zagotavljati brezplačne spolne storitve. Prav to je doživljala Aleša, ki je bila prisiljena v prostitucijo na Hrvaškem (njeni in Ulini zgodbi smo se podrobneje posvetili v Reakciji).
Red. prof. na Fakulteti za socialno delo sociologinja dr. Darja Zaviršek pravi, da so raziskave o kriminalizaciji prostitucije v skandinavskih državah kažejo ambivalentne.
“Nekatere raziskave kažejo, da gre za zelo dobro regulacijo, ki je zmanjšala število nasilnih dejanj nad prostitutkami in zmanjšale število prostitucije. Druge raziskave obratno trdijo, da je prostitucija postala samo bolj skrita, da se je spremenila in je za stranke, ki bi sicer bile kriminalizirane, varnejša, za ženske pa ni nobene spremembe.”
Darja Zaviršek je svoje mnenje glede kriminalizacije prostitucije spremenila. Pri tem ostaja zelo kritična, da se morajo ženske prostituirati zaradi ekonomskih razlogov ali trgovine z ljudmi. “Žensko telo je še vedno vprašanje človekovih pravic, če je na trgu. Toda če pogledamo iz perspektive osebnega stališča spolnih delavk, vidimo, da je kriminalizacija bolj del problema kot del rešitve.”
Sonja Lokar zavrača misel, da bi v 21. stoletju lahko bilo človeško telo blago kot vsako drugo. Prepričana je, da gre pri prostituciji za fizičen stik, ki povzroča zdravstveno, psihološko in drugo škodo. “Zakaj bi dovolili, da lahko nekdo, ki ima denar, poškoduje drugega človeka?”
Prostitucija po mnenju Sonje Lokar ni najstarejša obrt, ampak najstarejša zloraba. “Ženske so skozi zgodovino in še danes v vlogi šibkejšega pola družbe. Ne samo fizično, ampak tudi ekonomsko, politično, socialno. Tudi otroško delo so včasih neizmerno izkoriščali in ga tam, kjer ga niso uspeli z zakonsko prisilo zatreti, še danes.”
Raziskovalec dr. Iztok Šori z Mirovnega inštituta se strinja s Sonjo Lokar, da je treba odpraviti stigmo ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, vendar meni, da bi jim morali priznati avtonomijo, da lahko sami odločajo o svojem telesu in življenju.
“Ljudje imamo zelo različne odnose do svoje spolnosti in intimnosti. Če to prepoznamo, potem lahko začnemo na spolno delo gledati tudi s perspektive dela. Potem velikokrat ugotovimo, da to delo v marsičem podobno drugim oblikam dela.”
Na podlagi opravljenih intervjujev Šori izpostavlja, da spolne delavke in delavci sami najpogosteje pravijo, da bi jim najbolj koristila dekriminalizacija in legalni odnosi.
“To ne pomeni, da v prostituciji ni izkoriščanja, nasilja, trgovanja z ljudmi. Absolutno je treba te pojave odstranjevati in se proti njim boriti. Seveda bo neka oseba, ki je bila žrtev, imela drugačen pogled na urejanje prostitucije kot druga, ki pravi, da to počne prostovoljno.”
Iztok Šori meni, da prostitucije ne bi smeli niti idealizirati niti v njej videti izključno nasilja. Izpostavi, da izkoriščanje, trgovina z ljudmi in druge kriminalne prakse niso značilne samo za prostitucijo, ampak so še bolj značilne na primer za gradbeništvo.
“Tukaj so dosti bolj zapletene situacije. Tistim, ki to delajo prostovoljno, moramo omogočiti, da bodo to počeli izven kriminalnega podzemlja in ne bodo odrinjeni na rob družbe.”
Ljudje se za prostitucijo odločajo iz različnih razlogov, prav tako tudi stranke. Darja Zaviršek izpostavi konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, v kateri jasno piše, da imajo ljudje z ovirami pravico do spolnosti.
“Po zahodnih državah imamo tako imenovane spolne delavke, ki opravijo določeno krajše izobraževanje in nato lahko dajejo spolne usluge ljudem z ovirami. Pri nas je to še povsem neznano. Moje študentke in študentje se praviloma škandalizirajo, ko o tem govorim na predavanjih. Prav gotovo pa je to eden od načinov, kako spremeniti tradicionalna stališča o ljudeh z ovirami kot o nespolnih, brezspolnih bitjih, ki ne rabijo spolnosti.”
Regulacija prispeva k boju proti trgovini z ljudmi. Darja Zaviršek ni zasledila, da bi kje prišlo do trgovine z ljudmi pri spolni asistenci. “Država je dolžna poskrbeti za regulacijo na tem področju. Izredno pomembno je imeti zelo etično regulacijo, ki ščiti ženske, ne pa da so izpostavljene vsakdanjemu nasilju.”
V Sloveniji prostitucija ni regulirana.
Preventivni, poznamo jih tudi pod besedo sistematični zdravstveni pregledi so obvezni za šolarje, v vseh delih izobraževanja, pregled potrebujemo za zaposlitev, vožnjo avtomobila, ob spremembah pravilnika za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva tudi za ukvarjanje s športom. Sistematizirani pregledi se bodo začeli že pri registriranih športnikih v osnovnih šolah. Kaj prinašajo pregledi? Samo ugotavljanje morebitnih prirojenih napak ali dajejo tudi osnove za raziskovanje potenciala mladih športnikov? Kdo in kako bo vključen v proces in kakšne aplikativne vrednosti se obetajo?
27. april obeležujemo kot dan upora proti okupatorju. Leta 1941 je na predvečer tega dne nastala Osvobodilna fronta predvsem kot odziv na okupacijo slovenskega ozemlja. Da bi postavili dogodek v kontekst, se je Gašper Andrinek odpravil v Polhograjske dolomite. Tam živi izredni profesor zgodovine dr. Peter Mikša.
5500 ton slovenskega krompirja ostaja v skladiščih pridelovalcev, na trgovinskih policah pa ponujajo egiptovski krompir. Vinarjem v kleteh ostaja vino, cene govejega mesa so dosegle dno. Neurejene razmere v živilski verigi in nizke odkupne cene hrane niso novost, jih je pa epidemija z ustavitvijo turistične in gostinske dejavnosti ter zaprtjem javnih zavodov samo še bolj razgalila. V Vročem mikrofonu več o težavah slovenskih pridelovalcev hrane, ki vplivajo tudi na nas, potrošnike.
Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik vztraja, da je bila izjava nacionalnega koordinatorja za cepljenje o njeni vlogi v procesu cepljenja neprimerna. Z Mojco Prelesnik se pogovarjamo tudi o tem, da ti, ki so se na cepljenje prijavili prek eUprave, do danes še v nobenem primeru ne bi mogli biti povabljeni na cepljenje, da aplikacija za prenos podatkov k lečečim zdravnikom sploh še ne obstaja, ter o previdnosti, da ne bi prišlo do diskriminacije. Pooblaščenka poziva k spoštljivemu ravnanju z osebnimi podatki, tudi ko gre za videonadzor osebnih podatkov, nakup opreme za avtomatsko branje registrskih tablic ali cepilni potni list.
Študentje so začeli opozarjati, da se je nanje med epidemijo popolnoma pozabilo. Še posebej izločene so se počutili stanovalci študentskih domov v Ljubljani, ki so razpeti med svojimi zahtevami in upravo, ki je začela vpeljevati spremembe domskega reda. Kaj od uprave zahtevajo študentje in kako na to odgovarja uprava Študentskih domov v Ljubljani?
V tednu, ko se končuje skoraj pol leta veljavna policijska ura, ostajajo pa na primer ukrepi, kot je prepoved združevanja, smo se pogovarjali s Katarino Bervar Sternad iz Pravne mreže za varstvo demokracije.
Na približno polovici strožjih ukrepov, ki veljajo od 1. aprila in se bodo sprostili 12. aprila, smo v Vročem mikrofonu gostili infektologinjo dr. Matejo Logar, vodjo vladne strokovne skupine za boj proti covidu-19. O tem, kako posodobiti semafor ukrepov, je skupina razpravljala v ponedeljek, vlada pa naj bi jih obravnavala prav danes. Bodo ukrepi po omilitvi dovoljevali odprtje šol, tudi če bo država v rdečem območju, kaj vse bo drugače po 12. aprilu? Je znanega kaj več o prostovoljnem samotestiranju učencev zadnje triade in dijakov? Kako se bomo v prihodnjih mesecih spopadali z novimi različicami?
Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinka Todorovski o svojem delu in odzivih javnosti.
Pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje Primož Velikonja o tem, kaj je bilo ključno, da so v Kočevju zmogli cepiti več in hitreje kot drugod po državi.
Koliko je konstruktivna kritika sploh še vrednota v slovenskem političnem prostoru in kako se politično ozračje preslikava v družbi? Kdaj kritika preide v kritizerstvo? Si sploh še želimo, da mladi kritično razmišljajo? Odgovore v Vročem mikrofonu poskušata najti politični analitik in zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič ter filozof in zgodovinar Jernej Šček. Z njima se pogovarja Gašper Andrinek.
Čeprav so se v dveh regijah lahko odprle terase, gostinci pozivajo k odprtju vseh gostinskih lokalov. Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem. Od milijonskih investicij do preživljanja s pomožnimi zidarskimi deli, od pojasnil ministrstva, da poslovna kosila v gostilni niso mogoča, do kozarca vode, ki je nenadoma vse spremenil, od vrhunske kave v plastičnem lončku do državljanske nepokorščine, od prepovedi prodaje alkoholnih pijač do piva v trgovini in zabav za zaprtimi vrati. Se bodo, ko se bodo lokali, ki bodo preživeli, spet odprli, gosti vrnili?
Spinalna mišična atrofija je bolezen, ki je prepogosto prepozno diagnosticirana, kar obolelega obsodi na invalidnost. Spinalno mišično atrofijo bi zato morali odkrivati že pri novorojenčkih, da bi najzgodnejšem obdobju prejeli zdravilo, ki bi onemogočilo napredovanje bolezni. Nedavno je presejalni test za novorojenčke za spinalno mišično atrofijo prejel zeleno luč, a je treba do uresničitve projekta narediti še veliko – med drugim je treba vzpostaviti ustrezen laboratorij. Želja vseh je, da se to zgodi čim prej, saj se lahko otrok s to boleznijo rodi kadar koli, v tem hipu pa bo njegova usoda prav takšna, kot je usoda drugih. Prispevek je pripravila Eva Lipovšek.
Uničevanje medijev, pritiski in napadi na novinarke, novinarje in medijsko neodvisnost. O razmerah v slovenskem novinarstvu so govorili Alenka Potočnik, novinarka Slovenske tiskovne agencije, ki začasno vodi tudi Sindikat novinarjev Slovenije, doktor Igor Vobič, izredni profesor s katedre za novinarstvo na fakulteti za družbene vede, in Dejan Pušenjak, ki je že vse življenje novinar in urednik. V knjigi Retrovizor, ki je izšla pred dnevi, je Pušenjak napisal: "Tej norosti, sistematičnemu uničevanju, vedno večjemu nasilju, bi se novinarji morali upreti. Morali bi se upreti z večjo silo, ker bi bilo to bolje za vse."
Kaj se dogaja po izvedbi infrastrukturnih investicij, ki vsako leto modernizirajo nekaj ulic naše prestolnice?
Tudi rabljena stanovanja v Ljubljani se hitro dražijo. V primerjavi z letom 2015 so cene v povprečju višje od 35 do 45 %. Ponudba pa se je v epidemiji še skrčila. Kaj se dogaja na trgu nepremičnin – na nakupni in najemni strani? Kaj različne bivanjske razmere pomenijo za družbo in različne generacije? V Vročem mikrofonu smo gostili nepremičninsko posrednico Zarjo Mavec in sociologa Klemena Ploštajnerja.
V Sindikatu Mladi plus opozarjajo, da vlada poglablja problem brezposelnih mladih. Socialni partnerji si želijo dialoga z odločevalci, a vlada njihove pozive ignorira. Podatki za lani sicer kažejo, da je bilo iz Zavoda za zaposlovanje izpisanih 9,5 odstotka več mladih kot v enakem obdobju leta 2019. Na Ministrstvu za delo so jasni, da si z Zavodom za zaposlovanje prizadevajo, da bi mladi dobili ustrezno podporo. Veliko mladih se iskanja zaposlitve loti tudi s pomočjo mreženja. Tak način zaposlovanja je namreč pogost. Ministrstvo za delo sicer mlade ne slika kot najranljivejšo skupino na trgu dela, to so zanje starejši in nizko izobraženi.
Grad Cmurek je eden od najstarejših gradov na Slovenskem, v katerem je več desetletij deloval zavod, ki se je najprej imenoval dom za duševno defektne. Domačini so se organizirali in odprli Muzej norosti, kjer med drugim želijo ohraniti zgodbe ljudi, ki so bili v gradu daleč stran od oči zaprti. Muzej norosti opominja na nujnost deinstitucionalizacije v eni od najbolj institucionaliziranih držav v Evropi, toda zavod Hrastovec je preklical soglasje za izvajanje njegove dejavnosti. Obiskali smo Grad Cmurek in prisluhnili glasovom ljudi, ki so v podobnih institucijah bili zaprti, danes pa živijo v skupnosti.
Dr. Jasna Podreka je asistentka in raziskovalka na oddelku za sociologijo filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Že več kot petnajst let teoretično in praktično raziskuje vprašanje nasilja med intimnimi partnerji, ki ga uvršča v širši družbeni in politični kontekst, preučuje pa tudi področji žensk v politiki in spolne diskriminacije na trgu dela. V Vročem mikrofonu se bo Nataša Štefe z dr. Jasno Podreka pogovarjala o pomenu zadnjih odkritij glede spolnega nadlegovanja na akademskem področju, pa tudi o trdovratnih moško-ženskih razmerjih v družbi, o feminizmu in politični korektnosti ter širše o pomenu družboslovnih znanosti.
Zaradi skrb vzbujajočih in vse pogostejših izgonov ter nezakonitih vračanj beguncev in prosilcev za azil na evropskih kopenskih in morskih meja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce poziva države k takojšnjim preiskavam in zaustavitvi teh praks. Podobno opažajo tudi v slovenskih nevladnih organizacijah, ki se podrobno spremljajo tovrstno problematiko. Civilna iniciativa Info Kolpa je neformalna organizacija, ki spremlja dogajanje na slovenskih državnih mejah in beleži sisttematične kršitve policije. Eden izmed posameznikov, ki sodeluje pri Info Kolpi je Jošt Žagar. Do ravnanja slovenske policije na področju migracij in azilnih postopkov je zelo oster. Pri Pravno informacijskem centru si v prihodnosti želijo, da bi se čimprej ustanovila evropska azilna agencija, ki bi poenotila postopke in po mnenju direktorice Katarine Bervar Sternad nudila boljšo zaščito in izvajanje obveznosti, ki jih imajo tudi po mednarodnih pogodbah vse članice.
Na področju migracij v Evropski uniji ima posebno vlogo Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, ki je bila ustanovljena leta 2004. Lani pa je agencija doživela preobrazbo z novo uredbo, ko ji je Unija okrepila vlogo in mu omogočila kadrovsko povečanje za 10 tisoč obmejnih policistov. A Frontex se je znašel v težavah. Najprej zaradi očitkov, da je bil vpleten v nasilno preprečevanje prihodov beguncev in migrantov iz Turčije, kar je agencija ves čas zavračala. Začele pa so jih pestiti tudi notranje težave, predvsem na področju izbire novih kadrov. Po poročanju nekaterih medijev naj bi v agenciji zaradi tega vladal precejšen nered, nekateri so frontexove policiste označili za potemkinove enote. Čeprav priznava nekaj težav pri rekonstrukciji agencije, pa ostre obtožbe zavrača - Slovenec Marko Gašperlin, pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije, ki pa je že drugi zaporedni mandat predsedujoči upravnega odbora Frontexa. Z njim se je Gašper Andrinek pogovarjal o aktualnih vprašanjih na področju evropske in tudi slovenske migracijske politike.
Neveljaven email naslov