Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prostitucija je v družbi prisotna bolj, kot si predstavljamo. Kot nam je povedala nekdanja spolna delavka, so stranke pogosto ljudje, ki imajo družine. Po ocenah statističnega urada Slovenci za spolne delavke in delavce letno namenijo več kot 70 milijonov evrov. Razmerje med ljudmi, ki delajo v spolni industriji pri nas, je primerljivo s številom spolnih delavk in delavcev na Nizozemskem. Ali spolna asistenca ni spolno delo? Je prišel čas, da si pred realnostjo spolnega dela prenehamo zakrivati oči?
Podatki statističnega urada kažejo, da Slovenci za prostitucijo v letu 2014 namenili 69,2 milijona evrov. S spolnim delom naj bi se v Sloveniji ukvarjalo do 2.000 ljudi. Toda to so vse le ocene, oprijemljivih podatkov ni.
V Sloveniji je prepovedano ponujati spolne usluge na vsiljiv način. Prav tako je prekršek, če ponujanje spolnih uslug koga moti, vznemirja ali povzroča zgražanje. Kot pravi vodja sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Tomaž Peršolja je namen tega preprečevanje ulične prostitucije:
“Večji del prostitucije je prikrite, se pravi, da se izvaja v nočnih lokalih, najetih stanovanjih, hotelskih in najetih sobah. Drugih oblik prostitucije pri nas ne zaznavamo.”
Slovenija je z novelo kazenskega zakonika konec lanskega leta opredelila kot kaznivo tudi koriščenje spolne usluge, ki bi jo nudila žrtev trgovine z ljudmi.
Predsednica Evropskega ženskega lobija Sonja Lokar je prepričana, da se je velika večina ljudi s prostitucijo začela ukvarjati ali zaradi skrajne psihološke in materialne stiske ali pa pod prisilo. Zavzema se za odločno zaostritev kaznovanja zvodnikov, organizacije prostitucije in tudi strank.
“Če ni povpraševanja, tudi ponudba ugasne.”
Predsednica ženskega lobija je proti legalizaciji prostitucije, saj naj bi se državah, kjer so jo uvedli, povečala povpraševanje in ponudba, nelegalni del prostitucije pa naj se ne bi zmanjšal.
Odvetnica, ki se z bojem proti trgovanju z ljudmi ukvarja že tri desetletja, Nizozemka Marjan Wijers, pravi, da je nelegalen del prostitucije pogosto neviden.
“Če se poveča število prijav, še ne pomeni, da se poveča tudi samo trgovanje z ljudmi. To lahko pomeni le to, da ljudje prej poročajo o zlorabah, izkoriščanju in trgovanju. Na Nizozemskem je število prijav naraslo, toda to je posledica tudi tega, da se že 25 let zelo dejavno borimo proti trgovanju z ljudmi. Uveljavili smo številne ukrepe za to, da bi se ljudje čim lažje odločili to tudi prijaviti policiji.”
Kot pravi Marjan Wijers, so v številnih državah, kjer prostitucija ni legalizirana, nekatere spolne delavke in delavci prisiljeni zagotavljati brezplačne spolne storitve. Prav to je doživljala Aleša, ki je bila prisiljena v prostitucijo na Hrvaškem (njeni in Ulini zgodbi smo se podrobneje posvetili v Reakciji).
Red. prof. na Fakulteti za socialno delo sociologinja dr. Darja Zaviršek pravi, da so raziskave o kriminalizaciji prostitucije v skandinavskih državah kažejo ambivalentne.
“Nekatere raziskave kažejo, da gre za zelo dobro regulacijo, ki je zmanjšala število nasilnih dejanj nad prostitutkami in zmanjšale število prostitucije. Druge raziskave obratno trdijo, da je prostitucija postala samo bolj skrita, da se je spremenila in je za stranke, ki bi sicer bile kriminalizirane, varnejša, za ženske pa ni nobene spremembe.”
Darja Zaviršek je svoje mnenje glede kriminalizacije prostitucije spremenila. Pri tem ostaja zelo kritična, da se morajo ženske prostituirati zaradi ekonomskih razlogov ali trgovine z ljudmi. “Žensko telo je še vedno vprašanje človekovih pravic, če je na trgu. Toda če pogledamo iz perspektive osebnega stališča spolnih delavk, vidimo, da je kriminalizacija bolj del problema kot del rešitve.”
Sonja Lokar zavrača misel, da bi v 21. stoletju lahko bilo človeško telo blago kot vsako drugo. Prepričana je, da gre pri prostituciji za fizičen stik, ki povzroča zdravstveno, psihološko in drugo škodo. “Zakaj bi dovolili, da lahko nekdo, ki ima denar, poškoduje drugega človeka?”
Prostitucija po mnenju Sonje Lokar ni najstarejša obrt, ampak najstarejša zloraba. “Ženske so skozi zgodovino in še danes v vlogi šibkejšega pola družbe. Ne samo fizično, ampak tudi ekonomsko, politično, socialno. Tudi otroško delo so včasih neizmerno izkoriščali in ga tam, kjer ga niso uspeli z zakonsko prisilo zatreti, še danes.”
Raziskovalec dr. Iztok Šori z Mirovnega inštituta se strinja s Sonjo Lokar, da je treba odpraviti stigmo ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, vendar meni, da bi jim morali priznati avtonomijo, da lahko sami odločajo o svojem telesu in življenju.
“Ljudje imamo zelo različne odnose do svoje spolnosti in intimnosti. Če to prepoznamo, potem lahko začnemo na spolno delo gledati tudi s perspektive dela. Potem velikokrat ugotovimo, da to delo v marsičem podobno drugim oblikam dela.”
Na podlagi opravljenih intervjujev Šori izpostavlja, da spolne delavke in delavci sami najpogosteje pravijo, da bi jim najbolj koristila dekriminalizacija in legalni odnosi.
“To ne pomeni, da v prostituciji ni izkoriščanja, nasilja, trgovanja z ljudmi. Absolutno je treba te pojave odstranjevati in se proti njim boriti. Seveda bo neka oseba, ki je bila žrtev, imela drugačen pogled na urejanje prostitucije kot druga, ki pravi, da to počne prostovoljno.”
Iztok Šori meni, da prostitucije ne bi smeli niti idealizirati niti v njej videti izključno nasilja. Izpostavi, da izkoriščanje, trgovina z ljudmi in druge kriminalne prakse niso značilne samo za prostitucijo, ampak so še bolj značilne na primer za gradbeništvo.
“Tukaj so dosti bolj zapletene situacije. Tistim, ki to delajo prostovoljno, moramo omogočiti, da bodo to počeli izven kriminalnega podzemlja in ne bodo odrinjeni na rob družbe.”
Ljudje se za prostitucijo odločajo iz različnih razlogov, prav tako tudi stranke. Darja Zaviršek izpostavi konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, v kateri jasno piše, da imajo ljudje z ovirami pravico do spolnosti.
“Po zahodnih državah imamo tako imenovane spolne delavke, ki opravijo določeno krajše izobraževanje in nato lahko dajejo spolne usluge ljudem z ovirami. Pri nas je to še povsem neznano. Moje študentke in študentje se praviloma škandalizirajo, ko o tem govorim na predavanjih. Prav gotovo pa je to eden od načinov, kako spremeniti tradicionalna stališča o ljudeh z ovirami kot o nespolnih, brezspolnih bitjih, ki ne rabijo spolnosti.”
Regulacija prispeva k boju proti trgovini z ljudmi. Darja Zaviršek ni zasledila, da bi kje prišlo do trgovine z ljudmi pri spolni asistenci. “Država je dolžna poskrbeti za regulacijo na tem področju. Izredno pomembno je imeti zelo etično regulacijo, ki ščiti ženske, ne pa da so izpostavljene vsakdanjemu nasilju.”
V Sloveniji prostitucija ni regulirana.
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Prostitucija je v družbi prisotna bolj, kot si predstavljamo. Kot nam je povedala nekdanja spolna delavka, so stranke pogosto ljudje, ki imajo družine. Po ocenah statističnega urada Slovenci za spolne delavke in delavce letno namenijo več kot 70 milijonov evrov. Razmerje med ljudmi, ki delajo v spolni industriji pri nas, je primerljivo s številom spolnih delavk in delavcev na Nizozemskem. Ali spolna asistenca ni spolno delo? Je prišel čas, da si pred realnostjo spolnega dela prenehamo zakrivati oči?
Podatki statističnega urada kažejo, da Slovenci za prostitucijo v letu 2014 namenili 69,2 milijona evrov. S spolnim delom naj bi se v Sloveniji ukvarjalo do 2.000 ljudi. Toda to so vse le ocene, oprijemljivih podatkov ni.
V Sloveniji je prepovedano ponujati spolne usluge na vsiljiv način. Prav tako je prekršek, če ponujanje spolnih uslug koga moti, vznemirja ali povzroča zgražanje. Kot pravi vodja sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Tomaž Peršolja je namen tega preprečevanje ulične prostitucije:
“Večji del prostitucije je prikrite, se pravi, da se izvaja v nočnih lokalih, najetih stanovanjih, hotelskih in najetih sobah. Drugih oblik prostitucije pri nas ne zaznavamo.”
Slovenija je z novelo kazenskega zakonika konec lanskega leta opredelila kot kaznivo tudi koriščenje spolne usluge, ki bi jo nudila žrtev trgovine z ljudmi.
Predsednica Evropskega ženskega lobija Sonja Lokar je prepričana, da se je velika večina ljudi s prostitucijo začela ukvarjati ali zaradi skrajne psihološke in materialne stiske ali pa pod prisilo. Zavzema se za odločno zaostritev kaznovanja zvodnikov, organizacije prostitucije in tudi strank.
“Če ni povpraševanja, tudi ponudba ugasne.”
Predsednica ženskega lobija je proti legalizaciji prostitucije, saj naj bi se državah, kjer so jo uvedli, povečala povpraševanje in ponudba, nelegalni del prostitucije pa naj se ne bi zmanjšal.
Odvetnica, ki se z bojem proti trgovanju z ljudmi ukvarja že tri desetletja, Nizozemka Marjan Wijers, pravi, da je nelegalen del prostitucije pogosto neviden.
“Če se poveča število prijav, še ne pomeni, da se poveča tudi samo trgovanje z ljudmi. To lahko pomeni le to, da ljudje prej poročajo o zlorabah, izkoriščanju in trgovanju. Na Nizozemskem je število prijav naraslo, toda to je posledica tudi tega, da se že 25 let zelo dejavno borimo proti trgovanju z ljudmi. Uveljavili smo številne ukrepe za to, da bi se ljudje čim lažje odločili to tudi prijaviti policiji.”
Kot pravi Marjan Wijers, so v številnih državah, kjer prostitucija ni legalizirana, nekatere spolne delavke in delavci prisiljeni zagotavljati brezplačne spolne storitve. Prav to je doživljala Aleša, ki je bila prisiljena v prostitucijo na Hrvaškem (njeni in Ulini zgodbi smo se podrobneje posvetili v Reakciji).
Red. prof. na Fakulteti za socialno delo sociologinja dr. Darja Zaviršek pravi, da so raziskave o kriminalizaciji prostitucije v skandinavskih državah kažejo ambivalentne.
“Nekatere raziskave kažejo, da gre za zelo dobro regulacijo, ki je zmanjšala število nasilnih dejanj nad prostitutkami in zmanjšale število prostitucije. Druge raziskave obratno trdijo, da je prostitucija postala samo bolj skrita, da se je spremenila in je za stranke, ki bi sicer bile kriminalizirane, varnejša, za ženske pa ni nobene spremembe.”
Darja Zaviršek je svoje mnenje glede kriminalizacije prostitucije spremenila. Pri tem ostaja zelo kritična, da se morajo ženske prostituirati zaradi ekonomskih razlogov ali trgovine z ljudmi. “Žensko telo je še vedno vprašanje človekovih pravic, če je na trgu. Toda če pogledamo iz perspektive osebnega stališča spolnih delavk, vidimo, da je kriminalizacija bolj del problema kot del rešitve.”
Sonja Lokar zavrača misel, da bi v 21. stoletju lahko bilo človeško telo blago kot vsako drugo. Prepričana je, da gre pri prostituciji za fizičen stik, ki povzroča zdravstveno, psihološko in drugo škodo. “Zakaj bi dovolili, da lahko nekdo, ki ima denar, poškoduje drugega človeka?”
Prostitucija po mnenju Sonje Lokar ni najstarejša obrt, ampak najstarejša zloraba. “Ženske so skozi zgodovino in še danes v vlogi šibkejšega pola družbe. Ne samo fizično, ampak tudi ekonomsko, politično, socialno. Tudi otroško delo so včasih neizmerno izkoriščali in ga tam, kjer ga niso uspeli z zakonsko prisilo zatreti, še danes.”
Raziskovalec dr. Iztok Šori z Mirovnega inštituta se strinja s Sonjo Lokar, da je treba odpraviti stigmo ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, vendar meni, da bi jim morali priznati avtonomijo, da lahko sami odločajo o svojem telesu in življenju.
“Ljudje imamo zelo različne odnose do svoje spolnosti in intimnosti. Če to prepoznamo, potem lahko začnemo na spolno delo gledati tudi s perspektive dela. Potem velikokrat ugotovimo, da to delo v marsičem podobno drugim oblikam dela.”
Na podlagi opravljenih intervjujev Šori izpostavlja, da spolne delavke in delavci sami najpogosteje pravijo, da bi jim najbolj koristila dekriminalizacija in legalni odnosi.
“To ne pomeni, da v prostituciji ni izkoriščanja, nasilja, trgovanja z ljudmi. Absolutno je treba te pojave odstranjevati in se proti njim boriti. Seveda bo neka oseba, ki je bila žrtev, imela drugačen pogled na urejanje prostitucije kot druga, ki pravi, da to počne prostovoljno.”
Iztok Šori meni, da prostitucije ne bi smeli niti idealizirati niti v njej videti izključno nasilja. Izpostavi, da izkoriščanje, trgovina z ljudmi in druge kriminalne prakse niso značilne samo za prostitucijo, ampak so še bolj značilne na primer za gradbeništvo.
“Tukaj so dosti bolj zapletene situacije. Tistim, ki to delajo prostovoljno, moramo omogočiti, da bodo to počeli izven kriminalnega podzemlja in ne bodo odrinjeni na rob družbe.”
Ljudje se za prostitucijo odločajo iz različnih razlogov, prav tako tudi stranke. Darja Zaviršek izpostavi konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, v kateri jasno piše, da imajo ljudje z ovirami pravico do spolnosti.
“Po zahodnih državah imamo tako imenovane spolne delavke, ki opravijo določeno krajše izobraževanje in nato lahko dajejo spolne usluge ljudem z ovirami. Pri nas je to še povsem neznano. Moje študentke in študentje se praviloma škandalizirajo, ko o tem govorim na predavanjih. Prav gotovo pa je to eden od načinov, kako spremeniti tradicionalna stališča o ljudeh z ovirami kot o nespolnih, brezspolnih bitjih, ki ne rabijo spolnosti.”
Regulacija prispeva k boju proti trgovini z ljudmi. Darja Zaviršek ni zasledila, da bi kje prišlo do trgovine z ljudmi pri spolni asistenci. “Država je dolžna poskrbeti za regulacijo na tem področju. Izredno pomembno je imeti zelo etično regulacijo, ki ščiti ženske, ne pa da so izpostavljene vsakdanjemu nasilju.”
V Sloveniji prostitucija ni regulirana.
Začelo se je novo obdobje izvajanja evropske kohezijske politike, kar za Slovenijo pomeni veliko pričakovanj, veliko dela, veliko projektov, veliko vprašanj.
Začelo se je novo obdobje izvajanja evropske kohezijske politike, kar za Slovenijo pomeni veliko pričakovanj, veliko dela, veliko projektov, veliko vprašanj.
Kljub visokim temperaturam, je trenutno v javni razpravi več kot 40 predpisov.
Zadnje čase veliko šeramo in lajkamo. Sodoben lajf ima poln ruzak udomačenih besed, prevzetih iz tujih jezikov. V torkovem Vročem mikrofonu ob dvanajstih na Valu 202 nas je zanimalo, koga oglaševalci nagovarjajo z džabesti in drajvi in zakaj je stroka do vdiranja takih besed v oglase bolj kot ne razumevajoča.
Vendarle smo dobili novelo zakona o gospodarskih družbah, ki naj bi med drugim zajezila ustanavljanje družb na zalogo oziroma za nadaljnjo prodajo. Veriženje podjetij v Sloveniji je alarmantno, saj se je v nekaj letih število podjetij povečalo za 30 odstotkov; v istem času se je število kršitev, kot sta neizplačevanje plač in izigravanje države z neplačevanjem davkov, početverilo. Bo zakon učinkovit?
Po nekajmesečnem iskanju recepta za najprimernejšo obliko odpisa dolgov socialno najšibkejšim je zdaj zakon sprejet. Kdo bo lahko po prvem avgustu zaprosil za odpis, za katere dolgove bo mogoč, kako bo ta potekal, zakaj do odpisa niso upravičeni vsi, ki živijo pod pragom revščine in do kakšne mere bodo dolgovi res odpisani? Gostja Vročega mikrofona je bila pristojna ministrica dr. Anja Kopač Mrak.
O svoji učinkovitosti, omejitvah, ovirah in ciljih bodo v torkovem Vročem mikrofonu ob dvanajstih na Valu 202 pripovedovali varuhinja človekovih pravic, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, varuh gledalcev in poslušalcev, zastopnica pacientovih pravic in zagovornik načela enakosti.
Zakonodaja že dolgo ščiti minimalni znesek za preživetje, ki mora ne glede na dolgove lastnika vsak mesec ostati na njegovem osebnem bančnem računu, a so banke doslej v te zneske lahko neovirano posegale in si poplačevale stroške za vpoglede v račune, čeprav same izvršbe prav zaradi zaščitenosti zneskov niso mogle izvesti. S spremembo zakona o izvršbi in zavarovanju, o kateri bodo v prihodnjih dneh odpločali poslanci v skrajšanem postopku, bodo take pristojnosti bank precej omejene, kljub temu pa problem stroškov ne bo odpravljen.
Grčija in Evropa vstopata v nov krog pogajanj, verjetno z nekoliko omiljeno retoriko, a z enakimi problemi. O Evropi potem, globalnih povezavah in ne nazadnje o slovenskem dojemanju krize v Grčiji. Gost Vročega mikrofona je bil dr. Mojmir Mrak: "Problematika reševanja krize evroobmočja se ne bo zaključila, tudi če uspešno rešijo Grčijo."
Zavod za zaposlovanje RS, osrednja ustanova na trgu dela, ima skoraj 1000 zaposlenih, 1300 objav prostih delovnih mest vsak dan, več kot 300 milijonov evrov na leto za delovanje. Le kako je mogoče, da ob takih številkah učinkovitost osrednje ustanove na trgu dela šepa? Res je, da je zavod del sistema, ki je izrazito odvisen od splošne gospodarske in družbene situacije in tudi drži, da je zelo pod vplivom politike vlade in odvisen od odmere proračunskih sredstev. Zato ni čudno, da je bil v konjunkturi zelo uspešen, v krizi bistveno manj. Številni od 112.385 brezposelnih pravijo, da je Zavod bolj samemu sebi namen.
Šest večjih panožnih športnih zvez – smučarska, nogometna, košarkarska, rokometna, hokejska in atletska – naj bi se združilo v skupno organizacijo, kot odgovor politiki Olimpijskega komiteja Slovenije. Predsedniki teh zvez pravijo, da so v krovni slovenski športni organizaciji premalo slišani, predsednik OKS Bogdan Gabrovec pa odgovarja, da ne ve, kaj bi moral slišati.
Poslanci bodo v kratkem odločali o tem, ali naj ljudem iz socialnega dna z zakonsko zaščito omogočijo, da jim kljub dolgovom na računih ostane vsaj minimalni znesek za preživetje. Še naprej pa bodo lahko tudi zaradi že za nekaj sto evrov dolga izgubili stanovanje, kajti med spremembami Zakona o izvršbi in zavarovanju ni takih, ki bi preprečile izvršbe na nepremičnine. Zakaj zakonodaja dovoli, da lastniki izgubijo dom za minimalne zneske in postanejo socialni problem, ki to isto državo nato vsak mesec stane veliko več?
25 let zaščite slovenskih potrošnikov je povezanih z Zvezo potrošnikov Slovenije, ki je v preteklosti postavila kar nekaj mejnikov pri dojemanju pravic varčevalcev in kupcev. Kje smo danes? Politike zaščite potrošnikov v Sloveniji skorajda ni, že dosežena raven se je močno znižala, država se loteva horuk akcij, Zveza potrošnikov Slovenije je oslabljena. O potrošniških pravicah z Bredo Kutin v Vročem mikrofonu ob 12.00 na Valu 202.
V Studiu 14 Radia Slovenija smo v torek organizirali javno razpravo z naslovom: “Laibach – v Londonu Slovenci, v Sloveniji tujci”, kjer so predlagatelji zakona, glasbeniki, strokovna javnost in poznavalci medijske krajine soočili mnenja o dveh najbolj spornih točkah novele zakona – novi opredelitvi slovenske glasbe in pomenu kvot za predvajanje vsaj 20 odstotkov te glasbe med 6. in 22. uro vsak dan.
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
Vzpon skrajne desnice v Evropi je dejstvo. Čeprav lahko ugotavljamo splošne vzroke, ki so sprožili renesanso nacionalnih emocij, ne gre spregledati tudi posebnosti posameznih okolij. Lahko neofašistično gibanje v Italiji enačimo z nemško Pegido? Koliko imajo ti ideološki tokovi skupnega s skupinami iz vzhodne Evrope, kjer nekateri predvsem Ukrajini pripisujejo “nacistični” značaj? Se soočamo z že videnim ali pa smo priče novim interpretacijam, ki jih moramo predvsem razumeti, da se lahko do njih ustrezno opredeljujemo?
V zdravstvu ni nič drugače kot v celotni družbi. Dialoga s politiko ni, plačni sistem je z uravnilovko zavrl ves napredek, odgovorni svoja ravnanja opravičujejo z zapisanim v pravilnikih in členih. Stavka za višje plače in normative, sprejemanje odgovornosti in nezadovoljstvo pacientov – so le nekateri problemi, ki jih ima slovenski zdravstveni sistem. Mnenja zdravnikov - dr. Marijan Ivanuša SZO, dr. Adolf Lukanović, Ginekološka klinika LJ, dr. Aleksander Doplihar, upokojeni zdravnik. dr.Jurij Gorjanc, kirurg.
… je vprašanje, ki že leta neti javno razpravo na Stari celini. Nekatere države so kategorično proti, druge težijo k razrahljanju strogih pravil. Bruselj je z novim zakonodajnim predlogom pred tedni dal članicam več vpliva pri odločanju o tem, ali bodo na svojem ozemlju omejile ali prepovedale uporabo gensko spremenjenih organizmov v živilih in krmi, kar je po mnenju številnih zelo zmedena poteza.
… je vprašanje, ki že leta neti javno razpravo na Stari celini. Nekatere države so kategorično proti, druge težijo k razrahljanju strogih pravil. Bruselj je z novim zakonodajnim predlogom pred tedni dal članicam več vpliva pri odločanju o tem, ali bodo na svojem ozemlju omejile ali prepovedale uporabo gensko spremenjenih organizmov v živilih in krmi, kar je po mnenju številnih zelo zmedena poteza.
Kakšna je resnična solidarnost, ki jo naša država izkazuje do ljudi, ki bežijo pred vojno, lakoto, nasiljem in zakaj begunci bežijo tudi pred sistemom pri nas? Kdo bo predstavljal kolaterarno škodo vojaških akcij v begunski krizi? Kaj prinaša kriminalizacija beguncev, ki se zaostruje v razpravah o sistemu kvot? Med vojno v Jugoslaviji je bilo v Sloveniji tudi do 70.000 beguncev. Zakaj se danes tako bojimo, če bi morali odpreti vrata nekaj desetim ali stotim?
Neveljaven email naslov