Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti.
Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
V Sloveniji je za mednarodno zaščito v prvem četrtletju tega leta zaprosilo 240 ljudi na milijon prebivalcev. V sosednji Avstriji je v istem obdobju za azil zaprosilo 1675 ljudi na milijon prebivalcev. Med njimi so številni otroci, ki jih je država vključila v svoj šolski sistem. Kot pravi generalni direktor za splošno izobraževanje na avstrijskem ministrstvu, pristojnem za izobraževanje, Kurt Nekula, je avstrijska vlada ustanovila 75 milijonov evrov vreden sklad, ki je namenjen projektom za vključevanje otrok v šole.
“Samo v zadnjih dveh letih je Avstrija za integracijo usposobila 30 tisoč učiteljic in učiteljev, kar je četrtina vseh. Pri tem smo uspešni. Zelo pomembno je tudi, da učenje jezika poteka v tolikšnem obsegu, kot je to potrebno. Delovati so začele tudi mobilne ekipe socialnih delavcev in psihologov, ki pri izzivih vključevanja pomagajo šolam, pa tudi otrokom in njihovim družinam.” – Kurt Nekula
Direktor Zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj pravi, da glede na sorazmerno majhen delež priseljencev v Sloveniji ne kaže, da bi to terjalo veliko novih zaposlitev, vendar pa ima država pripravljene rešitve za dodatno poučevanje slovenskega jezika za te otroke in za dodatno strokovno pomoč.
Do konca šolskega leta se je v šest slovenskih osnovnih šol vključilo 34 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Junija je v okviru premestitve prišlo k nam šest šoloobveznih otrok.
Prevajanje v slovenskem šolskem sistemu ni zagotovljeno. Veliko je odvisno od iznajdljivosti šole, učiteljev in njihove mreže poznanstev. Na OŠ 8 talcev so aprila pričakovali sedem otrok iz Sirije. Šolska svetovalna delavka, koordinatorica za vključevanje tujcev Bojana Breznikar, pravi: “Izkazalo se je, da so pouk v resnici začeli obiskovati trije, drugi učenci pa so skupaj s svojimi družinami odpotovali naprej proti severu. Tudi družina s temi tremi učenci je potem odšla drugam.”
Na šoli v teh dveh dneh niso angažirali prevajalca za arabščino, saj so za razlago šolskega sistema, šolanja in vpisa poskrbeli prevajalci v azilnem domu.
V Logatcu so se dogovorili, da OŠ Tabor sprejema afganistanske, OŠ 8 talcev pa sirske učence. “V primeru potreb po prevajalcih bi tako imeli lažje delo, saj bi se dogovarjali samo z enim prevajalcem. Vsi viri so dobrodošli. Angažma je dosti širši od uradnih postopkov, tako da si moramo pomagati kar sami. V takih okoliščinah se aktivira celotna socialna mreža velikega dela strokovnih delavcev posamezne šole. Vključimo na primer partnerja sodelavca, ki govori arabsko. Na šoli imamo kontakte številnih ljudi, ki so pripravljeni pomagati pri prevajanju, in to ne samo iz Logatca.”
Bojana Breznikar dodaja, da je prevajalec nujen predvsem v začetnem delu vključevanja. Kot izpostavlja strokovnjakinja za vključujoče izobraževanje dr. Marijanca Ajša Vižintin, bi učitelji in učenci nujno potrebovali pomoč prevajalcev. Predlaga fleksibilno mrežo, ki bi potovala po šolah in ponujala vsaj občasno podporo. Tako otroci kot učitelji se namreč zaradi jezikovnih ovir pogosto znajdejo v stiski.
Na OŠ Tabor Logatec so s petimi afganistanskimi otroki, ki so se jim pridružili aprila, najprej delali v skupini, tako da so se v delo z njimi vključevali različni učitelji. Ravnateljica Miša Stržinar: “Nima smisla, da sedijo v razredu, če ne razumejo jezika.” Šoli je pri uvajanju in učenju slovenščine pomagal tudi prevajalec iz farsija iz Slovenske filantropije.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priporoča dvostopenjski model vključevanja. Ta temelji na uvajalnici, ki vključuje 20-urni program učenja slovenščine, in na individualnem programu za učenca med šolskim letom. Ministrstvo je vzpostavilo podporno mrežo šolam na spletni strani, ki ponuja različne postopke vključevanja v šole in dela z otroki priseljenci.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti medtem pripravljajo poseben program javnih del, ki bo namenjen pomoči pri nemoteni oskrbi in nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ter pomoči pri vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje.
Ljudje, ki pridejo v Slovenijo po načrtu premestitve, lahko pravice, ki izhajajo iz njihovega statusa, uveljavljajo zgolj v Sloveniji. V azilnem domu poteka program opismenjevanja in učne pomoči. Ljudje, ki imajo priznan azil, pa so vključeni v program začetne integracije priseljencev in imajo pravico še do dodatnih 120 ur učenja slovenskega jezika.
V Osnovni šoli 8 talcev imajo sicer za september že najavljenih 14 novih učencev iz Sirije, vendar se glede na dosedanje izkušnje zavedajo, da bodo morali biti pri prilagajanju programa zelo fleksibilni.
Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje zapuščajo Slovenijo, se skriva tudi v podatkih o majhnih možnostih za pridobitev azila pri nas.
Slovenija je v zadnjih 20 letih odobrila le dva odstotka prošenj za azil, v zadnjih desetih pet, v zadnjih petih letih pa enajst odstotkov prošenj. Trend se izboljšuje, vendar je to je še zmeraj globoko pod evropskim povprečjem. V vsem lanskem letu je naša država na prvi stopnji odločala le o 130 prošnjah za azil, od tega jih je ugodno rešila le 34 odstotkov. Nizozemska jih je odobrila 80, Švedska 72, Danska 81, Nemčija 57 odstotkov. Od januarja do konca junija je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosilo 576 ljudi. Status jih je dobilo 34.
Slovenska vlada načrtuje, da bo trajno preselila skupno 567 ljudi iz Italije in Grčije ter 20 ljudi iz tretjih držav. Do konca tega leta naj bi Slovenija sprejela 280 ljudi, toda do zdaj jih je le 34, med njimi 7 šoloobveznih otrok. Do konca junija je status begunca dobilo 7, status subsidiarne zaščite pa 11 ljudi. Med njimi je tudi oče štirih otrok Halim. Status je dobil razmeroma hitro, saj se postopki v Sloveniji pogosto zelo zavlečejo.
“Piše, da smo dobili zaščito za tri leta in da nam bo država pomagala pri nastanitvi in integraciji.” – Halim
Halimova sedem let stara hči bo letos začela obiskovati prvi razred, sam pa si želi čim prej začeti delati kot voznik tovornjaka. Prost dostop do trga dela v Sloveniji odpira šele priznan status.
Večina ljudi v Grčiji, kjer so vložili prošnjo za premestitev, ni dobila prav nobenih informacij o Sloveniji. Kot pravi farmacevt iz Damaska, so jim na Lezbosu dali seznam držav, ki sodelujejo v programu premestitve in jim dejali, naj jih izberejo osem, v katere bi želeli iti. “Določili so nam Slovenijo. Bili smo presenečeni, saj je nismo izbrali. Nismo je poznali. Zdaj smo zadovoljni, da nas je sprejela Slovenija.” Vendar ni tako, kot so jim dejali. “Pričakovali smo, da bomo lahko začeli normalno živeti, vendar smo zdaj spet nastanjeni v nekakšnem begunskem centru.”
Prevajalec Ramid Shadani dela pri projektu mobilne enote, ki prosilcem za azil zagotavlja zdravniško, socialno in psihosocialno pomoč. Pravi, da imajo družine v Logatcu kar nekaj težav. Ta, da morajo otroci do razmeroma oddaljene šole peš, se zdi še najmanjša.
“Najmlajši so stari 7 ali 8 let. Do šole hodijo 45 minut.”
Tudi sicer so družine v prostorih Centra vojnih veteranov Slovenije odrezane od preostalega sveta. Poti do Ljubljane si ne morejo privoščiti, saj prejmejo le 18 evrov žepnine na mesec. Ramid je videl, kako ljudi ob izhodih iz azilnega doma spremlja policija.
“Hrana ni dobra, ni dovolj aktivnosti. Tam ni lepo živeti. Tudi sam sem dve leti kot begunec živel v azilnem domu.”
Medtem ko se za družine iz Sirije, ki so prišle v okviru premestitve, stvari počasi postavljajo na svoje mesto, so v veliko večji negotovosti družine iz Afganistana. Iz te države v okviru premestitve Slovenija za zdaj ni sprejela še nikogar.
Mahnas kot ženska v Afganistanu ni imela možnosti, da bi dokončala šolo. Iz Afganistana je pobegnila skupaj z možem in dvema sinovoma. Želi si, da bi ljudje slišali njihovo zgodbo.
V Logatcu so otroke posebej pripravili na sprejem učencev iz Afganistana.
V OŠ Jakoba Aljaža Kranj je 28 odstotkov otrok priseljenih iz drugih držav. Ravnatelj Milan Rogelj pravi, da otroci nimajo prav nobenih težav s sprejemanjem. “Otroci se družijo med seboj, ne ločujejo se po nacionalni pripadnosti. Če imamo problem, ga imamo v glavah odraslih. Doseči moramo spremembe v glavi.”
Ravnateljica OŠ Tabor Logatec Miša Stržinar vse strahove pripisuje pomanjkanju informacij. “Človek, ki ga je strah, nima informacij in izkušenj. Zato razumem ljudi, ki imajo stiske in strahove. Potrebujejo čas in proces. Predvsem je treba biti svetovljan, biti človek.”
Milan Rogelj pravi, da je veliko odvisno tudi od iznajdljivosti posamezne šole, vendar se je zadnja leta sistem zelo spremenil. Pravi, da sta zavod za šolstvo in ministrstvo uveljavila tudi veliko dobrih programov, vendar izpostavlja, da na izzive integracije pogosto ni odgovora v zakonodaji in je treba ravnati čustveno in razumsko. “Na ravni čustev in razuma vedno najdeš odgovor, ki bo v korist otroka. Vsaka odločitev, ki je v korist otroka, je zame dobra odločitev.”
Otrok bo spoštoval slovenski jezik in kulturo, če bomo mi spoštovali njega. “Če bomo mi spoštovali njegovo kulturo in njegov jezik ter mu dali možnost, da se izkaže. Da bo lahko predstavil državo, iz katere prihaja, da bo morda kdaj na primeren način lahko pokazal tudi kakšno svojo travmo, da ga bomo znali razumeti.” Ob takem odnosu je vključitev v družbo in šolo veliko uspešnejša.
Zakaj najprej ne poskrbimo za vključenost vseh slovenskih otrok?
Begunski otroci nimajo prav nič z vzroki za revščino v Sloveniji, torej s plenjenjem podjetij in premoženja, z milijoni v davčnih oazah in z zgrešenimi političnimi odločitvami.
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti.
Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
V Sloveniji je za mednarodno zaščito v prvem četrtletju tega leta zaprosilo 240 ljudi na milijon prebivalcev. V sosednji Avstriji je v istem obdobju za azil zaprosilo 1675 ljudi na milijon prebivalcev. Med njimi so številni otroci, ki jih je država vključila v svoj šolski sistem. Kot pravi generalni direktor za splošno izobraževanje na avstrijskem ministrstvu, pristojnem za izobraževanje, Kurt Nekula, je avstrijska vlada ustanovila 75 milijonov evrov vreden sklad, ki je namenjen projektom za vključevanje otrok v šole.
“Samo v zadnjih dveh letih je Avstrija za integracijo usposobila 30 tisoč učiteljic in učiteljev, kar je četrtina vseh. Pri tem smo uspešni. Zelo pomembno je tudi, da učenje jezika poteka v tolikšnem obsegu, kot je to potrebno. Delovati so začele tudi mobilne ekipe socialnih delavcev in psihologov, ki pri izzivih vključevanja pomagajo šolam, pa tudi otrokom in njihovim družinam.” – Kurt Nekula
Direktor Zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj pravi, da glede na sorazmerno majhen delež priseljencev v Sloveniji ne kaže, da bi to terjalo veliko novih zaposlitev, vendar pa ima država pripravljene rešitve za dodatno poučevanje slovenskega jezika za te otroke in za dodatno strokovno pomoč.
Do konca šolskega leta se je v šest slovenskih osnovnih šol vključilo 34 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Junija je v okviru premestitve prišlo k nam šest šoloobveznih otrok.
Prevajanje v slovenskem šolskem sistemu ni zagotovljeno. Veliko je odvisno od iznajdljivosti šole, učiteljev in njihove mreže poznanstev. Na OŠ 8 talcev so aprila pričakovali sedem otrok iz Sirije. Šolska svetovalna delavka, koordinatorica za vključevanje tujcev Bojana Breznikar, pravi: “Izkazalo se je, da so pouk v resnici začeli obiskovati trije, drugi učenci pa so skupaj s svojimi družinami odpotovali naprej proti severu. Tudi družina s temi tremi učenci je potem odšla drugam.”
Na šoli v teh dveh dneh niso angažirali prevajalca za arabščino, saj so za razlago šolskega sistema, šolanja in vpisa poskrbeli prevajalci v azilnem domu.
V Logatcu so se dogovorili, da OŠ Tabor sprejema afganistanske, OŠ 8 talcev pa sirske učence. “V primeru potreb po prevajalcih bi tako imeli lažje delo, saj bi se dogovarjali samo z enim prevajalcem. Vsi viri so dobrodošli. Angažma je dosti širši od uradnih postopkov, tako da si moramo pomagati kar sami. V takih okoliščinah se aktivira celotna socialna mreža velikega dela strokovnih delavcev posamezne šole. Vključimo na primer partnerja sodelavca, ki govori arabsko. Na šoli imamo kontakte številnih ljudi, ki so pripravljeni pomagati pri prevajanju, in to ne samo iz Logatca.”
Bojana Breznikar dodaja, da je prevajalec nujen predvsem v začetnem delu vključevanja. Kot izpostavlja strokovnjakinja za vključujoče izobraževanje dr. Marijanca Ajša Vižintin, bi učitelji in učenci nujno potrebovali pomoč prevajalcev. Predlaga fleksibilno mrežo, ki bi potovala po šolah in ponujala vsaj občasno podporo. Tako otroci kot učitelji se namreč zaradi jezikovnih ovir pogosto znajdejo v stiski.
Na OŠ Tabor Logatec so s petimi afganistanskimi otroki, ki so se jim pridružili aprila, najprej delali v skupini, tako da so se v delo z njimi vključevali različni učitelji. Ravnateljica Miša Stržinar: “Nima smisla, da sedijo v razredu, če ne razumejo jezika.” Šoli je pri uvajanju in učenju slovenščine pomagal tudi prevajalec iz farsija iz Slovenske filantropije.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priporoča dvostopenjski model vključevanja. Ta temelji na uvajalnici, ki vključuje 20-urni program učenja slovenščine, in na individualnem programu za učenca med šolskim letom. Ministrstvo je vzpostavilo podporno mrežo šolam na spletni strani, ki ponuja različne postopke vključevanja v šole in dela z otroki priseljenci.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti medtem pripravljajo poseben program javnih del, ki bo namenjen pomoči pri nemoteni oskrbi in nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ter pomoči pri vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje.
Ljudje, ki pridejo v Slovenijo po načrtu premestitve, lahko pravice, ki izhajajo iz njihovega statusa, uveljavljajo zgolj v Sloveniji. V azilnem domu poteka program opismenjevanja in učne pomoči. Ljudje, ki imajo priznan azil, pa so vključeni v program začetne integracije priseljencev in imajo pravico še do dodatnih 120 ur učenja slovenskega jezika.
V Osnovni šoli 8 talcev imajo sicer za september že najavljenih 14 novih učencev iz Sirije, vendar se glede na dosedanje izkušnje zavedajo, da bodo morali biti pri prilagajanju programa zelo fleksibilni.
Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje zapuščajo Slovenijo, se skriva tudi v podatkih o majhnih možnostih za pridobitev azila pri nas.
Slovenija je v zadnjih 20 letih odobrila le dva odstotka prošenj za azil, v zadnjih desetih pet, v zadnjih petih letih pa enajst odstotkov prošenj. Trend se izboljšuje, vendar je to je še zmeraj globoko pod evropskim povprečjem. V vsem lanskem letu je naša država na prvi stopnji odločala le o 130 prošnjah za azil, od tega jih je ugodno rešila le 34 odstotkov. Nizozemska jih je odobrila 80, Švedska 72, Danska 81, Nemčija 57 odstotkov. Od januarja do konca junija je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosilo 576 ljudi. Status jih je dobilo 34.
Slovenska vlada načrtuje, da bo trajno preselila skupno 567 ljudi iz Italije in Grčije ter 20 ljudi iz tretjih držav. Do konca tega leta naj bi Slovenija sprejela 280 ljudi, toda do zdaj jih je le 34, med njimi 7 šoloobveznih otrok. Do konca junija je status begunca dobilo 7, status subsidiarne zaščite pa 11 ljudi. Med njimi je tudi oče štirih otrok Halim. Status je dobil razmeroma hitro, saj se postopki v Sloveniji pogosto zelo zavlečejo.
“Piše, da smo dobili zaščito za tri leta in da nam bo država pomagala pri nastanitvi in integraciji.” – Halim
Halimova sedem let stara hči bo letos začela obiskovati prvi razred, sam pa si želi čim prej začeti delati kot voznik tovornjaka. Prost dostop do trga dela v Sloveniji odpira šele priznan status.
Večina ljudi v Grčiji, kjer so vložili prošnjo za premestitev, ni dobila prav nobenih informacij o Sloveniji. Kot pravi farmacevt iz Damaska, so jim na Lezbosu dali seznam držav, ki sodelujejo v programu premestitve in jim dejali, naj jih izberejo osem, v katere bi želeli iti. “Določili so nam Slovenijo. Bili smo presenečeni, saj je nismo izbrali. Nismo je poznali. Zdaj smo zadovoljni, da nas je sprejela Slovenija.” Vendar ni tako, kot so jim dejali. “Pričakovali smo, da bomo lahko začeli normalno živeti, vendar smo zdaj spet nastanjeni v nekakšnem begunskem centru.”
Prevajalec Ramid Shadani dela pri projektu mobilne enote, ki prosilcem za azil zagotavlja zdravniško, socialno in psihosocialno pomoč. Pravi, da imajo družine v Logatcu kar nekaj težav. Ta, da morajo otroci do razmeroma oddaljene šole peš, se zdi še najmanjša.
“Najmlajši so stari 7 ali 8 let. Do šole hodijo 45 minut.”
Tudi sicer so družine v prostorih Centra vojnih veteranov Slovenije odrezane od preostalega sveta. Poti do Ljubljane si ne morejo privoščiti, saj prejmejo le 18 evrov žepnine na mesec. Ramid je videl, kako ljudi ob izhodih iz azilnega doma spremlja policija.
“Hrana ni dobra, ni dovolj aktivnosti. Tam ni lepo živeti. Tudi sam sem dve leti kot begunec živel v azilnem domu.”
Medtem ko se za družine iz Sirije, ki so prišle v okviru premestitve, stvari počasi postavljajo na svoje mesto, so v veliko večji negotovosti družine iz Afganistana. Iz te države v okviru premestitve Slovenija za zdaj ni sprejela še nikogar.
Mahnas kot ženska v Afganistanu ni imela možnosti, da bi dokončala šolo. Iz Afganistana je pobegnila skupaj z možem in dvema sinovoma. Želi si, da bi ljudje slišali njihovo zgodbo.
V Logatcu so otroke posebej pripravili na sprejem učencev iz Afganistana.
V OŠ Jakoba Aljaža Kranj je 28 odstotkov otrok priseljenih iz drugih držav. Ravnatelj Milan Rogelj pravi, da otroci nimajo prav nobenih težav s sprejemanjem. “Otroci se družijo med seboj, ne ločujejo se po nacionalni pripadnosti. Če imamo problem, ga imamo v glavah odraslih. Doseči moramo spremembe v glavi.”
Ravnateljica OŠ Tabor Logatec Miša Stržinar vse strahove pripisuje pomanjkanju informacij. “Človek, ki ga je strah, nima informacij in izkušenj. Zato razumem ljudi, ki imajo stiske in strahove. Potrebujejo čas in proces. Predvsem je treba biti svetovljan, biti človek.”
Milan Rogelj pravi, da je veliko odvisno tudi od iznajdljivosti posamezne šole, vendar se je zadnja leta sistem zelo spremenil. Pravi, da sta zavod za šolstvo in ministrstvo uveljavila tudi veliko dobrih programov, vendar izpostavlja, da na izzive integracije pogosto ni odgovora v zakonodaji in je treba ravnati čustveno in razumsko. “Na ravni čustev in razuma vedno najdeš odgovor, ki bo v korist otroka. Vsaka odločitev, ki je v korist otroka, je zame dobra odločitev.”
Otrok bo spoštoval slovenski jezik in kulturo, če bomo mi spoštovali njega. “Če bomo mi spoštovali njegovo kulturo in njegov jezik ter mu dali možnost, da se izkaže. Da bo lahko predstavil državo, iz katere prihaja, da bo morda kdaj na primeren način lahko pokazal tudi kakšno svojo travmo, da ga bomo znali razumeti.” Ob takem odnosu je vključitev v družbo in šolo veliko uspešnejša.
Zakaj najprej ne poskrbimo za vključenost vseh slovenskih otrok?
Begunski otroci nimajo prav nič z vzroki za revščino v Sloveniji, torej s plenjenjem podjetij in premoženja, z milijoni v davčnih oazah in z zgrešenimi političnimi odločitvami.
"Že dlje časa opozarjamo na nepravilnosti in neprofesionalizem v javnem zavodu, danes pa stavkamo, ker nam ni preostalo nič drugega," je včeraj dejala predsednica generalnega vodstva stavkovnega odbora Helena Milinković. Po opozorilni stavki novinark, novinarjev, programskih ustvarjalev RTV Slovenija v Vročem mikrofonu pojasnjujemo, kaj sledi ...
Sadra na Koroškem, čistilno blato na Štajerskem, ugibanja, kakšen davek bo na tleh pustila eksplozija v Melaminu. To je le nekaj najbolj aktualnih primerov, ko se je javna okoljska pozornost v državi usmerila tudi v tla pod našimi nogami, ki jih preveč lahkotno obravnavamo kot samoumevna. V Sloveniji pozidamo veliko več dobrih kot slabih zemljišč, k njihovi degradaciji prispeva vse bolj obsežen okoljski kriminal, hkrati pa se vrstijo opozorila, da nas domača gruda ne more prehraniti. Globalno se tlem piše še slabše, saj naj bi degradacija do leta 2050 spodnesla toliko zdravih tal, kot znaša velikost Južne Amerike.
Na Valu 202 smo med redkimi mediji, ki že od prvega vala epidemije nenehno opozarjajo na hude posledice ukrepov ob epidemiji na psihično in fizično zdravje otrok. Kar so bila prej samo opozorila redkih posameznikov, zdaj vse bolj potrjujejo ugotovitve prej zadržanih ali povsem molčečih strokovnjakov in podatki. Med redkimi, ki so odločno zastavili glas za dobrobit mladih, so bili jeseni 2020 strokovnjaki na Fakulteti za šport v Ljubljani, kjer že desetletja v okviru programa Slofit vodijo t. i. športno-vzgojni karton, ki natančno meri in kaže, kako se v desetletjih spreminjajo gibalne sposobnosti generacij pa tudi teža naših otrok in mladostnikov. Že prvi rezultati pred slabima dvema letoma so kazali na katastrofo, a so se pristojni najbolj obregnili ob zanesljivost metodologije, nato pa je šolski sistem še mesece vse prej kot spodbujal vadbo in gibanje. Porazni rezultati so bili neizbežni, nedvomno bodo dolgoročno škodljivi, pri nekaterih mladih tudi trajno nepopravljivih. Kje smo zdaj in kaj je sploh še mogoče narediti?
Evropska komisija je za EU in območje z evrom znižala napoved gospodarske rasti. Za letos napoveduje 2,7-odstotno, za prihodnje leto pa 2,3-odstotno rast bruto domačega proizvoda (BDP). Skrbi pa rast cen. Inflacija bo občutno višja, dobrih 6 odstotkov, šele prihodnje leto naj bi se spustila na znosne 3 odstotke. Za Slovenijo pa so napovedi takšne: bruto domači proizvod naj bi se letos povečal za 3,7 odstotka, torej bo rast nad evropskim povprečjem, stopnja inflacije pa bo v okviru evroskega povprečja. O gospodarski sliki in o tem, če bodo aktualne napovedi zdržale, se je Zdenka Bakalar v Studio ob 17.00 na našem Prvem programu pogovarjala z direktorico urada za makroekonomske analize in razvoj Majo Bednaš, predsednikom Fiskalnega sveta Davorinom Kračunom in glavnim analitikom pri Gospodarski zbornici Slovenije Bojanom Ivancem. Oddaja je bila pripravljena tudi s finančno podporo Evropske unije. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.
Marko Polak s prof. dr. Majo Zalaznik z ljubljanske Ekonomske fakultete je razglabljal o organizaciji velikih športnih dogodkov, ki bodo v letošnjem in prihodnjem letu v Sloveniji. Pogovor bo tekel o multiplikativnih učinkih tako zajetnih projektov, pa tudi o vseh izzivih, priložnostih in težavah, ki jih prinašajo za prireditelje, lokalno skupnost in državo.
Dvig cen goriva in energentov vpliva tudi na cene ostalih dobrin in storitev, ne samo prevozov. Kupna moč pada. O vzrokih in posledicah teh dvigov se Gorazd Rečnik pogovarja s profesorjem z ekonomske fakultete v Ljubljani dr. Markom Pahorjem, govoril pa je tudi z avtoprevoznikoma, ki trdita, da je stanje v sektorju kritično.
Kadrovski bazeni na Balkanu se praznijo, velike gradbene projekte zdaj izvajajo tudi turški delavci. Kje živijo in v kakšnih razmerah delajo? O sistemskih vzrokih za aktualno dogajanje z Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice.
Nova era polarizacije. Tako so pri mednarodni organizaciji Novinarji brez meja naslovili 20. izdajo indeksa svobode medijev po svetu. Ugotavljajo, da se v informacijskem kaosu, ki smo mu priča, dogaja polarizacija tako na ravni držav kot na mednarodni ravni. Slovenija pri tem ni izjema in tako ne zaostaja za trendom polarizacije. To se vidi tudi pri letošnji oceni na indeksu svobode medijev in mestu, ki ga je zasedla. Slovenija je namreč padla za 18 mest. Tako nizko še ni bila nikoli. Zdaj se na indeksu svobode medijev uvršča v kategorijo držav, ki so označene kot “problematične”. "Slovenija se je pomaknila iz kategorije držav, v kateri so razmere opisane kot "zadovoljive", v kategorijo držav, v kateri so razmere opisane kot "problematične". Slovenija je izgubila 18 mest. S 36 je padla na 54 mesto." - Pavol Szalai, Novinarji brez meja
Dan upora proti okupatorju ponuja imenitno priložnost, da se o pomembnosti zgodovine in vloge same zgodovinopisne stroke pri nas pogovorimo z Markom Zajcem. Sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino je ravno tistih let, da se še lahko spominja življenja v skupni Jugoslaviji, ostali dve tretjini časa pa je preživel v samostojni Sloveniji. Sprva ga je strokovno najbolj navdušilo 19. stoletje, ko smo Slovenci pod Habsburžani začeli jasno izražati svojo narodno samobitnost. V zadnjih letih se je osredinil na drugo polovico 20. stoletja. Vmes je zanimiva zgodovinska pričevanja vpletal tudi v program študentskega radia in tam navduševal z oddajo Kocine zgodovine.
Analize in številke govorijo pomembno zgodbo, v kateri se razvija slovenski šport, ki na letni ravni generira 1,6 odstotka BDP. Skozi javna sredstva se v šport vrača manj kot petina teh sredstev, zato si želi športna sfera prevetritev in sprememb. Priložnosti je ogromno, zato bo zelo pomembna konkretna usmeritev države, ki bi s sistemskimi ureditvami premostila še eno težavo, ki se trenutno kaže v športu. Analiza zakulisja delovanja športa in njegovih vplivov, ki jih ima na družbo. O katerih težavah bo morala prihodnja vlada obvezno govoriti?
Znanstveniki že leta opozarjajo, da bo podnebna kriza največji izziv človeštva v prihodnjem desetletju. Kako to, da smo jo v slovenski predvolilni kampanji komajda zasledili? Z okoljevarstveniki, mladimi in raziskovalci razmišljamo o tem, katera področja bo morala prihodnja vlada obvezno nasloviti, kakšne so želje in zahteve volivcev, kateri ukrepi so najbolj nujni, kako zagotoviti denar zanje in zakaj je okolje iz predvolilne kampanje skorajda izginilo. Pred volitvami se je o okoljskih problematikah Jan Grilc pogovarjal z Gajo Brecelj in Andrejem Gnezdo iz Umanotere, Mihom Mikljem iz Mladih za podnebno pravičnost ter Aljošo Slameršakom, klimatologom in ekonomistom.
Astroturfing predstavlja pomemben del političnega boja na družbenih omrežjih. O tem, kako izgleda zakulisje manipulacije ob pomoči neavtentičnih profilov na družabnih omrežjih v podporo določene politične opcije, zakaj morajo ta mnenja izgledati kot mnenja navadnih državljanov in kakšne posledice ima to za napadene posameznike in organizacije, smo se pogovarjali z novinarjema spletnega medija Pod črto, kjer se več mesecev preiskovali lažne profile na twitterju in svoje ugotovitve predstavili v podkast seriji Lažne realnosti.
V predvolilnem obdobju je na vsakem koraku spet v ospredju zdravstvo – kakovostno in za vse dostopno, rešitve in predlogi so na dlani. Pa so zadeve res tako preproste in rešljive čez noč? Podroben pregled kaže, da ne. Dostopnost zdravstvene oskrbe se je v zadnjih dveh letih epidemije še močno poslabšala, čakalne dobe, ki se že več kot leto dni ne spremljajo enotno in sistemsko, se nenadzorovano podaljšujejo, več kot 130 tisoč ljudi je brez osebnega izbranega zdravnika, približno 200 tisoč žensk brez ginekologa, četrtina prebivalstva nima svojega zobozdravnika. Smo pred razpadom primarnega zdravstva? Kje so razlogi, kakšne so rešitve? Koliko zdravnikov zares primanjkuje in kaj lahko storijo tisti, ki ostanejo brez njih?
Višje cene energentov, višje cene hrane, drugačne geostrateške povezave so posledica sedanjih razmer. Kakšni so izzivi, s katerimi se bodo evropske države morale soočiti? Bo Slovenija z njimi delila enako usodo? Pa tudi o volilnih obljubah političnih strank in realnostih povolilnih proračunov v pogovoru z rednim profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti doktorjem Mojmirjem Mrakom.
Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidezs Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje v času ukrajinske krize in dvoličnega odnosa z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Kaj se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji? Na Madžarsko sta se odpravila Luka Hvalc in Jan Grilc.
Obvladovanje javnih medijev je večni sen političnih oblasti ter lokalnih in svetovnih finančnih vplivnežev. Primeri nekaterih javnih servisov v naši soseščini kažejo, kako močan in za neodvisno in profesionalno novinarstvo poguben je lahko tak vpliv. Hkrati pa tudi, kako uničujoči sta lahko tudi servilnost in ravnodušnost novinarstva, ki se ne postavi za svoja profesionalna načela.
Življenje v domačem okolju bi morala biti pravica vsakega človeka. O tem govori tudi konvencija o pravicah invalidov, toda v institucijah še vedno živi skoraj 1,2 milijona prebivalcev Unije, v Sloveniji 20.000 ljudi. Kot piše na spletni strani Dezinstitucionalizacija Slovenije, ki jo je vzpostavil Inštitut RS za socialno varstvo, so v instituciji stanovalke in stanovalci prisiljeni živeti skupaj ločeni od širše skupnosti, nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, interesi ustanove pa imajo navadno prednost pred individualnimi potrebami. O več kot štirih desetletjih dezinstitucionalizacije v Sloveniji, ko za razliko od mnogih drugih držav nismo v celoti zaprli še nobene institucije, se bomo pogovarjali z dr. Andrejo Rafaelič in dr. Vitom Flakerjem.
Vojna v Ukrajini se ne umirja. Več mest je še vedno pod nenehnim obstreljevanjem in raketiranjem. Alarmi se oglašajo praktično v vseh ukrajinskih regijah. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je znova povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na pogovore o statusu okupiranih območjih, o čemer naj bi Ukrajinci odločali na referendumu. Medtem ameriški predsednik Biden svari pred uporabo kemičnega in biološkega orožja. Analitično o vsem tem v Vročem mikrofonu, ki ga je v živo pripravil Gašper Andrinek z gostoma.
Svet za razvoj pri SAZU je februarja pripravil prva dva posveta o prihodnosti javne radiotelevizije, na katerih so z uglednimi in uveljavljenimi evropskimi in slovenskimi strokovnjaki obravnavali ključna razvojna vprašanja javne RTV v različnih delih Evrope in pri nas.
Neveljaven email naslov