Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti.
Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
V Sloveniji je za mednarodno zaščito v prvem četrtletju tega leta zaprosilo 240 ljudi na milijon prebivalcev. V sosednji Avstriji je v istem obdobju za azil zaprosilo 1675 ljudi na milijon prebivalcev. Med njimi so številni otroci, ki jih je država vključila v svoj šolski sistem. Kot pravi generalni direktor za splošno izobraževanje na avstrijskem ministrstvu, pristojnem za izobraževanje, Kurt Nekula, je avstrijska vlada ustanovila 75 milijonov evrov vreden sklad, ki je namenjen projektom za vključevanje otrok v šole.
“Samo v zadnjih dveh letih je Avstrija za integracijo usposobila 30 tisoč učiteljic in učiteljev, kar je četrtina vseh. Pri tem smo uspešni. Zelo pomembno je tudi, da učenje jezika poteka v tolikšnem obsegu, kot je to potrebno. Delovati so začele tudi mobilne ekipe socialnih delavcev in psihologov, ki pri izzivih vključevanja pomagajo šolam, pa tudi otrokom in njihovim družinam.” – Kurt Nekula
Direktor Zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj pravi, da glede na sorazmerno majhen delež priseljencev v Sloveniji ne kaže, da bi to terjalo veliko novih zaposlitev, vendar pa ima država pripravljene rešitve za dodatno poučevanje slovenskega jezika za te otroke in za dodatno strokovno pomoč.
Do konca šolskega leta se je v šest slovenskih osnovnih šol vključilo 34 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Junija je v okviru premestitve prišlo k nam šest šoloobveznih otrok.
Prevajanje v slovenskem šolskem sistemu ni zagotovljeno. Veliko je odvisno od iznajdljivosti šole, učiteljev in njihove mreže poznanstev. Na OŠ 8 talcev so aprila pričakovali sedem otrok iz Sirije. Šolska svetovalna delavka, koordinatorica za vključevanje tujcev Bojana Breznikar, pravi: “Izkazalo se je, da so pouk v resnici začeli obiskovati trije, drugi učenci pa so skupaj s svojimi družinami odpotovali naprej proti severu. Tudi družina s temi tremi učenci je potem odšla drugam.”
Na šoli v teh dveh dneh niso angažirali prevajalca za arabščino, saj so za razlago šolskega sistema, šolanja in vpisa poskrbeli prevajalci v azilnem domu.
V Logatcu so se dogovorili, da OŠ Tabor sprejema afganistanske, OŠ 8 talcev pa sirske učence. “V primeru potreb po prevajalcih bi tako imeli lažje delo, saj bi se dogovarjali samo z enim prevajalcem. Vsi viri so dobrodošli. Angažma je dosti širši od uradnih postopkov, tako da si moramo pomagati kar sami. V takih okoliščinah se aktivira celotna socialna mreža velikega dela strokovnih delavcev posamezne šole. Vključimo na primer partnerja sodelavca, ki govori arabsko. Na šoli imamo kontakte številnih ljudi, ki so pripravljeni pomagati pri prevajanju, in to ne samo iz Logatca.”
Bojana Breznikar dodaja, da je prevajalec nujen predvsem v začetnem delu vključevanja. Kot izpostavlja strokovnjakinja za vključujoče izobraževanje dr. Marijanca Ajša Vižintin, bi učitelji in učenci nujno potrebovali pomoč prevajalcev. Predlaga fleksibilno mrežo, ki bi potovala po šolah in ponujala vsaj občasno podporo. Tako otroci kot učitelji se namreč zaradi jezikovnih ovir pogosto znajdejo v stiski.
Na OŠ Tabor Logatec so s petimi afganistanskimi otroki, ki so se jim pridružili aprila, najprej delali v skupini, tako da so se v delo z njimi vključevali različni učitelji. Ravnateljica Miša Stržinar: “Nima smisla, da sedijo v razredu, če ne razumejo jezika.” Šoli je pri uvajanju in učenju slovenščine pomagal tudi prevajalec iz farsija iz Slovenske filantropije.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priporoča dvostopenjski model vključevanja. Ta temelji na uvajalnici, ki vključuje 20-urni program učenja slovenščine, in na individualnem programu za učenca med šolskim letom. Ministrstvo je vzpostavilo podporno mrežo šolam na spletni strani, ki ponuja različne postopke vključevanja v šole in dela z otroki priseljenci.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti medtem pripravljajo poseben program javnih del, ki bo namenjen pomoči pri nemoteni oskrbi in nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ter pomoči pri vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje.
Ljudje, ki pridejo v Slovenijo po načrtu premestitve, lahko pravice, ki izhajajo iz njihovega statusa, uveljavljajo zgolj v Sloveniji. V azilnem domu poteka program opismenjevanja in učne pomoči. Ljudje, ki imajo priznan azil, pa so vključeni v program začetne integracije priseljencev in imajo pravico še do dodatnih 120 ur učenja slovenskega jezika.
V Osnovni šoli 8 talcev imajo sicer za september že najavljenih 14 novih učencev iz Sirije, vendar se glede na dosedanje izkušnje zavedajo, da bodo morali biti pri prilagajanju programa zelo fleksibilni.
Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje zapuščajo Slovenijo, se skriva tudi v podatkih o majhnih možnostih za pridobitev azila pri nas.
Slovenija je v zadnjih 20 letih odobrila le dva odstotka prošenj za azil, v zadnjih desetih pet, v zadnjih petih letih pa enajst odstotkov prošenj. Trend se izboljšuje, vendar je to je še zmeraj globoko pod evropskim povprečjem. V vsem lanskem letu je naša država na prvi stopnji odločala le o 130 prošnjah za azil, od tega jih je ugodno rešila le 34 odstotkov. Nizozemska jih je odobrila 80, Švedska 72, Danska 81, Nemčija 57 odstotkov. Od januarja do konca junija je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosilo 576 ljudi. Status jih je dobilo 34.
Slovenska vlada načrtuje, da bo trajno preselila skupno 567 ljudi iz Italije in Grčije ter 20 ljudi iz tretjih držav. Do konca tega leta naj bi Slovenija sprejela 280 ljudi, toda do zdaj jih je le 34, med njimi 7 šoloobveznih otrok. Do konca junija je status begunca dobilo 7, status subsidiarne zaščite pa 11 ljudi. Med njimi je tudi oče štirih otrok Halim. Status je dobil razmeroma hitro, saj se postopki v Sloveniji pogosto zelo zavlečejo.
“Piše, da smo dobili zaščito za tri leta in da nam bo država pomagala pri nastanitvi in integraciji.” – Halim
Halimova sedem let stara hči bo letos začela obiskovati prvi razred, sam pa si želi čim prej začeti delati kot voznik tovornjaka. Prost dostop do trga dela v Sloveniji odpira šele priznan status.
Večina ljudi v Grčiji, kjer so vložili prošnjo za premestitev, ni dobila prav nobenih informacij o Sloveniji. Kot pravi farmacevt iz Damaska, so jim na Lezbosu dali seznam držav, ki sodelujejo v programu premestitve in jim dejali, naj jih izberejo osem, v katere bi želeli iti. “Določili so nam Slovenijo. Bili smo presenečeni, saj je nismo izbrali. Nismo je poznali. Zdaj smo zadovoljni, da nas je sprejela Slovenija.” Vendar ni tako, kot so jim dejali. “Pričakovali smo, da bomo lahko začeli normalno živeti, vendar smo zdaj spet nastanjeni v nekakšnem begunskem centru.”
Prevajalec Ramid Shadani dela pri projektu mobilne enote, ki prosilcem za azil zagotavlja zdravniško, socialno in psihosocialno pomoč. Pravi, da imajo družine v Logatcu kar nekaj težav. Ta, da morajo otroci do razmeroma oddaljene šole peš, se zdi še najmanjša.
“Najmlajši so stari 7 ali 8 let. Do šole hodijo 45 minut.”
Tudi sicer so družine v prostorih Centra vojnih veteranov Slovenije odrezane od preostalega sveta. Poti do Ljubljane si ne morejo privoščiti, saj prejmejo le 18 evrov žepnine na mesec. Ramid je videl, kako ljudi ob izhodih iz azilnega doma spremlja policija.
“Hrana ni dobra, ni dovolj aktivnosti. Tam ni lepo živeti. Tudi sam sem dve leti kot begunec živel v azilnem domu.”
Medtem ko se za družine iz Sirije, ki so prišle v okviru premestitve, stvari počasi postavljajo na svoje mesto, so v veliko večji negotovosti družine iz Afganistana. Iz te države v okviru premestitve Slovenija za zdaj ni sprejela še nikogar.
Mahnas kot ženska v Afganistanu ni imela možnosti, da bi dokončala šolo. Iz Afganistana je pobegnila skupaj z možem in dvema sinovoma. Želi si, da bi ljudje slišali njihovo zgodbo.
V Logatcu so otroke posebej pripravili na sprejem učencev iz Afganistana.
V OŠ Jakoba Aljaža Kranj je 28 odstotkov otrok priseljenih iz drugih držav. Ravnatelj Milan Rogelj pravi, da otroci nimajo prav nobenih težav s sprejemanjem. “Otroci se družijo med seboj, ne ločujejo se po nacionalni pripadnosti. Če imamo problem, ga imamo v glavah odraslih. Doseči moramo spremembe v glavi.”
Ravnateljica OŠ Tabor Logatec Miša Stržinar vse strahove pripisuje pomanjkanju informacij. “Človek, ki ga je strah, nima informacij in izkušenj. Zato razumem ljudi, ki imajo stiske in strahove. Potrebujejo čas in proces. Predvsem je treba biti svetovljan, biti človek.”
Milan Rogelj pravi, da je veliko odvisno tudi od iznajdljivosti posamezne šole, vendar se je zadnja leta sistem zelo spremenil. Pravi, da sta zavod za šolstvo in ministrstvo uveljavila tudi veliko dobrih programov, vendar izpostavlja, da na izzive integracije pogosto ni odgovora v zakonodaji in je treba ravnati čustveno in razumsko. “Na ravni čustev in razuma vedno najdeš odgovor, ki bo v korist otroka. Vsaka odločitev, ki je v korist otroka, je zame dobra odločitev.”
Otrok bo spoštoval slovenski jezik in kulturo, če bomo mi spoštovali njega. “Če bomo mi spoštovali njegovo kulturo in njegov jezik ter mu dali možnost, da se izkaže. Da bo lahko predstavil državo, iz katere prihaja, da bo morda kdaj na primeren način lahko pokazal tudi kakšno svojo travmo, da ga bomo znali razumeti.” Ob takem odnosu je vključitev v družbo in šolo veliko uspešnejša.
Zakaj najprej ne poskrbimo za vključenost vseh slovenskih otrok?
Begunski otroci nimajo prav nič z vzroki za revščino v Sloveniji, torej s plenjenjem podjetij in premoženja, z milijoni v davčnih oazah in z zgrešenimi političnimi odločitvami.
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti.
Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
V Sloveniji je za mednarodno zaščito v prvem četrtletju tega leta zaprosilo 240 ljudi na milijon prebivalcev. V sosednji Avstriji je v istem obdobju za azil zaprosilo 1675 ljudi na milijon prebivalcev. Med njimi so številni otroci, ki jih je država vključila v svoj šolski sistem. Kot pravi generalni direktor za splošno izobraževanje na avstrijskem ministrstvu, pristojnem za izobraževanje, Kurt Nekula, je avstrijska vlada ustanovila 75 milijonov evrov vreden sklad, ki je namenjen projektom za vključevanje otrok v šole.
“Samo v zadnjih dveh letih je Avstrija za integracijo usposobila 30 tisoč učiteljic in učiteljev, kar je četrtina vseh. Pri tem smo uspešni. Zelo pomembno je tudi, da učenje jezika poteka v tolikšnem obsegu, kot je to potrebno. Delovati so začele tudi mobilne ekipe socialnih delavcev in psihologov, ki pri izzivih vključevanja pomagajo šolam, pa tudi otrokom in njihovim družinam.” – Kurt Nekula
Direktor Zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj pravi, da glede na sorazmerno majhen delež priseljencev v Sloveniji ne kaže, da bi to terjalo veliko novih zaposlitev, vendar pa ima država pripravljene rešitve za dodatno poučevanje slovenskega jezika za te otroke in za dodatno strokovno pomoč.
Do konca šolskega leta se je v šest slovenskih osnovnih šol vključilo 34 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Junija je v okviru premestitve prišlo k nam šest šoloobveznih otrok.
Prevajanje v slovenskem šolskem sistemu ni zagotovljeno. Veliko je odvisno od iznajdljivosti šole, učiteljev in njihove mreže poznanstev. Na OŠ 8 talcev so aprila pričakovali sedem otrok iz Sirije. Šolska svetovalna delavka, koordinatorica za vključevanje tujcev Bojana Breznikar, pravi: “Izkazalo se je, da so pouk v resnici začeli obiskovati trije, drugi učenci pa so skupaj s svojimi družinami odpotovali naprej proti severu. Tudi družina s temi tremi učenci je potem odšla drugam.”
Na šoli v teh dveh dneh niso angažirali prevajalca za arabščino, saj so za razlago šolskega sistema, šolanja in vpisa poskrbeli prevajalci v azilnem domu.
V Logatcu so se dogovorili, da OŠ Tabor sprejema afganistanske, OŠ 8 talcev pa sirske učence. “V primeru potreb po prevajalcih bi tako imeli lažje delo, saj bi se dogovarjali samo z enim prevajalcem. Vsi viri so dobrodošli. Angažma je dosti širši od uradnih postopkov, tako da si moramo pomagati kar sami. V takih okoliščinah se aktivira celotna socialna mreža velikega dela strokovnih delavcev posamezne šole. Vključimo na primer partnerja sodelavca, ki govori arabsko. Na šoli imamo kontakte številnih ljudi, ki so pripravljeni pomagati pri prevajanju, in to ne samo iz Logatca.”
Bojana Breznikar dodaja, da je prevajalec nujen predvsem v začetnem delu vključevanja. Kot izpostavlja strokovnjakinja za vključujoče izobraževanje dr. Marijanca Ajša Vižintin, bi učitelji in učenci nujno potrebovali pomoč prevajalcev. Predlaga fleksibilno mrežo, ki bi potovala po šolah in ponujala vsaj občasno podporo. Tako otroci kot učitelji se namreč zaradi jezikovnih ovir pogosto znajdejo v stiski.
Na OŠ Tabor Logatec so s petimi afganistanskimi otroki, ki so se jim pridružili aprila, najprej delali v skupini, tako da so se v delo z njimi vključevali različni učitelji. Ravnateljica Miša Stržinar: “Nima smisla, da sedijo v razredu, če ne razumejo jezika.” Šoli je pri uvajanju in učenju slovenščine pomagal tudi prevajalec iz farsija iz Slovenske filantropije.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priporoča dvostopenjski model vključevanja. Ta temelji na uvajalnici, ki vključuje 20-urni program učenja slovenščine, in na individualnem programu za učenca med šolskim letom. Ministrstvo je vzpostavilo podporno mrežo šolam na spletni strani, ki ponuja različne postopke vključevanja v šole in dela z otroki priseljenci.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti medtem pripravljajo poseben program javnih del, ki bo namenjen pomoči pri nemoteni oskrbi in nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ter pomoči pri vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje.
Ljudje, ki pridejo v Slovenijo po načrtu premestitve, lahko pravice, ki izhajajo iz njihovega statusa, uveljavljajo zgolj v Sloveniji. V azilnem domu poteka program opismenjevanja in učne pomoči. Ljudje, ki imajo priznan azil, pa so vključeni v program začetne integracije priseljencev in imajo pravico še do dodatnih 120 ur učenja slovenskega jezika.
V Osnovni šoli 8 talcev imajo sicer za september že najavljenih 14 novih učencev iz Sirije, vendar se glede na dosedanje izkušnje zavedajo, da bodo morali biti pri prilagajanju programa zelo fleksibilni.
Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje zapuščajo Slovenijo, se skriva tudi v podatkih o majhnih možnostih za pridobitev azila pri nas.
Slovenija je v zadnjih 20 letih odobrila le dva odstotka prošenj za azil, v zadnjih desetih pet, v zadnjih petih letih pa enajst odstotkov prošenj. Trend se izboljšuje, vendar je to je še zmeraj globoko pod evropskim povprečjem. V vsem lanskem letu je naša država na prvi stopnji odločala le o 130 prošnjah za azil, od tega jih je ugodno rešila le 34 odstotkov. Nizozemska jih je odobrila 80, Švedska 72, Danska 81, Nemčija 57 odstotkov. Od januarja do konca junija je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosilo 576 ljudi. Status jih je dobilo 34.
Slovenska vlada načrtuje, da bo trajno preselila skupno 567 ljudi iz Italije in Grčije ter 20 ljudi iz tretjih držav. Do konca tega leta naj bi Slovenija sprejela 280 ljudi, toda do zdaj jih je le 34, med njimi 7 šoloobveznih otrok. Do konca junija je status begunca dobilo 7, status subsidiarne zaščite pa 11 ljudi. Med njimi je tudi oče štirih otrok Halim. Status je dobil razmeroma hitro, saj se postopki v Sloveniji pogosto zelo zavlečejo.
“Piše, da smo dobili zaščito za tri leta in da nam bo država pomagala pri nastanitvi in integraciji.” – Halim
Halimova sedem let stara hči bo letos začela obiskovati prvi razred, sam pa si želi čim prej začeti delati kot voznik tovornjaka. Prost dostop do trga dela v Sloveniji odpira šele priznan status.
Večina ljudi v Grčiji, kjer so vložili prošnjo za premestitev, ni dobila prav nobenih informacij o Sloveniji. Kot pravi farmacevt iz Damaska, so jim na Lezbosu dali seznam držav, ki sodelujejo v programu premestitve in jim dejali, naj jih izberejo osem, v katere bi želeli iti. “Določili so nam Slovenijo. Bili smo presenečeni, saj je nismo izbrali. Nismo je poznali. Zdaj smo zadovoljni, da nas je sprejela Slovenija.” Vendar ni tako, kot so jim dejali. “Pričakovali smo, da bomo lahko začeli normalno živeti, vendar smo zdaj spet nastanjeni v nekakšnem begunskem centru.”
Prevajalec Ramid Shadani dela pri projektu mobilne enote, ki prosilcem za azil zagotavlja zdravniško, socialno in psihosocialno pomoč. Pravi, da imajo družine v Logatcu kar nekaj težav. Ta, da morajo otroci do razmeroma oddaljene šole peš, se zdi še najmanjša.
“Najmlajši so stari 7 ali 8 let. Do šole hodijo 45 minut.”
Tudi sicer so družine v prostorih Centra vojnih veteranov Slovenije odrezane od preostalega sveta. Poti do Ljubljane si ne morejo privoščiti, saj prejmejo le 18 evrov žepnine na mesec. Ramid je videl, kako ljudi ob izhodih iz azilnega doma spremlja policija.
“Hrana ni dobra, ni dovolj aktivnosti. Tam ni lepo živeti. Tudi sam sem dve leti kot begunec živel v azilnem domu.”
Medtem ko se za družine iz Sirije, ki so prišle v okviru premestitve, stvari počasi postavljajo na svoje mesto, so v veliko večji negotovosti družine iz Afganistana. Iz te države v okviru premestitve Slovenija za zdaj ni sprejela še nikogar.
Mahnas kot ženska v Afganistanu ni imela možnosti, da bi dokončala šolo. Iz Afganistana je pobegnila skupaj z možem in dvema sinovoma. Želi si, da bi ljudje slišali njihovo zgodbo.
V Logatcu so otroke posebej pripravili na sprejem učencev iz Afganistana.
V OŠ Jakoba Aljaža Kranj je 28 odstotkov otrok priseljenih iz drugih držav. Ravnatelj Milan Rogelj pravi, da otroci nimajo prav nobenih težav s sprejemanjem. “Otroci se družijo med seboj, ne ločujejo se po nacionalni pripadnosti. Če imamo problem, ga imamo v glavah odraslih. Doseči moramo spremembe v glavi.”
Ravnateljica OŠ Tabor Logatec Miša Stržinar vse strahove pripisuje pomanjkanju informacij. “Človek, ki ga je strah, nima informacij in izkušenj. Zato razumem ljudi, ki imajo stiske in strahove. Potrebujejo čas in proces. Predvsem je treba biti svetovljan, biti človek.”
Milan Rogelj pravi, da je veliko odvisno tudi od iznajdljivosti posamezne šole, vendar se je zadnja leta sistem zelo spremenil. Pravi, da sta zavod za šolstvo in ministrstvo uveljavila tudi veliko dobrih programov, vendar izpostavlja, da na izzive integracije pogosto ni odgovora v zakonodaji in je treba ravnati čustveno in razumsko. “Na ravni čustev in razuma vedno najdeš odgovor, ki bo v korist otroka. Vsaka odločitev, ki je v korist otroka, je zame dobra odločitev.”
Otrok bo spoštoval slovenski jezik in kulturo, če bomo mi spoštovali njega. “Če bomo mi spoštovali njegovo kulturo in njegov jezik ter mu dali možnost, da se izkaže. Da bo lahko predstavil državo, iz katere prihaja, da bo morda kdaj na primeren način lahko pokazal tudi kakšno svojo travmo, da ga bomo znali razumeti.” Ob takem odnosu je vključitev v družbo in šolo veliko uspešnejša.
Zakaj najprej ne poskrbimo za vključenost vseh slovenskih otrok?
Begunski otroci nimajo prav nič z vzroki za revščino v Sloveniji, torej s plenjenjem podjetij in premoženja, z milijoni v davčnih oazah in z zgrešenimi političnimi odločitvami.
Po terorističnih napadih v Parizu in na Dunaju ob 82. obletnici kristalne noči opozarjamo na nevarnost ponovnega obujanja ekstremizmov – tako islamskih kot desnih. Sociolog religije dr. Aleš Črnič izpostavlja, da vse manj razmišljamo o razlogih, ki privedejo do skrajnih dejanj, namesto tega pa reproduciramo razmere za še več ekstremizma. Slikar, stripar in karikaturist Ciril Horjak – dr. Horowitz kliče k osnovni vljudnosti in dostojanstvu. Kako razumeti zanikanje holokavstva in ponovno rast antisemitizma?
Cel svet danes zanima izid ameriških volitev, dogajanje v slovenski kulturi pa čez palec le dobrih 2 milijona ljudi. Nikoli povsem pojasnjeni zastoji pri financiranju slovenskega filma, spreminjanje zakonodaje in odlokov brez prave javne razprave, zapleti pri kadrovskih razpisih v javnih kulturnih zavodih, birokratski zapleti pri samozaposlenih v kulturi… Na prvi dan razglašene epidemije pa je Ministrstvo za kulturo 18 nevladnim organizacijam na Metelkovi 6 poslalo dopis o "prostovoljni sporazumni izselitvi". Ozadje tega dogajanja je preverjala Nataša Štefe.
Življenje in delo na daljavo, v spletnih balončkih in mehurčkih, strah, panika, grožnje, prepovedi, omejitve ... Kakšne bodo posledice vsega tega? Prezgodaj je še, da bi lahko napovedali, kako drugačni bomo, a nekatere očitne spremembe že lahko zaznavamo tudi ob pomoči rezultatov javnomnenjskih raziskav.
Pred tedni je odmevala izpoved Kranjčanke, ki je več kot teden dni čakala na diagnozo 'razliti slepič'. Opozorila je na dostopnost primarnega zdravstva in hudo kadrovsko stisko na področju radiologije na Gorenjskem. Raziskujemo, zakaj so v Kranju še vedno brez radiologa, ki bi opravljal tudi ultrazvočne preiskave. Za nujne primere so dogovorjeni s preobremenjenim zasebnikom. Zato mrzlično iščejo specialiste, tudi v tujini. A se je zataknilo na Ministrstvu za zdravje, kamor so decembra lani poslali vlogo za poklicno kvalifikacijo zdravnice specialistke iz tujine. Komisija o njej še ni odločila, saj imajo 250 takšnih vlog. Na ministrstvu za zdravje priznavajo zaostanke in pojasnjujejo, da vsako vlogo vodijo kot samostojen upravni postopek.
Republikanci in demokrati se pred letošnjimi volitvami strinjajo le o tem, da so najpomembnejše v zgodovini Združenih držav Amerike. Vse drugo je stvar interpretacije. Američani izbirajo med brezkompromisnim politikom in politikom stare šole. Med tistim, za katerega cilj posvečuje sredstvo in tistim, ki je privid starih dobrih časov. Kaj sploh še ostane Američanom?
V začetku julija je Pošta Slovenije prilagodila delovni čas večine poštnih poslovalnic v Sloveniji. S tem je veliko uporabnikov na lastni koži občutilo, kako se spreminja trg poštnih storitev. Pred tem so te spremembe namreč večinoma zadevale predvsem prebivalce manjših slovenskih krajev, kjer so poštne poslovalnice zaprli. Sprememb pa s tem še ni konec, v Pošti Slovenije napovedujejo nadaljnje preoblikovanje poštnih poslovalnic, predvsem v mestnih središčih pa tudi njihovo zapiranje. Več o tem, kako je to povezano z univerzalno poštno storitvijo, ki jo zagotavlja Zakon o poštnih storitvah in zakaj Sindikat poštnih delavcev meni, da je treba omenjeni zakon spremeniti, pa v Vročem mikrofonu, ki ga pripravila Lidija Cokan.
Jedro zdajšnjega problema je tudi v zanemarjenem kriznem komuniciranju.
Kaj vse nam sporočajo aktualni podatki, kaj lahko izluščimo iz njih in kaj je mogoče napovedati za prihodnje tedne?
Med ukrepi tretjega paketa oranžne faze vlada predvideva tudi ponovno zaprtje ne nujne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti. Toda podatki Registra raka Slovenije, ki je prvi na svetu izdal članek, s katerim je pokazal vpliv epidemije covid-19 na raka, kažejo, da se je število diagnosticiranih zmanjšalo tudi do 30 odstotkov. Kakšne bodo posledice tega in kaj bi pomenila ponovna ustavitev zdravstvenega sistema?
Novo študijsko leto, ki se začenja v četrtek, predvideva hibridni model, kombinacijo študija na daljavo in študija s fizično prisotnostjo na fakulteti. S sogovorniki razmišljamo, česa smo se med študijem na daljavo že naučili ter kakšne so prednosti in slabosti takšnega študija. Zanimalo nas bo tudi, kaj hibridni model študija pomeni z vidika izgradnje psihosocialnih odnosov med študenti in kako na daljavo uspešno graditi akademsko skupnost.
Kaj pa, če v tujini obležimo s covidom-19? Verjetnost je majhna, a bodimo pripravljeni. Zgodi se lahko marsikaj. Andrej Šter z MZZ pravi: "Naj ljudje tokrat ne računajo, da bo čarobna palčka poslala ponje letalo, helikopter ali taksi, čudežne rešitve ne bo ..." Tatjana Pirc je zbrala informacije o pravicah, ki jih imamo v državah, v katerih velja evropska kartica zdravstvenega zavarovanja, pregledala je komercialna zavarovanja, ki krijejo stroške, povezane z zdravljenjem covida-19 v tujini, opisuje pa tudi srhljivo zgodbo o tem, kaj je z veljavno evropsko kartico v Sloveniji doživel gospod S., ki je zdravstveno zavarovan na Švedskem.
Ob prazniku slovenskega športa bo predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Tomas Bach slovenski športni doprinos v naslednjih minutah postavil v širši okvir. Pojasnil bo, zakaj ga slovenski uspeh na Touru navdušuje in zakaj je naklonjen olimpijskim igram v različnih državah. Thomas Bach je Slovenijo obiskal v ponedeljek, ko se je srečal s slovenskim političnim vrhom, sodeloval pa je tudi na dobrodelnem dogodku fundacije Mira Cerarja, ki pomaga športnikom iz socialno ogroženih družin. Anja Hlača Ferjančič ga je med drugim vprašala, če bo prav on tisti, ki se bo dokončno odločil, če prestavljene olimpijske igre v Tokiu bodo in kaj lahko naredi za to, da bi tudi športniki iz komercialno manj zanimivih panog dobili svoj del pozornosti.
Na kakšen način je Rogaško Slatino zaznamovala epidemija, kakšne so možnosti za mlade in zakaj dolina pod Janino (ne) potrebuje najvišji razgledni stolp v državi? Reportaža iz enega najstarejših slovenskih krajev z zdraviliškim turizmom, ki se je skozi zgodovino ves čas prilagajal (predvsem tujim) gostom. Od avstrijskih plemičev in italijanske gospode do ruskih oligarhov.
Policija ob južni meji v sodelovanju z vojsko in s pomočjo sodobne tehnologije išče prebežnike. Ljudje se pri prebijanju skozi rezilno žico pogosto porežejo, zato jim morajo policisti in policistke nuditi tudi prvo pomoč. Turistični delavci, kljub turističnim bonom, ki so reševali sezono, večinoma ne odobravajo rezilne žice ob Kolpi. Lokalno prebivalstvo ne vidi veliko prebežnikov, že dalj časa pa ni videlo tudi varde, ki jim vzbuja nelagodje.
V prvih dveh tednih pouka so okužbe z novim koronavirusom potrdili v več šolah, tako pri učencih kot pri učiteljih. Nekateri zato ostajajo doma in pouk nadaljujejo na daljavo, drugi hodijo v šolo in se spopadajo s številnimi omejitvami. Komu koristijo, kako uspešno jih šole lahko izvajajo z omejenimi kadri in koliko je okrnjen učni proces? Pojasnjuje Gregor Pečan, predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije.
Kadar želimo pokazati, da smo s storitvijo res zadovoljni, je najobičajnejši način, da ob plačevanju pustimo nekaj napitnine. A v zadnjih mesecih je eno izmed splošnih priporočil NIJZ tudi to, naj raje plačujemo negotovinsko, brezstično, s karticami ter tako zmanjšamo možnost prenosa koronavirusa prek kovancev in bankovcev. Ampak kaj če želimo napitnino 'plačati' s kartico? Zakaj pri nas delavci predvsem pa delodajalci vztrajajo pri gotovinski napitnini in zakaj dajanje napitnine s karticami brez težav poteka v sosednji Avstriji?
Hitra nezakonita odpuščanja, izkoriščanje subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa, pomanjkanje delavcev iz tujine, čezmerno delo tistih, ki so tukaj, psihični pritisk, pretrgane družinske vezi. Telefoni v Delavski svetovalnici pregorevajo. O tem, kaj se dogaja pod površino na trgu dela po strmem padcu gospodarstva zaradi protikoronskih ukrepov, o tem, se je Goraz Rečnik pogovarjal z Goranom Lukićem.
Včeraj se je tudi uradno končalo najbolj neobičajno šolsko leto v sodobni zgodovini. Medtem ko so bile šolske oblasti z izvedbo šolanja na daljavo nadvse zadovoljne, so starši in nekateri učitelji in strokovnjaki opozarjali, da je bilo predvsem pri otrocih, ki za tako šolanje niso imeli dobrih razmer ali pa so že prej potrebovali veliko strokovne pomoči, vse prej kot uspešno. Da so se nekateri iz šolanja povsem umaknili, da so ocene le redkim dale realni odraz pridobljenega znanja in da so se poglobile duševne stiske, anksioznsti, samopoškodbe in tudi število poskusov samomora. S kakšno popotnico danes vstopajo v novo šolsko leto predvsem tisti, ki jim šola povzroča stiske in težave? Jana Vidic je v Vročem mikrofonu gostila klinično psihologinjo dr. Matejo Hudoklin, direktorico Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) je objavila informativni memorandum za podelitev frekvenc. Kako bo agencija zagotavljala učinkovito konkurenco med ponudniki prizemnih sistemov, ki zagotavljajo brezžične širokopasovne elektronske komunikacijske storitve? Kako na to vpliva listina o varnosti omrežij 5G, ki so jo podpisale Slovenija in Združene države Amerike? Pogovor z direktorico AKOSA mag. Tanjo Muha.
Letos se zaradi zdravstvene krize najrazličnejši letni proračuni še težje oblikujejo kot po navadi. Tudi letni finančni razrez Študentske organizacije Univerze v Ljubljani ni izjema. Študentski parlament je prejšnji četrtek sicer v drugem branju sprejel popravljeno inačico, ki pa je številne hudo razočarala, nekatere pa celo postavila pred zid. Nenadoma se je med zavodi, ki delujejo v okviru ljubljanskega ŠOU, pred nerešljivo uganko znašel Radio Študent, še lani ob polstoletnici delovanja tako čislana radijska postaja posebnega pomena. Letos pa kljub apriornemu zategovanju pasu vseh sodelavcev zaradi koronakrize Radio Študent z dodeljenimi sredstvi ne bo obdržal glave nad vodo. *ŠOU mora naprej (pa RŠ tudi)
Neveljaven email naslov