Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Ali so ti otroci manj vredni, ker so rojeni na napačnem delu zemeljske oble?
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli. Domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obrnjeno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so se jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Trije otroci brez spremstva iz Afganistana so se v začetku maja vključili v Osnovno šolo Bojana Ilicha v Mariboru. Stari so 13 in 14 let in bi se glede na starost morali vpisati v sedmi oziroma osmi razred, vendar so ugotovili, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Fant, ki je v Afganistanu moral preživljati svojo družino, je bil nepismen, drugi je imel za seboj leto šolanja, tretji pa je bil na ravni petega razreda, zna pa angleško. Čeprav je na šoli 10 odstotkov otrok iz drugih držav, je to za šolo povsem nov izziv.
V Sloveniji se novi učenci vpišejo v tisti razred, v katerega bi se morali vpisati glede na starost, kar je pomembno predvsem zaradi socializacije, zato so jih vpisali v sedmi in šesti razred. Prek javnih del so zaposlili učiteljico razrednega pouka, ki z njimi intenzivno dela. Uči jih slovenskega jezika, individualno pa tudi snov za druge predmete. Učiteljica Maja Mežnarič z afganistanskimi otroki dela tudi čez počitnice in pravi, da so se že zelo veliko naučili: “Napredek je očiten. Tudi ujeli smo se, zaupajo mi in jaz zaupam njim.”
Vendar sistem ne zagotavlja takšne pomoči, čeprav brez učiteljice vključevanje s takim nivojem znanja ne bi bilo mogoče.
“Država zagotovi 20 ur na otroka, da se nauči osnov slovenskega jezika. Drugo je odvisno od tega, koliko se sami znajdemo. Sistem vključevanja otrok iz drugih držav bi lahko uredili drugače. Dvajset ur pomoči za začetni uvajalni tečaj slovenskega jezika je absolutno premalo.”
Ravnatelj Štefan Muraus s 37-letnimi izkušnjami v šolstvu pravi, da so otroci, ki so k njim prišli iz Afganistana, zelo dobri fantje, ki so veliko prestali in jim je treba pomagati.
Otroci so najprej nameravali nadaljevati pot do sorodnikov v Nemčiji oziroma Kanadi, vendar so se v Mariboru tako dobro vživeli, da so se odločili ostati. Ravnatelj je otrokom uredil tečaj plavanja, prek ZPM letovanje na Pohorju, prek RKS pa letovanje na Debelem rtiču.
“Tudi jaz si želim, da bi ostali tukaj. Zdi se mi prav, da tam, kjer so se vživeli, kjer so že dobili prijatelje, tudi ostanejo. Z novimi prijatelji se družijo tudi popoldne in to se mi zdi prava pot vključevanja v normalno življenje v tej državi. Mislim, da bi se lahko odlično vključili v naše življenje.”
Kljub temu se Štefan Muraus boji, da bo država naredila drugače, saj je vlada sklenila mladoletne begunce brez spremstva namestiti v dijaška domova v Postojni in Novi Gorici.
Nove učence šole vključujejo glede na starost, ne glede na znanje.
Ravnatelj meni, da morajo otrokom, ki so se na tako dolgo pot podali brez spremstva staršev, ponuditi vse, kar lahko. Na šoli je več kot 60 zaposlenih: “Tudi tukaj je lahko kdo, ki razmišlja malo drugače kot jaz.”
Zakaj najprej ne poskrbimo za slovenske otroke?
Zato je učiteljica najprej pripravila predstavitev Afganistana in razmer v njem za zaposlene. Potem so učitelji to predstavili učencem. Knjižničarka je otroke seznanila s knjigama V morju so krokodili in Jaz sem Malala. Tako otroci kot starši so nove učence nato dobro sprejeli. Tudi sicer Muraus zelo poudarja pomen branja pri razumevanju begunske tematike. Izpostavi še knjige Nikoli ne reci, da te je strah, Dvoživke umirajo dvakrat, Na begu.
“Naj to preberejo ljudje, ki mogoče razmišljajo malo drugače. Potem, ko bodo videli te grozote, to, kar se dogaja, bodo mogoče spremenili mnenje in bodo imeli drugačen odnos do ljudi, ki prihajajo k nam. Jaz se sprašujem, ali so ti otroci res manj vredni samo zato, ker so rojeni na nepravem delu zemeljske oble.”
Strokovna sodelavka društva Odnos Asja Pehar meni, da bi otrokom beguncev morali ponuditi največ, kar lahko, da bi lahko napredovali tako kot slovenski otroci: “Ne vem, kako sploh lahko kdo ločuje otroke glede na to, kje so bili rojeni. Če malo sarkastično povem, ja, za otroke gre. Dejansko gre za vse otroke, ni pomembno, kje so rojeni. Vedno znova pa vidimo, da nekateri delajo razlike, čeprav jih ne bi smeli.”
V društvu Odnos opažajo tudi nestrpnost do otrok, predvsem opazke, povezane z videzom: “Ja, tudi glede barve kože se sliši komentarje.”
Asja Pehar meni, da se proti diskriminaciji lahko borimo s tem, da se čim več pogovarjamo o tem, ne pa z ustvarjanjem zaprtih skupnosti in segregacijo. Meni, da bi se morali posvetiti vsakemu posameznemu primeru in otrokom zagotoviti bolj individualno obravnavo.
Otroci si želijo ostati v Mariboru: “V petih mesecih sem tukaj začel živeti novo življenje in če bi se moral preseliti, bi moral zapustiti ljudi in prijatelje in spet začeti na novo. To bi bilo zelo težko. V Mariboru se počutim varnega.”
Psihologinja dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem konkretnega primera sicer ne pozna, a poudarja, da otrokom gotovo koristi določen ritem: “Ti otroci so na poti do Evrope doživeli že veliko pretresov. Če so tukaj dobili občutek varnosti, našli prijatelje in so se v Mariboru zanje zavzeli, potem je s strokovnega vidika najboljše, da v tem okolju tudi ostanejo.”
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Ali so ti otroci manj vredni, ker so rojeni na napačnem delu zemeljske oble?
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli. Domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obrnjeno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so se jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Trije otroci brez spremstva iz Afganistana so se v začetku maja vključili v Osnovno šolo Bojana Ilicha v Mariboru. Stari so 13 in 14 let in bi se glede na starost morali vpisati v sedmi oziroma osmi razred, vendar so ugotovili, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Fant, ki je v Afganistanu moral preživljati svojo družino, je bil nepismen, drugi je imel za seboj leto šolanja, tretji pa je bil na ravni petega razreda, zna pa angleško. Čeprav je na šoli 10 odstotkov otrok iz drugih držav, je to za šolo povsem nov izziv.
V Sloveniji se novi učenci vpišejo v tisti razred, v katerega bi se morali vpisati glede na starost, kar je pomembno predvsem zaradi socializacije, zato so jih vpisali v sedmi in šesti razred. Prek javnih del so zaposlili učiteljico razrednega pouka, ki z njimi intenzivno dela. Uči jih slovenskega jezika, individualno pa tudi snov za druge predmete. Učiteljica Maja Mežnarič z afganistanskimi otroki dela tudi čez počitnice in pravi, da so se že zelo veliko naučili: “Napredek je očiten. Tudi ujeli smo se, zaupajo mi in jaz zaupam njim.”
Vendar sistem ne zagotavlja takšne pomoči, čeprav brez učiteljice vključevanje s takim nivojem znanja ne bi bilo mogoče.
“Država zagotovi 20 ur na otroka, da se nauči osnov slovenskega jezika. Drugo je odvisno od tega, koliko se sami znajdemo. Sistem vključevanja otrok iz drugih držav bi lahko uredili drugače. Dvajset ur pomoči za začetni uvajalni tečaj slovenskega jezika je absolutno premalo.”
Ravnatelj Štefan Muraus s 37-letnimi izkušnjami v šolstvu pravi, da so otroci, ki so k njim prišli iz Afganistana, zelo dobri fantje, ki so veliko prestali in jim je treba pomagati.
Otroci so najprej nameravali nadaljevati pot do sorodnikov v Nemčiji oziroma Kanadi, vendar so se v Mariboru tako dobro vživeli, da so se odločili ostati. Ravnatelj je otrokom uredil tečaj plavanja, prek ZPM letovanje na Pohorju, prek RKS pa letovanje na Debelem rtiču.
“Tudi jaz si želim, da bi ostali tukaj. Zdi se mi prav, da tam, kjer so se vživeli, kjer so že dobili prijatelje, tudi ostanejo. Z novimi prijatelji se družijo tudi popoldne in to se mi zdi prava pot vključevanja v normalno življenje v tej državi. Mislim, da bi se lahko odlično vključili v naše življenje.”
Kljub temu se Štefan Muraus boji, da bo država naredila drugače, saj je vlada sklenila mladoletne begunce brez spremstva namestiti v dijaška domova v Postojni in Novi Gorici.
Nove učence šole vključujejo glede na starost, ne glede na znanje.
Ravnatelj meni, da morajo otrokom, ki so se na tako dolgo pot podali brez spremstva staršev, ponuditi vse, kar lahko. Na šoli je več kot 60 zaposlenih: “Tudi tukaj je lahko kdo, ki razmišlja malo drugače kot jaz.”
Zakaj najprej ne poskrbimo za slovenske otroke?
Zato je učiteljica najprej pripravila predstavitev Afganistana in razmer v njem za zaposlene. Potem so učitelji to predstavili učencem. Knjižničarka je otroke seznanila s knjigama V morju so krokodili in Jaz sem Malala. Tako otroci kot starši so nove učence nato dobro sprejeli. Tudi sicer Muraus zelo poudarja pomen branja pri razumevanju begunske tematike. Izpostavi še knjige Nikoli ne reci, da te je strah, Dvoživke umirajo dvakrat, Na begu.
“Naj to preberejo ljudje, ki mogoče razmišljajo malo drugače. Potem, ko bodo videli te grozote, to, kar se dogaja, bodo mogoče spremenili mnenje in bodo imeli drugačen odnos do ljudi, ki prihajajo k nam. Jaz se sprašujem, ali so ti otroci res manj vredni samo zato, ker so rojeni na nepravem delu zemeljske oble.”
Strokovna sodelavka društva Odnos Asja Pehar meni, da bi otrokom beguncev morali ponuditi največ, kar lahko, da bi lahko napredovali tako kot slovenski otroci: “Ne vem, kako sploh lahko kdo ločuje otroke glede na to, kje so bili rojeni. Če malo sarkastično povem, ja, za otroke gre. Dejansko gre za vse otroke, ni pomembno, kje so rojeni. Vedno znova pa vidimo, da nekateri delajo razlike, čeprav jih ne bi smeli.”
V društvu Odnos opažajo tudi nestrpnost do otrok, predvsem opazke, povezane z videzom: “Ja, tudi glede barve kože se sliši komentarje.”
Asja Pehar meni, da se proti diskriminaciji lahko borimo s tem, da se čim več pogovarjamo o tem, ne pa z ustvarjanjem zaprtih skupnosti in segregacijo. Meni, da bi se morali posvetiti vsakemu posameznemu primeru in otrokom zagotoviti bolj individualno obravnavo.
Otroci si želijo ostati v Mariboru: “V petih mesecih sem tukaj začel živeti novo življenje in če bi se moral preseliti, bi moral zapustiti ljudi in prijatelje in spet začeti na novo. To bi bilo zelo težko. V Mariboru se počutim varnega.”
Psihologinja dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem konkretnega primera sicer ne pozna, a poudarja, da otrokom gotovo koristi določen ritem: “Ti otroci so na poti do Evrope doživeli že veliko pretresov. Če so tukaj dobili občutek varnosti, našli prijatelje in so se v Mariboru zanje zavzeli, potem je s strokovnega vidika najboljše, da v tem okolju tudi ostanejo.”
Na današnji dan pred sto leti ni bil torek, ampak sreda. 9.00 dopoldne, v zbornični dvorani Deželnega dvorca so se gnetli študentje in ko je za kateder stopil predavatelj, tedaj 29-leten Fran Ramovš, je zavladala tišina. Ta trenutek oziroma ta dan uradno štejemo za začetek Univerze v Ljubljani. Po sto letih obstoja pa se je univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi. Po eni strani se lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. O začetkih ljubljanske univerze, njeni stoletni poti in pogledu v prihodnost pa v današnjem Vročem mikrofonu, ki sta ga pripravila Gašper Andrinek in Maja Ratej.
Kanalizacijski vod čez vodovarstveno območje, kopičenje in sežiganje odpadkov, podnebna kriza in zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, poplave, fracking, pomanjkanje stanovanj … Vprašanj za ministra za okolje in prostor ni zmanjkalo. Simon Zajc je bil sogovornik pred vročim mikrofonom.
November, kolikor ga je še ostalo, bo v Sloveniji zelo medijsko obarvan. V četrtek se začenja festival kakovostnih medijskih vsebin Naprej/Forward, ki ga pripravlja Društvo novinarjev, namenjen je novinarjem, medijskim ustvarjalcem, strokovnjakom in širši javnosti, konec naslednjega tedna bo v Ljubljani mednarodna konferenca o kakovostnem novinarstvu, ki jo v sodelovanju s Svetom Evrope organizira Ministrstvo za kulturo. V okviru medija Pod črto pa poteka preiskovalni projekt o medijskem lastništvu. Kaj so ugotovili pri analizi občinskih in strankarskih medijev ter političnih tednikov odgovarja Taja Topolovec, direktorica in soustanoviteljica medija Pod črto.
Pri nakupu mobilnih telefonov, računalnikov, praznih zgoščenk, USB-ključkov in drugih praznih nosilcev podatkov se je že do zdaj kupcem zaračunavalo denarno nadomestilo, ki naj bi se razdeljevalo med avtorje, izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente. To nadomestilo zadnjih deset let ni bilo regulirano, čeprav zakon to določa. Za zbiranje in razdeljevanje tako zbranih nadomestil bo odslej skrbela kolektivna organizacija Kopriva, ki je julija letos pridobila dovoljenje za upravljanje te pravice. Kako se bo z zbranimi nadomestili upravljalo v prihodnosti in kam so izpuhtela sredstva za ustvarjalce, ki naj bi v zadnjih desetih letih presegla 10 milijonov evrov?
Anja Hlača Ferjančič in Tadej Košmrlj sta v slabih 30 minut ujela nekaj več kot 30 let berlinske zgodovine. Z berlinskim zidom so povezane številne usode, čez noč je ločil družine in presekal povezave, v svoji nesmiselnosti pa je vztrajal kar 28 let, vse do 9. novembra 1989 Kaj odmeva 30 let po njegovem padcu, kako združeno mesto gradi svojo identiteto?
Eden od ciljev predloga novega stanovanjskega zakona, ki je prejšnji teden prišel v javno obravnavo, se glasi: varstvo etažnih lastnikov pred upravniki. Po predlogu bi upravnikom večstanovanjskih stavb prenehale pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki bi jih nadomestili petletni mandati. Upravniki bi bili vpisani v javni register. Bi se jih po novem dalo lažje ali težje zamenjati? Če bi zakon stopil v veljavo, koliko upravnikov bi izpolnjevalo njegove kriterije? Zakaj zakon ne predvideva zavarovanja poklicne odgovornosti upravnika? Ali se bodo zaradi zakona podražile upravniške storitve? V Vročem mikrofonu bomo soočili tri strani: etažne lastnike, upravnike in državo. Maji Derčar so se v studiu pridružili državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor Aleš Prijon, direktor Zbornice za poslovanje z nepremičninami pri GZS Boštjan Udovič in predstavnik Združenja etažnih lastnikov Slovenije Iko Mayr. foto: Pixabay.com
Zdravko Počivalšek o Gorenju, Magni, Adrii Airways, možnostih za novo letalsko podjetje, turističnem holdingu in SMC
Kaj se premika na slovenskem nepremičninskem trgu? Na portalu množičnega vrednotenja nepremičnin so objavljeni predlog modelov vrednotenja in poskusno izračunane vrednosti nepremičnin. Res veste, koliko je vredna vaša hiša in zakaj je sorodnikovo stanovanje v mestu veliko dražje? Kaj v zvezi z množičnim vrednotenjem nepremičnin vas zanima, skrbi? Na vprašanja je odgovarjal Dušan Mitrović, direktor Urada za množično vrednotenje na GURS.
Novinarji so družbi sposobni nastavljati ogledalo, če se tudi sami kdaj postavijo predenj. Kaj kaže ogledalo slovenskim medijem v tokratnem Vročem mikrofonu odgovarja Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije. Novodobno novinarstvo zaznamujejo prekarnost, velike težave redno zaposlenih, pritiski, neodgovorni lastniki, koncentracija medijev, združevanje morda nezdružljivega, komercializacija, izgubljanje vsebine, tabloidizacija, krčenje novinarskih kolektivov, povečevanje pritiska na novinarje in rasti obsega dela, ki vpliva na slabšo kakovost novinarskih izdelkov. Vse to tudi večkrat izpostavlja Petra Lesjak Tušek, ki je pretekli teden že drugič prejela zaupanje članic in članov Društva novinarjev Slovenije in vnovič zasedla predsedniško funkcijo. Ob prvi izvolitvi je dejala, da jo skrbijo prestrašeni, apatični in celo nesolidarni novinarji.
Enega največjih uspehov je na letošnjih evropskih volitvah dosegla poslanska skupina Zelenih. Svoj položaj je izboljšala za 24 poslanskih mandatov glede na prejšnje volitve. Kaj je bilo ključno pri tem, da so se Zeleni povzpeli na četrto mesto v Evropskem parlamentu, zakaj jim v vzhodni Evropi še vedno ne uspeva in kaj bo z njimi po brexitu? Sogovorniki: Ska Keller, Magid, Molly Scott Cato, Terry Reintke, Mikulaš Peksa in Luka Robida.
Ali želite, da vam pošiljamo sms sporočila? Na to vprašanje je naš poslušalec ob vpisovanju v knjižnico odgovoril pritrdilno. Čez nekaj časa je dobil račun svojega operaterja, na katerem je opazil, da je podjetje 7S izvedlo storitev za 15 centov. Ker je bil naveden tudi datum storitve, je pobrskal po telefonu in opazil, da je takrat dobil sporočilo s številke 3939, v katerem ga knjižnica obvešča, da mu kmalu poteče rok izposoje za knjige. Hkrati je opazil, da je z iste številke pred dvema mesecema dobil tudi obvestilo o pregledu pri specialistu, a za to obvestilo ni plačal. Za kakšno pošiljanje sporočil gre, je zanimalo poslušalca, ki se ni spomnil, da bi ga v knjižnici ob vpisu kdo opozoril, da je storitev obveščanja s sms-ji plačljiva … Razmišljal je še, kako so zaščiteni njegovi osebni podatki, do katerih imata očitno dostop tudi posrednik, operater … in morda še kdo …
Uvedba dodatka za delovno aktivnost leta 2012 naj bi motivirala iskalce zaposlitve. Koliko ljudi bo načrtovana ukinitev dodatka za delovno aktivnost potisnila še globlje v revščino in socialno izključenost? Koliko bo med njimi enostarševskih družin? So za prejemnike denarne socialne pomoči, ki so več let izključeni s trga dela, na mizi sploh kakšne alternative? To je nekaj vprašanj, ki jih bomo pred razpravo o noveli zakona o socialno-varstvenih prejemkih v parlamentarnem odboru zastavili Valentini Vehovar s pristojnega ministrstva.
Snovi pri predmetih v osnovni šoli je prevec, še posebno matematike v prvem triletju, je prepricana Alenka Knez, inženirka strojništva in upokojena uciteljica strokovnih predmetov na trboveljski srednji tehniški šoli. Razlaga je za otroke prevec abstraktna, ne zajema življenjskih izkušenj, premalo je utrjevanja in premalo ustrezne motivacije, ugotavlja. Na portalu S.O.S. šola, ki ga je ustanovila, pomaga otrokom prvega triletja s težavami pri matematiki, staršem pa svetuje, kako lahko tudi sami naredijo korak v pravo smer.
Če pogledamo sezname največjih gradenj v prestolnici in drugih slovenskih mestih, lahko hitro prepoznamo vzorec – večinoma se gradijo stanovanjski objekti srednjega in visokega cenovnega razreda, hoteli ter nakupovalna središča. Kako bodo novogradnje vplivale na kakovost življenja v mestih, so to res tisti gradbeni projekti, ki jih kot družba najbolj potrebujemo? Kako take gradnje vplivajo na življenjsko tkivo mesta, kako spreminjajo strukturo prebivalstva v posameznih četrtih in kaj bo ostalo za njimi, ko jih kot družba ne bomo več potrebovali? Kakšno je “življenje po smrti” nasedlih investicij v nakupovalna središča? Zakaj nekaterih “urbanih škrbin” ne zapolnimo po cela desetletja in zakaj veliki državotvorni projekti ostajajo na papirju? Gosti: raziskovalka arhitekture in urbanizma Kristina Dešman, podžupan MOL prof. Janez Koželj, direktor Inštituta za politike prostora Marko Peterlin Foto: Bobo
Kakšna je prihodnost medijev? Kaj bo s preiskovalnim novinarstvom? Kako bodo preživeli manjši, neodvisni in neprofitni mediji?
Izgorelost, ekologija, algoritmi. Sodobni človek ima veliko razlogov za zaskrbljenost. Kako se lahko rešimo, zakaj je vredno ohraniti upanje, komu sploh še verjeti? O sedanjosti in prihodnosti so na Valu 202 v preteklih mesecih razmišljali tudi filozofinja Renata Salecl, robotičarka Maša Jazbec in filozof Slavoj Žižek. Strnili smo povzetke njihovih misli. Avtorja: Luka Hvalc in Gašper Andrinek
Gospodarsko razvite države sveta, tudi Slovenija, veliko sredstev namenjajo mednarodnemu razvojnemu sodelovanju. Z denarjem skušajo pomagati revnim državam. Sicer plemenita dejanja pa so v praksi vse prevečkrat podrejena netransparentni porabi sredstev. Kako spremeniti nespodbudne trende, so razpravljali na mednarodni konferenci Eurodad, ki je junija potekala v Ljubljani. Ko govorimo o pomoči iz majhnih držav, kot je Slovenija, vse prevečkrat prevlada občutek, da je denar, namenjen državam v razvoju, le kapljica v morje.
Tako imenovani mega vročinski valovi, ki so bili nekdaj sila redki, se bodo po napovedih meteorologov do leta 2050 podvojili. Kako nam bodo krojili življenje v prihodnje in zakaj postajajo vse bolj tudi javnozdravstveni problem? Pojasnjuje klimatolog Gregor Vertačnik.
Pred svetovnim, evropskim in slovenskim turizmom je veliko izzivov, eden izmed njih je tudi čezmerni ali pretirani turizem, razlaga dr. Tanja Mihalič z ekonomske fakultete. Nezadovoljstvo turistov in domačinov zaradi pretirano visokih cen v poletni sezoni pa opisuje Toni Turčinov, župan hrvaške občine Murter-Kornati. Pred kratkim je o tem na Facebooku objavil zapis, ki je odmeval daleč naokrog.
Neveljaven email naslov