Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Ali so ti otroci manj vredni, ker so rojeni na napačnem delu zemeljske oble?
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli. Domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obrnjeno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so se jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Trije otroci brez spremstva iz Afganistana so se v začetku maja vključili v Osnovno šolo Bojana Ilicha v Mariboru. Stari so 13 in 14 let in bi se glede na starost morali vpisati v sedmi oziroma osmi razred, vendar so ugotovili, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Fant, ki je v Afganistanu moral preživljati svojo družino, je bil nepismen, drugi je imel za seboj leto šolanja, tretji pa je bil na ravni petega razreda, zna pa angleško. Čeprav je na šoli 10 odstotkov otrok iz drugih držav, je to za šolo povsem nov izziv.
V Sloveniji se novi učenci vpišejo v tisti razred, v katerega bi se morali vpisati glede na starost, kar je pomembno predvsem zaradi socializacije, zato so jih vpisali v sedmi in šesti razred. Prek javnih del so zaposlili učiteljico razrednega pouka, ki z njimi intenzivno dela. Uči jih slovenskega jezika, individualno pa tudi snov za druge predmete. Učiteljica Maja Mežnarič z afganistanskimi otroki dela tudi čez počitnice in pravi, da so se že zelo veliko naučili: “Napredek je očiten. Tudi ujeli smo se, zaupajo mi in jaz zaupam njim.”
Vendar sistem ne zagotavlja takšne pomoči, čeprav brez učiteljice vključevanje s takim nivojem znanja ne bi bilo mogoče.
“Država zagotovi 20 ur na otroka, da se nauči osnov slovenskega jezika. Drugo je odvisno od tega, koliko se sami znajdemo. Sistem vključevanja otrok iz drugih držav bi lahko uredili drugače. Dvajset ur pomoči za začetni uvajalni tečaj slovenskega jezika je absolutno premalo.”
Ravnatelj Štefan Muraus s 37-letnimi izkušnjami v šolstvu pravi, da so otroci, ki so k njim prišli iz Afganistana, zelo dobri fantje, ki so veliko prestali in jim je treba pomagati.
Otroci so najprej nameravali nadaljevati pot do sorodnikov v Nemčiji oziroma Kanadi, vendar so se v Mariboru tako dobro vživeli, da so se odločili ostati. Ravnatelj je otrokom uredil tečaj plavanja, prek ZPM letovanje na Pohorju, prek RKS pa letovanje na Debelem rtiču.
“Tudi jaz si želim, da bi ostali tukaj. Zdi se mi prav, da tam, kjer so se vživeli, kjer so že dobili prijatelje, tudi ostanejo. Z novimi prijatelji se družijo tudi popoldne in to se mi zdi prava pot vključevanja v normalno življenje v tej državi. Mislim, da bi se lahko odlično vključili v naše življenje.”
Kljub temu se Štefan Muraus boji, da bo država naredila drugače, saj je vlada sklenila mladoletne begunce brez spremstva namestiti v dijaška domova v Postojni in Novi Gorici.
Nove učence šole vključujejo glede na starost, ne glede na znanje.
Ravnatelj meni, da morajo otrokom, ki so se na tako dolgo pot podali brez spremstva staršev, ponuditi vse, kar lahko. Na šoli je več kot 60 zaposlenih: “Tudi tukaj je lahko kdo, ki razmišlja malo drugače kot jaz.”
Zakaj najprej ne poskrbimo za slovenske otroke?
Zato je učiteljica najprej pripravila predstavitev Afganistana in razmer v njem za zaposlene. Potem so učitelji to predstavili učencem. Knjižničarka je otroke seznanila s knjigama V morju so krokodili in Jaz sem Malala. Tako otroci kot starši so nove učence nato dobro sprejeli. Tudi sicer Muraus zelo poudarja pomen branja pri razumevanju begunske tematike. Izpostavi še knjige Nikoli ne reci, da te je strah, Dvoživke umirajo dvakrat, Na begu.
“Naj to preberejo ljudje, ki mogoče razmišljajo malo drugače. Potem, ko bodo videli te grozote, to, kar se dogaja, bodo mogoče spremenili mnenje in bodo imeli drugačen odnos do ljudi, ki prihajajo k nam. Jaz se sprašujem, ali so ti otroci res manj vredni samo zato, ker so rojeni na nepravem delu zemeljske oble.”
Strokovna sodelavka društva Odnos Asja Pehar meni, da bi otrokom beguncev morali ponuditi največ, kar lahko, da bi lahko napredovali tako kot slovenski otroci: “Ne vem, kako sploh lahko kdo ločuje otroke glede na to, kje so bili rojeni. Če malo sarkastično povem, ja, za otroke gre. Dejansko gre za vse otroke, ni pomembno, kje so rojeni. Vedno znova pa vidimo, da nekateri delajo razlike, čeprav jih ne bi smeli.”
V društvu Odnos opažajo tudi nestrpnost do otrok, predvsem opazke, povezane z videzom: “Ja, tudi glede barve kože se sliši komentarje.”
Asja Pehar meni, da se proti diskriminaciji lahko borimo s tem, da se čim več pogovarjamo o tem, ne pa z ustvarjanjem zaprtih skupnosti in segregacijo. Meni, da bi se morali posvetiti vsakemu posameznemu primeru in otrokom zagotoviti bolj individualno obravnavo.
Otroci si želijo ostati v Mariboru: “V petih mesecih sem tukaj začel živeti novo življenje in če bi se moral preseliti, bi moral zapustiti ljudi in prijatelje in spet začeti na novo. To bi bilo zelo težko. V Mariboru se počutim varnega.”
Psihologinja dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem konkretnega primera sicer ne pozna, a poudarja, da otrokom gotovo koristi določen ritem: “Ti otroci so na poti do Evrope doživeli že veliko pretresov. Če so tukaj dobili občutek varnosti, našli prijatelje in so se v Mariboru zanje zavzeli, potem je s strokovnega vidika najboljše, da v tem okolju tudi ostanejo.”
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Ali so ti otroci manj vredni, ker so rojeni na napačnem delu zemeljske oble?
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli. Domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obrnjeno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so se jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Trije otroci brez spremstva iz Afganistana so se v začetku maja vključili v Osnovno šolo Bojana Ilicha v Mariboru. Stari so 13 in 14 let in bi se glede na starost morali vpisati v sedmi oziroma osmi razred, vendar so ugotovili, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Fant, ki je v Afganistanu moral preživljati svojo družino, je bil nepismen, drugi je imel za seboj leto šolanja, tretji pa je bil na ravni petega razreda, zna pa angleško. Čeprav je na šoli 10 odstotkov otrok iz drugih držav, je to za šolo povsem nov izziv.
V Sloveniji se novi učenci vpišejo v tisti razred, v katerega bi se morali vpisati glede na starost, kar je pomembno predvsem zaradi socializacije, zato so jih vpisali v sedmi in šesti razred. Prek javnih del so zaposlili učiteljico razrednega pouka, ki z njimi intenzivno dela. Uči jih slovenskega jezika, individualno pa tudi snov za druge predmete. Učiteljica Maja Mežnarič z afganistanskimi otroki dela tudi čez počitnice in pravi, da so se že zelo veliko naučili: “Napredek je očiten. Tudi ujeli smo se, zaupajo mi in jaz zaupam njim.”
Vendar sistem ne zagotavlja takšne pomoči, čeprav brez učiteljice vključevanje s takim nivojem znanja ne bi bilo mogoče.
“Država zagotovi 20 ur na otroka, da se nauči osnov slovenskega jezika. Drugo je odvisno od tega, koliko se sami znajdemo. Sistem vključevanja otrok iz drugih držav bi lahko uredili drugače. Dvajset ur pomoči za začetni uvajalni tečaj slovenskega jezika je absolutno premalo.”
Ravnatelj Štefan Muraus s 37-letnimi izkušnjami v šolstvu pravi, da so otroci, ki so k njim prišli iz Afganistana, zelo dobri fantje, ki so veliko prestali in jim je treba pomagati.
Otroci so najprej nameravali nadaljevati pot do sorodnikov v Nemčiji oziroma Kanadi, vendar so se v Mariboru tako dobro vživeli, da so se odločili ostati. Ravnatelj je otrokom uredil tečaj plavanja, prek ZPM letovanje na Pohorju, prek RKS pa letovanje na Debelem rtiču.
“Tudi jaz si želim, da bi ostali tukaj. Zdi se mi prav, da tam, kjer so se vživeli, kjer so že dobili prijatelje, tudi ostanejo. Z novimi prijatelji se družijo tudi popoldne in to se mi zdi prava pot vključevanja v normalno življenje v tej državi. Mislim, da bi se lahko odlično vključili v naše življenje.”
Kljub temu se Štefan Muraus boji, da bo država naredila drugače, saj je vlada sklenila mladoletne begunce brez spremstva namestiti v dijaška domova v Postojni in Novi Gorici.
Nove učence šole vključujejo glede na starost, ne glede na znanje.
Ravnatelj meni, da morajo otrokom, ki so se na tako dolgo pot podali brez spremstva staršev, ponuditi vse, kar lahko. Na šoli je več kot 60 zaposlenih: “Tudi tukaj je lahko kdo, ki razmišlja malo drugače kot jaz.”
Zakaj najprej ne poskrbimo za slovenske otroke?
Zato je učiteljica najprej pripravila predstavitev Afganistana in razmer v njem za zaposlene. Potem so učitelji to predstavili učencem. Knjižničarka je otroke seznanila s knjigama V morju so krokodili in Jaz sem Malala. Tako otroci kot starši so nove učence nato dobro sprejeli. Tudi sicer Muraus zelo poudarja pomen branja pri razumevanju begunske tematike. Izpostavi še knjige Nikoli ne reci, da te je strah, Dvoživke umirajo dvakrat, Na begu.
“Naj to preberejo ljudje, ki mogoče razmišljajo malo drugače. Potem, ko bodo videli te grozote, to, kar se dogaja, bodo mogoče spremenili mnenje in bodo imeli drugačen odnos do ljudi, ki prihajajo k nam. Jaz se sprašujem, ali so ti otroci res manj vredni samo zato, ker so rojeni na nepravem delu zemeljske oble.”
Strokovna sodelavka društva Odnos Asja Pehar meni, da bi otrokom beguncev morali ponuditi največ, kar lahko, da bi lahko napredovali tako kot slovenski otroci: “Ne vem, kako sploh lahko kdo ločuje otroke glede na to, kje so bili rojeni. Če malo sarkastično povem, ja, za otroke gre. Dejansko gre za vse otroke, ni pomembno, kje so rojeni. Vedno znova pa vidimo, da nekateri delajo razlike, čeprav jih ne bi smeli.”
V društvu Odnos opažajo tudi nestrpnost do otrok, predvsem opazke, povezane z videzom: “Ja, tudi glede barve kože se sliši komentarje.”
Asja Pehar meni, da se proti diskriminaciji lahko borimo s tem, da se čim več pogovarjamo o tem, ne pa z ustvarjanjem zaprtih skupnosti in segregacijo. Meni, da bi se morali posvetiti vsakemu posameznemu primeru in otrokom zagotoviti bolj individualno obravnavo.
Otroci si želijo ostati v Mariboru: “V petih mesecih sem tukaj začel živeti novo življenje in če bi se moral preseliti, bi moral zapustiti ljudi in prijatelje in spet začeti na novo. To bi bilo zelo težko. V Mariboru se počutim varnega.”
Psihologinja dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem konkretnega primera sicer ne pozna, a poudarja, da otrokom gotovo koristi določen ritem: “Ti otroci so na poti do Evrope doživeli že veliko pretresov. Če so tukaj dobili občutek varnosti, našli prijatelje in so se v Mariboru zanje zavzeli, potem je s strokovnega vidika najboljše, da v tem okolju tudi ostanejo.”
Med ukrepi proti epidemiji se je povečalo število staršev, ki so se za svoje otroke odločili za šolanje na domu ali na daljavo. Ob tem se odpirajo številna vprašanja tako o takem načinu šolanja kot o samem izobraževalnem sistemu.
24. avgust 2022, dan ukrajinske neodvisnosti in pol leta od začetka večje ruske agresije na Ukrajino. Ukrajinci pravijo, da dejanska vojna na njihovih tleh poteka že od aneksije Krima leta 2014. Po podatkih Združenih narodov je v tej vojni v zadnjih šestih mesecih življenje izgubilo 5500 civilistov, iz Ukrajine je zbežalo več kot 6,6 milijona ljudi, še sedem milijonov pa jih je notranje razseljenih. Buča, Irpin, Mariupol in številna druga mesta so postala znana po vsem svetu po ruskih vojnih zločinih. Medtem ruska propaganda ne pojenja, kvečjemu ravno obratno, se zdi, da se je s sankcijami še dodatno okrepila. Tako kot ne pojenja vojna, ampak postaja vojna izčrpavanja pravijo nekateri analitiki, ob tem pa se spreminja tudi svet.
Minuli teden so pri Slovenskem združenju za požarno varstvo in Zavodu za gradbeništvo Slovenije organizirali seminar na temo “Požar ne pozna dopusta - izzivi pri načrtovanju in gašenju stavb”. Med predavatelji je bil tudi vrhunski strokovnjak za požarno varnost José Torero, ki je sodeloval pri preiskovanju večjih požarov zadnjih desetletij, kot so zrušitev Svetovnega trgovskega centra, požar v zgodovinski stavbi Notre Dame in požar londonske stolpnice Grenfell Tower. Izpostavil je aktualne težave s katerimi se pri načrtovanju in gradnji stavb srečujejo inženirji, pri gašenju požarov pa predvsem gasilci.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Gasilci smo za občino, kakor koli nas trepljajo po rami, nebodigatreba, dokler je mir. V zadnjih tednih se je znova izkazalo, da ko je treba pomagati, znamo stopiti skupaj. Pripadniki sil za zaščito in reševanje, od civilne zaščite, policije, vojske in prostovoljci, predvsem pa gasilci, so bili tisti, ki so se zapisali v pomoči na Krasu. Ob požaru pa je bila precej pozornosti javnosti deležna tudi tema financiranja prostovoljnega gasilstva.
Gostja v studiu je dolgoletna IBCLC-svetovalka za dojenje Alenka Benedik: kakšna je zdaj dostopna sistemska podpora ter kakšna podpora neformalnih in nevladnih skupin?
Evropski mehanizem posojanja zračnih plovil za gašenje požarov se med državami članicami EU med poletnimi katastrofalnimi požari ni najbolje obnesel. Če se ognjena stihija razplamti v več članicah istočasno, še vedno velja starodavno spoznanje, da je bog najprej sebi brado ustvaril. Po urah resnice na Krasu bi kazalo razmisliti, ali bi o samooskrbi in z njo povezani neodvisnosti lahko spregovorili tudi na področju slovenske protipožarne zaščite.
Pogovor z novo varuhinjo pravic gledalcev, poslušalcev, bralcev in uporabnikov programskih vsebin RTV Slovenije Marico Uršič Zupan.
Kako dosegljivi so ambiciozni cilji Evropske unije glede zmanjšanja izpustov zaradi prometa, če ne bomo spremenili svojega dojemanja avtomobila kot prve, tako rekoč naravne izbire za prevoz na delo, v trgovino ali na izlet?
Zadnje čase v povezavi s podnebnimi spremembami pogosto slišimo besedno zvezo "točka preloma", strokovnjaki nas vse bolj zavzeto svarijo z napovedmi, v katere vpletajo izraze, kot je "točka brez vrnitve". So to zgolj retorična orodja ali znanstveno utemeljeni pojmi? Kaj natanko pomenijo točke preloma, kakšen je njihov medsebojni vpliv in ali bomo z njimi res prestopili podnebni rubikon?
Vedno bolj zgodnji in dolgi vročinski valovi, vedno bolj silovite in uničujoče nevihte niso več samo prihodnost, ampak so že postali naša sedanjost. Letos nas je vročinski val dosegel že pred koledarskim poletjem, temperature pa so v nekaterih delih Slovenije dosegle visokih 38 stopinj Celzija. Klimatologi pravijo, da bomo brez ukrepanja že na polovici tega stoletja te temperature dojemali kot normalne, Portorož bi lahko imel podnebje, kakršnega ima denimo Kairo v Egiptu. Kaj nam o podnebju sporočajo temperaturni ekstremi, kako bi sajenje dreves v mestih in ozelenitve streh pripomogli k zniževanju temperatur in kako ob energetski krizi, ko se mnoge države - med njimi Nemčija in Italija - spet obračajo k premogu in postajajo antipodnebne, postati in ostati država, ki elektriko pridobiva s pomočjo jedrske energije in iz obnovljivih virov? SOGOVORNIKI: - oblakolog Blaž Gasparini - klimatolog Gregor Vertačnik - jedrskI fizik Jan Malec
V baltskih državah so na grožnjo, ki jo predstavlja Rusija, opozarjali že od razpada Sovjetske zveze. Od leta 2014, ko je Rusija zavzela Krim, so bili še toliko bolj glasni. Tudi zato jih na nek način ruski napad na Ukrajino ni presenetil. Kot članice Nata so trdno prepričane o svoji varnosti, a negotovost med ljudmi ostaja. Kako vojna v Ukrajini vpliva na družbo v Estoniji, Latviji in Litvi?
Javni prostor je preobremenjen z oglaševanjem, ki je postalo moteče, nepriljubljeno, zastira nam poglede in nas ovira pri gibanju po mestu. Da je to lahko zelo nevarno, dobro ve Roberta iz Ljubljane, ki opisuje, kako se je na avtobusni postaji poškodovala zaradi plakatnega panoja. Direktor podjetja TAM – TAM Tomaž Drozg, grafični oblikovalec Gašper Uršič, krajinski arhitekt Zaš Brezar in likovni umetnik Arjan Pregl se strinjajo, da je zunanjega oglaševanja preveč. Bi ga bilo mogoče urediti in omejiti?
Razmere na RTV niso dobre, še več, slabe so. Pogajanj med vodstvom hiše in novinarskim sindikatom praktično ni, razen v PR sporočilih za javnost "generalnega vodstva", ki navidezno poziva k dialogu. O stavki novinarskih sindikatov in navideznih pogajanjih smo govorili v Vročem mikrofonu. Na vse to pa smo pogledali tudi skozi strokovno prizmo kadrovanja na odgovorne funkcije v Sloveniji, vključno z javno RTV.
Fašizem je strah pred svobodo, ki ga sproži bežen pogled na svobodo, pravi britanski novinar in aktivist Paul Mason, nekoč voditelj na BBC-ju. Je mobilizacija nasilnežev, ki ne želijo biti svobodni. Lekcija 20. stoletja pa je, da ko fašističen način razmišljanja prevzamejo milijoni po vsem svetu, popolnega uničenja ni več mogoče ustaviti, še piše v knjigi: Kako zaustaviti fašizem. Cilj nacistov je bil, da uničijo ves napredek od francoske revolucije in to je tudi cilj današnje skrajne desnice, opozarja. Ob prevodu knjige v nemški jezik se je s Paulom Masonom v Berlinu za RTV Slovenija pogovarjala Polona Fijavž.
Za nosoroge je človek to, kar je bil za dinozavre meteorit, je vrstica iz knjige Zadnji dve, pod katero se podpisujejo prekaljen novinarsko-publicistični par Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic. Med celovitim popotovanjem od Češke, Nemčije, prek Italije do osrednje Afrike spoznamo zadnji dve še živeči severni beli nosoroginji, zadnji dve, ki sta ostali. Z njima bo vrsta izumrla. Ali pač? V minulh letih je za vrste na robu izumrtja znanost prinesla novo upanje, obuditev vrste od smrti v rokah napredujoče tehnologije umetne oploditve in uporabe matičnih celic namreč ni več le znanstvenofantastična iluzija, ampak realna, a etično še nedorečena pot. Hkrati nam orjakinji, ki sta svoje zadnje pribežališče našli v rezervatu Ol Pejeta v Keniji, pripovedujeta zgodbo o strašni človeški pogoltnosti, ki se ne manjša, in neizmerni veri v skupno delo in rešitev.
Po prijavi, da je otrok ali mladostnik doživel domnevno spolno zlorabo, se začne zanj mučen postopek pred različnimi organi – policijo, centrom za socialno delo, sodiščem, v zdravstvenih ustanovah ... Ponavljanje pričevanj o tako travmatičnih dogodkih otroka še globlje prizadene. Ta postopek bo odslej bistveno bolj prilagojen potrebam otrok in mladostnikov. Z začetkom delovanja Hiše za otroke bo namreč otrok v prilagojenem, prijaznem in starosti primernem okolju svoje pričevanje izpovedal le enkrat, izjemoma dvakrat, posnetek pričevanja pa bo služil za postopke v različnih ustanovah. Zgled za takšno hišo so v Sloveniji dobili na Islandiji, tam deluje že od leta 1998, je pa Slovenija edina evropska država, ki je za delovanje take hiše oz. pridobivanje pričevanj na ta način sprejela poseben zakon. Gostja Vročega mikrofona bo direktorica Hiše za otroke Simona Mikec.
Naraščajoče cene vplivajo na razpoloženje potrošnikov, ozka grla v dobavi surovin ter višanje njihovih cen pa na razpoloženje predvsem v predelovalnih dejavnostih. Potem ko so se kazalniki zaupanja zaradi negotovosti v povezavi z vojno v Ukrajini močno poslabšali, negotovost tudi po rahlem aprilskem izboljšanju ostaja visoka. Tudi o nevarnosti stagflacije in popravljeni napovedi gospodarskih gibanj smo se pogovarjali z direktorico Urada za makroekonomske analize in razvoj Majo Bednaš.
Z vojno v Ukrajini se je k nam spet zateklo nekoliko večje število ljudi. Ob tem je eno od ključnih vprašanj: ali smo vključujoča družba? Inštitut za narodnostna vprašanja je izvedel raziskavo o odnosu večinskega prebivalstva do priseljencev. Delež tistih, ki mislijo, da se zaradi priseljevanja povečuje delež kaznivih dejanj, se ob jasnih podatkih počasi zmanjšuje, veča pa se delež tistih, ki menijo, da je slovenska kultura zaradi priseljevanja ogrožena.
Neveljaven email naslov