Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če rečemo etično novinarstvo, je približno tako, kot bi dejali mokra voda. Novinarstvo brez etike ni novinarstvo! Zakaj potem v medijih vidimo, beremo in slišimo toliko neetičnega? Odgovor smo iskali v torkovem Vročem mikrofonu. Gosta sta bila Jernej Rovšek in dr. Marko Milosavljevič.
Etično novinarstvo je besedno preobilje kot mokra voda. Novinarstvo je lahko le etično, sicer ni novinarstvo. A zakaj potem vsak dan vidimo toliko etičnih zdrsov?
Doktor Marko Milosavljevič, profesor na Fakulteti za družbene vede, in Jernej Rovšek, dolgoletni namestnik varuha človekovih pravic, se strinjata, da se novinarji in mediji, ko zaradi javnega interesa vstopajo v zasebnost ljudi, vsak dan srečujejo s številnimi etičnimi dilemami.
“Vidimo, da so etične dileme težke. Občudujem novinarje. O vprašanjih, s katerimi se sodniki, ustavni sodniki, evropski sodniki ukvarjajo mesece, leta, novinarji, mediji pa se morajo o tem odločiti hitro. V minuti.” – Jernej Rovšek
Dr. Marko Milosavljević: “Če govorim z vidika regulacije, ne toliko z vidika etike, se upošteva niz dejavnikov. Tudi ljudje sodijo v različne kategorije javnih osebnosti, delno javnih osebnosti, pri katerih imajo mediji različne pravice in možnosti, ko gre za poseganje v njihovo zasebnost.”
Jernej Rovšek: “Zasebnost je varovana, poseg v zasebnost mora imeti razloge z vidika javnega interesa, to velja tudi za novinarje in medije. Je pa to mejo težko določiti in vnaprej postaviti pravila.”
V zadnjih letih, ki jih zaznamujejo številna teroristična dejanja, opažamo, da se hitro razkrijejo identitete domnevnih storilcev, sprašujemo pa se tudi, ali mora javnost res videti vse krvave prizore, mrtve, ranjene …
Dr. Marko Milosavljević: “Ni potrebno, da vse to vidimo. A mnogi to objavljajo, sodobni spletni mediji omogočajo hitre delitve, na nižanje standardov ali ravni komuniciranja vse pogosteje pristajajo tudi profesionalni mediji.”
Jernej Rovšek: “Mogoče pa ima taka objava nek vpliv. Slišali smo, kakšen vtis so fotografije mrtvih otrok naredile na Trumpa, kar je bil tudi razlog za napad na letališče v Siriji, te posnetke so prikazovali tudi v Združenih narodih.”
Vendar mednarodnega soglasja za ta napad ni bilo …
Jernej Rovšek: “To je res, Združeni narodi so izgubili svojo osnovno funkcijo.”
Jernej Rovšek: “Če gre npr. za nek teroristični akt, je storilec javen, če gre pa za družinsko nasilje, je že vprašanje, ali je potrebna identifikacija žrtev in storilcev.”
Jernej Rovšek: “Javna naj bi zadeva postala , ko je obtožnica pravnomočna, ko obstaja že dovolj močan, utemeljen sum, da je nekdo nekaj storil. V času policijske preiskave pa se storilci naj ne bi razkrili.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Če bi v Sloveniji čakali na obtožnice ali na obsodbe, na odhode na prestajanje kazni, bi bile črne kronike v medijih relativno prazne. Takoj, ko se pojavi sum ali preiskava pri pomembnejših akterjih, nosilcih moči, je to že zadosten razlog, da se o tem poroča.”
Dr. Marko Milosavljević: “Vsi smo na nek način talci peščice podjetij iz Kalifornije, ki imajo zasebne lastnike in zasebne koristi, ne vem, zakaj bi ta zasebna podjetja imela popolnoma odprte roke pri tem, kar počnejo.”
Jernej Rovšek: “Kot pravnik bi dejal, da pravo vedno zaostaja za potrebami, ki se pojavljajo v praksi. Pred tridesetimi leti še ni bilo varstva osebnih podatkov, danes to država ureja in bo verjetno morala slejkoprej urediti tudi ta nova področja.”
Objavljanje fotografij iz osebnih profilov na Facebooku je postalo medijska praksa.
Dr. Marko Milosavljević: “Tudi to je stvar nekih novih napotkov v medijskih hišah, dodatnega izobraževanja in hkrati je povezano s kontekstom. Če gre za javne osebe, ki se same medijsko izpostavljajo, pošiljajo svoje informacije in fotografije medijem, je objava stvari iz zasebnega življenja na nek način bolj upravičena. Vprašanje je, ali gre za objavo fotografije iz javnega profila ali iz zasebnega, zaklenjenega profila, za kar medij ni pridobil soglasja, ali gre za objavo profilne fotografije ali za objavo zasebnih fotografij, na katerih so tudi druge osebe, morda celo mladoletne … Številne medijske hiše imajo za te primere natančne napotke, kako se morajo ravnati, kaj lahko objavijo.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Naglica pri novinarskem delu je razlog, da vedno več medijev izdaja nekakšne priročnike ali navodila svojim novinarjem, kako naj o določenih stvareh poročajo, na primer, kdaj smejo reči, da gre za teroristični napad itd.”
Jernej Rovšek: “Kot namestnik varuha sem se pogosto srečal s tem. Pri marginalnih skupinah se novinarji zavedajo, da ti ne bodo tožili ali sprožili postopkov. Država bi lahko pomagala z medijskim varuhom, ki bi v imenu takih ljudi sprožal postopke pred etičnim razsodiščem. Tudi pri novinarskem častnem razsodišču ugotavljamo, da se ljudje iz marginalnih skupin ne pritožujejo, ker je težko napisati tako pritožbo, veliko pritožb pa je s strani odvetnikov, ki jih plačujejo bogate, velike družbe.”
V kaotičnem medijskem prostoru sta se začela nevarno mešati tudi novinarstvo in oglaševanje.
Jernej Rovšek: “Mislim, da je tu največ prikritih etičnih dilem in problemov, s katerimi se pravzaprav nihče ne ukvarja. Povezovanje med sponzorji , različnimi komercialnimi interesi in medijskimi sporočili ni razčiščeno in nihče tega ne razkriva. Mediji niso zainteresirani, da bi to razkrivali, druga stran pa tudi ne. To je siva cona, s katero se nihče resno ne ukvarja.”
Dr. Marko Milosavljević: “Prikrito oglaševanje je v tem trenutku ena od ključnih bolečih točk naših medijev z vidika vsakodnevnega kršenja zakonodaje, nižanja standardov in siljenja novinarjev, da počnejo stvari, ki niso primerne. Na družbenih omrežjih so te stvari popolnoma odprte. Če pogledate profile znanih osebnosti na Instagramu, na Facebooku, boste videli, da je polno tega, čemur bi v medijih rekli prikrito oglaševanje.”
Dr. Marko Milosavljević: “Samoregulacija deluje, a ni učinkovita. Nič se ne spremeni, nihče ni ustrezno kaznovan, nihče ni izločen iz novinarsko-medijskega prostora. Regulacija je pogosto slaba ali celo škodljiva. Država pa se raje ukvarja s kvotami in slovensko glasbo.”
Jernej Rovšek: “Država bo to področje morala urediti, saj gre za posege v človekove pravice.”
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Če rečemo etično novinarstvo, je približno tako, kot bi dejali mokra voda. Novinarstvo brez etike ni novinarstvo! Zakaj potem v medijih vidimo, beremo in slišimo toliko neetičnega? Odgovor smo iskali v torkovem Vročem mikrofonu. Gosta sta bila Jernej Rovšek in dr. Marko Milosavljevič.
Etično novinarstvo je besedno preobilje kot mokra voda. Novinarstvo je lahko le etično, sicer ni novinarstvo. A zakaj potem vsak dan vidimo toliko etičnih zdrsov?
Doktor Marko Milosavljevič, profesor na Fakulteti za družbene vede, in Jernej Rovšek, dolgoletni namestnik varuha človekovih pravic, se strinjata, da se novinarji in mediji, ko zaradi javnega interesa vstopajo v zasebnost ljudi, vsak dan srečujejo s številnimi etičnimi dilemami.
“Vidimo, da so etične dileme težke. Občudujem novinarje. O vprašanjih, s katerimi se sodniki, ustavni sodniki, evropski sodniki ukvarjajo mesece, leta, novinarji, mediji pa se morajo o tem odločiti hitro. V minuti.” – Jernej Rovšek
Dr. Marko Milosavljević: “Če govorim z vidika regulacije, ne toliko z vidika etike, se upošteva niz dejavnikov. Tudi ljudje sodijo v različne kategorije javnih osebnosti, delno javnih osebnosti, pri katerih imajo mediji različne pravice in možnosti, ko gre za poseganje v njihovo zasebnost.”
Jernej Rovšek: “Zasebnost je varovana, poseg v zasebnost mora imeti razloge z vidika javnega interesa, to velja tudi za novinarje in medije. Je pa to mejo težko določiti in vnaprej postaviti pravila.”
V zadnjih letih, ki jih zaznamujejo številna teroristična dejanja, opažamo, da se hitro razkrijejo identitete domnevnih storilcev, sprašujemo pa se tudi, ali mora javnost res videti vse krvave prizore, mrtve, ranjene …
Dr. Marko Milosavljević: “Ni potrebno, da vse to vidimo. A mnogi to objavljajo, sodobni spletni mediji omogočajo hitre delitve, na nižanje standardov ali ravni komuniciranja vse pogosteje pristajajo tudi profesionalni mediji.”
Jernej Rovšek: “Mogoče pa ima taka objava nek vpliv. Slišali smo, kakšen vtis so fotografije mrtvih otrok naredile na Trumpa, kar je bil tudi razlog za napad na letališče v Siriji, te posnetke so prikazovali tudi v Združenih narodih.”
Vendar mednarodnega soglasja za ta napad ni bilo …
Jernej Rovšek: “To je res, Združeni narodi so izgubili svojo osnovno funkcijo.”
Jernej Rovšek: “Če gre npr. za nek teroristični akt, je storilec javen, če gre pa za družinsko nasilje, je že vprašanje, ali je potrebna identifikacija žrtev in storilcev.”
Jernej Rovšek: “Javna naj bi zadeva postala , ko je obtožnica pravnomočna, ko obstaja že dovolj močan, utemeljen sum, da je nekdo nekaj storil. V času policijske preiskave pa se storilci naj ne bi razkrili.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Če bi v Sloveniji čakali na obtožnice ali na obsodbe, na odhode na prestajanje kazni, bi bile črne kronike v medijih relativno prazne. Takoj, ko se pojavi sum ali preiskava pri pomembnejših akterjih, nosilcih moči, je to že zadosten razlog, da se o tem poroča.”
Dr. Marko Milosavljević: “Vsi smo na nek način talci peščice podjetij iz Kalifornije, ki imajo zasebne lastnike in zasebne koristi, ne vem, zakaj bi ta zasebna podjetja imela popolnoma odprte roke pri tem, kar počnejo.”
Jernej Rovšek: “Kot pravnik bi dejal, da pravo vedno zaostaja za potrebami, ki se pojavljajo v praksi. Pred tridesetimi leti še ni bilo varstva osebnih podatkov, danes to država ureja in bo verjetno morala slejkoprej urediti tudi ta nova področja.”
Objavljanje fotografij iz osebnih profilov na Facebooku je postalo medijska praksa.
Dr. Marko Milosavljević: “Tudi to je stvar nekih novih napotkov v medijskih hišah, dodatnega izobraževanja in hkrati je povezano s kontekstom. Če gre za javne osebe, ki se same medijsko izpostavljajo, pošiljajo svoje informacije in fotografije medijem, je objava stvari iz zasebnega življenja na nek način bolj upravičena. Vprašanje je, ali gre za objavo fotografije iz javnega profila ali iz zasebnega, zaklenjenega profila, za kar medij ni pridobil soglasja, ali gre za objavo profilne fotografije ali za objavo zasebnih fotografij, na katerih so tudi druge osebe, morda celo mladoletne … Številne medijske hiše imajo za te primere natančne napotke, kako se morajo ravnati, kaj lahko objavijo.”
Dr. Marko Milosavljevič: “Naglica pri novinarskem delu je razlog, da vedno več medijev izdaja nekakšne priročnike ali navodila svojim novinarjem, kako naj o določenih stvareh poročajo, na primer, kdaj smejo reči, da gre za teroristični napad itd.”
Jernej Rovšek: “Kot namestnik varuha sem se pogosto srečal s tem. Pri marginalnih skupinah se novinarji zavedajo, da ti ne bodo tožili ali sprožili postopkov. Država bi lahko pomagala z medijskim varuhom, ki bi v imenu takih ljudi sprožal postopke pred etičnim razsodiščem. Tudi pri novinarskem častnem razsodišču ugotavljamo, da se ljudje iz marginalnih skupin ne pritožujejo, ker je težko napisati tako pritožbo, veliko pritožb pa je s strani odvetnikov, ki jih plačujejo bogate, velike družbe.”
V kaotičnem medijskem prostoru sta se začela nevarno mešati tudi novinarstvo in oglaševanje.
Jernej Rovšek: “Mislim, da je tu največ prikritih etičnih dilem in problemov, s katerimi se pravzaprav nihče ne ukvarja. Povezovanje med sponzorji , različnimi komercialnimi interesi in medijskimi sporočili ni razčiščeno in nihče tega ne razkriva. Mediji niso zainteresirani, da bi to razkrivali, druga stran pa tudi ne. To je siva cona, s katero se nihče resno ne ukvarja.”
Dr. Marko Milosavljević: “Prikrito oglaševanje je v tem trenutku ena od ključnih bolečih točk naših medijev z vidika vsakodnevnega kršenja zakonodaje, nižanja standardov in siljenja novinarjev, da počnejo stvari, ki niso primerne. Na družbenih omrežjih so te stvari popolnoma odprte. Če pogledate profile znanih osebnosti na Instagramu, na Facebooku, boste videli, da je polno tega, čemur bi v medijih rekli prikrito oglaševanje.”
Dr. Marko Milosavljević: “Samoregulacija deluje, a ni učinkovita. Nič se ne spremeni, nihče ni ustrezno kaznovan, nihče ni izločen iz novinarsko-medijskega prostora. Regulacija je pogosto slaba ali celo škodljiva. Država pa se raje ukvarja s kvotami in slovensko glasbo.”
Jernej Rovšek: “Država bo to področje morala urediti, saj gre za posege v človekove pravice.”
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.
Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude, krik žrtev pa še vedno ni slišan. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše. Izpoved žrtve, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, ni primerna za otroke. Ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme, takšni, kot so se je lotili na primer v Franciji.
V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisana tudi pravica do proste izbire osebnega zdravnika, ki naj bi jo imela vsaka zavarovana oseba. A zadnja leta je to, da dobiš novega osebnega zdravnika, bolj kot izbira sreča. Na težavo pomankanja zdravnikov družinske medicine, s katero se srečujejo v vseh regijah, je prav zdravniška stroka opozarjala več let, a zgodil se ni nič. Trenutno primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik osnovni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do ostalih zdravstvenih storitev.
Koronavirusna različica omikron je vnesla nove neznanke v že tako nenehno spreminjajoč se sistem protikoronskih ukrepov, sploh ker je vse več dokazov, da je zaščita s cepivi tudi pred različico delta precej skromnejša od pričakovanj. Prav tako nam hitro naraščajoče številke novookuženih v vzorno precepljenih državah kažejo, da se na delež precepljenosti ne moremo zanašati. Kako torej naprej? Kdaj bo veljavnost statusa polno cepljenih omejena? Kakšna bo cepilna politika? Nam je bližje ideja o obveznem cepljenju ali spodbuda k cepljenju otrok? Sta cepljenje, predvsem pa sistem PCT ob novem sevu in vse jasnejših opozorilih, da kužnost cepljenih očitno ni zanemarljiva, sploh še rešitev? Odpira PKP 10 vrata v sistem obveznega cepljenja? To so bila vprašanja za vodjo posvetovalne skupine za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Bojano Beović.
Poljska je že dlje časa na tnalu evropskih institucij. Sicer razklana poljska družba si v krizi identitete kljub temu želi evropske prihodnosti. Vseeno pa trenutna vlada ne želi opustiti načrtov o popolnem nadzoru sodstva in nadaljevanju zatiranja ženskih pravic. A poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadarkoli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje tesno povezano, zakaj vse več mladih uradno zapušča poljsko Cerkev in kaj o vsem tem meni legendarni nobelovec in nekandanji predsednik Lech Wałęsa.
Z letošnjim novembrom se je v Združenih državah Amerike zaokrožilo leto z izrazitim političnimi nabojem. Splošne, zlasti predsedniške, volitve so še poglobile razkol v ameriški družbi. Del le-te vse do danes ni sprejel njihovih izidov in Joeja Bidna noče sprejeti kot predsednika ZDA. Poskuse ameriške desnice, da kot glavno grožnjo v Ameriki opredeli leva gibanja, kot so BLM (Življenja temnopoltih štejejo), Antifo in podobna, je na laž postavil 6. januar. V poslopje kongresa so vdrli pretežno beli Američani, med njimi tudi pripadniki skrajno desnih milic. Da ima Amerika nenavadno pisane zakone, zaradi katerih lahko morilec, ki niti ne skriva svojega dejanja, odide iz sodne dvorane nekaznovan, je pokazal primer Kyla Rittenhousa, ki je lani, kot mladoletnik, ki načeloma niti ne bi smel imeti orožja, med protesti v Kenoshi v Wisconsinu s polavtomatsko puško ubil dva človeka in ranil enega. V nedeljo je voznik športnega terenskega avtomobila v Waukeshi prav tako v Wisconsinu zapeljal v predbožično parado in ubil pet ljudi, najmanj 40 pa poškodoval. Od kod ta bes na eni in skorajda nemoč na drugi strani? Dr. Cynthia Miller-Idriss je profesorica sociologije in pedagogike na Ameriški univerzi v Washingtonu, DC, kjer vodi Laboratorij za raziskave ekstremizma in inovacij (PERIL). Njena najnovejša knjiga Sovraštvo v domovini (Hate in the Homeland, Princeton Press, 2021) posega prav v srčiko težave, namreč v taktiko in načine radikalizacije mladih z idejami skrajne desnice. Z dr. Miller-Idriss, ki torej razkriva proces oblikovanja desnih skrajnežev jutrišnjega dne, se pogovarja washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Reportaža iz UKC Ljubljana: Povprečna starost hospitaliziranih na covidnem intezivnem oddelku je 60 let, 80 odstotkov jih je necepljenih. Na dan našega obiska je bila najmlajša bolnica na intenzivnem oddelku stara 29 let.
Kako vroč bo naš planet do konca stoletja? Na končani podnebni konferenci v Glasgowu so delegati z vsega sveta sprejeli zaveze, ki predstavljajo napredek v boju proti podnebnim spremembam. A kako velik napredek, so bili cilji konference COP26 doseženi? Bi s sprejetimi ukrepi dvig globalne povprečne temperature lahko toliko omejili, da bi bil planet še primeren za življenje? Ali je šlo za predstavo, na kateri so odločevalci stagnacijo le prebarvali z zeleno barvo? Pogovarjamo se s tremi sogovorniki, ki so že pred konferenco za Vroči mikrofon pojasnili pričakovanja, zdaj pa se bodo odzvali na dosežene dogovore in na tiste, ki so na Škotskem umanjkali. Gosti: meteorolog dr. Žiga Zaplotnik (FMF), dr. Blaž Kurnik (Evropska agencija za okolje), pravnik Aljoša Petek (PIC in Mladi za podnebno pravičnost)
Že pred epidemijo je veljalo, da dom za številne ženske žal ni najvarnejše mesto, epidemični ukrepi in njihove posledice pa so nasilju dali velik pospešek. Izgubljajo se prijateljske in družinske socialne mreže, pristojne službe pa imajo nove prioritete ter so predvsem fizično slabše dostopne. Ob izgubi finančne varnosti, vse slabši dostopnosti stanovanj in vse bolj grozeči denarni negotovosti ženske še težje zapustijo tudi najslabše in najbolj nevarne partnerske zveze. Nasilju pa daje bogato rastišče tudi vse bolj prisoten sovražni govor, ki se z vrhov države seli v najnižje pore družbe in močno vpliva tudi na povečanje fizičnega nasilja. Kako je žrtvam nasilja v takih časih sploh mogoče učinkovito pomagati in kako je lahko koristna 24-urna pomoč SOS telefona, ki je dostopna tudi v tujih jezikih? Sogovornici: Dalida Horvat, vodja programa SOS telefon, in Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo.
26. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah se je začela z vrhom svetovnih voditeljev in voditeljic 1. novembra 2021. Na konferenci COP26 se bo do 12. novembra zbralo 197 držav pogodbenic Okvirne konvencije o spremembi podnebja, ključni cilj pa je omejiti povišanje globalnega segrevanja do 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo in da do sredine stoletja dosežemo ogljično nevtralnost. Bo konferenca res prelomna točka za človeštvo? Je dovolj, da je le 113 držav posodobilo svoje zaveze za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov? Kaj v Glasgowu počne več kot 500 lobistov, ki zastopajo interese industrije fosilnih goriv? To je le nekaj vprašanj za našo posebno poročevalko Špelo Novak, ki je v Glasgowu in s katero se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Kako neodvisna in samostojna je tretja veja oblasti v obdobju korone? Gorazd Rečnik se je o tem pogovarjal s podpredsednikom Vrhovnega sodišča doktorjem Miodragom Đordevićem.
Zakaj so se Italijani odločili tako množično cepiti - je bila to posledica lanskih tragičnih mesecev, ko je skoraj kolapsiral zdravstveni sistem, v Italiji pa je mesečno umrlo tudi do 20 tisoč ljudi, so se cepili, da bi se zaščitili ali zato, da bi lahko nemoteno delali? Zakaj je Italija danes zgodba o uspehu, kjer je precepljenih več kot 82 odstotkov prebivalcev nad 12. letom starosti, in kakšni so Italijani po tem letu in pol? Maja Stepančič je obiskala mesti Milano in Codogno v Lombardiji, ki je bila lani najbolj prizadeta. Ob pogovoru z domačini in strokovnjaki poskuša orisati lansko tragično sliko in letošnjo skorajšnjo zmago nad virusom. Sogovorniki so: sveža diplomantka Maria Grazia, študenta Luigi in Gaia, prodajalec sadja Roberto, lastnica lokala Mariella, šest prijateljic iz Codogna in frizer Michele. Poleg tega so zgodbo uspeha italijanske cepilne kampanje opisali še imunolog Sergio Abrignani, novinarka časnika Corriere della Sera Cristina Marrone, na lanski kaos ob prvem primeru covida v Italiji pa sta se spomnila direktor urgence v Codognu Stefano Paglia in vodja oddelka za mentalno zdravje v Codognu Giancarlo Cerveri.
Po objavi videoposnetka nasilja hrvaških policistov se hrvaške oblasti niso mogle več izogniti zanikanju, da na njihovi meji poteka nasilno in nezakonito vračanje beguncev in migrantov v Bosno in Hercegovino. V verigi vračanj pa sodeluje tudi Slovenija. Človekoljubne organizacije opozarjajo, da gre za sistemsko ravnanje, ki bi se moralo takoj ustaviti. To pa se očitno še ne bo tako hitro zgodilo. Sogovorniki: Gospod D, ki čaka na odločitev o mednarodni zaščiti v Sloveniji, Urša Regvar, PIC, Milena Zajović, Are you Syrious, Malin Björk, članica Evropskega parlamenta. Avtor: Gašper Andrinek
Podnebna kriza se postopoma sprevrača v podnebno katastrofo in za omilitev vse hujših posledic človekovega ravnanja morajo države sprejeti ambiciozne načrte ukrepanja. Svetovni voditelji, okoljevarstveniki in gospodarstvo se bodo s tem ciljem v nedeljo zbrali na svetovnem podnebnem vrhu v Glasgowu. Konferenca z imenom COP26 ima nekaj zelo jasno zastavljenih ciljev - doseči ogljično nevtralnost do sredine stoletja, omogočiti, da bo cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5° C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo še vedno dosegljiv, zavezati se k 100 milijardam letne pomoči državam v razvoju za spopadanje s podnebnimi spremembami in konkretizirati izvajanje pariškega sporazuma. A kako to doseči, je tako izpostavljena “stopinja in pol” sploh še dosegljiva? O najbolj izpostavljenih temah in pričakovanjih pred konferenco na Škotskem se Jan Grilc pogovarja z meteorologom dr. Žigo Zaplotnikom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, dr. Blažem Kurnikom z Evropske agencije za okolje, in Aljošo Petkom, pravnikom pri Pravno-informacijskem centru in članom Mladih za podnebno pravičnost.
Tokratno aktualno temo namenjamo skupnemu avstrijsko-slovenskemu projektu »goMURra«, ki se po treh letih in pol zaključuje novembra. 34 kilometrov je dolg rečni odsek od Šentilja do Radencev, na katerem si Muro delimo z Avstrijci. Meddržavna komisija za skupno upravljanje Drave in Mure deluje sicer še iz časov rajnke Jugoslavije, še posebej uspešno pa se zaradi zglednega odnosa med sosednjima mestecema Gornja Radgona in Bad Radkersburg, to zdaj kaže pri rezultatih projekta »goMURra«. Nedavno si jih je ogledal Damjan Zorc.
Neveljaven email naslov