Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.
Ustanova za krepitev človekove varnosti (ITF) že 20 let rešuje življenja
Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.
Vojna poleg žrtev, gmotnega uničenja in propadlih držav za sabo pusti še ogromno vojaški odpadkov, neeksplodiranih bomb ter nevarnih in včasih tudi neoznačnih minskih polj. Na enem od njih je v Kosovu doživela nesrečo Violeta Dukaj: “Ura je bila približno enajst dopoldne, ko sem nenadoma zaslišala eksplozijo. In to je bilo to. Vse se je zgodilo le v nekaj sekundah.”
Violeta Dukaj, eden od 20 obrazov ITF, se je na minska polja vrnila z nožno protezo, dokler niso ekipe za razminiranje očistile 98 odstotkov kosovskega ozemlja. To je zahtevalo veliko žrtev. “V moji ekipi so pred mano doživeli nesrečo štirje moški. Ostali so brez noge, eden je izgubil oči. Vedeli smo, kakšno je tveganje. Dovolj je le majhna napaka in v trenutku se zgodi nesreča.”
Žrtev min je bilo na Kosovu zelo veliko. “Samo v prvih dveh letih je bilo več kot 100 smrtnih žrtev, več kot 200 pa jih je izgubilo ude, oči.”
Leto pred ustanovitvijo Ustanove za krepitev človekove varnosti je 121 držav, tudi Slovenija, v Ottawi v Kanadi podpisalo konvencijo o prepovedi uporabe, skladiščenja, proizvodnje in transporta protipehotnih min. Za to je mednarodna kampanja za prepoved zemeljskih min prejela tudi Nobelovo nagrado za mir. Eden izmed soprejemnikov je dr. Ken Rutherford: “Nobelova nagrada je pomenila, da lahko tudi male skupnosti in države, kot je Slovenija, spreminjajo svet na področju prepovedi težkega orožja in zemeljskih min. Zdi se mi, da se je družba od takrat tako razvila in ugotovila, da če stopi in dela skupaj, lahko doseže velike spremembe.”
Ken Rutherford spada med najbolj prepoznavne strokovnjake s področja protiminskega delovanja ter pomoči žrtvam min in eksplozivnih ostankov vojne. Občutil jih je tudi sam. “Bil sem v Somaliji leta 1993, kjer sem pomagal beguncem. Vozilo, v katerem sem bil, je zapeljalo na mino, zato sem takoj izgubil eno nogo. Po dveh letih in 18 operacijah pa sem izgubil tudi drugo nogo.”
Z nožnimi protezami se danes giblje skoraj povsem brez težav. “Edina razlika med mano in katerimi drugimi žrtvami min je ta, da sem jaz Američan in sem deležen drugačne zdravstvene obravnave kot drugi. Zemeljske mine v revnih državah letno prizadenejo več kot 26 tisoč ljudi.”
Ottawsko deklaracijo je do danes podpisalo 164 držav, nazadnje je zanimanje za podpis izrazila Palestina v Ženevi prejšnji mesec. Medtem velike svetovne sile, kot je ZDA, Kitajska, Rusija, Pakistan, Indija in Iran deklaracije še vedno niso podpisale.
“Kot žrtev zemeljske mine sem hvaležen svoji državi, da donira tako veliko sredstev za ITF, vendar kot ameriški državljan si želim, da bi podpisali tudi konvencijo. S tem bi postali kot velika država tudi zgled drugim. Kitajska tako recimo pravi, da ima šest različnih konfliktov z mejnimi državami, zato potrebuje mine in pravi, zakaj bi podpisovali, če tudi ZDA niso.” Rutherford pravi, da ZDA niso uporabile zemeljskih min že od leta 1992. “Očitno so se odločili, da jih ne bodo uporabljali in namenili so ogromno denarja za čiščenje že obstoječih minskih polj, podpisati pa nočejo, ker se bojijo, da bi bila druga vojaška sredstva označena za tista, ki povzročajo preveč humanitarnega zla.”
ZDA kot glavni donator delovanja ITF in pomagajo tudi z izobraževanji in drugo pomočjo. V Zahodni Afriki ITF izvaja regionalni projekt grajenja kapacitet za zgodnje obveščanje o nevarnostih in pokriva področja kriminala, varnosti, zdravja, okoljskih groženj ipd. Direktor Direktorata za zgodnje opozarjanje v Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav ECOWAS dr. Abdou Lat Gueye poudarja, da je ITF v 20 letih pomembno prispeval k razminiranju številnih območij po vsem svetu. Toda v zahodni Afriki ga čaka še veliko delo. “Še posebej v državah, kot sta Liberija in Sierra Leone, v katerih so konec osemdesetih in v devetdesetih divjale državljanske vojne. Tako problematično področje je tudi na jugu Senegala. ITF bi moral razmisliti o razminiranju tudi v teh državah.”
Abdou Lat Gueye meni, da je sistem zgodnjega obveščanja, ki ga je ITF pomagal vzpostaviti v petih zahodnoafriških državah, zgodba o uspehu. Meni, da smo Slovenci na plemenito delo ITF lahko zelo ponosni.
“Upamo, da nas bo ITF podpiral pri tem mehanizmu tudi v preostalih desetih državah ECOWAS. ITF opravlja pomembno delo, ki daje konkretne rezultate.”
ITF je od leta 2014 dejaven tudi v Afganistanu, kjer je z različnimi minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi posejanih še 1.600 kvadratnih kilometrov ozemlja. Mohammed Shafiq Yosufi, ki vodi afganistanski program za odstranjevanje min, pravi, da vsak mesec zabeležijo 125 civilnih žrtev. “Za vsakim oboroženim konfliktom ostanejo področja, onesnažena z eksplozivnimi sredstvi. Nekatera ozemlja so uporabljale tudi mednarodne sile za vojaške vaje. Upamo, da nam bo letos uspelo očistiti 500 kvadratnih kilometrov miniranega ozemlja, ki ga je za seboj pustila ameriška vojska. Vsa onesnažena ozemlja bi lahko očistili do leta 2023. To je odvisno od donatorskih sredstev in tudi od tega, koliko ozemelj bo miniranih v bojih, ki še potekajo. Po eni strani čistimo ozemlja, po drugi strani pa se na drugih delih države ozemlja ponovno onesnažujejo z minami.”
Čeprav ITF opravlja izjemno delo in ni brez razloga eden naših najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov, fotograf Arne Hodalič, ki se je pred nekaj meseci vrnil z odprave, kjer je z ITF obiskal z minami onesnažena območja v Afganistanu, zaključuje, da bo svetu veliko bolje, ko ITF sploh ne bo več potreben. “ITF je naredil ogromno. Ena izmed svetovnih organizacij, ki je naredila največ na tem področju. Žal je svetu še vedno potrebna in bo na žalost še vedno bolj.”
Hodalič ob tem opozarja na hipokrizijo držav, ki niso podpisale Otawske konvencije.
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.
Ustanova za krepitev človekove varnosti (ITF) že 20 let rešuje življenja
Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.
Vojna poleg žrtev, gmotnega uničenja in propadlih držav za sabo pusti še ogromno vojaški odpadkov, neeksplodiranih bomb ter nevarnih in včasih tudi neoznačnih minskih polj. Na enem od njih je v Kosovu doživela nesrečo Violeta Dukaj: “Ura je bila približno enajst dopoldne, ko sem nenadoma zaslišala eksplozijo. In to je bilo to. Vse se je zgodilo le v nekaj sekundah.”
Violeta Dukaj, eden od 20 obrazov ITF, se je na minska polja vrnila z nožno protezo, dokler niso ekipe za razminiranje očistile 98 odstotkov kosovskega ozemlja. To je zahtevalo veliko žrtev. “V moji ekipi so pred mano doživeli nesrečo štirje moški. Ostali so brez noge, eden je izgubil oči. Vedeli smo, kakšno je tveganje. Dovolj je le majhna napaka in v trenutku se zgodi nesreča.”
Žrtev min je bilo na Kosovu zelo veliko. “Samo v prvih dveh letih je bilo več kot 100 smrtnih žrtev, več kot 200 pa jih je izgubilo ude, oči.”
Leto pred ustanovitvijo Ustanove za krepitev človekove varnosti je 121 držav, tudi Slovenija, v Ottawi v Kanadi podpisalo konvencijo o prepovedi uporabe, skladiščenja, proizvodnje in transporta protipehotnih min. Za to je mednarodna kampanja za prepoved zemeljskih min prejela tudi Nobelovo nagrado za mir. Eden izmed soprejemnikov je dr. Ken Rutherford: “Nobelova nagrada je pomenila, da lahko tudi male skupnosti in države, kot je Slovenija, spreminjajo svet na področju prepovedi težkega orožja in zemeljskih min. Zdi se mi, da se je družba od takrat tako razvila in ugotovila, da če stopi in dela skupaj, lahko doseže velike spremembe.”
Ken Rutherford spada med najbolj prepoznavne strokovnjake s področja protiminskega delovanja ter pomoči žrtvam min in eksplozivnih ostankov vojne. Občutil jih je tudi sam. “Bil sem v Somaliji leta 1993, kjer sem pomagal beguncem. Vozilo, v katerem sem bil, je zapeljalo na mino, zato sem takoj izgubil eno nogo. Po dveh letih in 18 operacijah pa sem izgubil tudi drugo nogo.”
Z nožnimi protezami se danes giblje skoraj povsem brez težav. “Edina razlika med mano in katerimi drugimi žrtvami min je ta, da sem jaz Američan in sem deležen drugačne zdravstvene obravnave kot drugi. Zemeljske mine v revnih državah letno prizadenejo več kot 26 tisoč ljudi.”
Ottawsko deklaracijo je do danes podpisalo 164 držav, nazadnje je zanimanje za podpis izrazila Palestina v Ženevi prejšnji mesec. Medtem velike svetovne sile, kot je ZDA, Kitajska, Rusija, Pakistan, Indija in Iran deklaracije še vedno niso podpisale.
“Kot žrtev zemeljske mine sem hvaležen svoji državi, da donira tako veliko sredstev za ITF, vendar kot ameriški državljan si želim, da bi podpisali tudi konvencijo. S tem bi postali kot velika država tudi zgled drugim. Kitajska tako recimo pravi, da ima šest različnih konfliktov z mejnimi državami, zato potrebuje mine in pravi, zakaj bi podpisovali, če tudi ZDA niso.” Rutherford pravi, da ZDA niso uporabile zemeljskih min že od leta 1992. “Očitno so se odločili, da jih ne bodo uporabljali in namenili so ogromno denarja za čiščenje že obstoječih minskih polj, podpisati pa nočejo, ker se bojijo, da bi bila druga vojaška sredstva označena za tista, ki povzročajo preveč humanitarnega zla.”
ZDA kot glavni donator delovanja ITF in pomagajo tudi z izobraževanji in drugo pomočjo. V Zahodni Afriki ITF izvaja regionalni projekt grajenja kapacitet za zgodnje obveščanje o nevarnostih in pokriva področja kriminala, varnosti, zdravja, okoljskih groženj ipd. Direktor Direktorata za zgodnje opozarjanje v Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav ECOWAS dr. Abdou Lat Gueye poudarja, da je ITF v 20 letih pomembno prispeval k razminiranju številnih območij po vsem svetu. Toda v zahodni Afriki ga čaka še veliko delo. “Še posebej v državah, kot sta Liberija in Sierra Leone, v katerih so konec osemdesetih in v devetdesetih divjale državljanske vojne. Tako problematično področje je tudi na jugu Senegala. ITF bi moral razmisliti o razminiranju tudi v teh državah.”
Abdou Lat Gueye meni, da je sistem zgodnjega obveščanja, ki ga je ITF pomagal vzpostaviti v petih zahodnoafriških državah, zgodba o uspehu. Meni, da smo Slovenci na plemenito delo ITF lahko zelo ponosni.
“Upamo, da nas bo ITF podpiral pri tem mehanizmu tudi v preostalih desetih državah ECOWAS. ITF opravlja pomembno delo, ki daje konkretne rezultate.”
ITF je od leta 2014 dejaven tudi v Afganistanu, kjer je z različnimi minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi posejanih še 1.600 kvadratnih kilometrov ozemlja. Mohammed Shafiq Yosufi, ki vodi afganistanski program za odstranjevanje min, pravi, da vsak mesec zabeležijo 125 civilnih žrtev. “Za vsakim oboroženim konfliktom ostanejo področja, onesnažena z eksplozivnimi sredstvi. Nekatera ozemlja so uporabljale tudi mednarodne sile za vojaške vaje. Upamo, da nam bo letos uspelo očistiti 500 kvadratnih kilometrov miniranega ozemlja, ki ga je za seboj pustila ameriška vojska. Vsa onesnažena ozemlja bi lahko očistili do leta 2023. To je odvisno od donatorskih sredstev in tudi od tega, koliko ozemelj bo miniranih v bojih, ki še potekajo. Po eni strani čistimo ozemlja, po drugi strani pa se na drugih delih države ozemlja ponovno onesnažujejo z minami.”
Čeprav ITF opravlja izjemno delo in ni brez razloga eden naših najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov, fotograf Arne Hodalič, ki se je pred nekaj meseci vrnil z odprave, kjer je z ITF obiskal z minami onesnažena območja v Afganistanu, zaključuje, da bo svetu veliko bolje, ko ITF sploh ne bo več potreben. “ITF je naredil ogromno. Ena izmed svetovnih organizacij, ki je naredila največ na tem področju. Žal je svetu še vedno potrebna in bo na žalost še vedno bolj.”
Hodalič ob tem opozarja na hipokrizijo držav, ki niso podpisale Otawske konvencije.
Slovenija je v kombinatoriki sestavljanja nove Evropske komisije dobila resor za širitev EU, ki je ena od dolgoletnih prioritet slovenske zunanje politike. Čeprav je širitev na Zahodni Balkan že nekaj let na mrtvi točki, je resor za širitev vseeno eno pomembnejših področij tega razreza, saj je z vključitvijo povojne obnove v Ukrajini dobil večjo geopolitično težo. Kako pomemben je ta resor za komisijo in EU, bo pokazala razdelitev sredstev, ki jih bo Evropska unija namenila za ta namen in dejanska podpora nadaljnji širitvi. Ali bo s slovensko komisarko Marto Kos širitev dobila nov zagon, se bodo postopki pospešili, kako so novico o morebitni slovenski komisarki sprejeli v balkanskih državah? To so vprašanja, ki jih zastavljamo poznavalcu mednarodnih odnosov Farisu Kočanu s Fakultete za družbene vede v Ljubljani in našemu dopisniku z Balkana Boštjanu Anžinu.
"Farmacevtska stroka je jasna, konoplja spada med zdravilne rastline z dokazanimi farmakološkimi učinki," pravi eden od sogovornikov tokratnega Vročega mikrofona dr. Borut Štrukelj. Ni pa zdravilo za vse. Kaj počne vlada po posvetovalnih referendumih? Kdaj bomo dobili zakone, ki bodo regulirali področje? Kako je legalizacija vplivala na primer na boje med klani v nemških mestih in zakaj nameravajo Čehi narediti še pogumnejše korake pri legalizaciji v primerjavi z Nemci?
Ni nepomembno, ali učitelj čuti posebno motivacijo v tem, da spodbuja nadarjene, se jim dodatno posveča in jih uči vztrajnega in trdega dela. V državi je veliko takih učiteljev, hkrati pa – kot pravijo v Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije – na žalost tudi nekaj 'črnih lis' med območji, kjer primanjkuje učiteljev ali pa šola in učitelji zaradi pomanjkanja financ, kadra ali energije nimajo motivacije in časa, da bi se dodatno posvečali nadarjenim. Kako uspešen je slovenski šolski sistem pri delu z nadarjenimi?
V Vročem mikrofonu osvetlimo težave, ki jih imajo Romi pri izobraževanju. Izhajajo iz skupnosti z močno zakoreninjeno tradicijo, marsikje se počutijo nesprejete, težko dobijo službo. Otroci imajo malo izkušenj z zunanjim svetom – v večini ne obiskujejo obšolskih dejavnosti, zato je zanje socializacija z drugimi učenci težja. Kako spodbuditi romske otroke, da bi hodili v šolo? Kako doseči, da bo izobrazba postala pomembna? Stanje v Metliki, Novem mestu in Leskovcu pri Krškem preverja Kaja Ravnak.
Pred desetletjem več kot 120 prijav na posamezno razpisano delovno mesto učitelja, danes kljub ponavljanju razpisov nobene. Dober teden po začetku pouka se v šolah umirja kaotično iskanje manjkajočega učiteljskega kadra. Ravnatelji poročajo, da z birokratsko akrobatiko krpajo vse bolj zevajočo kadrovsko luknjo. Največje pomanjkanje je na področju matematično-tehničnih predmetov in razrednega pouka, manjka pa tudi kader v šolskih kuhinjah in računovodje. Ob naraščajočih zahtevah so šole na meji zmogljivosti, opozarjajo ravnatelji, ki se ob tem sprašujejo: "Zakaj že?"
Zapletom pri gradnji prizidka onkološke stavbe namreč ni videti konca. Država s prebivalci zgradbe tik ob gradbišču ne najde dogovora za odkup stanovanj in preselitev, kar bi omogočilo gradnjo, saj so ti, nezadovoljni s ponujenimi rešitvami, že drugič vložili pritožbo na gradbeno dovoljenje. Poleg prostorskega in kadrovskega pomankanja težave pri zdravljenju povzročata tudi obsevalnika, ki se pogosto kvarita. Skratka, razmere na mariborski onkologiji so zaskrbljujoče, opozarjajo bolniki, ki odgovorne v državi med drugim tudi javno sprašujejo: si bolniki res zaslužimo, da se zdravimo na hodniku?
Ne le negovalnega kadra - v bolnišnicah in domovih za starejše kritično primanjkuje tudi kuharjev. Množični odhodi se nadaljujejo, mladih delo zaradi nizkega plačila in težkih delovnih pogojev ne zanima. V vodstvih zavodov opozarjajo na nujne sistemske spremembe, še preden se v državi zgodi kuharski kolaps. Kako zaostrene razmere obvladujejo za zidovih kuhinj mariborskega Kliničnega centra in doma Danice Vogrinec?
Pred 30 leti je kot prvi in za zdaj edini predsednik Belorusije zaprisegel Aleksander Lukašenko, ki se na pragu svoje sedemdesetletnice pripravlja že na svoj sedmi mandat. Belorusija je demokracija le na papirju, številni oporečniki so v zaporih, resna opozicija je aktivna samo iz tujine, a ji je s spremembami ustave onemogočeno kandidiranje na volitvah. Tudi odvisnost od Rusije in navezanost nanjo to 9-milijonsko državo na vse bolj zaprtih mejah z Evropsko unijo potiskata v totalno diktaturo sovjetskega tipa z močnim kultom osebnosti. Kako je živeti in delati v Belorusiji, kaj pravijo oporečniki, kakšna prihodnost čaka to državo?
Odnos zahodne liberalne družbe do vojne v Gazi je pasiven, ubijanje je postala norma sodobne kapitalistične družbe. Na sicer že slišano, a žal mnogokrat preslišano sporočilo, so opozarjali tudi na letošnji ediciji Festivala Grounded, kjer sta se že osmo leto zapored prepletali kritična misel in elektronska glasba. Letošnja tema festivala je bil antipalestinski rasizem. Kaj točno ta besedna zveza pomeni smo se pogovarjali z aktivisti iz Palestine in Izraela ter novinarji in raziskovalci iz tujine.
Pred tremi leti je tako Evropo kot svet obkrožila novica, da je v avstrijskem Gradcu županja postala članica Komunistične stranke Avstrije. Elke Kahr je tako postala prva komunistična županja v zgodovini Avstrije. Vse to se je zgodilo sredi tradicionalno precej konservativne družbe, vsesplošnega in strogega kapitalističnega gospodarstva ter demokracije. Zakaj to v resnici ni fenomen? In kako županja drugega največjega avstrijskega mesta razume komunizem?
Potečen rok uporabe, plastični delci v himalajski soli, presežena mejna vrednost klorpirifos-etilena v bananah, pa pesticidi v breskvah, piriproksifen v uvoženih hruškah, kontaminacija goveje kocke zaradi mehanske poškodbe stroja, pa preveč segret med, E. coli v bio ajdovi moki, plesniv proteinski prigrizek, listerija v burati, arzen v rižu, prisotnost kovinskih delcev v otroških lizikah ...
V Evropi smo trenutno priča enemu najbolj nenavadnih predsedovanj Svetu Evropske unije. Madžarska je predsedovanje prevzela 1. julija, a že do zdaj dvignila toliko prahu kot najbrž še nobena država pred njo. Viktor Orban je takoj zagnal diplomatsko ofenzivo, ki jo je poimenoval mirovna misija.
V dveh tednih se je zemljevid ameriške politične krajine popolnoma spremenil. Najprej poskus atentata, ki ga je Donald Trump odlično izkoristil za pridobivanje nove podpore, nato še odstop Joeja Bidna od kandidature za drugi predsedniški mandat. Že štiri mesece pred volitvami lahko torej kampanjo označimo za zgodovinsko. Kdo ima v novih okoliščinah več možnosti? Kako spretni bodo morali biti v Demokratski stranki, da bi njihova najverjetnejša kandidatka Kamala Harris lahko dosegla zmago na novembrskih volitvah? Kako se na spremembe odziva javnost?
Nobenega zdravila ni, s katerim bi vam čudežno skopnela teža. No, vsaj tako se je reklo do nedavnega. Potem ko je pred nekaj leti prišlo na trg kot nova sila v boju zoper sladkorno bolezen, se je vmes izkazalo, da je uspešno tudi pri hujšanju. Ozempic ni več le farmacevtski pojem, ampak predvsem popkulturni in finančni fenomen, ob čemer se v tokratni oddaji sprašujemo, ali ni navdušenje nad njim preuranjeno in kaj dejansko pomeni iskanje idealne teže z njim.
Pomladi je dvignila prah informacija o načrtih za privatizacijo Pošte Slovenije. Na srečo se je izkazalo, da gre za lažno novico, saj ta državna družba ostaja med strateškimi naložbami. Preverili smo, kaj se dogaja v ozadju in kaj pravijo poštni delavci na terenu in kaj uprava.
Po podatkih Mednarodnega združenja estetskih kirurgov je bil lani najpogostejši kirurški poseg liposukcija, sledila sta ji povečanje dojk in operacija vek. Najpogostejša nekirurška posega sta bila uporaba botulin toksina oziroma botoksa in polnil s hialuronsko kislino. V Sloveniji registra estetskih posegov sicer nimamo, a tudi pri nas se vse več ljudi odloča za estetske posege različnih vrst. Kjer pa je povpraševanje, je tudi črni trg, predvsem na področju nekirurške estetike, torej vbrizgavanja hialuronskih polnil in botoksa. Kdo pri nas lahko izvaja tovrstne posege in kakšne so lahko posledice nestrokovno opravljenih, smo preverili v Vročem mikrofonu.
Je prodaja beljakovinskih prehranskih dodatkov nuja ali marketinški trik? Ali vas bolj prepriča embalaža navadnega pudinga ali tista, na kateri piše dodanih 20 g beljakovin? Kako šibki smo ljudje, ko gre za prehransko svetovanje, in kako hitro podležemo nekaterim praznim obljubam? O tako imenovani proteinomaniji bomo govorili v tokratnem Vročem mikrofonu. In se spraševali, ali je več beljakovin tudi zares bolje za naše telo.
Bolgarija je s slovenske perspektive slabo poznana članica Evropske unije. Pred dnevi so imeli že šeste parlamentarne volitve v treh letih, ki pa niso prinesle konca politični nestabilnosti. Največja sistemska težava te 6,5-milijonske države je korupcija, ki poleg inflacije in najnižjih plač v Evropski uniji zavira že nekaj časa napovedan prevzem evra. Poleg čudovitih gora in obale pa Bolgarija premore tudi pozitivne zgodbe in vizije. V reportaži od blizu spoznamo politično, družbeno, znanstveno, kulturno, podjetniško … Bolgarijo.
V zadnjih letih se dogaja največji prenos premoženja od revnih k bogatim v zgodovini. Število premožnih še nikoli ni bilo tako visoko kot v 2023. Kako v kontekstu globalnih izkoriščevalskih trendov preiti v trajnostne ekonomske modele, ki poslovno uspešnost združujejo z ekološko odgovornostjo in družbeno pravičnostjo? Kako inovativne prakse spreminjajo gospodarstvo in poslovne modele in postajajo vzor trajnostne preobrazbe?
Oddajanje stanovanj v kratkoročni najem se je v zadnjih letih močno povečalo. Število nepremičnin iz Slovenije, ki se oglašujejo na spletni platformi Airbnb, se je po podatkih, ki so jih objavili na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, od leta 2015 do leta 2023 povečalo za 400 odstotkov. Skoraj polovica vseh nepremičnin je samo v petih občinah, v Ljubljani, Piranu, na Bledu, v Kopru ter v Kranjski Gori. Pristojno ministrstvo je zato v javno obravnavo poslalo osnutek novega Zakona o gostinstvu, ki na področju kratkoročnih najemov uveljavlja številne spremembe. Oči javnosti pa so najbolj uprte v del zakona, ki predvideva novo omejitev dni za ponudnike kratkoročnega najema. Kako na zakon gledajo sobodajalci in predstavniki turističnih zavodov?
Neveljaven email naslov