Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla
Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.
"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije
Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.
"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov
Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?
"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov
Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.
"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov
Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.
1273 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla
Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.
"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije
Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.
"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov
Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?
"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov
Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.
"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov
Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.
Kulturno dediščino je treba vključiti v življenje in uživati v njej, pravi Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Kakšno je naše sobivanje s kulturno dediščino in kako odgovorni dediči smo?
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo lani na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike hospitaliziranih 120 mladoletnikov, med njimi je bil najmlajši star 13 let. Vsaka taka hospitalizacija pa pomeni tudi kršitev zakona o duševnem zdravju in konvencije o pravicah otrok. In zakaj otroke in mladostnike še vedno hospitalizirajo na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike? Ker druge možnosti ni. V združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo že vsaj od leta 2009 opozarjajo na nujno vzpostavitev varovanega oddelka za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami.
Nekaj več kot 200 tisoč Slovenk in Slovencev se mora do konca leta odločiti, kaj bodo storili z vrednostnimi papirji, shranjenimi na Klirinško depotni družbi. V skladu z zakonom jih morajo prenesti na borzne hiše ali banke, ob tem pa se odpirajo številna vprašanja, večinoma povezana s stroški takšnega prenosa. In sicer koliko v povprečju stane takšen prenos, kolikšni so poznejši letni stroški vodenja računa na borznih hišah, pa tudi, kaj se bo zgodilo s papirji, večinoma iz časa privatizacije, ki bodo na KDD-ju ostali pozabljeni …
Kolikor vprašanih, toliko mnenj o javnih uslužbencih. In še kakšno več. Prevladujoče pa, da v zasebnem sektorju delajo, v javnem hodijo v službo. Da je potraten, prevelik, počasen in da so zaposleni nekakšne svete krave, ki službo dobijo in jo obdržijo do smrti. kaj pa če vse to ni nujno res? Pred skorajšnjim nadaljevanjem plačnih pogajanj, katerih tema bo hitrost sproščanja še veljavnih znižanj in zamrznitev, dobronamerno ponujamo nekaj iztočnic – za razmislek.
Turistično uspešna je lahko tudi hiša sredi puščave, a le, če se tako odločimo, če hočemo, če je politična volja. Tako pripoveduje gospod Taleb Rifai, generalni sekretar Svetovne turistične organizacije, ki je agencija Združenih narodov s sedežem v Madridu. Pogovarjali smo se o globalnem turizmu, ki že več let izkazuje nenehno rast, pa tudi napovedi za prihodnost mu, kljub krizam, kažejo zelo dobro: leta 2015 je mednarodne meje prestopilo skoraj 1,2 milijardi turistov, vsak sedmi prebivalec sveta je potoval v tujino, kar je izjemna aktivnost človeštva.
1. septembra bo 56.000 dijakov preizkusilo sistem integrirane oziroma enotne vozovnice, s katero bodo lahko izbirali med 35-imi ponudniki javnih prevozov, ki po državi ponujajo avtobusni in železniški promet ter mestni promet v Mariboru in Ljubljani. O reševanju težav, ki so se že prvi dan, ob začetku prodaje, pojavile in delovanju sistema novih vozovnic bo na vprašanja odgovarjala Suzana Habjanič iz Službe za trajnostno mobilnost in prometno politiko Ministrstva za infrastrukturo.
Skoraj vsaka stvar ima tudi svojo temno plat, tudi svetovni splet. Michael Bergman ga je v enem svojih člankov primerjal z ledeno goro. Vidni del gore predstavljajo nam vsem dostopne spletne strani, nevidni pa globoki in predvsem temni splet oziroma darkweb. To je del, kjer vladata kaos in anonimnost. To pa omogoča TOR oziroma The Onion Router, najbolj znano temačno omrežje, ki so ga razvili z namenom, da bi uporabnikom omogočilo anonimno rabo interneta. A kaj je pravzaprav na darknetu? Kot piše nekdo na nekem forumu - en velik dolgčas. Vseeno pa o tem delu spleta slišimo največkrat v povezavi z kibernetičnim kriminalom, prodajo nelegalnih drog, otroško pornografijo. O globinah internetne sfere pa več v Vročem mikrofonu.
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Že mesec dni je v javni razpravi predlog zakona o vajeništvu, ki so ga pripravili na ministrstvu za izobraževanje. Bistvo predloga je, da bi čez leto dni po desetletni prekinitvi pri nas vnovič zaživel vajeniški sistem šolanja za kar nekaj poklicev: med drugim za mizarja, kamnoseka, peka in mesarja. Vajenec bi po predlogu pol leta preživel v šoli, preostalo polovico leta pa bi pridobival praktična znanja pri delodajalcu. Odzivi na to so različni: mnenja delodajalcev, sindikatov in šolnikov se že razlikujejo glede statusa vajenca.
Iz Ria de Janeira prihajajo novice o nedokončanih delih ter gospodarski in politični krizi. Zato ne preseneča strah, da bodo olimpijske igre polomija. A Rio ne bo prvič gostil velikega mednarodnega dogodka. Zadnje svetovno prvenstvo v nogometu je dokaz, da so Brazilci dobri gostitelji. Tako meni novinar Mario Magalhaes. Igralka in humoristka Marcela Tavares pa obiskovalce čudovitega mesta v odmevnem “Preživetvenem vodniku” vendarle opozarja, da bodo težave na vsakem koraku.
Približno deset let že država odloča o tem, kje bo speljala hitro cesto, ki bi Koroško povezala s štajersko avtocesto. Ministrstvo za okolje je v prostor umestilo tako imenovano traso F2-2 od Šentruperta proti Velenju, del Savinjčanov pa temu ostro nasprotuje in predlaga priključek v Arji vasi.
Komaj devetletna deklica skupaj z bratom in sestro dela v tekstilnem obratu v bližini turško-sirske meje. Zasluži manj kot 10 evrskih centov na uro. Na pragu Evrope, ki finančno in tudi organizacijsko pomaga Turčiji pri oskrbi beguncev, smo priče sodobnemu suženjskemu izkoriščanju otrok. Le kakšne bodo razmere v predmestnem getu Gaziantepa, ko bodo izkoriščani otroci čez 5, 10, 15 let odrasli? Ostali bodo brez šol, brez otroštva, brez dostojanstva. Upanja in zaupanja imajo že danes zelo malo. V Turčiji je naš novinar Vala 202 obiskal tudi kliniko, kjer ranjenim beguncem iz Sirije pomagajo pri rehabilitaciji. Številni begunci imajo zaradi vojnih travm resne psihične težave, otroci se redko nasmejejo.
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti. Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
Britanci so se odločili, da ne bodo ostali. Toda kam dejansko gre Velika Britanija? In kako ji lahko potovanje na svoje olajša ali oteži EU? Kaj če ima prav profesor James D. Morow z Univerze Michigan? “Ne pravim, da je to najboljša stvar, ki se je zgodila EU, ampak da bi lahko bila najboljša stvar. Odvisno od tega, kako se bodo odzvali evropski voditelji.”
To poletje, še bolj pa jesen bo zaznamovala strokovna in politična razprava o še širšem odpiranju vrat tujemu jeziku kot učnemu jeziku na naših univerzah. V državnem zboru je novela zakona o visokem šolstvu s predlogom rektorske konference, da bi visokošolski zavod lahko posamezen študijski program v celoti izvedel v tujem jeziku. Predvidena je varovalka, da je to možno, če fakulteta primerljiv študijski program izvaja tudi v slovenščini. Poučevanje v tujem jeziku na naših univerzah je predvideno tudi v primerih skupnih študijskih programov s tujimi univerzami ali pa na študijskih primerih, ki bi jih slovenski visokošolski zavodi izvajali v tujini. Slavistično društvo je pripravilo peticijo z naslovom Za vsestranski razvoj slovenskega jezika, ki jo je na spletu podpisalo približno 8 tisoč posameznikov. V njej protestirajo proti zapostavljanju materinščine v visokem šolstvu. Zagovorniki odpiranja vrat poučevanju v tujem jeziku na naših univerzah pa odgovarjajo, da bo predlog omogočil univerzam bolj življenjsko kombiniranje pouka, predvsem pa utrjevanje slovenskega jezika in kulture skozi soočanje z drugimi jeziki in kulturami znotraj univerzitetnega prostora. Svoje poglede na temo sta predstavila rektor Univerze v Ljubljani dr. Ivan Svetlik in profesorica dr. Milena Mileva Blažić.
Ker Slovenci radi in veliko potujemo, bomo pred začetkom turistične sezone preverili, kateri je prvi korak, če v tujini zaidemo v težave. Čeprav se je še doma priporočljivo poučiti o navadah in razmerah v izbrani državi, pa vedno lahko naletimo na probleme in problematične ljudi. Kaj storiti, če ostanete brez osebnih dokumentov, mimogrede to se našim popotnikom največkrat zgodi v Barceloni, in kaj, če nas v tujini priprejo? Nekaj popotniških nasvetov in konzularnih priporočil delimo v torkovem Vročem mikrofonu.
Čeprav so v mestni občini Ljubljana še prejšnji teden napovedali, da bodo bagre na območje nekdanje tovarne Rog poslali 14. junija, se je to zgodilo že v noči na ta ponedeljek. Pri tem so varnostniki uporabili tudi silo. Kakšna je torej prihodnost Roga? V oddajo smo povabili tako predstavnika mestne občine kot socialnega centra Rog. Slišali boste tudi pretepenega kamnoseka, ki ima v Rogu atelje in je zaradi davljenja varnostnika moral poiskati pomoč na urgenci in prosilce za azil, ki so v socialnem centru Rog obiskovali tečaj slovenščine.
Več kot 20 tisoč ljudi je več let prostovoljno vplačevalo v obvezno pokojninsko zavarovanje. Verjeli so, da se bodo lahko prej upokojili. Šlo je za socialno najšibkejše, ki so jim vplačevanje svetovali celo na Zavodu za zaposlovanje. A sprejet je bil nov pokojninski zakon in zdaj je presodilo še ustavno sodišče – z vplačili ne bo nič. Sindikati, ki so glasni v imenu oškodovancev, se ne morejo sprijazniti z razsodbo ustavnega sodišča. Opozarjajo na socialne posledice te odločitve in sporočilo, ki ga daje ljudem. Kdo ima prav in kaj zdaj?
Politika v šolski prostor vstopa na različne načine, največkrat prek svetov šol in z imenovanjem ravnateljev, zelo neposredno pa takrat, ko politiki v soju žarometov obiskujejo šole ob najrazličnejših priložnostih. Vroči mikrofon o politiki in politikih, ki vstopajo v šole, o razlogih, merilih in selekciji, o avtonomiji šol, o učiteljih, ravnateljih, predvsem pa o učencih in dijakih, ki jih je treba varovati pred politizacijo.
Po skoraj dveh mesecih od sklenitve dogovora med Evropsko unijo in Turčijo o ustavitvi nelegalnih prihodov beguncev na grške otoke, se še vedno v medijih pojavljajo provokativne izjave tako turške kot evropske strani, kot da dogovor ne bi bil sprejet. V Vročem mikrofonu tudi o tem, kakšno je trenutno stanje dogovora. Pogovarjali smo se z generalnim direktorjem Direktorata za zadeve EU pri Ministrstvu za zunanje zadeve mag. Davidom Brozino.
Neveljaven email naslov