Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bolj ko pritiskajo na nas, težje se bomo dali

02.06.2021

Pred 33 leti se je začela afera JBTZ. 31. maja 1988 so aretirali Janeza Janšo in Ivana Borštnerja, malo kasneje tudi Davida Tasića. Francija Zavrla jim ni uspelo aretirati, zato se je na procesu proti četverici, ki je bila obtožena izdaje vojaške skrivnosti, edini branil s prostosti. Teh dogodkov se spominjamo, ker so bili pomembni pri nastajanju naše države, pa tudi zato, ker si slovenska javnost, ki se je takrat odzvala s protesti in zborovanji, pogumno, silovito in množično, zasluži poklon. Tatjana Pirc se je o tistih in teh časih pogovarjala z Alijem Žerdinom, Matjažem Albrehtom, Igorjem Bavčarjem in Petrom Lovšinom.

Ali Žerdin, Matjaž Albreht, Igor Bavčar in Peter Lovšin o aferi JBTZ

V protestniški zgodovini Slovenije ima posebno mesto leto 1988, ko se je prav v teh dneh pred 33 leti začela afera JBTZ (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Slovenija se je takrat odzvala silovito, množično in pogumno. Za zaščito obtoženih, ki jim je armada očitala izdajo vojaške skrivnosti, za boljšo koordinacijo in organizacijo akcij, zborovanj, protestov, so ustanovili odbor za varstvo človekovih pravic, ki je začel delovati junija 1988, ugasnil pa je aprila 1990. Odbor, ki ga je skupaj s sodelavkami in sodelavci uspešno vodil Igor Bavčar, je imel več kot sto tisoč posameznih in kolektivnih članov, združil je na videz nezdružljive. Zaradi široke podpore je imel neverjetno moč. Kako je protestniško gibanje konec osemdesetih spremenilo Slovenijo, kaj se je dogajalo pred tem, kako je deloval odbor za varstvo človekovih pravic?

Novinar, urednik, sociolog, publicist dr. Ali Žerdin, ki je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, je takrat poročal, pozorno spremljal dogajanja, njegova knjiga Generali brez kape, ki je izšla leta 1997, pa je izjemen dokument tega obdobja. V uvodniku je Žerdin napisal, da je leto 1988 čas odbora za varstvo človekovih pravic in da je tisto, kar je bilo leta 1988 zares zanimivo,  gibanje.

''Najbolj enostaven opis bi bil, da je to čas, ko je staremu režimu pošla sapa, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja, kako postaviti stvari na novo. Zanikalo se je ideje, ki so prihajale iz centra jugoslovanske federacije, bile so pa ideje, ki so bile bolj samonikle, kako bi se preuredili odnosi v Sloveniji, pa tudi širše. Ta razprava je tekla v okviru tako imenovane pisateljske ustave. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, bil pa je to graditeljski čas, prežet s silovitim optimizmom in z veliko količino državljanskega poguma.''

Tudi mediji so bili pomemben del te arene, pravi Žerdin. Mladina, Radio Študent, Tribuna, Katedra, Nova revija, Problemi, Časopis za kritiko znanosti, za katerega sta takrat delala tudi Janša in Bavčar, pomembna je bila še Revija 2000, ki je naredila prvo tematsko številko o slovenskem nacionalnem vprašanju, torej pred Novo revijo. Ko so bile razmere resne, so se znali vsi, tudi tisti, ki se niso najbolj prijazno gledali, povezati v močno omrežje takratne civilne družbe, kar je tudi ključna značilnost tega burnega časa.

Ali Žerdin svari pred poenostavljanjem zgodovine, ko govorimo o zaslugah pri nastajanju in osamosvajanju naše države:

''Stvari so bile kompleksne, v to kompleksnost je treba vključiti pogumna gibanja iz šestdesetih, ki so odpirala prostor svobode, medije, revije, pogum in brezkompromisnost punka, mirovno in ekološko gibanje, duhovna gibanja, gibanja za človekove pravice … Nujno se je treba zavedati, da nastanek države ni v rokah peščice pogumnih posameznikov.''

''Poenostavljene interpretacije so v marsičem tudi rezultat političnih bojev za prisvajanje simbolnega kapitala,'' še poudarja Žerdin.

Tudi naš nekdanji sodelavec Matjaž Albreht je poročal o vseh teh dogodkih. Oglašal se je z Roške ceste, poročal o delu odbora, protestih in zborovanjih, spremljal je odzive oblasti, potek sojenja na vojaškem sodišču. Pravi, da je Radio Ljubljana, kot se je naš radio imenoval takrat, o tem poročal nenehno in podrobno. Matjaž se spominja, da je na radiu takoj po aretaciji Janše, Borštnerja, Tasića vladala velika previdnost, za vsak prispevek je bilo treba pridobiti odobritev glavnega urednika.

Marsikaj se je v teh tridesetih letih spremenilo. Spremenili so se tudi junaki, zaradi katerih smo leta 1988 protestirali in zborovali.

''Kaj so takrat fantje izjavljali, ko so prišli ven! Kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico, ki so jo slišali …''

Odbor za varstvo človekovih pravic je fenomen, ki si zasluži spomin, omembo, razlago, analizo in tudi poklon. Odbor je vodil Igor Bavčar, ki od septembra 2017 prestaja zaporno kazen na Dobu zaradi zadeve Istrabenz. Prosili smo ga za pogovor, saj je v času, o katerem govorimo, odigral pomembno vlogo. Pravi, da se tega obdobja spominja z veseljem, čeprav je bila negotovost velika. Povedal je, da v vsem tem vrenju še ni bilo zelo artikuliranega gibanja za nacionalno osamosvojitev.

''Ko sem takoj po aretacijah dal intervju za Mladino, me je novinar vprašal, kaj bo s Slovenijo. Odgovoril sem mu, da je zdaj vprašanje slovenske samostojnosti samo še vprašanje generacij. Takrat se mi je zdelo, da je to še daleč, nekaj, kar se šele začenja. V resnici pa se je zgodilo čez tri leta. To pove, kako družbeni procesi v nekem trenutku dobijo dinamiko, ki je presenetila vse nas, tudi nas, ki smo mislili, da jih nekako poganjamo. To je bilo lepo obdobje."

Enaintridesetega maja 1988 so aretirali Janšo, Borštnerja in Tasića, Zavrla jim ni uspelo aretirati. Po aretacijah so ustanovili odbor za varstvo človekovih pravic, enega izmed razlogov za uspešnost njegovega delovanja pa vidi Bavčar v jasnosti zastavljenih ciljev. Kaj Igor Bavčar sporoča ljudem, ki so polni pričakovanj takrat protestirali na Roški cesti in na Kongresnem trgu?

''Radi bi jim povedal, da tam niso bili zastonj in da nič od tega, kar je danes, ne morejo očitati samim sebi, ker so bili tam.''

Tudi skupina Pankrti je sodelovala v projektu upora, protestov, osamosvojitve in v času JBTZ. Po njihovem nastopu na zborovanju 21. junija 1988 je Janez, kranjski Janez postal himna tistega časa. Peter Lovšin je povedal, da so bili takoj za to, da nastopijo, čeprav je skupina leto prej razpadla. Kako pomembna je tesna povezava med protesti in glasbo?

''Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je politično opismenjevala prek glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker težko poenotiš vsa različna stališča, saj smo ljudje tako zelo razdeljeni … Glasba je pomembna! Da v zadnjih letih ni bilo nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, pomeni, da nekaj ni v redu. Ali je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."

Pankrti in politika, to dvoje ne gre skupaj, čeprav so Pankrti sodelovali pri utiranju poti za slovensko samostojnost.

"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pivo. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke. Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."

VITRINA SLOVENIJA, ki jo ob 30. obletnici naše države postavljamo na Valu 202, ima tri nove eksponate: naši sogovorniki so na polico o protestih postavili dve fotografiji avtorja Toneta Stojka in malo ploščo Pankrtov Lublana je bulana/Lepi in prazni. Daljše pogovore z Alijem Žerdinom, Igorjem Bavčarjem, Petrom Lovšinom in Matjažem Albrehtom, pa tudi posnetek prenosa z Roške boste našli v epizodah podkasta Zgodbe.


Vroči mikrofon

1273 epizod


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Bolj ko pritiskajo na nas, težje se bomo dali

02.06.2021

Pred 33 leti se je začela afera JBTZ. 31. maja 1988 so aretirali Janeza Janšo in Ivana Borštnerja, malo kasneje tudi Davida Tasića. Francija Zavrla jim ni uspelo aretirati, zato se je na procesu proti četverici, ki je bila obtožena izdaje vojaške skrivnosti, edini branil s prostosti. Teh dogodkov se spominjamo, ker so bili pomembni pri nastajanju naše države, pa tudi zato, ker si slovenska javnost, ki se je takrat odzvala s protesti in zborovanji, pogumno, silovito in množično, zasluži poklon. Tatjana Pirc se je o tistih in teh časih pogovarjala z Alijem Žerdinom, Matjažem Albrehtom, Igorjem Bavčarjem in Petrom Lovšinom.

Ali Žerdin, Matjaž Albreht, Igor Bavčar in Peter Lovšin o aferi JBTZ

V protestniški zgodovini Slovenije ima posebno mesto leto 1988, ko se je prav v teh dneh pred 33 leti začela afera JBTZ (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Slovenija se je takrat odzvala silovito, množično in pogumno. Za zaščito obtoženih, ki jim je armada očitala izdajo vojaške skrivnosti, za boljšo koordinacijo in organizacijo akcij, zborovanj, protestov, so ustanovili odbor za varstvo človekovih pravic, ki je začel delovati junija 1988, ugasnil pa je aprila 1990. Odbor, ki ga je skupaj s sodelavkami in sodelavci uspešno vodil Igor Bavčar, je imel več kot sto tisoč posameznih in kolektivnih članov, združil je na videz nezdružljive. Zaradi široke podpore je imel neverjetno moč. Kako je protestniško gibanje konec osemdesetih spremenilo Slovenijo, kaj se je dogajalo pred tem, kako je deloval odbor za varstvo človekovih pravic?

Novinar, urednik, sociolog, publicist dr. Ali Žerdin, ki je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, je takrat poročal, pozorno spremljal dogajanja, njegova knjiga Generali brez kape, ki je izšla leta 1997, pa je izjemen dokument tega obdobja. V uvodniku je Žerdin napisal, da je leto 1988 čas odbora za varstvo človekovih pravic in da je tisto, kar je bilo leta 1988 zares zanimivo,  gibanje.

''Najbolj enostaven opis bi bil, da je to čas, ko je staremu režimu pošla sapa, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja, kako postaviti stvari na novo. Zanikalo se je ideje, ki so prihajale iz centra jugoslovanske federacije, bile so pa ideje, ki so bile bolj samonikle, kako bi se preuredili odnosi v Sloveniji, pa tudi širše. Ta razprava je tekla v okviru tako imenovane pisateljske ustave. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, bil pa je to graditeljski čas, prežet s silovitim optimizmom in z veliko količino državljanskega poguma.''

Tudi mediji so bili pomemben del te arene, pravi Žerdin. Mladina, Radio Študent, Tribuna, Katedra, Nova revija, Problemi, Časopis za kritiko znanosti, za katerega sta takrat delala tudi Janša in Bavčar, pomembna je bila še Revija 2000, ki je naredila prvo tematsko številko o slovenskem nacionalnem vprašanju, torej pred Novo revijo. Ko so bile razmere resne, so se znali vsi, tudi tisti, ki se niso najbolj prijazno gledali, povezati v močno omrežje takratne civilne družbe, kar je tudi ključna značilnost tega burnega časa.

Ali Žerdin svari pred poenostavljanjem zgodovine, ko govorimo o zaslugah pri nastajanju in osamosvajanju naše države:

''Stvari so bile kompleksne, v to kompleksnost je treba vključiti pogumna gibanja iz šestdesetih, ki so odpirala prostor svobode, medije, revije, pogum in brezkompromisnost punka, mirovno in ekološko gibanje, duhovna gibanja, gibanja za človekove pravice … Nujno se je treba zavedati, da nastanek države ni v rokah peščice pogumnih posameznikov.''

''Poenostavljene interpretacije so v marsičem tudi rezultat političnih bojev za prisvajanje simbolnega kapitala,'' še poudarja Žerdin.

Tudi naš nekdanji sodelavec Matjaž Albreht je poročal o vseh teh dogodkih. Oglašal se je z Roške ceste, poročal o delu odbora, protestih in zborovanjih, spremljal je odzive oblasti, potek sojenja na vojaškem sodišču. Pravi, da je Radio Ljubljana, kot se je naš radio imenoval takrat, o tem poročal nenehno in podrobno. Matjaž se spominja, da je na radiu takoj po aretaciji Janše, Borštnerja, Tasića vladala velika previdnost, za vsak prispevek je bilo treba pridobiti odobritev glavnega urednika.

Marsikaj se je v teh tridesetih letih spremenilo. Spremenili so se tudi junaki, zaradi katerih smo leta 1988 protestirali in zborovali.

''Kaj so takrat fantje izjavljali, ko so prišli ven! Kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico, ki so jo slišali …''

Odbor za varstvo človekovih pravic je fenomen, ki si zasluži spomin, omembo, razlago, analizo in tudi poklon. Odbor je vodil Igor Bavčar, ki od septembra 2017 prestaja zaporno kazen na Dobu zaradi zadeve Istrabenz. Prosili smo ga za pogovor, saj je v času, o katerem govorimo, odigral pomembno vlogo. Pravi, da se tega obdobja spominja z veseljem, čeprav je bila negotovost velika. Povedal je, da v vsem tem vrenju še ni bilo zelo artikuliranega gibanja za nacionalno osamosvojitev.

''Ko sem takoj po aretacijah dal intervju za Mladino, me je novinar vprašal, kaj bo s Slovenijo. Odgovoril sem mu, da je zdaj vprašanje slovenske samostojnosti samo še vprašanje generacij. Takrat se mi je zdelo, da je to še daleč, nekaj, kar se šele začenja. V resnici pa se je zgodilo čez tri leta. To pove, kako družbeni procesi v nekem trenutku dobijo dinamiko, ki je presenetila vse nas, tudi nas, ki smo mislili, da jih nekako poganjamo. To je bilo lepo obdobje."

Enaintridesetega maja 1988 so aretirali Janšo, Borštnerja in Tasića, Zavrla jim ni uspelo aretirati. Po aretacijah so ustanovili odbor za varstvo človekovih pravic, enega izmed razlogov za uspešnost njegovega delovanja pa vidi Bavčar v jasnosti zastavljenih ciljev. Kaj Igor Bavčar sporoča ljudem, ki so polni pričakovanj takrat protestirali na Roški cesti in na Kongresnem trgu?

''Radi bi jim povedal, da tam niso bili zastonj in da nič od tega, kar je danes, ne morejo očitati samim sebi, ker so bili tam.''

Tudi skupina Pankrti je sodelovala v projektu upora, protestov, osamosvojitve in v času JBTZ. Po njihovem nastopu na zborovanju 21. junija 1988 je Janez, kranjski Janez postal himna tistega časa. Peter Lovšin je povedal, da so bili takoj za to, da nastopijo, čeprav je skupina leto prej razpadla. Kako pomembna je tesna povezava med protesti in glasbo?

''Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je politično opismenjevala prek glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker težko poenotiš vsa različna stališča, saj smo ljudje tako zelo razdeljeni … Glasba je pomembna! Da v zadnjih letih ni bilo nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, pomeni, da nekaj ni v redu. Ali je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."

Pankrti in politika, to dvoje ne gre skupaj, čeprav so Pankrti sodelovali pri utiranju poti za slovensko samostojnost.

"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pivo. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke. Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."

VITRINA SLOVENIJA, ki jo ob 30. obletnici naše države postavljamo na Valu 202, ima tri nove eksponate: naši sogovorniki so na polico o protestih postavili dve fotografiji avtorja Toneta Stojka in malo ploščo Pankrtov Lublana je bulana/Lepi in prazni. Daljše pogovore z Alijem Žerdinom, Igorjem Bavčarjem, Petrom Lovšinom in Matjažem Albrehtom, pa tudi posnetek prenosa z Roške boste našli v epizodah podkasta Zgodbe.


05.01.2016

Intervju: Mojca Prelesnik, informacijska pooblaščenka

Z zakonom o informacijskem pooblaščencu smo pred natanko desetimi leti dobili nov organ, ki izvaja številne pristojnosti na dveh ravneh. Informacijski pooblaščenec je pristojen za področje dostopa do informacij javnega značaja in hkrati za področje varstva osebnih podatkov. Predvsem v prvem primeru je ta pristojnost velikokrat pomagala tudi novinarjem pri njihovem delu. V dobi, ko so informacije, njihovo zbiranje in obdelava čedalje bolj pomembni, smo pred mikrofon povabili informacijsko pooblaščenko Mojco Prelesnik in z njo “obdelali” najodmevnejše primere preteklega leta.


29.12.2015

Razmislek o humanitarnosti

Leto 2015 ni bilo nujno dobro, smo pa opazili veliko dobrih ljudi! V družbi prostovoljcev, posameznikov, ki se trudijo našo družbo narediti bolj prijazno, vključujočo in prijetno, bomo osvetlili ključne probleme in izzive za prihodnje leto. Kakšno pikro in tudi spodbudno so rekli: Spomenka Valušnik, Ninna Kozorog, Boris Krabonja ter Jure Poglajen in David Zorko.


22.12.2015

Brez migrantov bo gospodarska rast precej nižja

Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.


15.12.2015

Bo tudi vam Dedek Mraz prinesel davčne blagajne?

Uporaba davčnih blagajn, torej blagajn, ki bodo izmenjevale podatke v realnem času s finančno upravo (Furs), bo obvezna od 2. januarja 2016. Davčno blagajno bo treba imeti povsod, kjer je mogoče blago ali storitve plačevati z gotovino, torej z bankovci, kovanci ali bančnimi karticami, a le, če ste zavezanec za izdajanje računov. Na primer, tudi odvetnik, pri katerem je možno plačilo z gotovino, bo moral imeti davčno blagajno. Kdo pa bo izjema?


08.12.2015

Ekonomski migranti iz “mirnega” Afganistana

Angela Merkel je pretekli teden ob obisku afganistanskega predsednika napovedala, da bodo prebežnike iz Afganistana, ki – za razliko od Sirije in Iraka – velja za relativno mirno državo, začeli vračati v domov. Ob tem se Naser Mohammadi, ki se v domovini že 15 let ukvarja z reintegracijo beguncev, le kislo nasmehne in doda, da Nemčija potem očitno svoje vojake po nepotrebnem pošilja v “mirno” državo.


01.12.2015

Sistem pomoči revščino le še poglablja

Projekt brezplačne pravne pomoči, ki pod okriljem Botrstva deluje že dobri dve leti, kaže, da v revščino vse bolj tone tudi srednji sloj, da ljudje finančnih in socialnih stisk ne začnejo reševati pravočasno in so zato vse bolj kompleksni in težko rešljivi, pogoste so tudi deložacije. Lahko družinam vsaj pri ustavitvi deložacij iz stanovanj javnih stanovanjskih skladov pomaga precedenčna sodba, ki je bila vložena prav s pomočjo tega projekta in je že pravnomočna, je med drugim pojasnila vodja projekta Brezplačne pravne pomoči Nina Zidar Klemenčič.


24.11.2015

Dayton po Daytonu

“Halo, Dayton?!” Tako se oglasi prodajalka v enih izmed sarajevskih mesnic, ki se imenuje po Daytonskem mirovnem sporazumu. Družinsko podjetje so preimenovali prav po mirovnem sporazumu, ki so ga novembra 1995 sklenili tedanji predsedniki Srbije Slobodan Milošević, BiH-a Alija Izetbegović in Hrvaške Franjo Tudjman. V Bosni in Hercegovini so od Daytonskega sporazuma, s katerim se je končala triletna vojna, v kateri je umrlo več kot 100 tisoč ljudi, pričakovali veliko, vendar je država 20 let po Daytonu močno zbirokratizirana, nerazvita in razcepljena. Brezposelnost je več kot 40-odstotna, država ima neverjetnih 14 vlad. Kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine v luči reformiranja države in aktualnih teroristične in begunce krize?


17.11.2015

Usoda Islamske države in begunske problematike po napadu v Parizu

Po petkovem terorističnem napadu v Parizu je Francija napovedala vojno proti Islamski državi, Združene države bodo okrepile napade, pogovarjala sta se Obama in Putin … Je to pravi odgovor v boju zoper terorizem in kakšne bi bile alternative vojni retoriki oziroma vojni sili za uničenje Islamske države?


10.11.2015

Nastanitveni center v Gornji Radgoni

Skozi nastanitveni center v Gornji Radgoni gre od 1300 do 2100 beguncev na dan. O tem, zakaj v Gornji Radgoni nimajo tako velikih težav kot ponekod drugje, smo se pogovarjali s tamkajšnjim županom Stanislavom Rojkom.


03.11.2015

VM - Piketty

Kako pohlep kapitalizma v končni obliki uničuje sam sebe in zakaj kapitalizem brez nagobčnika ne more preživeti? O vprašanju družbene neenakosti, ki ga je izpostavil francoski ekonomist Thomas Piketty, bodo razmišljali dr. Vesna Leskošek, Rok Kogej in dr. Jože P. Damijan. Kako bi Piketty rešil kapitalizem?


27.10.2015

Etično novinarstvo na preizkušnji

Kaj imajo skupnega predsednica društva novinarjev Petra Lesjak Tušek, profesorica Lee Wilkins in kirurg Erik Brecelj? Vsi trije so prepričani, da je lahko dobro novinarstvo le etično novinarstvo.


20.10.2015

Ujeti v dežju pred schengenskimi vrati

Razmere na hrvaško-slovenski meji so vse prej kot humane. Na nikogaršnji zemlji med Hrvaško in Slovenijo na mejnem prehodu Središče ob Dravi sta včeraj popoldne bila tudi naša novinarja Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik. Reportažo sta v studiu komentirala izr. prof. dr. Jure Gombač z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRCSAZU in Sirec dr. Fouad Al-Mansour s Centra za energetsko učinkovitost z inštituta Jožef Stefan.


12.10.2015

Letalstvo

Zaradi neustreznega izvajanja evropskih uredb, ki zadevajo začetno in stalno plovnost letal, se je Slovenija že znašla na evropskem sodišču. Grozi nam celo odvzem licence, kar pomeni, da naša letala ne bi smela leteti v tujino.


06.10.2015

Starejši v Sloveniji so zelo socialno izključeni

Pričakovana življenjska doba v Sloveniji je zelo podobna povprečni evropski, hkrati pa so pričakovana zdrava leta življenja daleč pod evropskim povprečjem. 35 odstotkov starejših od 65 let je prikrajšanih. Zakaj je socialna izključenost starejših v Sloveniji visoka, na kar kažejo tudi izsledki raziskave o zdravju, procesu staranja in upokojevanju v Evropi?


29.09.2015

Zakonca Sekheta

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila


22.09.2015

Kako pripravljeni smo na naval ksenofobije?

Medtem ko govorimo o navalu beguncev, se nad Evropo in tudi Slovenijo zgrinja še en val, ki utegne imeti veliko globlje in uničujoče posledice. Kako pripravljeni smo na naval neonacizma, ksenofobije in rasizma? Kako se nanj odzvati?


15.09.2015

Najboljša novica

Akcija “Najboljša novica”, ki jo ob svetovnem dnevu limfoma in levkemije pripravlja slovensko združenje bolnikov s tema boleznima, med drugim opozarja na to, da bolniki in zdravniki prvih znakov bolezni ne jemljejo dovolj resno. Pogosto tudi zato ne, ker je med bolniki vse več mladih. Po postavljeni diagnozi so bolniki pri nas zdravljeni po najsodobnejših metodah, a cene zdravil postajajo tako visoke, da jih čez čas vsem bolnikom najbrž ne bodo mogle zagotoviti niti najbogatejše države. Kako bomo v prihodnosti lahko zdravili bolnike z malignimi boleznimi, ki po zaslugi dragih zdravil vse bolj prehajajo v kronične?


08.09.2015

Ukrepi ob avgustovskem pojavu vraničnega prisada

Za prisotnost vraničnega prisada na pašniku na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja je javnost izvedela šele pet dni po potrditvi bolezni v laboratoriju. Tudi odkupovalci, ki so potem prepovedali odkup mesa s tega območja, niso bili obveščeni takoj. So bili delavci v stiku s trupli okuženih živali, ki so zdaj na preventivnem zdravljenju z antibiotiki, ustrezno zaščiteni pri ravnanju z njimi?


01.09.2015

Kako pomagati beguncem

Beguncem z Bližnjega vzhoda Evropska unija vstop na svoje območje preprečuje celo z zidovi. Na begunce vse premalo gledamo kot na ljudi, ki si želijo le priložnosti za novo življenje. Kako sprejeti begunce kot ljudi in ne kot kvote, kako jim ponuditi konstruktivno pomoč in v njihovem prihodu najti priložnost tudi za Evropo.


25.08.2015

Potniški železniški promet

Vlak iz Pariza prispe v 250 km oddaljeni Bruselj v dobri uri. Od Ljubljane do Kopra vozi kar tri ure. Če ni vmes žledoloma in potniki zaradi več kot leto in pol trajajoče sanacije proge niso prisiljeni vlaka zamenjati z avtobusom. Potniški železniški promet je zrel za korenito prenovo. Vlaki so ostali v obdobju SFRJ, omrežja so neurejena, železniška postajališča niso niti senca sodobnih arhitekturno, programsko in funkcionalno urejenih postaj v razviti Evropi. Kdaj bomo tudi pri nas o železniškem potniškem prometu nehali razmišljati kot o finančnem zalogaju, temveč o priložnosti za izboljšanje mobilnosti prebivalstva, decentralizacijo države in nizkooglijčno družbo?


Stran 29 od 64
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov