Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

06.03.2012


Danes pa nekaj o vznemirjenju, ki je prevzelo slovenstvo ob prodaji akcije “Slovenija moja dežela” Sparu. Naj za edina Slovenca, ki ob izdajstvu “Studia Marketing” nista čustveno prizadeta, povzamemo vso zgodbo.

V osemdesetih so pri takrat vodilni, če že ne edini oglaševalski agencij dobili naročilo za izdelavo televizijskega oglasa, ki naj bi povečal slovenski turistični prihodek s povečanjem tujskega prometa. Naredili so genialen oglas, ki se je skozi dneve, tedne in mesece spreménil v vodilno avdiovizualno ost mladega slovenskega nacionalizma. Najbrž ni pretenciozno, če zapišemo, da so slovenski nacionalizem rodili Bojan Križaj, Tone Vogrinec in slogan “Slovenija moja dežela”, Nova revija je pozneje vse to le uredila in teoretsko utemeljila. A bilo je že rojeno.

Malo je sicer nerodno, ker je slovenski nacionalizem pozneje prinesel soočenje Slovencev s slovenstvom, kar je pripeljalo do težav, v katerih smo se znašli danes. A to je že druga zgodba.

Nazaj k oglasu. Po mnogih letih, ko je oglaševalskih agencij kot listja in trave, reklame pa so postale bolj bistvene kot življenje samo, marketing pa je prevladujoča paradigma poslovne kulture, so se pripravni nasledniki Studia Marketing odločili oglas prodati. Prodati veliki trgovski verigi, ki ima tujerodno lastništvo. Reciklirali so staro vsebino in ji dali nov pomen. Pa je eksplodiralo. Najprej ustvarjalci oglasa, potem še celotna javnost. Ustvarjalci oglasa so eksplodirali, ker oni od ponovne objave nimajo nič oziroma je sploh ne bi dovolili, javnost pa je eksplodirala, ker jo to zabava. Ampak poglejmo pobliže, zakaj in kako.

Kar je pozabljeno in v vsej zgodbi ignorirano, je dejstvo, da je legendarni oglas nastal v komercialne namene. Vsi spoštovani pisci, snemalci in glasbeniki so šli delati reklamo. Tako kot jih spoštovani pisci, snemalci in glasbeniki delajo še danes, ker le od reklam se da živeti. Od celovečernih filmov in pesniških zbirk že ne!

V ozadju vsega je bil takrat čisti komercialni interes. Denar, če hočete. Še več: na nek način so ustvarjalci spretno izrabili slovenska nacionalna čustva in slovenske simbole, kot so čistost, pridnost, poštenost, lepota. Naslikali so idealnega Slovenca v idealni Sloveniji, a vse to z namenom, da bi k nam prišli Nemci in Italijani ter v naših turističnih središčih puščali denar. Ustvarjalce, naročnika in uporabnike ni vodila nobena vzvišena nacionalna ideja. Vodil jih je dobiček, ki si je takrat že začel utirati svojo družbeno-zgodovinsko vlogo. Mimogrede, reklamna agencija, ki je spot posnela, je bila ena prvih lastovk tržnega gospodarstva. Ker kjer je tržno gospodarstvo, so oglaševalske agencije, kako pa je, ko je oglaševalskih agencij več kot tržnega gospodarstva, vidimo v trenutku, ki ga živimo.

Torej, posneli so odlično, temeljno in ne bog ve kakšno še vse – vendarle reklamo. Pozneje pa se je zgodil čudež in je reklama postala nacionalni simbol. Saj z reklamami se je to takrat kar pogosto dogajalo. Nacionalni simbol so sicer bolj poredko postale, zato pa so simbolizirale modo ali okus ali obnašanje potrošništva. Ustvarjale so trende, skratka. Tako je bilo včasih. Danes pa trendi ustvarjajo reklame. Rezultat pa je, da se je reklama za slovensko turistično organizacijo spremenila v nacionalni simbol. In ta je začel nato živeti neko svoje drugo življenje in mi se danes zgražamo nad tem interpretiranim življenjem reklame, ne pa nad njenim originalnim namenom in poslanstvom.

Zdaj pa k velikemu filozofskemu obratu. Danes imamo tujerodno trgovsko verigo, ki povzame oglas in si zasluži zgražanje. Ideja je, da bi s sloganom “Slovenija moja dežela” oglaševali izključno slovenske izdelke znotraj ponudbe tega tujerodnega trgovca. Se pravi slovensko mleko, slovenska jajca, slovensko meso. Blagovna znamka “Slovenija, moja dežela” bo te izdelke ločila od drugih, ki prihajajo iz drugih držav. Avstrijskega mleka, madžarskega sira, italijanskih jabolk. In pridemo do prve absurdne situacije: originalni slogan »Slovenija, moja dežela« je k nam tujce privabljal, interpretiran danes pa nas varuje pred njimi.

A takšna je zgodba zgolj na bazičnem nivoju oglasa. Ko pa se spustimo globlje, v simbolni pomen slogana “Slovenija, moja dežela”, pridemo do še bolj pretresljivih ugotovitev. Pred desetletji smo imeli komercialni oglas, ki se je razvil v simbol slovenskega nacionalizma. Danes pa imamo še edine preostale in verodostojne simbole slovenskega nacionalizma – to so mleko, jajca in jabolka, ki pa skozi oglas razvijejo v komercialne izdelke. Povedano drugače: oglas, ki je v osemdesetih oglaševal Slovenijo je postal Slovenija sama, danes pa Slovenija z Sparovo akcijo postaja oglas.

Bojimo pa se, da gre za trend! Čeprav reklamarstvo ni ravno časten poklic, so bili avtorji iz osemdesetih v primerjavi z današnjimi “itak – đabest” sami Nobelovci. In zato se bo reciklaža reklamirane preteklosti samo nadaljevala. “V sodelovanju z naravo« smo prodali Srbom, zdaj tudi »Slovenijo, mojo deželo«, vsi smo opazili reciklažo »Vratio se Šime” in pričakovati je, da si bo tujerodni izdelovalec koles zdaj zdaj umislil bojni krik kaveljcev in korenin: “Vsi na kolo, za zdravo telo!”

Resnično nerodno pa bo, ko bo bankrotirana Cerkev morala na oglasni deski prodati svoje gozdove. “Ne bo vam uspelo.To je Jelovica!”


Zapisi iz močvirja

752 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

06.03.2012


Danes pa nekaj o vznemirjenju, ki je prevzelo slovenstvo ob prodaji akcije “Slovenija moja dežela” Sparu. Naj za edina Slovenca, ki ob izdajstvu “Studia Marketing” nista čustveno prizadeta, povzamemo vso zgodbo.

V osemdesetih so pri takrat vodilni, če že ne edini oglaševalski agencij dobili naročilo za izdelavo televizijskega oglasa, ki naj bi povečal slovenski turistični prihodek s povečanjem tujskega prometa. Naredili so genialen oglas, ki se je skozi dneve, tedne in mesece spreménil v vodilno avdiovizualno ost mladega slovenskega nacionalizma. Najbrž ni pretenciozno, če zapišemo, da so slovenski nacionalizem rodili Bojan Križaj, Tone Vogrinec in slogan “Slovenija moja dežela”, Nova revija je pozneje vse to le uredila in teoretsko utemeljila. A bilo je že rojeno.

Malo je sicer nerodno, ker je slovenski nacionalizem pozneje prinesel soočenje Slovencev s slovenstvom, kar je pripeljalo do težav, v katerih smo se znašli danes. A to je že druga zgodba.

Nazaj k oglasu. Po mnogih letih, ko je oglaševalskih agencij kot listja in trave, reklame pa so postale bolj bistvene kot življenje samo, marketing pa je prevladujoča paradigma poslovne kulture, so se pripravni nasledniki Studia Marketing odločili oglas prodati. Prodati veliki trgovski verigi, ki ima tujerodno lastništvo. Reciklirali so staro vsebino in ji dali nov pomen. Pa je eksplodiralo. Najprej ustvarjalci oglasa, potem še celotna javnost. Ustvarjalci oglasa so eksplodirali, ker oni od ponovne objave nimajo nič oziroma je sploh ne bi dovolili, javnost pa je eksplodirala, ker jo to zabava. Ampak poglejmo pobliže, zakaj in kako.

Kar je pozabljeno in v vsej zgodbi ignorirano, je dejstvo, da je legendarni oglas nastal v komercialne namene. Vsi spoštovani pisci, snemalci in glasbeniki so šli delati reklamo. Tako kot jih spoštovani pisci, snemalci in glasbeniki delajo še danes, ker le od reklam se da živeti. Od celovečernih filmov in pesniških zbirk že ne!

V ozadju vsega je bil takrat čisti komercialni interes. Denar, če hočete. Še več: na nek način so ustvarjalci spretno izrabili slovenska nacionalna čustva in slovenske simbole, kot so čistost, pridnost, poštenost, lepota. Naslikali so idealnega Slovenca v idealni Sloveniji, a vse to z namenom, da bi k nam prišli Nemci in Italijani ter v naših turističnih središčih puščali denar. Ustvarjalce, naročnika in uporabnike ni vodila nobena vzvišena nacionalna ideja. Vodil jih je dobiček, ki si je takrat že začel utirati svojo družbeno-zgodovinsko vlogo. Mimogrede, reklamna agencija, ki je spot posnela, je bila ena prvih lastovk tržnega gospodarstva. Ker kjer je tržno gospodarstvo, so oglaševalske agencije, kako pa je, ko je oglaševalskih agencij več kot tržnega gospodarstva, vidimo v trenutku, ki ga živimo.

Torej, posneli so odlično, temeljno in ne bog ve kakšno še vse – vendarle reklamo. Pozneje pa se je zgodil čudež in je reklama postala nacionalni simbol. Saj z reklamami se je to takrat kar pogosto dogajalo. Nacionalni simbol so sicer bolj poredko postale, zato pa so simbolizirale modo ali okus ali obnašanje potrošništva. Ustvarjale so trende, skratka. Tako je bilo včasih. Danes pa trendi ustvarjajo reklame. Rezultat pa je, da se je reklama za slovensko turistično organizacijo spremenila v nacionalni simbol. In ta je začel nato živeti neko svoje drugo življenje in mi se danes zgražamo nad tem interpretiranim življenjem reklame, ne pa nad njenim originalnim namenom in poslanstvom.

Zdaj pa k velikemu filozofskemu obratu. Danes imamo tujerodno trgovsko verigo, ki povzame oglas in si zasluži zgražanje. Ideja je, da bi s sloganom “Slovenija moja dežela” oglaševali izključno slovenske izdelke znotraj ponudbe tega tujerodnega trgovca. Se pravi slovensko mleko, slovenska jajca, slovensko meso. Blagovna znamka “Slovenija, moja dežela” bo te izdelke ločila od drugih, ki prihajajo iz drugih držav. Avstrijskega mleka, madžarskega sira, italijanskih jabolk. In pridemo do prve absurdne situacije: originalni slogan »Slovenija, moja dežela« je k nam tujce privabljal, interpretiran danes pa nas varuje pred njimi.

A takšna je zgodba zgolj na bazičnem nivoju oglasa. Ko pa se spustimo globlje, v simbolni pomen slogana “Slovenija, moja dežela”, pridemo do še bolj pretresljivih ugotovitev. Pred desetletji smo imeli komercialni oglas, ki se je razvil v simbol slovenskega nacionalizma. Danes pa imamo še edine preostale in verodostojne simbole slovenskega nacionalizma – to so mleko, jajca in jabolka, ki pa skozi oglas razvijejo v komercialne izdelke. Povedano drugače: oglas, ki je v osemdesetih oglaševal Slovenijo je postal Slovenija sama, danes pa Slovenija z Sparovo akcijo postaja oglas.

Bojimo pa se, da gre za trend! Čeprav reklamarstvo ni ravno časten poklic, so bili avtorji iz osemdesetih v primerjavi z današnjimi “itak – đabest” sami Nobelovci. In zato se bo reciklaža reklamirane preteklosti samo nadaljevala. “V sodelovanju z naravo« smo prodali Srbom, zdaj tudi »Slovenijo, mojo deželo«, vsi smo opazili reciklažo »Vratio se Šime” in pričakovati je, da si bo tujerodni izdelovalec koles zdaj zdaj umislil bojni krik kaveljcev in korenin: “Vsi na kolo, za zdravo telo!”

Resnično nerodno pa bo, ko bo bankrotirana Cerkev morala na oglasni deski prodati svoje gozdove. “Ne bo vam uspelo.To je Jelovica!”


05.12.2017

Zasebni šolarji

Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi


28.11.2017

Med oglasnimi bloki ali Reklamokracija

Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.


21.11.2017

Klinc vas gleda

Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni


14.11.2017

Zločin in kazen po slovensko

Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.


07.11.2017

Zidarska moda na političnih dogodkih

Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano


31.10.2017

Čez vodo skače, kjer je most

V današnji glosi o mladosti, mladini in mladih.


24.10.2017

Prekletstvo lepe nedelje

Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.


17.10.2017

2030

Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.


10.10.2017

Maslo in topovi

Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.


03.10.2017

Andrej in Miro pred cesarico

Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?


26.09.2017

Druga priložnost drugega tira

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.


19.09.2017

... ni Sloven´c, hej, hej, hej!

Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".


12.09.2017

Žan in kulturni boj

Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.


04.07.2017

Arbitraža za telebane

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.


27.06.2017

Pokaži nam, Miro

Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.


20.06.2017

Davkoplačevalci in žalujoči ostali

Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.


13.06.2017

Eno rojstvo, ena zastava

Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.


06.06.2017

Tretja svetovna vojna

Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”


30.05.2017

Pop na pošti

Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.


23.05.2017

Bližajo se volitve

Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.


Stran 16 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov