Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Medtem ko doma neuspešno čakate, da vas bo kdo poskušal podkupiti, nekaj razmišljanj o slovenski izobraževalni stvarnosti. Saga o spričevalu poslanca Simčiča ima ob zabavni plati tudi zelo seriozno noto. Prvič v zgodovini slovenske politike se je namreč zgodilo, da bo morala politična stranka jasno ločiti belo od črnega, dobro od zla in da je na takšno skrajno načelnost tudi vezala svoj politični obstoj.
Do dneva današnjega so namreč slovenske politične stranke uporabljale dobro znano in na osamljenih gospodinjah preizkušeno metodo mehiških žajfnic. Teorija dramaturgije metodo pozna kot “cliffhanger”, se pravi, da poglavje konča junak , soočen s strašno dilemo, ki je konec neke zgodbe, hkrati pa tudi začetek in dramski nastavek za naslednje. To gledalca kot posledica vedno znova pripelje pred televizorje, volivca pa na volišče. Celotna slovenska politika temelji na takšnem dramskem toku in dovolj je le pogledati politične teme, s katerimi se ukvarja, in že lahko ugotovimo, da so že dvajset let enake dramatičnim vrhovom, ki najprej zagrozijo s kataklizmo, nato pa benigno potonejo v vsakdanjosti z možnostjo ponovnega izbruha.
In kako cinično, takšno konformistično prakso je po dvajsetih letih demokracije prvi prekinil prav DeSus. DeSus, ki so mu kritiki vsa leta očitali predvsem nenačelnost, se je ob zori svojega političnega propada ali preživetja odločil za skrajno načelno držo. To gre predsedniku Karlu Erjavcu in njegovi ekipi šteti v dobro. Gre pa tako.
Poslanec Simčič je kupil spričevalo o neobstoječi srednješolski izobrazbi. Vodstvo DeSusa pa trdi, da je poslanec Simič končal srednjo šolo po vseh pravilih. Gre za mnenje najširše javnosti proti prepričanju najožjega vodstva DeSusa. Rezultata te šarade sta lahko le dva in tu pridemo do poglavja o načelnosti. Torej, ali bo, če sodišče presodi, da je spričevalo ponarejeno, slovenska javnost imela DeSus kot stranko, njegove poslance in predsednika pa še posebej za popolne bedake, ali pa bodo imeli DeSus kot stranka, njegov predsednik in poslanci, če se izkaže, da je spričevalo pristno, za popolnega bedaka vso slovensko javnost.
Tako na nož ni šlo še nikoli in stranka stoji pred zmagoslavjem ali izginotjem iz slovenskega političnega prostora. Sposoben politik sicer nikoli ne dovoli, da bi bila njegova politična ideja, kaj šele politična praksa, postavljena pred strelski vod, načelen politik pa to počne ves čas. In Karel Erjavec se je izkazal za načelnega politika, ki bo toneč lahko dirigiral ladijskemu orkestru z visoko dvignjeno glavo.
Je pa vprašanje, ali je ponarejeno spričevalo resnično zadosten vzrok za to, da je politična skupina lahko odstranjena iz družbenega okolja. Politiki sami vztrajajo, da ni. Celo sam predsednik vlade je priskočil na pomoč s prilikami o Pučnikovi diplomi in diplomirancih kumrovškega političnega pranja možganov, pojavljajo pa se celo zanimive teorije, ki negirajo subordinacijo izobraževalnega sistema. Namreč, ali ni srednja šola nepomembna, če imaš univerzitetno izobrazbo? Po tej analogiji doktor znanosti ne potrebuje osnovne šole in tako naprej in tako nazaj. Vendar javni izobraževalni sistem temelji na postopnosti, vse odkar so ga razsvetljenci uvedli. Zanikanje izobraževalnega zaporedja nas kaj hitro iz svetle tradicije evropskega racionalizma privede do dokazovanja božanskega. Namreč, če Simčič ne potrebuje srednješolskega spričevala, ker ima fakulteto, nekdo pa ne potrebuje fakultetnega, ker ima doktorat, pridemo do obstoja višjega bitja, ki ne potrebuje ničesar, ker je Bog. Ki vse ve in v prostem času obiskuje gostinsko v Opatiji, ki je podružnica gostinske v Sarajevu.
To, kar protikorupcijski strokovnjaki imenujejo koncept verodostojnosti politike, se je v zgodbi o Simčičevem spričevalu končno reduciralo na bistvo samo. Ki je osnovno vprašanje o laži in resnici, s katerim ima slovenska politika težave že zadnjih dvajset let. A do danes so bila vprašanja laži in resnice prezapletena in preveč zmanipulirana, da bi lahko vplivala na zemljevid slovenske politične realnosti. Laž ali resnica o drugi svetovni vojni in dogajanjih po njej, laž in resnica o kupovanju orožja med osamosvojitveno vojno, o patriah, o udobomafijski mreži … vsa ta vprašanja so prepogosto interpretirana in politično preobremenjena, da bi dala enoznačni odgovor na osnovno vprašanje človeške morale, ki je edini možen – ali je nekaj laž ali je nekaj res? Spričevalo Ivana Simčiča pa je dovolj preprosto, da bo še za naših življenj postalo jasen izkaz. Jasen izkaz o lumpenproletarski teoriji, ki trdi, da so vsi
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Medtem ko doma neuspešno čakate, da vas bo kdo poskušal podkupiti, nekaj razmišljanj o slovenski izobraževalni stvarnosti. Saga o spričevalu poslanca Simčiča ima ob zabavni plati tudi zelo seriozno noto. Prvič v zgodovini slovenske politike se je namreč zgodilo, da bo morala politična stranka jasno ločiti belo od črnega, dobro od zla in da je na takšno skrajno načelnost tudi vezala svoj politični obstoj.
Do dneva današnjega so namreč slovenske politične stranke uporabljale dobro znano in na osamljenih gospodinjah preizkušeno metodo mehiških žajfnic. Teorija dramaturgije metodo pozna kot “cliffhanger”, se pravi, da poglavje konča junak , soočen s strašno dilemo, ki je konec neke zgodbe, hkrati pa tudi začetek in dramski nastavek za naslednje. To gledalca kot posledica vedno znova pripelje pred televizorje, volivca pa na volišče. Celotna slovenska politika temelji na takšnem dramskem toku in dovolj je le pogledati politične teme, s katerimi se ukvarja, in že lahko ugotovimo, da so že dvajset let enake dramatičnim vrhovom, ki najprej zagrozijo s kataklizmo, nato pa benigno potonejo v vsakdanjosti z možnostjo ponovnega izbruha.
In kako cinično, takšno konformistično prakso je po dvajsetih letih demokracije prvi prekinil prav DeSus. DeSus, ki so mu kritiki vsa leta očitali predvsem nenačelnost, se je ob zori svojega političnega propada ali preživetja odločil za skrajno načelno držo. To gre predsedniku Karlu Erjavcu in njegovi ekipi šteti v dobro. Gre pa tako.
Poslanec Simčič je kupil spričevalo o neobstoječi srednješolski izobrazbi. Vodstvo DeSusa pa trdi, da je poslanec Simič končal srednjo šolo po vseh pravilih. Gre za mnenje najširše javnosti proti prepričanju najožjega vodstva DeSusa. Rezultata te šarade sta lahko le dva in tu pridemo do poglavja o načelnosti. Torej, ali bo, če sodišče presodi, da je spričevalo ponarejeno, slovenska javnost imela DeSus kot stranko, njegove poslance in predsednika pa še posebej za popolne bedake, ali pa bodo imeli DeSus kot stranka, njegov predsednik in poslanci, če se izkaže, da je spričevalo pristno, za popolnega bedaka vso slovensko javnost.
Tako na nož ni šlo še nikoli in stranka stoji pred zmagoslavjem ali izginotjem iz slovenskega političnega prostora. Sposoben politik sicer nikoli ne dovoli, da bi bila njegova politična ideja, kaj šele politična praksa, postavljena pred strelski vod, načelen politik pa to počne ves čas. In Karel Erjavec se je izkazal za načelnega politika, ki bo toneč lahko dirigiral ladijskemu orkestru z visoko dvignjeno glavo.
Je pa vprašanje, ali je ponarejeno spričevalo resnično zadosten vzrok za to, da je politična skupina lahko odstranjena iz družbenega okolja. Politiki sami vztrajajo, da ni. Celo sam predsednik vlade je priskočil na pomoč s prilikami o Pučnikovi diplomi in diplomirancih kumrovškega političnega pranja možganov, pojavljajo pa se celo zanimive teorije, ki negirajo subordinacijo izobraževalnega sistema. Namreč, ali ni srednja šola nepomembna, če imaš univerzitetno izobrazbo? Po tej analogiji doktor znanosti ne potrebuje osnovne šole in tako naprej in tako nazaj. Vendar javni izobraževalni sistem temelji na postopnosti, vse odkar so ga razsvetljenci uvedli. Zanikanje izobraževalnega zaporedja nas kaj hitro iz svetle tradicije evropskega racionalizma privede do dokazovanja božanskega. Namreč, če Simčič ne potrebuje srednješolskega spričevala, ker ima fakulteto, nekdo pa ne potrebuje fakultetnega, ker ima doktorat, pridemo do obstoja višjega bitja, ki ne potrebuje ničesar, ker je Bog. Ki vse ve in v prostem času obiskuje gostinsko v Opatiji, ki je podružnica gostinske v Sarajevu.
To, kar protikorupcijski strokovnjaki imenujejo koncept verodostojnosti politike, se je v zgodbi o Simčičevem spričevalu končno reduciralo na bistvo samo. Ki je osnovno vprašanje o laži in resnici, s katerim ima slovenska politika težave že zadnjih dvajset let. A do danes so bila vprašanja laži in resnice prezapletena in preveč zmanipulirana, da bi lahko vplivala na zemljevid slovenske politične realnosti. Laž ali resnica o drugi svetovni vojni in dogajanjih po njej, laž in resnica o kupovanju orožja med osamosvojitveno vojno, o patriah, o udobomafijski mreži … vsa ta vprašanja so prepogosto interpretirana in politično preobremenjena, da bi dala enoznačni odgovor na osnovno vprašanje človeške morale, ki je edini možen – ali je nekaj laž ali je nekaj res? Spričevalo Ivana Simčiča pa je dovolj preprosto, da bo še za naših življenj postalo jasen izkaz. Jasen izkaz o lumpenproletarski teoriji, ki trdi, da so vsi
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov