Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Medtem ko doma neuspešno čakate, da vas bo kdo poskušal podkupiti, nekaj razmišljanj o slovenski izobraževalni stvarnosti. Saga o spričevalu poslanca Simčiča ima ob zabavni plati tudi zelo seriozno noto. Prvič v zgodovini slovenske politike se je namreč zgodilo, da bo morala politična stranka jasno ločiti belo od črnega, dobro od zla in da je na takšno skrajno načelnost tudi vezala svoj politični obstoj.
Do dneva današnjega so namreč slovenske politične stranke uporabljale dobro znano in na osamljenih gospodinjah preizkušeno metodo mehiških žajfnic. Teorija dramaturgije metodo pozna kot “cliffhanger”, se pravi, da poglavje konča junak , soočen s strašno dilemo, ki je konec neke zgodbe, hkrati pa tudi začetek in dramski nastavek za naslednje. To gledalca kot posledica vedno znova pripelje pred televizorje, volivca pa na volišče. Celotna slovenska politika temelji na takšnem dramskem toku in dovolj je le pogledati politične teme, s katerimi se ukvarja, in že lahko ugotovimo, da so že dvajset let enake dramatičnim vrhovom, ki najprej zagrozijo s kataklizmo, nato pa benigno potonejo v vsakdanjosti z možnostjo ponovnega izbruha.
In kako cinično, takšno konformistično prakso je po dvajsetih letih demokracije prvi prekinil prav DeSus. DeSus, ki so mu kritiki vsa leta očitali predvsem nenačelnost, se je ob zori svojega političnega propada ali preživetja odločil za skrajno načelno držo. To gre predsedniku Karlu Erjavcu in njegovi ekipi šteti v dobro. Gre pa tako.
Poslanec Simčič je kupil spričevalo o neobstoječi srednješolski izobrazbi. Vodstvo DeSusa pa trdi, da je poslanec Simič končal srednjo šolo po vseh pravilih. Gre za mnenje najširše javnosti proti prepričanju najožjega vodstva DeSusa. Rezultata te šarade sta lahko le dva in tu pridemo do poglavja o načelnosti. Torej, ali bo, če sodišče presodi, da je spričevalo ponarejeno, slovenska javnost imela DeSus kot stranko, njegove poslance in predsednika pa še posebej za popolne bedake, ali pa bodo imeli DeSus kot stranka, njegov predsednik in poslanci, če se izkaže, da je spričevalo pristno, za popolnega bedaka vso slovensko javnost.
Tako na nož ni šlo še nikoli in stranka stoji pred zmagoslavjem ali izginotjem iz slovenskega političnega prostora. Sposoben politik sicer nikoli ne dovoli, da bi bila njegova politična ideja, kaj šele politična praksa, postavljena pred strelski vod, načelen politik pa to počne ves čas. In Karel Erjavec se je izkazal za načelnega politika, ki bo toneč lahko dirigiral ladijskemu orkestru z visoko dvignjeno glavo.
Je pa vprašanje, ali je ponarejeno spričevalo resnično zadosten vzrok za to, da je politična skupina lahko odstranjena iz družbenega okolja. Politiki sami vztrajajo, da ni. Celo sam predsednik vlade je priskočil na pomoč s prilikami o Pučnikovi diplomi in diplomirancih kumrovškega političnega pranja možganov, pojavljajo pa se celo zanimive teorije, ki negirajo subordinacijo izobraževalnega sistema. Namreč, ali ni srednja šola nepomembna, če imaš univerzitetno izobrazbo? Po tej analogiji doktor znanosti ne potrebuje osnovne šole in tako naprej in tako nazaj. Vendar javni izobraževalni sistem temelji na postopnosti, vse odkar so ga razsvetljenci uvedli. Zanikanje izobraževalnega zaporedja nas kaj hitro iz svetle tradicije evropskega racionalizma privede do dokazovanja božanskega. Namreč, če Simčič ne potrebuje srednješolskega spričevala, ker ima fakulteto, nekdo pa ne potrebuje fakultetnega, ker ima doktorat, pridemo do obstoja višjega bitja, ki ne potrebuje ničesar, ker je Bog. Ki vse ve in v prostem času obiskuje gostinsko v Opatiji, ki je podružnica gostinske v Sarajevu.
To, kar protikorupcijski strokovnjaki imenujejo koncept verodostojnosti politike, se je v zgodbi o Simčičevem spričevalu končno reduciralo na bistvo samo. Ki je osnovno vprašanje o laži in resnici, s katerim ima slovenska politika težave že zadnjih dvajset let. A do danes so bila vprašanja laži in resnice prezapletena in preveč zmanipulirana, da bi lahko vplivala na zemljevid slovenske politične realnosti. Laž ali resnica o drugi svetovni vojni in dogajanjih po njej, laž in resnica o kupovanju orožja med osamosvojitveno vojno, o patriah, o udobomafijski mreži … vsa ta vprašanja so prepogosto interpretirana in politično preobremenjena, da bi dala enoznačni odgovor na osnovno vprašanje človeške morale, ki je edini možen – ali je nekaj laž ali je nekaj res? Spričevalo Ivana Simčiča pa je dovolj preprosto, da bo še za naših življenj postalo jasen izkaz. Jasen izkaz o lumpenproletarski teoriji, ki trdi, da so vsi
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Medtem ko doma neuspešno čakate, da vas bo kdo poskušal podkupiti, nekaj razmišljanj o slovenski izobraževalni stvarnosti. Saga o spričevalu poslanca Simčiča ima ob zabavni plati tudi zelo seriozno noto. Prvič v zgodovini slovenske politike se je namreč zgodilo, da bo morala politična stranka jasno ločiti belo od črnega, dobro od zla in da je na takšno skrajno načelnost tudi vezala svoj politični obstoj.
Do dneva današnjega so namreč slovenske politične stranke uporabljale dobro znano in na osamljenih gospodinjah preizkušeno metodo mehiških žajfnic. Teorija dramaturgije metodo pozna kot “cliffhanger”, se pravi, da poglavje konča junak , soočen s strašno dilemo, ki je konec neke zgodbe, hkrati pa tudi začetek in dramski nastavek za naslednje. To gledalca kot posledica vedno znova pripelje pred televizorje, volivca pa na volišče. Celotna slovenska politika temelji na takšnem dramskem toku in dovolj je le pogledati politične teme, s katerimi se ukvarja, in že lahko ugotovimo, da so že dvajset let enake dramatičnim vrhovom, ki najprej zagrozijo s kataklizmo, nato pa benigno potonejo v vsakdanjosti z možnostjo ponovnega izbruha.
In kako cinično, takšno konformistično prakso je po dvajsetih letih demokracije prvi prekinil prav DeSus. DeSus, ki so mu kritiki vsa leta očitali predvsem nenačelnost, se je ob zori svojega političnega propada ali preživetja odločil za skrajno načelno držo. To gre predsedniku Karlu Erjavcu in njegovi ekipi šteti v dobro. Gre pa tako.
Poslanec Simčič je kupil spričevalo o neobstoječi srednješolski izobrazbi. Vodstvo DeSusa pa trdi, da je poslanec Simič končal srednjo šolo po vseh pravilih. Gre za mnenje najširše javnosti proti prepričanju najožjega vodstva DeSusa. Rezultata te šarade sta lahko le dva in tu pridemo do poglavja o načelnosti. Torej, ali bo, če sodišče presodi, da je spričevalo ponarejeno, slovenska javnost imela DeSus kot stranko, njegove poslance in predsednika pa še posebej za popolne bedake, ali pa bodo imeli DeSus kot stranka, njegov predsednik in poslanci, če se izkaže, da je spričevalo pristno, za popolnega bedaka vso slovensko javnost.
Tako na nož ni šlo še nikoli in stranka stoji pred zmagoslavjem ali izginotjem iz slovenskega političnega prostora. Sposoben politik sicer nikoli ne dovoli, da bi bila njegova politična ideja, kaj šele politična praksa, postavljena pred strelski vod, načelen politik pa to počne ves čas. In Karel Erjavec se je izkazal za načelnega politika, ki bo toneč lahko dirigiral ladijskemu orkestru z visoko dvignjeno glavo.
Je pa vprašanje, ali je ponarejeno spričevalo resnično zadosten vzrok za to, da je politična skupina lahko odstranjena iz družbenega okolja. Politiki sami vztrajajo, da ni. Celo sam predsednik vlade je priskočil na pomoč s prilikami o Pučnikovi diplomi in diplomirancih kumrovškega političnega pranja možganov, pojavljajo pa se celo zanimive teorije, ki negirajo subordinacijo izobraževalnega sistema. Namreč, ali ni srednja šola nepomembna, če imaš univerzitetno izobrazbo? Po tej analogiji doktor znanosti ne potrebuje osnovne šole in tako naprej in tako nazaj. Vendar javni izobraževalni sistem temelji na postopnosti, vse odkar so ga razsvetljenci uvedli. Zanikanje izobraževalnega zaporedja nas kaj hitro iz svetle tradicije evropskega racionalizma privede do dokazovanja božanskega. Namreč, če Simčič ne potrebuje srednješolskega spričevala, ker ima fakulteto, nekdo pa ne potrebuje fakultetnega, ker ima doktorat, pridemo do obstoja višjega bitja, ki ne potrebuje ničesar, ker je Bog. Ki vse ve in v prostem času obiskuje gostinsko v Opatiji, ki je podružnica gostinske v Sarajevu.
To, kar protikorupcijski strokovnjaki imenujejo koncept verodostojnosti politike, se je v zgodbi o Simčičevem spričevalu končno reduciralo na bistvo samo. Ki je osnovno vprašanje o laži in resnici, s katerim ima slovenska politika težave že zadnjih dvajset let. A do danes so bila vprašanja laži in resnice prezapletena in preveč zmanipulirana, da bi lahko vplivala na zemljevid slovenske politične realnosti. Laž ali resnica o drugi svetovni vojni in dogajanjih po njej, laž in resnica o kupovanju orožja med osamosvojitveno vojno, o patriah, o udobomafijski mreži … vsa ta vprašanja so prepogosto interpretirana in politično preobremenjena, da bi dala enoznačni odgovor na osnovno vprašanje človeške morale, ki je edini možen – ali je nekaj laž ali je nekaj res? Spričevalo Ivana Simčiča pa je dovolj preprosto, da bo še za naših življenj postalo jasen izkaz. Jasen izkaz o lumpenproletarski teoriji, ki trdi, da so vsi
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Neveljaven email naslov