Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Švedski bankirji

06.10.2015

Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.

Tuji strokovnjaki so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji

Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.

Najprej oziroma na začetku: slabi bankirji poudarjajo, da je njihovo delo izjemno zahtevno in da moraš biti pametnejši, kot zmorejo človeški možgani, da ga lahko opraviš. Zato si še enkrat oglejmo, čeprav sklepamo, da že vsi dobro vemo: kaj možje pri slabi banki sploh delajo?

Po domače rečeno: prodajajo nasedla podjetja. Podjetja, katerih deleži v lasti državnih bank so med veliko bančno krizo postali nesolventni. Če pogledamo imena podjetij, kmalu vidimo, da jih je veliko, če ne večina, tistih, ki smo jih pred desetletji imenovali državna srebrnina. S stališča prodajalcev pa ne gre za srebrnino, temveč za staro železje …

Številna izmed teh podjetij so nastala še v obdobju socializma in so jih vodili socialistični direktorji. In zdaj, če hočemo nad slabo banko dokončno spustiti zastor usmiljenja in pomilovanja, moramo vsaj na kratko pregledati pot prodajanih podjetij.

Še pomnite, tovariši: ni bilo lepšega kot v medijih osirati socialistične direktorje. Oddaje, tudi predhodnice te, časopisne priloge, da o bifejskih debatah sploh ne govorimo, so bile polne nekakšne kamilične satire, ki je zgradila lik požrešnega, lenega in nesposobnega direktorja z dobro plačo.

Takrat smo taki satiri verjeli. Pa ji ne bi smeli, kajti ceh socialističnih direktorjev je več kot očitno zgradil zavidanja vredno gospodarstvo. Da ne bajamo nekaj v tri dni, dokazujejo znanstvene razprave o socialističnih direktorjih, ki so tudi v knjižni obliki izšle pri ZRC SAZU. Očitali smo jim visoke plače, a takrat še nismo vedeli, da so desetkrat nižje, kot bodo plače njihovih naslednikov.

Zgodilo pa se je tako: po odhodu socialističnih direktorjev so prišle spremembe. Spremembe družbeno-političnega sistema, gospodarskih tokov, svetovnega gospodarstva, tehnologij in direktorjev. Ceh veseljakov, ki so pili špricerje, v obcestnih gostilnah jedli na naročilnice in podpirali rokomet, košarko in smučanje, vmes pa tu in tam postavili še celo mesto – Ravne na Koroškem in Velenje sta lepa primera – je nepreklicno izginil.

Nasledniki so zavrgli ime  direktor ter se preimenovali v »menedžerje«, si ustanovili društvo, se pobrili po glavi in si nataknili očala. Ter pognali podjetja v stečaj. Ko je javnost znorela, so jo odpustili, da je ostala brez služb. Javnost je na zavodu za zaposlovanje lahko le še od daleč opazovala propad slovenskega gospodarstva. Jeza, ki se ji je porodila, se je zrušila na bankirje in slaba banka – kot rešilni čoln s Titanika – je zahtevala pretrganje s tradicijo slovenskega upravljanja … tako podjetij kot bank.

Zaupajmo tujcem,” je rešilna misel, ki jo gojijo tako uprave športnih kolektivov kot tudi lastniki bank. V našem primeru država. Ideja se zdi imenitna, saj se s tujcem za krmilom samodejno prekine slovenski sorodstveni model upravljanja, z izbiro ljudi z malikovanega severa pa smo dobili tudi zagotovilo, da so novi kadri protikorupcijsko držo pili z materinim mlekom.

Pa so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji. Z očarljivimi nasmehi in ignoranco do javnosti vred. Z elegantno angleščino in mednarodnimi izkušnjami vred. To pa nas pripelje nazaj k socialističnim direktorjem. Korupcija, ki so jo njega dni gojili v svojem cehu, je bila pobalinstvo proti praksi, ki se jo gredo pri slabi banki.

Očakom slovenskega gospodarstva ne moremo očitati pomanjkanja osnovnega poštenja, ki so mu najverjetneje sledili zaradi prevladujoče ideologije in mogočih sankcij. Današnji rod upravljavcev pa ne upošteva nobene ideologije razen svojega lastnega okoriščanja.

Posebno zanimivo pa se pri vsej zgodbi zdi spoznanje, da gre pri odnosu menedžerjev do javnosti in ne nazadnje tudi do njihovega lastnega dela za nadnacionalno kategorijo. Ko je slovenski politiki te dni “počil film” – to se zgodi zelo redko –, so se takoj našli najrazličnejši apologeti sedanjega vodstva DUTB in jasno povedali, da so astronomske nagrade in netransparentna upravljavska praksa v tujini popolnoma normalni.

Zanimiv je bil Slovenec, ki dela na vrhunskem bančnem položaju v tujini in ki je celo požugal, da se moramo držati pogodb, saj bomo, če naženemo Švede, postali mednarodno neverodostojni. To pomeni, da pri menedžersko-bančni eliti ne gre za krajevne barabine, temveč za nekakšno mednarodno, nadnacionalno ložo, katere člani drug drugemu varujejo hrbet.

Protestniki z Wall Streeta, torej iz Jeruzalema njihove religije, so že pred letom dni opozarjali prav na nesprejemljivost ne le praks, temveč tudi moralne drže bančnoupravljavskih elit. In če se odpravimo še naprej po popkulturi – na to, kar nas čaka, nas je preroško opozoril že Oliver Stone v filmu, poimenovanem po že omenjeni newyorški ulici.

Kaj to pomeni v primeru slabe banke? Če sledimo toku naše brez dvoma napačne in poenostavljene logike, pomeni, da so slabo plačani socialistični direktorji ustvarili nekaj, kar so odlično plačani kapitalistični menedžerji zrušili in ostankov česar zdaj bajno plačani švedski bankirji ne morejo prodati.

In še končno nagradno vprašanje: vse to vemo, o vsem tem se je prelilo že na stotine megabajtov; pametnejši umi, celo nobelovci, se vsak dan izrekajo o tej tematiki … Zakaj torej ničesar ne storimo? Revolucija se zdi dobra ideja, anarhija intelektualno prezahtevna, demonstracije se vsakič sprevržejo v svoje nasprotje.

Za začetek bi pomagalo, ko bi jih prenehali spoštovati – in še skrajno populistično vprašanje … če lahko en bančnik odpusti tisoč uslužbencev, zakaj se zdi popolnoma nemogoče, da bi tisoč uslužbencev in vsaj deset ministrov z njimi odpustilo enega samega bančnika?

Je pa res, da je pred desetletji na nekaj podobnega pomislil tudi naš novinarski kolega Sperans, pa poglejte zdaj …


Zapisi iz močvirja

752 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Švedski bankirji

06.10.2015

Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.

Tuji strokovnjaki so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji

Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.

Najprej oziroma na začetku: slabi bankirji poudarjajo, da je njihovo delo izjemno zahtevno in da moraš biti pametnejši, kot zmorejo človeški možgani, da ga lahko opraviš. Zato si še enkrat oglejmo, čeprav sklepamo, da že vsi dobro vemo: kaj možje pri slabi banki sploh delajo?

Po domače rečeno: prodajajo nasedla podjetja. Podjetja, katerih deleži v lasti državnih bank so med veliko bančno krizo postali nesolventni. Če pogledamo imena podjetij, kmalu vidimo, da jih je veliko, če ne večina, tistih, ki smo jih pred desetletji imenovali državna srebrnina. S stališča prodajalcev pa ne gre za srebrnino, temveč za staro železje …

Številna izmed teh podjetij so nastala še v obdobju socializma in so jih vodili socialistični direktorji. In zdaj, če hočemo nad slabo banko dokončno spustiti zastor usmiljenja in pomilovanja, moramo vsaj na kratko pregledati pot prodajanih podjetij.

Še pomnite, tovariši: ni bilo lepšega kot v medijih osirati socialistične direktorje. Oddaje, tudi predhodnice te, časopisne priloge, da o bifejskih debatah sploh ne govorimo, so bile polne nekakšne kamilične satire, ki je zgradila lik požrešnega, lenega in nesposobnega direktorja z dobro plačo.

Takrat smo taki satiri verjeli. Pa ji ne bi smeli, kajti ceh socialističnih direktorjev je več kot očitno zgradil zavidanja vredno gospodarstvo. Da ne bajamo nekaj v tri dni, dokazujejo znanstvene razprave o socialističnih direktorjih, ki so tudi v knjižni obliki izšle pri ZRC SAZU. Očitali smo jim visoke plače, a takrat še nismo vedeli, da so desetkrat nižje, kot bodo plače njihovih naslednikov.

Zgodilo pa se je tako: po odhodu socialističnih direktorjev so prišle spremembe. Spremembe družbeno-političnega sistema, gospodarskih tokov, svetovnega gospodarstva, tehnologij in direktorjev. Ceh veseljakov, ki so pili špricerje, v obcestnih gostilnah jedli na naročilnice in podpirali rokomet, košarko in smučanje, vmes pa tu in tam postavili še celo mesto – Ravne na Koroškem in Velenje sta lepa primera – je nepreklicno izginil.

Nasledniki so zavrgli ime  direktor ter se preimenovali v »menedžerje«, si ustanovili društvo, se pobrili po glavi in si nataknili očala. Ter pognali podjetja v stečaj. Ko je javnost znorela, so jo odpustili, da je ostala brez služb. Javnost je na zavodu za zaposlovanje lahko le še od daleč opazovala propad slovenskega gospodarstva. Jeza, ki se ji je porodila, se je zrušila na bankirje in slaba banka – kot rešilni čoln s Titanika – je zahtevala pretrganje s tradicijo slovenskega upravljanja … tako podjetij kot bank.

Zaupajmo tujcem,” je rešilna misel, ki jo gojijo tako uprave športnih kolektivov kot tudi lastniki bank. V našem primeru država. Ideja se zdi imenitna, saj se s tujcem za krmilom samodejno prekine slovenski sorodstveni model upravljanja, z izbiro ljudi z malikovanega severa pa smo dobili tudi zagotovilo, da so novi kadri protikorupcijsko držo pili z materinim mlekom.

Pa so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji. Z očarljivimi nasmehi in ignoranco do javnosti vred. Z elegantno angleščino in mednarodnimi izkušnjami vred. To pa nas pripelje nazaj k socialističnim direktorjem. Korupcija, ki so jo njega dni gojili v svojem cehu, je bila pobalinstvo proti praksi, ki se jo gredo pri slabi banki.

Očakom slovenskega gospodarstva ne moremo očitati pomanjkanja osnovnega poštenja, ki so mu najverjetneje sledili zaradi prevladujoče ideologije in mogočih sankcij. Današnji rod upravljavcev pa ne upošteva nobene ideologije razen svojega lastnega okoriščanja.

Posebno zanimivo pa se pri vsej zgodbi zdi spoznanje, da gre pri odnosu menedžerjev do javnosti in ne nazadnje tudi do njihovega lastnega dela za nadnacionalno kategorijo. Ko je slovenski politiki te dni “počil film” – to se zgodi zelo redko –, so se takoj našli najrazličnejši apologeti sedanjega vodstva DUTB in jasno povedali, da so astronomske nagrade in netransparentna upravljavska praksa v tujini popolnoma normalni.

Zanimiv je bil Slovenec, ki dela na vrhunskem bančnem položaju v tujini in ki je celo požugal, da se moramo držati pogodb, saj bomo, če naženemo Švede, postali mednarodno neverodostojni. To pomeni, da pri menedžersko-bančni eliti ne gre za krajevne barabine, temveč za nekakšno mednarodno, nadnacionalno ložo, katere člani drug drugemu varujejo hrbet.

Protestniki z Wall Streeta, torej iz Jeruzalema njihove religije, so že pred letom dni opozarjali prav na nesprejemljivost ne le praks, temveč tudi moralne drže bančnoupravljavskih elit. In če se odpravimo še naprej po popkulturi – na to, kar nas čaka, nas je preroško opozoril že Oliver Stone v filmu, poimenovanem po že omenjeni newyorški ulici.

Kaj to pomeni v primeru slabe banke? Če sledimo toku naše brez dvoma napačne in poenostavljene logike, pomeni, da so slabo plačani socialistični direktorji ustvarili nekaj, kar so odlično plačani kapitalistični menedžerji zrušili in ostankov česar zdaj bajno plačani švedski bankirji ne morejo prodati.

In še končno nagradno vprašanje: vse to vemo, o vsem tem se je prelilo že na stotine megabajtov; pametnejši umi, celo nobelovci, se vsak dan izrekajo o tej tematiki … Zakaj torej ničesar ne storimo? Revolucija se zdi dobra ideja, anarhija intelektualno prezahtevna, demonstracije se vsakič sprevržejo v svoje nasprotje.

Za začetek bi pomagalo, ko bi jih prenehali spoštovati – in še skrajno populistično vprašanje … če lahko en bančnik odpusti tisoč uslužbencev, zakaj se zdi popolnoma nemogoče, da bi tisoč uslužbencev in vsaj deset ministrov z njimi odpustilo enega samega bančnika?

Je pa res, da je pred desetletji na nekaj podobnega pomislil tudi naš novinarski kolega Sperans, pa poglejte zdaj …


31.03.2020

Sezam, odpri se že enkrat

Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.


24.03.2020

Marjan

Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.


17.03.2020

Druga osamosvojitvena vojna

V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.


10.03.2020

Konec heca

Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič


03.03.2020

Tajno društvo PGC

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič


25.02.2020

Epidemiološki nasveti

Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.


18.02.2020

Pismo podpore

Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.


11.02.2020

Navodila za uporabo

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.


04.02.2020

Neznane leteče banane

Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.


28.01.2020

Če ni za bit, je za it!

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.


21.01.2020

Karel Veliki, Aleksandra še večja

Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.


14.01.2020

Umetnostna kritika

Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”


07.01.2020

Metamorfoze

Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.


31.12.2019

Veliki pok

Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.


17.12.2019

Pod pionirsko zastavo prisegam …

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?


10.12.2019

Kralji ugodnih cen

Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.


03.12.2019

Enega brezogljičnega, prosim

O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


26.11.2019

Teče mi, teče greznica ...

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


Stran 11 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov