Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič o poskusu oziroma uvedbi davčnih blagajn.
Na neki točki bo nagradni sklad postal tako velik, kot bo pobranih davkov!
Na hvalisanje, ki je eden glavnih principov slovenskega novinarstva, nismo imuni niti v naši skromni redakciji. Zato na začetku neskromno spomnimo, kako smo že pred meseci prvi podvomili, da bo uvedba finančnih blagajn uspešna. Danes že vemo, da je uvedba, oziroma njen poskus – fiasko. Človek bi pričakoval, da bodo vsaj mesec dni pred uvedbo tako pomembnega instrumenta uporabniki pripravljeni vsaj 90-odstotno; danes, nekaj dni po uvedbi, pa se ukvarjamo z vprašanjem, ali je vsaj polovica zavezancev sploh že dvignila znamenite certifikate, ki omogočajo namestitev blagajne. Če takšen ignorantski odnos zavezancev poskušamo razumeti, moramo do skrajnosti poenostavljati …Torej: če se država neresno obnaša do državljanov, pride trenutek, ko se začnejo državljani neresno obnašati do države.
Čeprav sta teorija in praksa davčnih blagajn skoraj v kataklizmičnih razsežnostih neuspešni, tega niti mediji, še manj pa finančna uprava, ne obešamo na veliki zvon. Najmanj, kar država potrebuje, je še ena podobno nerodna zgodba, kot je bila tista z nepremičninskim zakonom. Davčne blagajne se bodo na koncu spridile v nekakšen hibridni sistem, podoben tistemu na Hrvaškem. Ki je bila projektu velika vzornica. Tam veliki zavezanci storitev sicer uporabljajo, manjšim pa kaj takega pač ne pade na pamet. Na tržnicah, prireditvah, sejmih, pri obrtnikih in v bolj zakotnih predelih je davčno potrjen račun še vedno izjema.
Najprej in na začetku; nekaj tako strogega, eksaktnega in strah vzbujajočega kot je Finančna uprava, v svoji izreki ne bi smelo imeti nekaj tako meglenega, iracionalnega in finančno nepreglednega, kot je nagradna igra!
V Sloveniji bi bilo preveč enostavno in verjetno neosnovano trditi, da so uradniki na finančni upravi nesposobni. A da so izjemno neduhoviti, si upamo zagovarjati. Najlepši primer pomanjkanja duha med dacarji je uvedba nagradne igre, s katero boste tekmovali za privlačne nagrade. V Sloveniji, deželi iger na srečo, je vsaka nagradna igra obsojena na takojšen uspeh in tudi število ljudi, ki si je na pametni telefon preneslo programsko opremo, s pomočjo katere bodo v igri sodelovali, je velikansko. Povedano z le nekaj pretiravanja: zavezanci, ki si kljub dolžnosti davčne blagajne niso namestili, so si mirno namestili programsko opremo, s katero bodo sodelovali v nagradni igri o davčnih blagajnah.
Najprej in na začetku; nekaj tako strogega, eksaktnega in strah vzbujajočega kot je Finančna uprava, v svoji izreki ne bi smelo imeti nekaj tako meglenega, iracionalnega in finančno nepreglednega, kot je nagradna igra! Podobno, kot bi televizijski napovedovalci vremena brali iz stoletnih pratik.
Kombinacija sreče in davkov daje povsem popačeno sliko, kaj davki sploh so. Saj se zavedamo, da gre pri nagradni igri za trnek, na katerega naj bi se ujeli nedisciplinirani zavezanci in z zbiranjem ter preverjanjem dobljenih računov bi v razpuščeno slovensko davčno krajino na nek neskončno naiven način poskušali zasaditi seme davčne discipline. A nagradna igra, ki naj bi spodbujala izdajanje davčno overjenih računov, v sebi skriva lastno negacijo. Gre pa tako.
Davčna igra bo izžrebanim prinesla kar lep kupček denarja. Treba bo račun vzeti, jih zbrati določeno število, preveriti in poslati na davčno upravo in končno upati še na srečo. Sistem je nekje med lotom in športno napovedjo. Kot pri športni napovedi je treba nekaj početi in kot pri lotu je treba imeti srečo.
Tisti, ki bodo imeli srečo, bodo dobili denarno nagrado. Izplačala jih bo Finančna uprava, seveda iz pobranih davkov. Neizžrebani bodo na nek način prostovoljni davčni inšpektorji, ki bodo z zbiranjem in preverjanjem računov Finančni upravi pomagali opravljati njeno delo. Do sem vse lepo in prav, vendar se razmišljujoči vpraša: »Zakaj?« Ali ni smisel davkov predvsem to, da bomo srečni vsi? Davčni sistem v svoji teoretični osnovi jamči kolikor toliko solidarno družbo, skrbi za razporeditev družbene sreče od bogatejših k revnejšim, iz zasebnega v splošno in podobno. Sreča, ki prihaja iz davkov, naj bo enako razpršena med vsemi. Plačani davki se nam vrnejo v podobi javnega dobrega, ne pa v podobi nagradne igre!
Tako bomo pobrali vse davke, a porabili jih ne bomo za srečo vseh, temveč samo za srečo nekaterih. Izžrebanih. A tega seveda ne bo nihče opazil, kot nihče ne bo opazil, da je propadlo javno šolstvo, zdravstvo in vsaj javna infrastruktura.
Ker, kaj se bo zgodilo: Slovenci, ki se recimo množično vozijo vplačevati Evrojackpot v Avstrijo, ki igrajo športno napoved, hitre srečke in vse igre Loterije Slovenije, bodo zagrabili tudi igro Finančne uprave. Z njeno pomočjo se bo število overjenih računov strašno povečalo in Finančna uprava bo posledično povečala nagrade v igri. Iz sedanjih štirih žrebanj v letu bo prešla na mesečno in nato še na tedensko žrebanje. Loto v nedeljo po Dnevniku, Finančna uprava v ponedeljek pred Odmevi. Zaradi igre bo pobranih vedno več davkov, vendar bo igra, v kateri bo sodelovalo vedno več državljanov, posledično zahtevala vedno večji nagradni sklad. Ki se bo polnil iz pobranih davkov. Na neki točki bo nagradni sklad postal tako velik, kot bo pobranih davkov! Najlepše bo, da bodo dobitki, izplačani v nagradni igri, tudi obdavčeni in ta davek se bo po obdavčenju srečnežev vrnil nazaj v sklad za nagradno igro …
Tako bomo pobrali vse davke, a porabili jih ne bomo za srečo vseh, temveč samo za srečo nekaterih. Izžrebanih. A tega seveda ne bo nihče opazil, kot nihče ne bo opazil, da je propadlo javno šolstvo, zdravstvo in vsaj javna infrastruktura.
Manjšina, ki bo v igri Finančne uprave dobila, bo živela od dobitka, večina pa bo živela od upanja. In v tem grmu tiči nesprejemljivost nagradne igre, ki jo organizira Finančna uprava; davčni sistem zagotavlja realnost, kakršna koli že je. Nagradna igra zagotavlja iluzijo.
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič o poskusu oziroma uvedbi davčnih blagajn.
Na neki točki bo nagradni sklad postal tako velik, kot bo pobranih davkov!
Na hvalisanje, ki je eden glavnih principov slovenskega novinarstva, nismo imuni niti v naši skromni redakciji. Zato na začetku neskromno spomnimo, kako smo že pred meseci prvi podvomili, da bo uvedba finančnih blagajn uspešna. Danes že vemo, da je uvedba, oziroma njen poskus – fiasko. Človek bi pričakoval, da bodo vsaj mesec dni pred uvedbo tako pomembnega instrumenta uporabniki pripravljeni vsaj 90-odstotno; danes, nekaj dni po uvedbi, pa se ukvarjamo z vprašanjem, ali je vsaj polovica zavezancev sploh že dvignila znamenite certifikate, ki omogočajo namestitev blagajne. Če takšen ignorantski odnos zavezancev poskušamo razumeti, moramo do skrajnosti poenostavljati …Torej: če se država neresno obnaša do državljanov, pride trenutek, ko se začnejo državljani neresno obnašati do države.
Čeprav sta teorija in praksa davčnih blagajn skoraj v kataklizmičnih razsežnostih neuspešni, tega niti mediji, še manj pa finančna uprava, ne obešamo na veliki zvon. Najmanj, kar država potrebuje, je še ena podobno nerodna zgodba, kot je bila tista z nepremičninskim zakonom. Davčne blagajne se bodo na koncu spridile v nekakšen hibridni sistem, podoben tistemu na Hrvaškem. Ki je bila projektu velika vzornica. Tam veliki zavezanci storitev sicer uporabljajo, manjšim pa kaj takega pač ne pade na pamet. Na tržnicah, prireditvah, sejmih, pri obrtnikih in v bolj zakotnih predelih je davčno potrjen račun še vedno izjema.
Najprej in na začetku; nekaj tako strogega, eksaktnega in strah vzbujajočega kot je Finančna uprava, v svoji izreki ne bi smelo imeti nekaj tako meglenega, iracionalnega in finančno nepreglednega, kot je nagradna igra!
V Sloveniji bi bilo preveč enostavno in verjetno neosnovano trditi, da so uradniki na finančni upravi nesposobni. A da so izjemno neduhoviti, si upamo zagovarjati. Najlepši primer pomanjkanja duha med dacarji je uvedba nagradne igre, s katero boste tekmovali za privlačne nagrade. V Sloveniji, deželi iger na srečo, je vsaka nagradna igra obsojena na takojšen uspeh in tudi število ljudi, ki si je na pametni telefon preneslo programsko opremo, s pomočjo katere bodo v igri sodelovali, je velikansko. Povedano z le nekaj pretiravanja: zavezanci, ki si kljub dolžnosti davčne blagajne niso namestili, so si mirno namestili programsko opremo, s katero bodo sodelovali v nagradni igri o davčnih blagajnah.
Najprej in na začetku; nekaj tako strogega, eksaktnega in strah vzbujajočega kot je Finančna uprava, v svoji izreki ne bi smelo imeti nekaj tako meglenega, iracionalnega in finančno nepreglednega, kot je nagradna igra! Podobno, kot bi televizijski napovedovalci vremena brali iz stoletnih pratik.
Kombinacija sreče in davkov daje povsem popačeno sliko, kaj davki sploh so. Saj se zavedamo, da gre pri nagradni igri za trnek, na katerega naj bi se ujeli nedisciplinirani zavezanci in z zbiranjem ter preverjanjem dobljenih računov bi v razpuščeno slovensko davčno krajino na nek neskončno naiven način poskušali zasaditi seme davčne discipline. A nagradna igra, ki naj bi spodbujala izdajanje davčno overjenih računov, v sebi skriva lastno negacijo. Gre pa tako.
Davčna igra bo izžrebanim prinesla kar lep kupček denarja. Treba bo račun vzeti, jih zbrati določeno število, preveriti in poslati na davčno upravo in končno upati še na srečo. Sistem je nekje med lotom in športno napovedjo. Kot pri športni napovedi je treba nekaj početi in kot pri lotu je treba imeti srečo.
Tisti, ki bodo imeli srečo, bodo dobili denarno nagrado. Izplačala jih bo Finančna uprava, seveda iz pobranih davkov. Neizžrebani bodo na nek način prostovoljni davčni inšpektorji, ki bodo z zbiranjem in preverjanjem računov Finančni upravi pomagali opravljati njeno delo. Do sem vse lepo in prav, vendar se razmišljujoči vpraša: »Zakaj?« Ali ni smisel davkov predvsem to, da bomo srečni vsi? Davčni sistem v svoji teoretični osnovi jamči kolikor toliko solidarno družbo, skrbi za razporeditev družbene sreče od bogatejših k revnejšim, iz zasebnega v splošno in podobno. Sreča, ki prihaja iz davkov, naj bo enako razpršena med vsemi. Plačani davki se nam vrnejo v podobi javnega dobrega, ne pa v podobi nagradne igre!
Tako bomo pobrali vse davke, a porabili jih ne bomo za srečo vseh, temveč samo za srečo nekaterih. Izžrebanih. A tega seveda ne bo nihče opazil, kot nihče ne bo opazil, da je propadlo javno šolstvo, zdravstvo in vsaj javna infrastruktura.
Ker, kaj se bo zgodilo: Slovenci, ki se recimo množično vozijo vplačevati Evrojackpot v Avstrijo, ki igrajo športno napoved, hitre srečke in vse igre Loterije Slovenije, bodo zagrabili tudi igro Finančne uprave. Z njeno pomočjo se bo število overjenih računov strašno povečalo in Finančna uprava bo posledično povečala nagrade v igri. Iz sedanjih štirih žrebanj v letu bo prešla na mesečno in nato še na tedensko žrebanje. Loto v nedeljo po Dnevniku, Finančna uprava v ponedeljek pred Odmevi. Zaradi igre bo pobranih vedno več davkov, vendar bo igra, v kateri bo sodelovalo vedno več državljanov, posledično zahtevala vedno večji nagradni sklad. Ki se bo polnil iz pobranih davkov. Na neki točki bo nagradni sklad postal tako velik, kot bo pobranih davkov! Najlepše bo, da bodo dobitki, izplačani v nagradni igri, tudi obdavčeni in ta davek se bo po obdavčenju srečnežev vrnil nazaj v sklad za nagradno igro …
Tako bomo pobrali vse davke, a porabili jih ne bomo za srečo vseh, temveč samo za srečo nekaterih. Izžrebanih. A tega seveda ne bo nihče opazil, kot nihče ne bo opazil, da je propadlo javno šolstvo, zdravstvo in vsaj javna infrastruktura.
Manjšina, ki bo v igri Finančne uprave dobila, bo živela od dobitka, večina pa bo živela od upanja. In v tem grmu tiči nesprejemljivost nagradne igre, ki jo organizira Finančna uprava; davčni sistem zagotavlja realnost, kakršna koli že je. Nagradna igra zagotavlja iluzijo.
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Neveljaven email naslov