Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji.
Ampak na tej točki nastopi velika zarota. Kljub predvolilnemu vzdušju, ki je zavelo po deželi – koledar, ustava in politična realnost sporočajo, da volitev ne bo še najmanj eno leto. Govorimo seveda o državnozborskih volitvah. Sicer bodo še letos tudi predsedniške volitve, a zanimajo nas državnozborske, ki imajo na življenje v tej državi največji vpliv. Torej: po pravilih parlamentarne demokracije se imajo volitve zgoditi najpozneje julija 2018. Verjetno se bodo kakšen mesec prej, da ne pademo v počitnice. Recimo junija 2018. Te dni pa smo maja 2017, se pravi, da je do volitev še celo leto.
A kljub temu vlada ne sprejme nepremičninskega davka, ker je pred volitvami to nespametno. Kljub temu koalicija ne razpade, ker pred volitvami nobenemu od koalicijskih partnerjev to ne bi koristilo. Kljub temu rinemo v drugi tir, ker se to pred volitvami dobro sliši. In tako naprej in tako nazaj.
Volitve si na simbolni ravni podajajo roko z božičem. Najprej se je predbožično dogajanje omejilo na dni med dvajsetim in petindvajsetim decembrom, dokler ni zasedlo celotnega meseca, se bizarno pomaknilo v november in jelenčki so se po nakupovalnih centrih začeli kotiti že takoj po dnevu mrtvih. Z volitvami se dogaja enako. Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev. A vsa ta tradicija se poruši, ko o volitvah govorimo že več kot leto, preden se bodo dejansko zgodile.
Primerjanje volitev z jesensko-zimsko nakupovalno mrzlico nam dokazuje, kako volitve nimajo več povezave s politiko samo, temveč postajajo vse bolj marketinški dogodek. “Dlje ko bodo v mislih in medijih, bolje jih bomo prodali …” Demokracijo smo zamenjali s potrošništvom, kar se zdi najprej čudna, po premisleku pa povsem ustrezna primerjava. Politično mešetarjenje je znotraj trgovine, logistike, profita in ostalih zahtev njegovega veličanstva potrošnje končno našlo varen pristan.
Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev.
Ampak nekaj je teorija, drugo je praksa. Za dnevno politiko vemo, kako je v predvolilnem času vsaj delno impotentna. Všečnost je še vedno ena najbolj izvoljivih tako voditeljskih kot strankarskih lastnosti in neverjetno je, kako z lahkoto toleriramo in pristajamo na dejstvo, da sta tako zakonodajna kot izvršilna veja oblasti pred volitvami posiljeno všečni. Dokler je to bilo mesec ali nekaj mesecev pred volitvami samimi, za državo ni nastala kakšna večja škoda … če pa se vlada in parlament do svojega občinstva obnašata všečno, se pravi neracionalno, že leto in več pred volitvami, zadeva postane bolj vprašljiva.
Kolikor spomin ne vara, je priljudno leto pred volitvami nekakšen kanon slovenske politike. S stališča splošnega napredka gre za izgubljeno leto, s stališča asfaltiranih pločnikov in vodovodov pa za plodno leto. In če že trdimo, da je leto pred volitvami država v prostovoljni blokadi, se spodobi, da ta leta preštejemo. Predvolilna leta – če odštejemo politično nedolžno, oziroma vojno leto nič, se pravi leto 1991 – so naslednja: 1995, 1999, 2003, 2007, 2010, 2013 in tekoče leto 2017 z velikim delom leta 2018. Nekaj volitev je bilo predčasnih, ko politika za koketiranje ni imela vsega leta, zato bomo v teh primerih šteli le polletno predvolilno histerijo. A kljub temu naštejemo v samostojni Sloveniji šest predvolilnih let. Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem. Vse skupaj pa se s reklamiranjem volitev veliko več kot eno leto pred dogodkom samim še poglablja. Se pravi, da že maja 2017 drsimo v shizofreno stanje, ko vladajoči svoje predvolilne programe izpolnjujejo, ne le omejeni s koalicijo, temveč tudi s nenehnim zavedanjem prihajajočih volitev zgodnjega poletja 2018. Politika se s pristajanjem na takšno logiko samoomejuje in upravljavska realnost se spreminja v dilemo sladkosneda sredi tovarne čokolade: kako pogoltniti ves ta sladkor, pa kljub temu politično preživeti!
Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem.
Vzrok za takšno obnašanje je predvidljiv: dlje časa ko ponavljaš svoj prav, bolj bo ta na volilni dan zasijal. Nihče pa resnično ne vzame v obzir dirjajoče sedanjosti in verjetnega dejstva, da bo resničnost na pragu poletja 2018 precej različna od resničnosti na pragu poletja 2017, ko vrli možje in žene postavljajo temelje svojega volilnega nastopa.
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji.
Ampak na tej točki nastopi velika zarota. Kljub predvolilnemu vzdušju, ki je zavelo po deželi – koledar, ustava in politična realnost sporočajo, da volitev ne bo še najmanj eno leto. Govorimo seveda o državnozborskih volitvah. Sicer bodo še letos tudi predsedniške volitve, a zanimajo nas državnozborske, ki imajo na življenje v tej državi največji vpliv. Torej: po pravilih parlamentarne demokracije se imajo volitve zgoditi najpozneje julija 2018. Verjetno se bodo kakšen mesec prej, da ne pademo v počitnice. Recimo junija 2018. Te dni pa smo maja 2017, se pravi, da je do volitev še celo leto.
A kljub temu vlada ne sprejme nepremičninskega davka, ker je pred volitvami to nespametno. Kljub temu koalicija ne razpade, ker pred volitvami nobenemu od koalicijskih partnerjev to ne bi koristilo. Kljub temu rinemo v drugi tir, ker se to pred volitvami dobro sliši. In tako naprej in tako nazaj.
Volitve si na simbolni ravni podajajo roko z božičem. Najprej se je predbožično dogajanje omejilo na dni med dvajsetim in petindvajsetim decembrom, dokler ni zasedlo celotnega meseca, se bizarno pomaknilo v november in jelenčki so se po nakupovalnih centrih začeli kotiti že takoj po dnevu mrtvih. Z volitvami se dogaja enako. Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev. A vsa ta tradicija se poruši, ko o volitvah govorimo že več kot leto, preden se bodo dejansko zgodile.
Primerjanje volitev z jesensko-zimsko nakupovalno mrzlico nam dokazuje, kako volitve nimajo več povezave s politiko samo, temveč postajajo vse bolj marketinški dogodek. “Dlje ko bodo v mislih in medijih, bolje jih bomo prodali …” Demokracijo smo zamenjali s potrošništvom, kar se zdi najprej čudna, po premisleku pa povsem ustrezna primerjava. Politično mešetarjenje je znotraj trgovine, logistike, profita in ostalih zahtev njegovega veličanstva potrošnje končno našlo varen pristan.
Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev.
Ampak nekaj je teorija, drugo je praksa. Za dnevno politiko vemo, kako je v predvolilnem času vsaj delno impotentna. Všečnost je še vedno ena najbolj izvoljivih tako voditeljskih kot strankarskih lastnosti in neverjetno je, kako z lahkoto toleriramo in pristajamo na dejstvo, da sta tako zakonodajna kot izvršilna veja oblasti pred volitvami posiljeno všečni. Dokler je to bilo mesec ali nekaj mesecev pred volitvami samimi, za državo ni nastala kakšna večja škoda … če pa se vlada in parlament do svojega občinstva obnašata všečno, se pravi neracionalno, že leto in več pred volitvami, zadeva postane bolj vprašljiva.
Kolikor spomin ne vara, je priljudno leto pred volitvami nekakšen kanon slovenske politike. S stališča splošnega napredka gre za izgubljeno leto, s stališča asfaltiranih pločnikov in vodovodov pa za plodno leto. In če že trdimo, da je leto pred volitvami država v prostovoljni blokadi, se spodobi, da ta leta preštejemo. Predvolilna leta – če odštejemo politično nedolžno, oziroma vojno leto nič, se pravi leto 1991 – so naslednja: 1995, 1999, 2003, 2007, 2010, 2013 in tekoče leto 2017 z velikim delom leta 2018. Nekaj volitev je bilo predčasnih, ko politika za koketiranje ni imela vsega leta, zato bomo v teh primerih šteli le polletno predvolilno histerijo. A kljub temu naštejemo v samostojni Sloveniji šest predvolilnih let. Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem. Vse skupaj pa se s reklamiranjem volitev veliko več kot eno leto pred dogodkom samim še poglablja. Se pravi, da že maja 2017 drsimo v shizofreno stanje, ko vladajoči svoje predvolilne programe izpolnjujejo, ne le omejeni s koalicijo, temveč tudi s nenehnim zavedanjem prihajajočih volitev zgodnjega poletja 2018. Politika se s pristajanjem na takšno logiko samoomejuje in upravljavska realnost se spreminja v dilemo sladkosneda sredi tovarne čokolade: kako pogoltniti ves ta sladkor, pa kljub temu politično preživeti!
Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem.
Vzrok za takšno obnašanje je predvidljiv: dlje časa ko ponavljaš svoj prav, bolj bo ta na volilni dan zasijal. Nihče pa resnično ne vzame v obzir dirjajoče sedanjosti in verjetnega dejstva, da bo resničnost na pragu poletja 2018 precej različna od resničnosti na pragu poletja 2017, ko vrli možje in žene postavljajo temelje svojega volilnega nastopa.
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov