Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Arbitraža za telebane

04.07.2017

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.

Se pravi, v naslednjih nekaj minutah … “arbitraža za telebane”.

Najprej in na začetku: če boste te dni videli, da se je v vaš kraj pripeljal Miro Cerar, pograbite potni list in najnujnejše imetje; zelo verjetno boste morali v drugo državo.

A dajmo šalo in vladne predstavnike na stran ter si oglejmo arbitražo. Menda gre za 400 strani zapletenega mednarodnopravnega jezika, ki ga razume 400 “mednarodnih pravnikov” na planetu. Neposredno pa bo meja prizadela 400 ljudi, ki nimajo najmanjšega pojma, o čem pripoveduje 400 strani mednarodnopravnega besedila. Tudi tu vam čudežev ne moremo ponuditi, kajti sami ne razumemo, zakaj pri arbitraži sploh gre.

Generacija, ki se je rodila recimo pred 26 leti, je prepričana, da sta hrvaško-slovenska meja in njena spornost naravno stanje. Da ni tako, se zavedajo starejši rodovi, ki se spominjajo meje, ki to ni bila. Vsi skupaj pa se spominjamo dneva, ko smo pristali v skupni evropski družini, ki je obljubljala Evropo brez meja.

A očitno so meje take kot herpes. Od časa do časa sicer izginejo, latentno pa so ves čas navzoče.

In zdaj k težavnemu razumevanju arbitraže.

Imamo Republiko Slovenijo, ki je takoj in nemudoma začela izvrševati razsodbo. Premier prepričuje vaščane obmejnih vasi, v katerih redko vidijo televizijski dnevnik iz Ljubljane, kaj šele premierja iz Ljubljane, da bo še vse v redu.

“Slovenija je tu za vas,” vlada reklamira mehko različico implementacije. Trda različica sta bodeča žica in brca v zadnjico, ki pa sta na srečo za zdaj namenjeni le prebežnikom.

Takojšnja implementacija, tukaj in zdaj, je seveda v duhu vedno pridne in vzorne članice evropske družine, ki z junaškim žrtvovanjem nekaj hiš in celo nekaj žive sile izpolnjuje sodbo arbitražnega sodišča. Črnilo se še ni posušilo, zadnje štampiljke se še niso spustile, ko je naša država že sredi akcije.

Potem pa je tu Hrvaška. Tudi republika. Ki je javno povedala, da sodbe ne bo ne prevzela, ne upoštevala, ne se po njej ravnala. In spet so se začeli incidenti, ki jih v obdobjuu politično nesprejemljivega statusa quo ni bilo. Se pravi, da je arbitraža mir spremenila v napetost. In v izmenjavo not, nujne sestanke, povišane tone in vso šaro, ki smo se je v prejšnjih 26-ih letih nagledali do absolutnega dolgočasja. Dobro; nihče izmed vrhunskih slovenskih politikov se ne vali več po jarkih Joška Jorasa, preostala ikonografija pa je v bistvu že dolgo znana.

In zdaj vprašanje za 6,7 milijona dolarjev, kolikor nas je stala arbitraža: “Zakaj, hudiča, preseljujemo ljudi, če nam jih ni treba?” Da bi jih bilo treba, bi to morala zahtevati Hrvaška, ta pa tega ne bo zahtevala, ker ne upošteva arbitraže.

 Se pravi, da Slovenija upošteva arbitražo z naše, slovenske strani, hkrati pa jo upošteva tudi za Hrvaško. Po domače povedano: Hrvaški ni treba upoštevati arbitraže, ker jo mi upoštevamo zanjo.

Dvojno upoštevanje bo arbitražni sporazum seveda izpolnilo; problem bo nastal le v tistih delih, v katerih ne bo pomagalo, če ga dvakratno upoštevamo sami, se pravi na področjih, na katerih je ozemlje pridobila Republika Slovenija. Na srečo je teh območij tako malo in so tako majhna, da se nam ni treba vznemirjati. Fantastičen dan se je spremenil v dim – to pa je, kot kaže, tudi poglavitni namen dimnika, ki skrbi za stik Slovenije z mednarodnimi vodami.

Preden preidemo k temeljnim ugotovitvam, še nekaj iz otroškega vrtca za diplomate. Hvaljenje obeh republik z močnimi prijatelji je patetično smešno. Za nami stojijo Nemci, ki so izdali sporočilo za javnost, za Hrvati pa Američani.

 Ta nesrečna zaverovanost v mednarodno pomembnost je prerasla diplomacijo in se spremenila v komedijantstvo.

Kot da nihče izmed postavljačev s tujim perjem ni nikoli zares okusil tujine; v vladnih palačah velikih zahodnih demokracij, v njihovih medijih, da ne govorimo na njihovih ulicah, je slovensko-hrvaški mejni spor opomba.

V najboljšem primeru novička, pa še ta intonirana kot plemenski spor nekje na Balkanu. Nikogar ne zanimajo velika nacionalna čustva in hudičeva Mura, ki ne more ostati v svojem toku.

Arbitražni sporazum pa je hkrati tudi zgodba o veliki nenačelnosti, ki jo zganja naša država. Medtem ko smo na južni meji pripravljeni zaradi meje iti v vojno, smo recimo na severni do mejnih vprašanj popolnoma brezbrižni. Le primer za pokušnjo; slovenska meja, ki od Šentilja teče po znameniti avstrijski vinski cesti vsaj do avstrijskih Lučan, je večkrat kršena, s tem pa tudi slovenska suverenost. Mejni spor, ki za Slovenijo to ni, je nastal med jugoslovanskim nadzorom meje, ko se graničarji niso preveč vznemirjali, avstrijski gradbeniki pa so preveč ambiciozno gradili turistično cesto. Na avstrijsko kršenje meje na asfaltu nazorno kažejo oznake, a domačine, ki se že 26 let bojujejo za pravično mejo, v Ljubljani zasmehujejo in jih ne upoštevajo.

Jasno; Avstrija je ugledna in urejena država, po kateri bi se radi zgledovali, in za nekaj njene naklonjenosti mirno podarimo tistih nekaj tisoč kvadratnih metrov, za Joška Jorasa na južni meji pa smo pripravljeni na glavo skočiti v kanal, poln odplak.

Sicer pa ni jasno, čemu vsa ta kolobocija: vsak navtik ve, kako pravično potegneš mejo na morju. Spraviš se čisto na krmo, z eno roko se primeš za stopnice ali jambor in ko opraviš, uporabiš toaletni papir. Potem spremljaš bele točke, ki se zarisujejo na morju.


Zapisi iz močvirja

752 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Arbitraža za telebane

04.07.2017

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.

Se pravi, v naslednjih nekaj minutah … “arbitraža za telebane”.

Najprej in na začetku: če boste te dni videli, da se je v vaš kraj pripeljal Miro Cerar, pograbite potni list in najnujnejše imetje; zelo verjetno boste morali v drugo državo.

A dajmo šalo in vladne predstavnike na stran ter si oglejmo arbitražo. Menda gre za 400 strani zapletenega mednarodnopravnega jezika, ki ga razume 400 “mednarodnih pravnikov” na planetu. Neposredno pa bo meja prizadela 400 ljudi, ki nimajo najmanjšega pojma, o čem pripoveduje 400 strani mednarodnopravnega besedila. Tudi tu vam čudežev ne moremo ponuditi, kajti sami ne razumemo, zakaj pri arbitraži sploh gre.

Generacija, ki se je rodila recimo pred 26 leti, je prepričana, da sta hrvaško-slovenska meja in njena spornost naravno stanje. Da ni tako, se zavedajo starejši rodovi, ki se spominjajo meje, ki to ni bila. Vsi skupaj pa se spominjamo dneva, ko smo pristali v skupni evropski družini, ki je obljubljala Evropo brez meja.

A očitno so meje take kot herpes. Od časa do časa sicer izginejo, latentno pa so ves čas navzoče.

In zdaj k težavnemu razumevanju arbitraže.

Imamo Republiko Slovenijo, ki je takoj in nemudoma začela izvrševati razsodbo. Premier prepričuje vaščane obmejnih vasi, v katerih redko vidijo televizijski dnevnik iz Ljubljane, kaj šele premierja iz Ljubljane, da bo še vse v redu.

“Slovenija je tu za vas,” vlada reklamira mehko različico implementacije. Trda različica sta bodeča žica in brca v zadnjico, ki pa sta na srečo za zdaj namenjeni le prebežnikom.

Takojšnja implementacija, tukaj in zdaj, je seveda v duhu vedno pridne in vzorne članice evropske družine, ki z junaškim žrtvovanjem nekaj hiš in celo nekaj žive sile izpolnjuje sodbo arbitražnega sodišča. Črnilo se še ni posušilo, zadnje štampiljke se še niso spustile, ko je naša država že sredi akcije.

Potem pa je tu Hrvaška. Tudi republika. Ki je javno povedala, da sodbe ne bo ne prevzela, ne upoštevala, ne se po njej ravnala. In spet so se začeli incidenti, ki jih v obdobjuu politično nesprejemljivega statusa quo ni bilo. Se pravi, da je arbitraža mir spremenila v napetost. In v izmenjavo not, nujne sestanke, povišane tone in vso šaro, ki smo se je v prejšnjih 26-ih letih nagledali do absolutnega dolgočasja. Dobro; nihče izmed vrhunskih slovenskih politikov se ne vali več po jarkih Joška Jorasa, preostala ikonografija pa je v bistvu že dolgo znana.

In zdaj vprašanje za 6,7 milijona dolarjev, kolikor nas je stala arbitraža: “Zakaj, hudiča, preseljujemo ljudi, če nam jih ni treba?” Da bi jih bilo treba, bi to morala zahtevati Hrvaška, ta pa tega ne bo zahtevala, ker ne upošteva arbitraže.

 Se pravi, da Slovenija upošteva arbitražo z naše, slovenske strani, hkrati pa jo upošteva tudi za Hrvaško. Po domače povedano: Hrvaški ni treba upoštevati arbitraže, ker jo mi upoštevamo zanjo.

Dvojno upoštevanje bo arbitražni sporazum seveda izpolnilo; problem bo nastal le v tistih delih, v katerih ne bo pomagalo, če ga dvakratno upoštevamo sami, se pravi na področjih, na katerih je ozemlje pridobila Republika Slovenija. Na srečo je teh območij tako malo in so tako majhna, da se nam ni treba vznemirjati. Fantastičen dan se je spremenil v dim – to pa je, kot kaže, tudi poglavitni namen dimnika, ki skrbi za stik Slovenije z mednarodnimi vodami.

Preden preidemo k temeljnim ugotovitvam, še nekaj iz otroškega vrtca za diplomate. Hvaljenje obeh republik z močnimi prijatelji je patetično smešno. Za nami stojijo Nemci, ki so izdali sporočilo za javnost, za Hrvati pa Američani.

 Ta nesrečna zaverovanost v mednarodno pomembnost je prerasla diplomacijo in se spremenila v komedijantstvo.

Kot da nihče izmed postavljačev s tujim perjem ni nikoli zares okusil tujine; v vladnih palačah velikih zahodnih demokracij, v njihovih medijih, da ne govorimo na njihovih ulicah, je slovensko-hrvaški mejni spor opomba.

V najboljšem primeru novička, pa še ta intonirana kot plemenski spor nekje na Balkanu. Nikogar ne zanimajo velika nacionalna čustva in hudičeva Mura, ki ne more ostati v svojem toku.

Arbitražni sporazum pa je hkrati tudi zgodba o veliki nenačelnosti, ki jo zganja naša država. Medtem ko smo na južni meji pripravljeni zaradi meje iti v vojno, smo recimo na severni do mejnih vprašanj popolnoma brezbrižni. Le primer za pokušnjo; slovenska meja, ki od Šentilja teče po znameniti avstrijski vinski cesti vsaj do avstrijskih Lučan, je večkrat kršena, s tem pa tudi slovenska suverenost. Mejni spor, ki za Slovenijo to ni, je nastal med jugoslovanskim nadzorom meje, ko se graničarji niso preveč vznemirjali, avstrijski gradbeniki pa so preveč ambiciozno gradili turistično cesto. Na avstrijsko kršenje meje na asfaltu nazorno kažejo oznake, a domačine, ki se že 26 let bojujejo za pravično mejo, v Ljubljani zasmehujejo in jih ne upoštevajo.

Jasno; Avstrija je ugledna in urejena država, po kateri bi se radi zgledovali, in za nekaj njene naklonjenosti mirno podarimo tistih nekaj tisoč kvadratnih metrov, za Joška Jorasa na južni meji pa smo pripravljeni na glavo skočiti v kanal, poln odplak.

Sicer pa ni jasno, čemu vsa ta kolobocija: vsak navtik ve, kako pravično potegneš mejo na morju. Spraviš se čisto na krmo, z eno roko se primeš za stopnice ali jambor in ko opraviš, uporabiš toaletni papir. Potem spremljaš bele točke, ki se zarisujejo na morju.


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


16.10.2018

Vohun, ki nas je ljubil

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.


09.10.2018

Pod svobodnim soncem

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.


02.10.2018

Sreča ni opoteča

V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič


25.09.2018

O življenju krtov

Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.


18.09.2018

V začetku je bila beseda

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.


11.09.2018

Fontana malih in točenih

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.


04.09.2018

Divja varda

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko


26.06.2018

Zadnje besede poslanic

Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


12.06.2018

Gliha vkup štriha

Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič


05.06.2018

Nam je vseeno kam reka teče

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.


29.05.2018

U ta črna skrin'ca

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.05.2018

Živalska farma

Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.


15.05.2018

Viljem drugič

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.05.2018

Rokovalci

Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.


Stran 14 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov