Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Arbitraža za telebane

04.07.2017

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.

Se pravi, v naslednjih nekaj minutah … “arbitraža za telebane”.

Najprej in na začetku: če boste te dni videli, da se je v vaš kraj pripeljal Miro Cerar, pograbite potni list in najnujnejše imetje; zelo verjetno boste morali v drugo državo.

A dajmo šalo in vladne predstavnike na stran ter si oglejmo arbitražo. Menda gre za 400 strani zapletenega mednarodnopravnega jezika, ki ga razume 400 “mednarodnih pravnikov” na planetu. Neposredno pa bo meja prizadela 400 ljudi, ki nimajo najmanjšega pojma, o čem pripoveduje 400 strani mednarodnopravnega besedila. Tudi tu vam čudežev ne moremo ponuditi, kajti sami ne razumemo, zakaj pri arbitraži sploh gre.

Generacija, ki se je rodila recimo pred 26 leti, je prepričana, da sta hrvaško-slovenska meja in njena spornost naravno stanje. Da ni tako, se zavedajo starejši rodovi, ki se spominjajo meje, ki to ni bila. Vsi skupaj pa se spominjamo dneva, ko smo pristali v skupni evropski družini, ki je obljubljala Evropo brez meja.

A očitno so meje take kot herpes. Od časa do časa sicer izginejo, latentno pa so ves čas navzoče.

In zdaj k težavnemu razumevanju arbitraže.

Imamo Republiko Slovenijo, ki je takoj in nemudoma začela izvrševati razsodbo. Premier prepričuje vaščane obmejnih vasi, v katerih redko vidijo televizijski dnevnik iz Ljubljane, kaj šele premierja iz Ljubljane, da bo še vse v redu.

“Slovenija je tu za vas,” vlada reklamira mehko različico implementacije. Trda različica sta bodeča žica in brca v zadnjico, ki pa sta na srečo za zdaj namenjeni le prebežnikom.

Takojšnja implementacija, tukaj in zdaj, je seveda v duhu vedno pridne in vzorne članice evropske družine, ki z junaškim žrtvovanjem nekaj hiš in celo nekaj žive sile izpolnjuje sodbo arbitražnega sodišča. Črnilo se še ni posušilo, zadnje štampiljke se še niso spustile, ko je naša država že sredi akcije.

Potem pa je tu Hrvaška. Tudi republika. Ki je javno povedala, da sodbe ne bo ne prevzela, ne upoštevala, ne se po njej ravnala. In spet so se začeli incidenti, ki jih v obdobjuu politično nesprejemljivega statusa quo ni bilo. Se pravi, da je arbitraža mir spremenila v napetost. In v izmenjavo not, nujne sestanke, povišane tone in vso šaro, ki smo se je v prejšnjih 26-ih letih nagledali do absolutnega dolgočasja. Dobro; nihče izmed vrhunskih slovenskih politikov se ne vali več po jarkih Joška Jorasa, preostala ikonografija pa je v bistvu že dolgo znana.

In zdaj vprašanje za 6,7 milijona dolarjev, kolikor nas je stala arbitraža: “Zakaj, hudiča, preseljujemo ljudi, če nam jih ni treba?” Da bi jih bilo treba, bi to morala zahtevati Hrvaška, ta pa tega ne bo zahtevala, ker ne upošteva arbitraže.

 Se pravi, da Slovenija upošteva arbitražo z naše, slovenske strani, hkrati pa jo upošteva tudi za Hrvaško. Po domače povedano: Hrvaški ni treba upoštevati arbitraže, ker jo mi upoštevamo zanjo.

Dvojno upoštevanje bo arbitražni sporazum seveda izpolnilo; problem bo nastal le v tistih delih, v katerih ne bo pomagalo, če ga dvakratno upoštevamo sami, se pravi na področjih, na katerih je ozemlje pridobila Republika Slovenija. Na srečo je teh območij tako malo in so tako majhna, da se nam ni treba vznemirjati. Fantastičen dan se je spremenil v dim – to pa je, kot kaže, tudi poglavitni namen dimnika, ki skrbi za stik Slovenije z mednarodnimi vodami.

Preden preidemo k temeljnim ugotovitvam, še nekaj iz otroškega vrtca za diplomate. Hvaljenje obeh republik z močnimi prijatelji je patetično smešno. Za nami stojijo Nemci, ki so izdali sporočilo za javnost, za Hrvati pa Američani.

 Ta nesrečna zaverovanost v mednarodno pomembnost je prerasla diplomacijo in se spremenila v komedijantstvo.

Kot da nihče izmed postavljačev s tujim perjem ni nikoli zares okusil tujine; v vladnih palačah velikih zahodnih demokracij, v njihovih medijih, da ne govorimo na njihovih ulicah, je slovensko-hrvaški mejni spor opomba.

V najboljšem primeru novička, pa še ta intonirana kot plemenski spor nekje na Balkanu. Nikogar ne zanimajo velika nacionalna čustva in hudičeva Mura, ki ne more ostati v svojem toku.

Arbitražni sporazum pa je hkrati tudi zgodba o veliki nenačelnosti, ki jo zganja naša država. Medtem ko smo na južni meji pripravljeni zaradi meje iti v vojno, smo recimo na severni do mejnih vprašanj popolnoma brezbrižni. Le primer za pokušnjo; slovenska meja, ki od Šentilja teče po znameniti avstrijski vinski cesti vsaj do avstrijskih Lučan, je večkrat kršena, s tem pa tudi slovenska suverenost. Mejni spor, ki za Slovenijo to ni, je nastal med jugoslovanskim nadzorom meje, ko se graničarji niso preveč vznemirjali, avstrijski gradbeniki pa so preveč ambiciozno gradili turistično cesto. Na avstrijsko kršenje meje na asfaltu nazorno kažejo oznake, a domačine, ki se že 26 let bojujejo za pravično mejo, v Ljubljani zasmehujejo in jih ne upoštevajo.

Jasno; Avstrija je ugledna in urejena država, po kateri bi se radi zgledovali, in za nekaj njene naklonjenosti mirno podarimo tistih nekaj tisoč kvadratnih metrov, za Joška Jorasa na južni meji pa smo pripravljeni na glavo skočiti v kanal, poln odplak.

Sicer pa ni jasno, čemu vsa ta kolobocija: vsak navtik ve, kako pravično potegneš mejo na morju. Spraviš se čisto na krmo, z eno roko se primeš za stopnice ali jambor in ko opraviš, uporabiš toaletni papir. Potem spremljaš bele točke, ki se zarisujejo na morju.


Zapisi iz močvirja

752 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Arbitraža za telebane

04.07.2017

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.

Se pravi, v naslednjih nekaj minutah … “arbitraža za telebane”.

Najprej in na začetku: če boste te dni videli, da se je v vaš kraj pripeljal Miro Cerar, pograbite potni list in najnujnejše imetje; zelo verjetno boste morali v drugo državo.

A dajmo šalo in vladne predstavnike na stran ter si oglejmo arbitražo. Menda gre za 400 strani zapletenega mednarodnopravnega jezika, ki ga razume 400 “mednarodnih pravnikov” na planetu. Neposredno pa bo meja prizadela 400 ljudi, ki nimajo najmanjšega pojma, o čem pripoveduje 400 strani mednarodnopravnega besedila. Tudi tu vam čudežev ne moremo ponuditi, kajti sami ne razumemo, zakaj pri arbitraži sploh gre.

Generacija, ki se je rodila recimo pred 26 leti, je prepričana, da sta hrvaško-slovenska meja in njena spornost naravno stanje. Da ni tako, se zavedajo starejši rodovi, ki se spominjajo meje, ki to ni bila. Vsi skupaj pa se spominjamo dneva, ko smo pristali v skupni evropski družini, ki je obljubljala Evropo brez meja.

A očitno so meje take kot herpes. Od časa do časa sicer izginejo, latentno pa so ves čas navzoče.

In zdaj k težavnemu razumevanju arbitraže.

Imamo Republiko Slovenijo, ki je takoj in nemudoma začela izvrševati razsodbo. Premier prepričuje vaščane obmejnih vasi, v katerih redko vidijo televizijski dnevnik iz Ljubljane, kaj šele premierja iz Ljubljane, da bo še vse v redu.

“Slovenija je tu za vas,” vlada reklamira mehko različico implementacije. Trda različica sta bodeča žica in brca v zadnjico, ki pa sta na srečo za zdaj namenjeni le prebežnikom.

Takojšnja implementacija, tukaj in zdaj, je seveda v duhu vedno pridne in vzorne članice evropske družine, ki z junaškim žrtvovanjem nekaj hiš in celo nekaj žive sile izpolnjuje sodbo arbitražnega sodišča. Črnilo se še ni posušilo, zadnje štampiljke se še niso spustile, ko je naša država že sredi akcije.

Potem pa je tu Hrvaška. Tudi republika. Ki je javno povedala, da sodbe ne bo ne prevzela, ne upoštevala, ne se po njej ravnala. In spet so se začeli incidenti, ki jih v obdobjuu politično nesprejemljivega statusa quo ni bilo. Se pravi, da je arbitraža mir spremenila v napetost. In v izmenjavo not, nujne sestanke, povišane tone in vso šaro, ki smo se je v prejšnjih 26-ih letih nagledali do absolutnega dolgočasja. Dobro; nihče izmed vrhunskih slovenskih politikov se ne vali več po jarkih Joška Jorasa, preostala ikonografija pa je v bistvu že dolgo znana.

In zdaj vprašanje za 6,7 milijona dolarjev, kolikor nas je stala arbitraža: “Zakaj, hudiča, preseljujemo ljudi, če nam jih ni treba?” Da bi jih bilo treba, bi to morala zahtevati Hrvaška, ta pa tega ne bo zahtevala, ker ne upošteva arbitraže.

 Se pravi, da Slovenija upošteva arbitražo z naše, slovenske strani, hkrati pa jo upošteva tudi za Hrvaško. Po domače povedano: Hrvaški ni treba upoštevati arbitraže, ker jo mi upoštevamo zanjo.

Dvojno upoštevanje bo arbitražni sporazum seveda izpolnilo; problem bo nastal le v tistih delih, v katerih ne bo pomagalo, če ga dvakratno upoštevamo sami, se pravi na področjih, na katerih je ozemlje pridobila Republika Slovenija. Na srečo je teh območij tako malo in so tako majhna, da se nam ni treba vznemirjati. Fantastičen dan se je spremenil v dim – to pa je, kot kaže, tudi poglavitni namen dimnika, ki skrbi za stik Slovenije z mednarodnimi vodami.

Preden preidemo k temeljnim ugotovitvam, še nekaj iz otroškega vrtca za diplomate. Hvaljenje obeh republik z močnimi prijatelji je patetično smešno. Za nami stojijo Nemci, ki so izdali sporočilo za javnost, za Hrvati pa Američani.

 Ta nesrečna zaverovanost v mednarodno pomembnost je prerasla diplomacijo in se spremenila v komedijantstvo.

Kot da nihče izmed postavljačev s tujim perjem ni nikoli zares okusil tujine; v vladnih palačah velikih zahodnih demokracij, v njihovih medijih, da ne govorimo na njihovih ulicah, je slovensko-hrvaški mejni spor opomba.

V najboljšem primeru novička, pa še ta intonirana kot plemenski spor nekje na Balkanu. Nikogar ne zanimajo velika nacionalna čustva in hudičeva Mura, ki ne more ostati v svojem toku.

Arbitražni sporazum pa je hkrati tudi zgodba o veliki nenačelnosti, ki jo zganja naša država. Medtem ko smo na južni meji pripravljeni zaradi meje iti v vojno, smo recimo na severni do mejnih vprašanj popolnoma brezbrižni. Le primer za pokušnjo; slovenska meja, ki od Šentilja teče po znameniti avstrijski vinski cesti vsaj do avstrijskih Lučan, je večkrat kršena, s tem pa tudi slovenska suverenost. Mejni spor, ki za Slovenijo to ni, je nastal med jugoslovanskim nadzorom meje, ko se graničarji niso preveč vznemirjali, avstrijski gradbeniki pa so preveč ambiciozno gradili turistično cesto. Na avstrijsko kršenje meje na asfaltu nazorno kažejo oznake, a domačine, ki se že 26 let bojujejo za pravično mejo, v Ljubljani zasmehujejo in jih ne upoštevajo.

Jasno; Avstrija je ugledna in urejena država, po kateri bi se radi zgledovali, in za nekaj njene naklonjenosti mirno podarimo tistih nekaj tisoč kvadratnih metrov, za Joška Jorasa na južni meji pa smo pripravljeni na glavo skočiti v kanal, poln odplak.

Sicer pa ni jasno, čemu vsa ta kolobocija: vsak navtik ve, kako pravično potegneš mejo na morju. Spraviš se čisto na krmo, z eno roko se primeš za stopnice ali jambor in ko opraviš, uporabiš toaletni papir. Potem spremljaš bele točke, ki se zarisujejo na morju.


05.12.2017

Zasebni šolarji

Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi


28.11.2017

Med oglasnimi bloki ali Reklamokracija

Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.


21.11.2017

Klinc vas gleda

Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni


14.11.2017

Zločin in kazen po slovensko

Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.


07.11.2017

Zidarska moda na političnih dogodkih

Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano


31.10.2017

Čez vodo skače, kjer je most

V današnji glosi o mladosti, mladini in mladih.


24.10.2017

Prekletstvo lepe nedelje

Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.


17.10.2017

2030

Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.


10.10.2017

Maslo in topovi

Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.


03.10.2017

Andrej in Miro pred cesarico

Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?


26.09.2017

Druga priložnost drugega tira

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.


19.09.2017

... ni Sloven´c, hej, hej, hej!

Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".


12.09.2017

Žan in kulturni boj

Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.


27.06.2017

Pokaži nam, Miro

Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.


20.06.2017

Davkoplačevalci in žalujoči ostali

Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.


13.06.2017

Eno rojstvo, ena zastava

Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.


06.06.2017

Tretja svetovna vojna

Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”


30.05.2017

Pop na pošti

Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.


23.05.2017

Bližajo se volitve

Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.


Stran 16 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov