Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Tokratna glosa Marka Radmiloviča o nedavnem referendumu o drugem tiru
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Seveda govorimo o udeležbi. Dvajset odstotkov, ki so se pripeljali po drugem tiru, niso sicer rekordno nizka udeležba – so pa čisto pri dnu. In prav nizka udeležba kvari slovensko referendumsko slavo. Ter onemogoča izbruh resničnih čustev.
Poraženci so tako ali tako zagrenjeni, pa tudi zmagovalci ne kažejo pretiranega veselja. Ob le petinski udeležbi ga je težko. Če poslušamo še vedno razboritega predlagatelja Vilija Kovačiča, ali tradicionalno umirjenega Mira Cerarja, jima referendum ni niti uničil niti polepšal običajne nedelje. Cerar je sicer zmagal in infrastrukturni projekt gre naprej, a zmaga se zdi brez leska.
V te dneve popularni košarkarski primeri: kot bi naši postali evropski prvaki po zmagi nad Srbijo z deset proti osem. In še to le z zadetimi prostimi meti. Ki bi jih metali trinajstodstotno. Še naprej po košarkarsko: Cerarju se je zgodil referendumski Dani Bavec še pred slavnostnim sprejemom.
In kaj je to nedeljo zadržalo volivce doma? Vedno jih nekaj zadrži in krivi so najrazličnejši, po navadi prav neverjetni razlogi. Po navadi vreme. Če je vreme lepo, sprehod v naravi premaga vročo željo po demokratičnem odločanju, ob slabem vremenu pa med koncem tedna tako ali tako nihče ne hodi od doma. Sploh če ni potrebe, kar pa demokracija očitno ni.
Bojimo se, da je bil to nedeljo vzrok še bolj prozaičen … Zaradi podnebnih sprememb in dramatično zamaknjenega in skrajšanega časa vegetacije je bila zadnja septembrska nedelja rezervirana za trgatev. Ne le velike kmetije in vinogradniška podjetja; vsak z desetimi trsi in zidanico je organiziral trgatev. In če upoštevamo znameniti vinogradniški aksiom, ki govori o tem, da ima posestnik z najmanj trtami praviloma največ trgačev na trgatvi, potem je treba le množiti število trt s številom trgačev, pa dobimo samo 20-odstotno udeležbo na referendumu.
Sicer je za demokrata vsaj zaskrbljujoče, če že ne žalostno, da slovenskega volivca bolj skrbi usoda vinskega letnika 2017 kot usoda drugega tira, a ultimativno demokratično načelo govori ob pravici do odločanja tudi o pravici do neodločanja.
A nekaj je še bolj zanimivo. Udeležba oziroma neudeležba na referendumu, ki je sramotna ne le za predlagatelja, temveč vsaj malo za celotno politiko, takoj postane žeton na besno se vrteči politični ruleti. Opazovalca, ki sicer nima nekega posebnega veselja do železnice in polaganja tirov po Krasu, najbolj zmede dejstvo, da politika nenadoma ugotavlja, kako je vprašanje prezapleteno, da bi bilo dano v presojo ljudstvu. Da to trdi politični pol, ki je “držal svečo” referendumu, je le prvi del absurda. Še bolj absurdna pa je izpeljava, ki sledi … Namreč da ljudje o zakonu, zdaj ko je sprejet, ne moremo odločati! Čeprav so ga pred kratkim odobrili poslanci, ki so izvoljeni predstavniki prav tega ljudstva. Se pravi: mi o tem ne zmoremo presojati, če bi pa kdorkoli izmed nas prestopil parlamentarni prag, bi ga obsvetlila infrastrukturna milost in mu že na poti skozi avlo namenila vedenje o pasteh kraških tal, vrtanju tunelov in dogovarjanju z Madžari za puf.
Ravno zato so referendumska vprašanja tako bipolarna. Z nekaj izjemami nas vedno vprašujejo ali o minornem, ali o bizarnem, ali o kvadraturi kroga. Skoraj praviloma pa vprašujejo o stvareh, o katerih državljani nimamo mnenja. Vsaj ne relevantnega. Po drugi strani pa nas ne vprašujejo o stvareh, o katerih državljani mnenje, čeprav tudi redko relevantno, imamo.
Pa s tem ne osiramo zdaj že ponarodelega prelaganja odgovornosti z oblasti na ljudstvo, temveč osiramo dejstvo, da demokratične ustanove nimajo izdelanega mnenja o samih sebi, glede na predlagatelje pa tudi državljani nimamo izdelanega mnenja o demokratičnih ustanovah. Se pravi, o tem, kdo in kaj so in čemu so namenjene …
Referendumi kažejo, da vzvodov odločanja in upravljanja ne mi ne naši izbrani predstavniki nismo zares ponotranjili. Zato porazna in nerodno nizka referendumska udeležba v resnici ne pomeni mnenjske kategorije, niti ne tihega protesta, niti ne naveličanosti ljudstva … gre izključno za izložbeno okno slovenske družbe in slovenske politike. Je pa res, da je težnja, da bi za neudeležbo okrivili tiste, ki niso prišli, smešna. Referendum ni šolski pouk; torej odsotnost ni krivda povabljenega, temveč odgovornost vabečega.
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Tokratna glosa Marka Radmiloviča o nedavnem referendumu o drugem tiru
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Seveda govorimo o udeležbi. Dvajset odstotkov, ki so se pripeljali po drugem tiru, niso sicer rekordno nizka udeležba – so pa čisto pri dnu. In prav nizka udeležba kvari slovensko referendumsko slavo. Ter onemogoča izbruh resničnih čustev.
Poraženci so tako ali tako zagrenjeni, pa tudi zmagovalci ne kažejo pretiranega veselja. Ob le petinski udeležbi ga je težko. Če poslušamo še vedno razboritega predlagatelja Vilija Kovačiča, ali tradicionalno umirjenega Mira Cerarja, jima referendum ni niti uničil niti polepšal običajne nedelje. Cerar je sicer zmagal in infrastrukturni projekt gre naprej, a zmaga se zdi brez leska.
V te dneve popularni košarkarski primeri: kot bi naši postali evropski prvaki po zmagi nad Srbijo z deset proti osem. In še to le z zadetimi prostimi meti. Ki bi jih metali trinajstodstotno. Še naprej po košarkarsko: Cerarju se je zgodil referendumski Dani Bavec še pred slavnostnim sprejemom.
In kaj je to nedeljo zadržalo volivce doma? Vedno jih nekaj zadrži in krivi so najrazličnejši, po navadi prav neverjetni razlogi. Po navadi vreme. Če je vreme lepo, sprehod v naravi premaga vročo željo po demokratičnem odločanju, ob slabem vremenu pa med koncem tedna tako ali tako nihče ne hodi od doma. Sploh če ni potrebe, kar pa demokracija očitno ni.
Bojimo se, da je bil to nedeljo vzrok še bolj prozaičen … Zaradi podnebnih sprememb in dramatično zamaknjenega in skrajšanega časa vegetacije je bila zadnja septembrska nedelja rezervirana za trgatev. Ne le velike kmetije in vinogradniška podjetja; vsak z desetimi trsi in zidanico je organiziral trgatev. In če upoštevamo znameniti vinogradniški aksiom, ki govori o tem, da ima posestnik z najmanj trtami praviloma največ trgačev na trgatvi, potem je treba le množiti število trt s številom trgačev, pa dobimo samo 20-odstotno udeležbo na referendumu.
Sicer je za demokrata vsaj zaskrbljujoče, če že ne žalostno, da slovenskega volivca bolj skrbi usoda vinskega letnika 2017 kot usoda drugega tira, a ultimativno demokratično načelo govori ob pravici do odločanja tudi o pravici do neodločanja.
A nekaj je še bolj zanimivo. Udeležba oziroma neudeležba na referendumu, ki je sramotna ne le za predlagatelja, temveč vsaj malo za celotno politiko, takoj postane žeton na besno se vrteči politični ruleti. Opazovalca, ki sicer nima nekega posebnega veselja do železnice in polaganja tirov po Krasu, najbolj zmede dejstvo, da politika nenadoma ugotavlja, kako je vprašanje prezapleteno, da bi bilo dano v presojo ljudstvu. Da to trdi politični pol, ki je “držal svečo” referendumu, je le prvi del absurda. Še bolj absurdna pa je izpeljava, ki sledi … Namreč da ljudje o zakonu, zdaj ko je sprejet, ne moremo odločati! Čeprav so ga pred kratkim odobrili poslanci, ki so izvoljeni predstavniki prav tega ljudstva. Se pravi: mi o tem ne zmoremo presojati, če bi pa kdorkoli izmed nas prestopil parlamentarni prag, bi ga obsvetlila infrastrukturna milost in mu že na poti skozi avlo namenila vedenje o pasteh kraških tal, vrtanju tunelov in dogovarjanju z Madžari za puf.
Ravno zato so referendumska vprašanja tako bipolarna. Z nekaj izjemami nas vedno vprašujejo ali o minornem, ali o bizarnem, ali o kvadraturi kroga. Skoraj praviloma pa vprašujejo o stvareh, o katerih državljani nimamo mnenja. Vsaj ne relevantnega. Po drugi strani pa nas ne vprašujejo o stvareh, o katerih državljani mnenje, čeprav tudi redko relevantno, imamo.
Pa s tem ne osiramo zdaj že ponarodelega prelaganja odgovornosti z oblasti na ljudstvo, temveč osiramo dejstvo, da demokratične ustanove nimajo izdelanega mnenja o samih sebi, glede na predlagatelje pa tudi državljani nimamo izdelanega mnenja o demokratičnih ustanovah. Se pravi, o tem, kdo in kaj so in čemu so namenjene …
Referendumi kažejo, da vzvodov odločanja in upravljanja ne mi ne naši izbrani predstavniki nismo zares ponotranjili. Zato porazna in nerodno nizka referendumska udeležba v resnici ne pomeni mnenjske kategorije, niti ne tihega protesta, niti ne naveličanosti ljudstva … gre izključno za izložbeno okno slovenske družbe in slovenske politike. Je pa res, da je težnja, da bi za neudeležbo okrivili tiste, ki niso prišli, smešna. Referendum ni šolski pouk; torej odsotnost ni krivda povabljenega, temveč odgovornost vabečega.
Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Neveljaven email naslov