Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo
Klub pomembnim dogodkom sodobnosti se prestavimo nekaj dni nazaj, ko sta se premiera Slovenije in Hrvaške ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Namen tega razmišljanja je najprej pokazati, da imajo takšna srečanja bogato tradicijo, in še naprej, da so brezvezna.
Čeprav sta bili srečanji medijsko zelo odmevni, imamo za natančnejšo analizo premalo podatkov. Še najbolj zanimiva je novinarska opazka, da sta si oba premiera pri Merklovi “podala kljuko”, kar pomeni, da sta se s kanclerko srečala eden za drugim. Ker drugih opisov ni, moramo uporabiti nekaj malega domišljije.
Andrej in Miro sedita v čakalnici. Od znotraj je slišati neprijeten zvok svedra, ki vrta pri visokih vrtljajih. Ko preneha, se sliši glas sestre v sprejemnici: “Ker je plomba bela, je 50 evrov doplačila.” Odprejo se vrata in rahlo solzen, s sledovi sline na kravati, iz ordinacije pride slovaški premier. Nato se zasliši močan kanclerkin alt. “Še čaka kdo iz višegrajske?”
Sestra pomoli glavo v čakalnico. “Ne, čakata le še Slovenija in Hrvaška.”
“Protetika ali bolečina?” spet zakliče Merklova.
“Oboje,” pravi sestra.
“No, pa dajmo še ti dve.
Andrej in Miro se nekoliko bleda spogledata: “Najprej ti,” pravi Andrej in Miro seže v rever suknjiča po zdravstveno.
Tradicija odraslih mož, da se hodijo tožarit k cesarici Svetega rimsko-nemškega cesarstva, je na teh prostorih bogata in pisana. Recimo: med bivanjem cesarice Marije Terezije na Ptujskem gradu, ko je leta 1751 na bližnji Hajdini nadzorovala vojaške manevre, so si podložniki kar menjavali kljuko, polni prošenj, pritožb in spletk.
Še posebno pa je zanimiv zapis Frana Levstika, ki poroča o cesaričini reakciji na posekano lipo in oddrobljeno glavo med Krpanovim obiskom Dunaja. Krpan je prišel prosit za plačilo, a Merklova mu jih je takole napela:
“In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo napak, če osedlaš svojo imenitno kozico, za katero praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake, posebno pa mater županjo!”
To poročilo najlepše ilustrira, kaj si germanske cesarice mislijo in pričakujejo od užaljenih slovanskih moških … A zavoljo žurnalistične doslednosti poskusimo natančneje analizirati dvoje kratkih srečanj ob robu vrhunskega srečanja voditeljev EU v Talinu.
Najprej moramo predvideti, kaj je cesarici Merklovi potožil premier Cerar.
Rekel je: “Slovenija je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Hrvaška bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Cerar odšel in pred cesarico je pokleknil Plenkovič. Povedal je: “Hrvaška je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Slovenija bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Merklovi podaril liter olivnega olja s Hvara, Cerar pa se je pred vrati novinarjem že pritoževal nad zunanjim ministrom, ki mu je pozabil spakirati liter bizeljčana za Merklovo. “To je nedopustno,” se je slovenski premier pridušal nad delovanjem zunanjega ministrstva.
Cesarica je imela one dni veliko vsega na glavi: “Britanci hočejo zapustiti EU, Katalonci hočejo zapustiti Španijo, neonacisti hočejo v parlament, ves tretji svet hoče v Evropo.”
Zato je v primeru implementacije arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško kot izkušena cesarica, seznanjena z načelom Divide et impera, na hitro preigrala štiri možnosti.
Prvič: “Dam prav Hrvaški.”
Drugič: “Dam prav Sloveniji.”
Tretjič: “Ne dam prav nikomur.”
Četrtič: “Dam prav obema.”
Zavzdihnila je in se, kot že tolikokrat, odločila za četrto možnost. Nato je poklicala sestro.
“Odidi do bifeja in Jean-Claudu naroči, naj v zvezi s Slovenijo in Hrvaško da kakšno medlo in dvoumno izjavo.”
To rekši je odšla dremat na neformalno večerjo.
Naslednji dan so izšli časopisi. Slovenski in hrvaški so dvostransko srečanje na veliko omenjali.
Ob tem so slovenski še prenesli mišljenje premiera o tem, da zunanji minister Erjavec klati neumnosti. Mimogrede: državljani to zadnjih dvajset let vemo.
A dvostranskega srečanja ni omenil noben izmed pomembnih evropskih časopisov … ne omenil, ne povzel, ne komentiral. Pisali so o naporih voditeljev, da Evropa postane digitalna družba. Da Britanci lahko gredo iz EU, če bodo plačali, da Katalonci ne smejo iz Španije, da ni lepo, če so neonacisti v parlamentu in da naj tretji svet, ki hoče v Evropo, ostane v Turčiji. Lahko pa se tudi utopi v Sredozemlju.
Hočemo povedati, da Slovenci in Hrvati zmotno mislimo, kako naš prepir o vedrici morja kogarkoli zanima. Načela mednarodnega prava so vsak dan tisočkrat umorjena, posiljena in poteptana, tako da se mednarodnemu pravu na slovensko-hrvaški meji godi odlično … v primerjavi z mednarodnim pravom recimo v Mjanmaru – če vzamemo le zadnji primer.
Če bosta hoteli obe državi postati suvereni – ne le politično in ozemeljsko, temveč tudi duhovno – se bosta morali nemudoma otresti cesarskega kompleksa in začeti svoje umazano perilo skupaj prati na bregovih Dragonje. Ali pa morebiti Mirne.
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo
Klub pomembnim dogodkom sodobnosti se prestavimo nekaj dni nazaj, ko sta se premiera Slovenije in Hrvaške ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Namen tega razmišljanja je najprej pokazati, da imajo takšna srečanja bogato tradicijo, in še naprej, da so brezvezna.
Čeprav sta bili srečanji medijsko zelo odmevni, imamo za natančnejšo analizo premalo podatkov. Še najbolj zanimiva je novinarska opazka, da sta si oba premiera pri Merklovi “podala kljuko”, kar pomeni, da sta se s kanclerko srečala eden za drugim. Ker drugih opisov ni, moramo uporabiti nekaj malega domišljije.
Andrej in Miro sedita v čakalnici. Od znotraj je slišati neprijeten zvok svedra, ki vrta pri visokih vrtljajih. Ko preneha, se sliši glas sestre v sprejemnici: “Ker je plomba bela, je 50 evrov doplačila.” Odprejo se vrata in rahlo solzen, s sledovi sline na kravati, iz ordinacije pride slovaški premier. Nato se zasliši močan kanclerkin alt. “Še čaka kdo iz višegrajske?”
Sestra pomoli glavo v čakalnico. “Ne, čakata le še Slovenija in Hrvaška.”
“Protetika ali bolečina?” spet zakliče Merklova.
“Oboje,” pravi sestra.
“No, pa dajmo še ti dve.
Andrej in Miro se nekoliko bleda spogledata: “Najprej ti,” pravi Andrej in Miro seže v rever suknjiča po zdravstveno.
Tradicija odraslih mož, da se hodijo tožarit k cesarici Svetega rimsko-nemškega cesarstva, je na teh prostorih bogata in pisana. Recimo: med bivanjem cesarice Marije Terezije na Ptujskem gradu, ko je leta 1751 na bližnji Hajdini nadzorovala vojaške manevre, so si podložniki kar menjavali kljuko, polni prošenj, pritožb in spletk.
Še posebno pa je zanimiv zapis Frana Levstika, ki poroča o cesaričini reakciji na posekano lipo in oddrobljeno glavo med Krpanovim obiskom Dunaja. Krpan je prišel prosit za plačilo, a Merklova mu jih je takole napela:
“In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo napak, če osedlaš svojo imenitno kozico, za katero praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake, posebno pa mater županjo!”
To poročilo najlepše ilustrira, kaj si germanske cesarice mislijo in pričakujejo od užaljenih slovanskih moških … A zavoljo žurnalistične doslednosti poskusimo natančneje analizirati dvoje kratkih srečanj ob robu vrhunskega srečanja voditeljev EU v Talinu.
Najprej moramo predvideti, kaj je cesarici Merklovi potožil premier Cerar.
Rekel je: “Slovenija je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Hrvaška bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Cerar odšel in pred cesarico je pokleknil Plenkovič. Povedal je: “Hrvaška je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Slovenija bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Merklovi podaril liter olivnega olja s Hvara, Cerar pa se je pred vrati novinarjem že pritoževal nad zunanjim ministrom, ki mu je pozabil spakirati liter bizeljčana za Merklovo. “To je nedopustno,” se je slovenski premier pridušal nad delovanjem zunanjega ministrstva.
Cesarica je imela one dni veliko vsega na glavi: “Britanci hočejo zapustiti EU, Katalonci hočejo zapustiti Španijo, neonacisti hočejo v parlament, ves tretji svet hoče v Evropo.”
Zato je v primeru implementacije arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško kot izkušena cesarica, seznanjena z načelom Divide et impera, na hitro preigrala štiri možnosti.
Prvič: “Dam prav Hrvaški.”
Drugič: “Dam prav Sloveniji.”
Tretjič: “Ne dam prav nikomur.”
Četrtič: “Dam prav obema.”
Zavzdihnila je in se, kot že tolikokrat, odločila za četrto možnost. Nato je poklicala sestro.
“Odidi do bifeja in Jean-Claudu naroči, naj v zvezi s Slovenijo in Hrvaško da kakšno medlo in dvoumno izjavo.”
To rekši je odšla dremat na neformalno večerjo.
Naslednji dan so izšli časopisi. Slovenski in hrvaški so dvostransko srečanje na veliko omenjali.
Ob tem so slovenski še prenesli mišljenje premiera o tem, da zunanji minister Erjavec klati neumnosti. Mimogrede: državljani to zadnjih dvajset let vemo.
A dvostranskega srečanja ni omenil noben izmed pomembnih evropskih časopisov … ne omenil, ne povzel, ne komentiral. Pisali so o naporih voditeljev, da Evropa postane digitalna družba. Da Britanci lahko gredo iz EU, če bodo plačali, da Katalonci ne smejo iz Španije, da ni lepo, če so neonacisti v parlamentu in da naj tretji svet, ki hoče v Evropo, ostane v Turčiji. Lahko pa se tudi utopi v Sredozemlju.
Hočemo povedati, da Slovenci in Hrvati zmotno mislimo, kako naš prepir o vedrici morja kogarkoli zanima. Načela mednarodnega prava so vsak dan tisočkrat umorjena, posiljena in poteptana, tako da se mednarodnemu pravu na slovensko-hrvaški meji godi odlično … v primerjavi z mednarodnim pravom recimo v Mjanmaru – če vzamemo le zadnji primer.
Če bosta hoteli obe državi postati suvereni – ne le politično in ozemeljsko, temveč tudi duhovno – se bosta morali nemudoma otresti cesarskega kompleksa in začeti svoje umazano perilo skupaj prati na bregovih Dragonje. Ali pa morebiti Mirne.
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Neveljaven email naslov