Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Glosa tokrat o odločitvi znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Gre pa tako.
Kot mediji poročajo že nekaj časa, se cena masla dviga v nebo. Do danes je priljubljeno živilo doseglo dvainpolkratnik lanske cene in nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti kaj pocenilo. Mogoče se zdi komu cena masla za bivanje nepomemben podatek, a nekaj nas je, ki za najpomembnejše srečanje v zgodovini štejemo trenutek, ko so se spoznali kruh, maslo in marmelada.
A novička o ceni masla je med paštetojedno večino nepomembna, zato je šla mimo vseh glavnih informacijskih kanalov; le amaterski ljubitelji ekonomske zgodovine in politične ekonomije so zastrigli z ušesi.
Maslo ima namreč tudi izven gastronomske rabe kar nekaj dobrih lastnostih … O njih nas je izdatno podučil nesmrtni Marlon med Zadnjim Tangom v Parizu – a ob njegovi izpeljanki uporabe masla se to živilo zelo dobro odnese tudi pri napovedovanju prihajajočih kataklizem.
Bilo je tik pred prvo svetovno vojno, ko so se Združene države na notranjepolitični sceni močno sprle glede vstopa v do tedaj evropski konflikt … Zagovorniki vojne pa so imeli velik problem. Ker je Čile, ki je do takrat izvažal v Združene države večino natrijevega nitrata, pomembne sestavine pri proizvodnji smodnika in tudi umetnih gnojil, ostal v prvi svetovni vojni nevtralen, so ameriški orožarji pred prihajajočim konfliktom in zaslužkom ostali brez ene osnovnih surovin. A so se Američani z militantnim zakonom o obrambi iz leta 1916 med drugim odločili za domačo proizvodnjo “čilskega solitra”!
Določili so tudi kraj za umetno proizvodnjo te strateško pomembne kemijske spojine. To je postal Muscle Shoals v Alabami, ki je, samo kot zanimivost, pozneje postal kultno mesto v zgodovini rock glasbe. Zakon iz leta 1916 je tovarni naložil proizvodnjo natrijevega nitrata in sicer v miru za gnojilo in v vojni za strelivo. Mediji so iz tega skovali sintagmo: “Politika masla in topov!”
Kot so termin pozneje razumeli makroekonomisti, zlorabili in navajali pa mnogi, od Himmlerja do Thatcherjeve, gre za odločitev znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo. Še drugače: stavek poenostavljeno označuje razmerje med investiranjem v obrambno in v javno sfero. Čeprav zelo preprosta teza, pa je razmerje med maslom in topovi področje ekonomije, ki se mu ta spoštovana znanost intenzivno posveča zdaj že točno stoletje.
In tako se v letu 2017 nenormalno poviša cena masla. Cena se po navadi poviša zaradi zmanjšane proizvodnje ali povečanega povpraševanja. Agrarni ekonomisti pravijo, da se je letos v primeru masla zgodilo oboje. V ključnih proizvajalkah masla so se mlečne pipice priprle nekaj zaradi kmetijske politike, nekaj pa zaradi vremenskih ujm, ob tem pa si razvajeni svet ob jutranji kavi vedno bolj želi dišečih rogljičev. Kot večni dvomljivci pa ob povečanem povpraševanju in hkrati zmanjšani proizvodnji nujno pomislimo še na razmerje med maslom in topovi. Če sledimo tej teoriji, masla zmanjkuje, ker države več vlagajo v topove. Po dokaz ni treba daleč …
Kot je, spet medijsko preslišano, Jens Stoltenberg izjavil na začetku letošnjega poletja, se bodo obrambni proračuni v Evropi začeli pospešeno dvigovati. Potem ko so bila vlaganja v obrambo znotraj Evrope in seveda znotraj Nata zgodovinsko nizka, večina držav je bila pod dvema odstotkoma BDP, smo najprej spomladi doživeli Trumpovo karanje, takoj zatem pa napovedi generalnega sekretarja NATA o zvišanju vlaganj.
V zadnjih dveh letih tako beležimo pospešeno rast obrambnih proračunov. Lani za 3,3 odstotka, letos kar za 4,3 odstotka. V Natu z rastjo prednjačita prav Evropa in Kanada.
Sicer še ni jasno, koliko državam bo ob tej rasti tudi uspelo do svetega grala, ki sta dva odstotka BDP za obrambo, a očitno so te stopnje rasti dovolj, da so se poigrale z našim putrom. Povedano drugače: očitno je, da proizvajamo več topov in zaradi tega pridelamo manj masla.
Ko se razmerje med maslom in topovi poruši, zgodovina istočasno dramatično zmanjša pričakovano življenjsko starost celih generacij. Seveda so med nami ciniki, ki na pojemajoče zaloge masla odmahnejo z roko in začnejo uporabljati margarino. A takšno namizno malodušje in vdanost v usodo sta pripeljala do dveh svetovnih vojn! Zatorej stopimo na ulice, ali še bolje v samopostrežbe in glasno zahtevajmo svoje vsakdanje maslo. Pri tem ne pristajajte na prevaro, ko vam poskušajo prodati majhne desetgramske zavojčke za enkratno mazanje, temveč glasno in jasno vztrajajte na 250-gramskem zavoju. Slovenskega masla, seveda, ker to samodejno pomeni manj slovenskih topov.
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Glosa tokrat o odločitvi znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Gre pa tako.
Kot mediji poročajo že nekaj časa, se cena masla dviga v nebo. Do danes je priljubljeno živilo doseglo dvainpolkratnik lanske cene in nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti kaj pocenilo. Mogoče se zdi komu cena masla za bivanje nepomemben podatek, a nekaj nas je, ki za najpomembnejše srečanje v zgodovini štejemo trenutek, ko so se spoznali kruh, maslo in marmelada.
A novička o ceni masla je med paštetojedno večino nepomembna, zato je šla mimo vseh glavnih informacijskih kanalov; le amaterski ljubitelji ekonomske zgodovine in politične ekonomije so zastrigli z ušesi.
Maslo ima namreč tudi izven gastronomske rabe kar nekaj dobrih lastnostih … O njih nas je izdatno podučil nesmrtni Marlon med Zadnjim Tangom v Parizu – a ob njegovi izpeljanki uporabe masla se to živilo zelo dobro odnese tudi pri napovedovanju prihajajočih kataklizem.
Bilo je tik pred prvo svetovno vojno, ko so se Združene države na notranjepolitični sceni močno sprle glede vstopa v do tedaj evropski konflikt … Zagovorniki vojne pa so imeli velik problem. Ker je Čile, ki je do takrat izvažal v Združene države večino natrijevega nitrata, pomembne sestavine pri proizvodnji smodnika in tudi umetnih gnojil, ostal v prvi svetovni vojni nevtralen, so ameriški orožarji pred prihajajočim konfliktom in zaslužkom ostali brez ene osnovnih surovin. A so se Američani z militantnim zakonom o obrambi iz leta 1916 med drugim odločili za domačo proizvodnjo “čilskega solitra”!
Določili so tudi kraj za umetno proizvodnjo te strateško pomembne kemijske spojine. To je postal Muscle Shoals v Alabami, ki je, samo kot zanimivost, pozneje postal kultno mesto v zgodovini rock glasbe. Zakon iz leta 1916 je tovarni naložil proizvodnjo natrijevega nitrata in sicer v miru za gnojilo in v vojni za strelivo. Mediji so iz tega skovali sintagmo: “Politika masla in topov!”
Kot so termin pozneje razumeli makroekonomisti, zlorabili in navajali pa mnogi, od Himmlerja do Thatcherjeve, gre za odločitev znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo. Še drugače: stavek poenostavljeno označuje razmerje med investiranjem v obrambno in v javno sfero. Čeprav zelo preprosta teza, pa je razmerje med maslom in topovi področje ekonomije, ki se mu ta spoštovana znanost intenzivno posveča zdaj že točno stoletje.
In tako se v letu 2017 nenormalno poviša cena masla. Cena se po navadi poviša zaradi zmanjšane proizvodnje ali povečanega povpraševanja. Agrarni ekonomisti pravijo, da se je letos v primeru masla zgodilo oboje. V ključnih proizvajalkah masla so se mlečne pipice priprle nekaj zaradi kmetijske politike, nekaj pa zaradi vremenskih ujm, ob tem pa si razvajeni svet ob jutranji kavi vedno bolj želi dišečih rogljičev. Kot večni dvomljivci pa ob povečanem povpraševanju in hkrati zmanjšani proizvodnji nujno pomislimo še na razmerje med maslom in topovi. Če sledimo tej teoriji, masla zmanjkuje, ker države več vlagajo v topove. Po dokaz ni treba daleč …
Kot je, spet medijsko preslišano, Jens Stoltenberg izjavil na začetku letošnjega poletja, se bodo obrambni proračuni v Evropi začeli pospešeno dvigovati. Potem ko so bila vlaganja v obrambo znotraj Evrope in seveda znotraj Nata zgodovinsko nizka, večina držav je bila pod dvema odstotkoma BDP, smo najprej spomladi doživeli Trumpovo karanje, takoj zatem pa napovedi generalnega sekretarja NATA o zvišanju vlaganj.
V zadnjih dveh letih tako beležimo pospešeno rast obrambnih proračunov. Lani za 3,3 odstotka, letos kar za 4,3 odstotka. V Natu z rastjo prednjačita prav Evropa in Kanada.
Sicer še ni jasno, koliko državam bo ob tej rasti tudi uspelo do svetega grala, ki sta dva odstotka BDP za obrambo, a očitno so te stopnje rasti dovolj, da so se poigrale z našim putrom. Povedano drugače: očitno je, da proizvajamo več topov in zaradi tega pridelamo manj masla.
Ko se razmerje med maslom in topovi poruši, zgodovina istočasno dramatično zmanjša pričakovano življenjsko starost celih generacij. Seveda so med nami ciniki, ki na pojemajoče zaloge masla odmahnejo z roko in začnejo uporabljati margarino. A takšno namizno malodušje in vdanost v usodo sta pripeljala do dveh svetovnih vojn! Zatorej stopimo na ulice, ali še bolje v samopostrežbe in glasno zahtevajmo svoje vsakdanje maslo. Pri tem ne pristajajte na prevaro, ko vam poskušajo prodati majhne desetgramske zavojčke za enkratno mazanje, temveč glasno in jasno vztrajajte na 250-gramskem zavoju. Slovenskega masla, seveda, ker to samodejno pomeni manj slovenskih topov.
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Neveljaven email naslov