Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Na televiziji sem gledal, kako so se ljudje zavzeli za štiri mučene pse. Seveda, tudi jaz podpiram uboge pse, želim pa si, da bi javnost podobno kot te pse obravnavala tudi mene in moje tri otroke," je ob našem prvem srečanju na robu solz razmišljal Siniša Marinković. Podkast Siniševo delo zato končujemo s poskusom epiloga in predvsem vizije, da Siniša in kolegi v 21. stoletju ne bodo več evropski Sizifi. Kako torej čezmejne delavske usode meljejo birokratski mlini, kako se odzivajo na zelo jasne sistemske kršitve? Pogovarjali smo se z odgovornimi za nadzor in preverjali zakonodajne novosti, ki bi zajezile problematiko napotenih delavcev. Bili smo tudi v evropskem parlamentu in v ironiji usode spoznali, da države izvoznice delovne sile same nočejo privoliti v pravičnejše plačevanje delovne sile po Evropi, saj da to po njihovo škoduje konkurenčnosti ... Pa še to: ko boste doma imeli delavca z Balkana, ki vam bo 12 ur na dan urejal hišo ali stanovanje, morda celo na prazničen dan ali nedeljo, ga le pobarajte, kako in koliko je plačan, kje prebiva, kakšen je odnos nadrejenih … Po svoje smo vsi malo odgovorni za Siniševo, pardon, Sizifovo delo v 21. stoletju.
Kako žalostne delavske usode meljejo birokratski mlini, zakaj se inšpekcija, država in EU ne odzivajo na zelo jasne sistemske kršitve?
“Na televiziji sem gledal, kako so se ljudje zavzeli za štiri mučene pse. Seveda, tudi jaz podpiram uboge pse, želim pa si, da bi javnost podobno kot te pse obravnavala tudi mene in moje tri otroke,” je ob našem prvem srečanju na robu solz razmišljal Siniša Marinković, 50-letni delavec iz Bosne in Hercegovine, ki je v dobrem desetletju dela v Sloveniji in Evropski uniji doživel vse mogoče prevare. Po padcu na gradbišču v Bruslju pred enim letom je danes z minimalno bolniško in nesposoben za delo na robu preživetja.
“Ko boste doma imeli delavca z Balkana, ki vam bo 12 ur na dan urejal hišo ali stanovanje, morda celo na prazničen dan ali nedeljo, ga le pobarajte, kako in koliko je plačan, kje prebiva, kakšen je odnos nadrejenih … Po svoje smo vsi malo odgovorni za Siniševo, pardon, Sizifovo delo v 21. stoletju.”
Podkast Siniševo delo tako končujemo s poskusom epiloga in predvsem vizije, da Siniša in kolegi v 21. stoletju ne bodo več evropski Sizifi. Kako torej čezmejne delavske usode meljejo birokratski mlini, kako se odzivajo na zelo jasne sistemske kršitve?
Pogovarjali smo se z odgovornimi za nadzor in preverjali zakonodajne novosti, ki bi zajezile problematiko napotenih delavcev. Bili smo tudi v evropskem parlamentu in v ironiji usode spoznali, da države izvoznice delovne sile same nočejo privoliti v pravičnejše plačevanje delovne sile po Evropi, saj da to po njihovo škoduje konkurenčnosti …
Kaj bomo torej ob vseh jasnih dejstvih in očitnih, skorajda sistemskih kršitvah zakonodaje torej spremenili? Bodo birokratski mlini bolj učinkoviti? Zakaj se ne odzoveta Nemčija in Evropska unija?
Na podkast (vseh 6. delov) se lahko naročite: RSS ali iTunes.
*Zgodba Siniševo delo je nastala ob podpori programa “Reporters in the Field” organizacij Robert Bosch Stiftung in Šole novinarstva v Berlinu. Novinarji, raziskovalci in producenti: Luka Hvalc, Maja Ratej, Gašper Andrinek, Anja Hlača Ferjančič, Jan Grilc in Gorazd Rečnik. Medijska hiša Val 202.
1. del: Padec v evropski prestolnici
2. del: V deželi revežev, starcev in brezposelnih
3. del: Podkev za srečo v stari cinkarni
"Na televiziji sem gledal, kako so se ljudje zavzeli za štiri mučene pse. Seveda, tudi jaz podpiram uboge pse, želim pa si, da bi javnost podobno kot te pse obravnavala tudi mene in moje tri otroke," je ob našem prvem srečanju na robu solz razmišljal Siniša Marinković. Podkast Siniševo delo zato končujemo s poskusom epiloga in predvsem vizije, da Siniša in kolegi v 21. stoletju ne bodo več evropski Sizifi. Kako torej čezmejne delavske usode meljejo birokratski mlini, kako se odzivajo na zelo jasne sistemske kršitve? Pogovarjali smo se z odgovornimi za nadzor in preverjali zakonodajne novosti, ki bi zajezile problematiko napotenih delavcev. Bili smo tudi v evropskem parlamentu in v ironiji usode spoznali, da države izvoznice delovne sile same nočejo privoliti v pravičnejše plačevanje delovne sile po Evropi, saj da to po njihovo škoduje konkurenčnosti ... Pa še to: ko boste doma imeli delavca z Balkana, ki vam bo 12 ur na dan urejal hišo ali stanovanje, morda celo na prazničen dan ali nedeljo, ga le pobarajte, kako in koliko je plačan, kje prebiva, kakšen je odnos nadrejenih … Po svoje smo vsi malo odgovorni za Siniševo, pardon, Sizifovo delo v 21. stoletju.
Kako žalostne delavske usode meljejo birokratski mlini, zakaj se inšpekcija, država in EU ne odzivajo na zelo jasne sistemske kršitve?
“Na televiziji sem gledal, kako so se ljudje zavzeli za štiri mučene pse. Seveda, tudi jaz podpiram uboge pse, želim pa si, da bi javnost podobno kot te pse obravnavala tudi mene in moje tri otroke,” je ob našem prvem srečanju na robu solz razmišljal Siniša Marinković, 50-letni delavec iz Bosne in Hercegovine, ki je v dobrem desetletju dela v Sloveniji in Evropski uniji doživel vse mogoče prevare. Po padcu na gradbišču v Bruslju pred enim letom je danes z minimalno bolniško in nesposoben za delo na robu preživetja.
“Ko boste doma imeli delavca z Balkana, ki vam bo 12 ur na dan urejal hišo ali stanovanje, morda celo na prazničen dan ali nedeljo, ga le pobarajte, kako in koliko je plačan, kje prebiva, kakšen je odnos nadrejenih … Po svoje smo vsi malo odgovorni za Siniševo, pardon, Sizifovo delo v 21. stoletju.”
Podkast Siniševo delo tako končujemo s poskusom epiloga in predvsem vizije, da Siniša in kolegi v 21. stoletju ne bodo več evropski Sizifi. Kako torej čezmejne delavske usode meljejo birokratski mlini, kako se odzivajo na zelo jasne sistemske kršitve?
Pogovarjali smo se z odgovornimi za nadzor in preverjali zakonodajne novosti, ki bi zajezile problematiko napotenih delavcev. Bili smo tudi v evropskem parlamentu in v ironiji usode spoznali, da države izvoznice delovne sile same nočejo privoliti v pravičnejše plačevanje delovne sile po Evropi, saj da to po njihovo škoduje konkurenčnosti …
Kaj bomo torej ob vseh jasnih dejstvih in očitnih, skorajda sistemskih kršitvah zakonodaje torej spremenili? Bodo birokratski mlini bolj učinkoviti? Zakaj se ne odzoveta Nemčija in Evropska unija?
Na podkast (vseh 6. delov) se lahko naročite: RSS ali iTunes.
*Zgodba Siniševo delo je nastala ob podpori programa “Reporters in the Field” organizacij Robert Bosch Stiftung in Šole novinarstva v Berlinu. Novinarji, raziskovalci in producenti: Luka Hvalc, Maja Ratej, Gašper Andrinek, Anja Hlača Ferjančič, Jan Grilc in Gorazd Rečnik. Medijska hiša Val 202.
1. del: Padec v evropski prestolnici
2. del: V deželi revežev, starcev in brezposelnih
3. del: Podkev za srečo v stari cinkarni
V 50 letih Vala 202 se je pred našimi radijskimi mikrofoni zvrstilo na deset tisoče, morda sto tisoče sogovornikov. Prve redne oddaje takratnega ‘programa na Valu 202’ so temeljile na pogovorih z najrazličnejšimi gosti, ki jih je Val 202 tudi pomagal sooblikovati, saj smo Slovenci, sploh v 70ih veljali za molčeče, nerodne in zadržane.
Leta 1979 je slovenska alpinistična odprava splezala na vrh Mount Everesta po novi smeri. Ta odmevni plezalni dosežek je spremljal tudi tehnični radijski podvig: dvema radijskima tehnikoma je uspelo v 72-ih dneh odprave skoraj vsak dan vzpostaviti zvezo z domovino. Po zaslugi Slavka Šetine in Matjaža Culiberga imamo posneto in shranjeno tudi javljanje Nejca Zaplotnika z vrha Mt. Everesta. V nedeljskem športnem popoldnevu na Valu 202 je napovedovalec 13. maja 1979 prebral udarno vest: da je slovenska noga stopila na streho sveta. To novico so posneli in po papagajsko predvajali vsaj enkrat na uro.
V devetdesetih letih je mlade navdušila večerna oddaja Sence adolescence, v kateri so se z Darijo Dolenc neposredno in brez zadržkov pogovarjali o velikokrat zamolčanih temah. Val 202 je bil vedno odprt za teme, ki so zanimale mlajše. Tako za tiste zabavnejše kot za oddaje o problemih, s katerimi so se srečevali mladi na poti v odrasli svet. Študentski rokenrol je bila oddaja za študente. ki sta jo pripravljala Mateja Železnikar in Aleš Smrekar. Velik odziv je bil tudi na telefonu v eni izmed pisarn valovske redakcije, na katerem so mlajši sodelavci kar nekaj let konec avgusta in začetek septembra sprejemali ponudbe za študentske sobe, jih posredovali mladim, ki so iskali posteljo za prihajajoče študijsko leto, in se v etru pogovarjali s študenti o njihovih izkušnjah z namestitvami.
Še 9 dni je do praznovanja abrahama na Valu 202. Vsak dan do 16. junija se ogrevamo z oddajo o oddajah, ki so zaznamovale našo preteklost, nekatere so še vedno tudi del sedanjosti. Bistvo Vala 202 je inovativnost, odzivanje na vse novo, sprejemanje vsega novega … To je ena od misli, ki jih je v predgovoru v zborniku ob naši 20-letnici zapisal uvodničar Ciril Zlobec. Ta, inovativni pristop predvsem v obliki podajanja informaciji velja tudi za oddaje in rubrike, ki jih pri nas neformalno uvrščamo v informativne, recimo 18. vzporednik, Centrifuga, Vroči mikrofon in preostale.
Se še spomnite Športnih sobot na Valu 202, ali morda celo oddaje Šport in vaše melodije, kakor se je imenoval sobotni večer pred tem? Potem ste zagotovo spremljali tudi izbor športnikov tedna, ki so ob zaključkih polsezone postregli še s prireditvama Športnik poletja oziroma Športnik zime. To je bil jagodni izbor, med zmagovalci sami asi slovenskega športa v obdobju od leta 1996 do 2007, kolikor je trajala akcija športnega uredništva. Večina jih je shranjenih v arhivu, v tem prispevku pa lahko izveste tudi, kako je vse skupaj nastalo in nastajalo …
Glasovni testament Ivana Krambergerja povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. Objavljamo jih kot nagovor našemu času, kot opomin nam samim, ki nam je od takrat minilo in nekam izginilo točno trideset let. Kot zvočno prerokbo, ki se nam je medtem zgodila v polni meri. Delo je nastalo leta 2012 iz še neobjavljenih posnetkov. Avtor zamisli in režiser zvočnih fragmentov: Igor Likar Izvirni tonski posnetki: Jože Pirman Sooblikovalca zvočne podobe: Nejc Zupančič, Darja Hlavka Godina
Leta 1972 je bil radio precej drugačen medij kot je danes in takratni ustvarjalci Val 202 so v ta medij pionirsko vnesli predvsem sproščenost. Časopisni članki iz prvih let našega radia so ga opisovali kot lahkotnega, zračnega, živega in neposrednega, kakršnega poskušamo ohranjati še danes. In k vsem tem elementom radia največ pripomore humor, ki ga Valu 202 ni nikoli primanjkovalo: od pionirskih dni do danes.
Prednost radia je hitrost, prvi je lahko na kraju dogodka in novinar se lahko takoj oglasi v program s poročilom o tem, kaj se dogaja.
V zgodbi ob 50. letnici lahko slišite nekaj utrinkov o ustvarjanju glasbenega dela programa Vala 202, o čemer bosta spregovorila Jani Kenda in Dragan Bulič. Patrik Greblo pa bo osvetlil sodelovanje z orkestroma, ki delujeta v okviru Radijske produkcije.
Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar.
Pred rojstnim dnevom in tako častitljivo obletnico se seveda spodobi, da kako rečemo tudi o samih sebi. Val 202 bo čez nekaj dni star … No, mlad 50 let. Vsak dan do 16. junija zato pripravljamo tematsko oddajo o oddajah, ki smo se jih šli v tem času. Tokrat škilimo v preteklost in preverjamo, kako nas je zanimala znanost in tehnologija.
Val 202 odšteva in upamo, da odštevate z nami, do 16. junija, ko bo star pol stoletja. Petdesetih valovskih let se bomo spomnili tudi z oddajami o oddajah, tistih, ki so nekdaj polnile naš radijski eter, in teh, ki ga še vedno polnijo, ter seveda z njihovimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Poslušalcem so svetovali in odgovarjali na vprašanja različni strokovnjaki. Spomnili se bomo oddaj, kot so Vi sprašujete – strokovnjak odgovarja, Strokovnjak svetuje, Vsi ljudje vse vedo in Kje pa vas čevelj žuli, ki je postala ena bolj poslušanih rednih tedenskih oddaj in ena izmed oddaj z najdaljšim stažem na Valu 202.
Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. Prizori iz Ukrajine jo spominjajo na oblegano Sarajevo. Ljudje, ki so vojno doživeli, vedo, da ne bo vse v redu. A na koncu bodo zmagali. Aida, nekoč vojna novinarka, je napisala tudi scenarij za kratki film - Kako se imenuje ta država? Prevod pisma Ukrajincem je prebrala Ivana Stipić Lah.
Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja Gašper Andrinek.
Ajda je od nekdaj imela zelo veliko hobijev: pevski zbor, prva pomoč, gasilsko društvo, branje, pisanje bloga, snemanje podkasta. Od nekdaj pa je vedela tudi, da bo nekoč učiteljica otrok s posebnimi potrebami v Osnovni šoli Roje v Domžalah. Zvočni dnevnik je nastajal prav tam, pa na poti v službo z Bleda, kjer je Ajda zdaj doma. Za boljše doživetje priporočamo slušalke.
Minulo leto je močno zaznamovalo tudi fotografa Mira Majcna, ki je poznan predvsem kot fotograf glasbenih koncertov, med drugim je bil dvakrat tudi uradni fotograf skupine The Rolling Stones. Miro se je 20. junija 2021 skupaj s pilotom vračal z letalskega mitinga na Poljskem, starodobno letalo je strmoglavilo na Češkem, pilot je umrl, Miro pa po pravem čudežu hudo poškodovan preživel. Pol leta po nesreči uspešno okreva v Ljubljani in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti.
Zelo optimistično, pa tudi naivno sta se pred leti Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman podala na pot posvojitve, ko sta izvedela, da po naravni poti ne bosta postala oče in mama. Ko sta spoznala, da v Sloveniji posvojitev ne bo mogoča, sta začela poizvedovati v tujini, vendar tudi tam ponekod naletela na omejitve. In ko se je že zdelo, da se bo posvojitev zdaj zdaj zgodila, so se pojavile takšne in drugačne težave. Videla sta, da velikokrat posrednikov pri posvojitvah ne zanima interes staršev, še manj otrok, pač pa samo debelina denarnice posvojiteljev. Nazadnje sta posvojila fantka, dvojčka iz Gvineje Bissauu in to pot opisala v knjigi Srce bije v dvojini. Resnična zgodba pripoveduje o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu in je optimističen pogled na ta nemirni svet.
Diagnoza rak vsakemu, ki se sreča z njo, zamaje tla. Stajki Skrbinšek, pravnici, ki je zase mislila, da je povsem zdrava, se je to zgodilo leta 2009. Prve misli ob odkritih metastazah na jetrih in tumorju na črevesju so bile, česa vse ne bo doživela. A je, preživela in bolezen premagala. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival), s katero daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo.
Igor Plohl je prototip človeka, ki zmore marsikaj. Po nesrečnem padcu z lestve je postal paraplegik in v življenju najprej ni videl prav nobenega smisla več. A sta ga vztrajnost in trma gnali naprej, da tako rekoč vse, kar je počel pred nesrečo, počne tudi danes. Tudi poučuje. Tega, da ne bo nikoli več učil, se je profesor geografije in sociologije po nesreči namreč zelo bal. Dogodek pa ga je zaznamoval tudi v literarnem smislu, začel je pisati pravljice o Levu Rogiju, s katerimi otroke ozavešča o invalidnosti. Po dveh sta nastali tudi slikanici, ki sta izšli pri ameriški založbi in sta prilagojeni za angleško govorno območje Lucas makes a comeback in Lucas at the paralympics. Magister Igor Plohl je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si! Kot pravi sam, izraz sicer sporoča, da so sanje prepovedane, da ne bo nikoli boljše in da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne, so lahko močna sila in odraz upanja.
V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, ki so jih v zadnjem letu prispevali gostje projekta Vitrina Slovenija na Valu 202. Gre za obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zvočnemu arhivu se bo zdaj pridružila tudi fizična spominska zbirka. Sogovorniki: Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor; Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine; Michael Leopold, Leopold I., glasbenik
Neveljaven email naslov