Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z 98-letnim arhitektom, ki je bil glavni projektant kliničnega centra, znan je predvsem kot avtor glavne stavbe UKC Ljubljana, se spominjamo burnih let projektiranja in gradnje UKC Ljubljana. Zaupal nam je tudi nekaj pikatnih podrobnosti.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Če kdo kaj ve o bolnišnicah, je to arhitekt Stanko Kristl
Dr. Stanko Kristl se je že kot študent začel ukvarjati z bolnišnično arhitekturo, leta 1959 pa je prevzel projektiranje novega kliničnega centra. Bil je sončen oktobrski dan, ko me je dr. Kristl prijazno sprejel v atriju svoje hiše, v lepi ljubljanski stanovanjski soseski, ki je tudi nastala po njegovih načrtih. Grelo naju je toplo jesensko sonce in na varni razdalji zaradi epidemije covida-19 sva se kar nekaj ur pogovarjala o nastajanju prvih zamisli in o tem, kako so projektirali in gradili UKC Ljubljana.
Prof. dr. Stanko Kristl se je rodil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Arhitekt v najširšem smislu, profesor, raziskovalec, inovator, humanist, akademik ter nenehni kritični mislec.
Osemindevetdesetletni doktor Stanko Kristl, nepozaben sogovornik, izjemen poznavalec bolnišnične arhitekture, je bil na fakulteti za arhitekturo tudi asistent profesorja Ravnikarja. Ko je dobil ponudbo, da prevzame mesto glavnega projektanta novega kliničnega centra v Ljubljani, si je vzel nekaj časa za razmislek, postavil pa je tudi pogoje.
"Moji pogoji so bili: da dobimo literaturo, da se lahko povežemo s tujimi arhitekti, ki se ukvarjajo z bolnišničnim snovanjem, da nam omogočijo obiskovanje kongresov in ogled bolnišnic po svetu. So se strinjali, oni pa so zahtevali, da delamo po deset ur na dan, tudi ob sobotah, meni pa niso dovolili, da bi sodeloval na natečajih. Sem sprejel ponudbo, ki je bila zame velik zalogaj in preizkus."
Dr. Kristl je pri projektiranju vedno postavil v ospredje človeka, razmišljal je o tem, kako se bo v bolnišnici počutil pacient, kako bo prostor deloval na zaposlene. Zelo inovativne so bile na primer tudi njegove rešitve operacijskih sob. Najprej so zasnovali posteljni objekt, etažo so si zamislili v obliki hrastovega lista, vsak pacient bi imel svoj kotiček, ki bi mu omogočal določeno zasebnost, medicinska sestra pa naj bi skrbela za deset postelj, pripoveduje dr. Kristl, ki je skušal sestram čim bolj skrajšati poti.
Hospitalni del naj bi imel 18 nadstropij, neposredno pa naj bi bil povezan z diagnostično-terapevtskim in servisnim objektom (DTS). A te celote, žal, ni bilo mogoče uresničiti, čeprav so bili nad Kristlovo idejo moderne bolnišnice v Ljubljani navdušeni tudi v mednarodnem okolju. Politika je bila muhasta, odnos do projekta se je spreminjal. Ko so napovedali, da bodo gradili manjšo bolnišnico, kot je bilo prvotno zamišljeno, je Stanko Kristl dejal, da se s tem ne strinja. Zaradi tega so njegovo ekipo odslovili. Brez nje so zasnovali hospitalni del, pri projektiranju diagnostično-terapevtskega in servisnega objekta pa se jim je ustavilo … Tako so spet potrkali pri Stanku Kristlu.
"Saj so me imeli, pa so me nagnali, sem rekel. Nada Kraigher, ki je takrat vodila avtorsko agencijo, nas je zagovarjala na sodišču, ker so brez soglasja kopirali moj osrednji projekt. Rekla mi je, naj ne bom nor, saj nihče ne ve toliko o tej bolnišnici. Tako sem se prijavil na natečaj in oddolžili so se mi tako, da so mi izplačali dvojno višino prve nagrade."
Delali so zelo racionalno in revolucionarno. UKC so projektirali in gradili hkrati, s tem so čas graditve zelo skrajšali, pripoveduje dr. Stanko Kristl.
"Gradbenemu odboru sem takoj povedal, da ne moremo graditi po zakonih, ki so zahtevali, da morajo biti vsi prostori naravno osvetljeni. Dovolili so nam, da smo lahko naredili umetno prezračevane in osvetljene prostore. Jaz nikoli ne upoštevam zakonov. Tudi takrat, ko je rdeča luč na semaforju, pogledam in če ni nikogar, grem čez cesto (smeh)."
Kako pa se spominja takratnega direktorja Kliničnih bolnic Janeza Zemljariča?
"Bil je zelo glasen. Po sestankih sem šel vedno za eno uro na sprehod. Pozneje je ta stres prišel za mano, ko sem imel infarkt."
Arhitekt Kristl je avtor glavne stavbe UKC Ljubljana. Avlo tega objekta krasi čudovit strop. Pločevinasti krožniki, ki ponazarjajo ženske prsi. Arhitekt Stanko Kristl se je ukvarjal s prvinskim prostorom in s tem stropom je želel pri obiskovalcih in zaposlenih ustvariti občutek varnosti, da bi se v bolnišnici počutili kot v materinem naročju.
Tudi barve so zelo pomembne. Doktor Kristl ne mara beline v bolnišnicah, ta ga spominja na čas, ko je izgubil očeta, ki ga je pred tem obiskoval v bolnišnici.
"Ko sem zjutraj odhajal od doma, je vzhajalo sonce. Takšno občutje moram ustvariti v bolnišnici, sem si dejal. To je upanje."
Arhitekta Kristla jezi, če ne spoštujejo njegovih avtorskih pravic, zato svojo pravico, če je treba, išče tudi na sodišču, saj je prepričan, da brez njegovega soglasja ne bi smeli posegati v objekt, ki ga je zasnoval.
"Če se peljem po Njegoševi, mi začne razbijati srce. Mi smo imeli tam drevesa, ne pa avtomobilov. Če kdo ve kaj o bolnišnicah, sem to jaz."
Dr. Stanko Kristl pravi, da sodobna arhitektura ni na pravi poti, da preveč slepo sledi kapitalu in ne upošteva treh pravil, ki so veljala že v starem Rimu: trdnost, uporabnost in lepota.
"Arhitektura je raziskovanje," razlaga dr. Kristl, ki še vedno veliko dela in načrtuje. Tri stvari so v središču njegove pozornosti. Prva: išče odgovor na vprašanje, kakšno je stanovanje prihodnosti, druga: snuje projekt sodobnega sakralnega objekta. In tretja?
"Za tretjo stvar pa vam ne smem povedati. Lahko pa vam povem čez dva meseca," reče v smehu 98-letni arhitekt dr. Stanko Kristl, inovator, velik poznavalec bolnišnične arhitekture, avtor glavne stavbe UKC Ljubljana.
Z 98-letnim arhitektom, ki je bil glavni projektant kliničnega centra, znan je predvsem kot avtor glavne stavbe UKC Ljubljana, se spominjamo burnih let projektiranja in gradnje UKC Ljubljana. Zaupal nam je tudi nekaj pikatnih podrobnosti.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Če kdo kaj ve o bolnišnicah, je to arhitekt Stanko Kristl
Dr. Stanko Kristl se je že kot študent začel ukvarjati z bolnišnično arhitekturo, leta 1959 pa je prevzel projektiranje novega kliničnega centra. Bil je sončen oktobrski dan, ko me je dr. Kristl prijazno sprejel v atriju svoje hiše, v lepi ljubljanski stanovanjski soseski, ki je tudi nastala po njegovih načrtih. Grelo naju je toplo jesensko sonce in na varni razdalji zaradi epidemije covida-19 sva se kar nekaj ur pogovarjala o nastajanju prvih zamisli in o tem, kako so projektirali in gradili UKC Ljubljana.
Prof. dr. Stanko Kristl se je rodil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Arhitekt v najširšem smislu, profesor, raziskovalec, inovator, humanist, akademik ter nenehni kritični mislec.
Osemindevetdesetletni doktor Stanko Kristl, nepozaben sogovornik, izjemen poznavalec bolnišnične arhitekture, je bil na fakulteti za arhitekturo tudi asistent profesorja Ravnikarja. Ko je dobil ponudbo, da prevzame mesto glavnega projektanta novega kliničnega centra v Ljubljani, si je vzel nekaj časa za razmislek, postavil pa je tudi pogoje.
"Moji pogoji so bili: da dobimo literaturo, da se lahko povežemo s tujimi arhitekti, ki se ukvarjajo z bolnišničnim snovanjem, da nam omogočijo obiskovanje kongresov in ogled bolnišnic po svetu. So se strinjali, oni pa so zahtevali, da delamo po deset ur na dan, tudi ob sobotah, meni pa niso dovolili, da bi sodeloval na natečajih. Sem sprejel ponudbo, ki je bila zame velik zalogaj in preizkus."
Dr. Kristl je pri projektiranju vedno postavil v ospredje človeka, razmišljal je o tem, kako se bo v bolnišnici počutil pacient, kako bo prostor deloval na zaposlene. Zelo inovativne so bile na primer tudi njegove rešitve operacijskih sob. Najprej so zasnovali posteljni objekt, etažo so si zamislili v obliki hrastovega lista, vsak pacient bi imel svoj kotiček, ki bi mu omogočal določeno zasebnost, medicinska sestra pa naj bi skrbela za deset postelj, pripoveduje dr. Kristl, ki je skušal sestram čim bolj skrajšati poti.
Hospitalni del naj bi imel 18 nadstropij, neposredno pa naj bi bil povezan z diagnostično-terapevtskim in servisnim objektom (DTS). A te celote, žal, ni bilo mogoče uresničiti, čeprav so bili nad Kristlovo idejo moderne bolnišnice v Ljubljani navdušeni tudi v mednarodnem okolju. Politika je bila muhasta, odnos do projekta se je spreminjal. Ko so napovedali, da bodo gradili manjšo bolnišnico, kot je bilo prvotno zamišljeno, je Stanko Kristl dejal, da se s tem ne strinja. Zaradi tega so njegovo ekipo odslovili. Brez nje so zasnovali hospitalni del, pri projektiranju diagnostično-terapevtskega in servisnega objekta pa se jim je ustavilo … Tako so spet potrkali pri Stanku Kristlu.
"Saj so me imeli, pa so me nagnali, sem rekel. Nada Kraigher, ki je takrat vodila avtorsko agencijo, nas je zagovarjala na sodišču, ker so brez soglasja kopirali moj osrednji projekt. Rekla mi je, naj ne bom nor, saj nihče ne ve toliko o tej bolnišnici. Tako sem se prijavil na natečaj in oddolžili so se mi tako, da so mi izplačali dvojno višino prve nagrade."
Delali so zelo racionalno in revolucionarno. UKC so projektirali in gradili hkrati, s tem so čas graditve zelo skrajšali, pripoveduje dr. Stanko Kristl.
"Gradbenemu odboru sem takoj povedal, da ne moremo graditi po zakonih, ki so zahtevali, da morajo biti vsi prostori naravno osvetljeni. Dovolili so nam, da smo lahko naredili umetno prezračevane in osvetljene prostore. Jaz nikoli ne upoštevam zakonov. Tudi takrat, ko je rdeča luč na semaforju, pogledam in če ni nikogar, grem čez cesto (smeh)."
Kako pa se spominja takratnega direktorja Kliničnih bolnic Janeza Zemljariča?
"Bil je zelo glasen. Po sestankih sem šel vedno za eno uro na sprehod. Pozneje je ta stres prišel za mano, ko sem imel infarkt."
Arhitekt Kristl je avtor glavne stavbe UKC Ljubljana. Avlo tega objekta krasi čudovit strop. Pločevinasti krožniki, ki ponazarjajo ženske prsi. Arhitekt Stanko Kristl se je ukvarjal s prvinskim prostorom in s tem stropom je želel pri obiskovalcih in zaposlenih ustvariti občutek varnosti, da bi se v bolnišnici počutili kot v materinem naročju.
Tudi barve so zelo pomembne. Doktor Kristl ne mara beline v bolnišnicah, ta ga spominja na čas, ko je izgubil očeta, ki ga je pred tem obiskoval v bolnišnici.
"Ko sem zjutraj odhajal od doma, je vzhajalo sonce. Takšno občutje moram ustvariti v bolnišnici, sem si dejal. To je upanje."
Arhitekta Kristla jezi, če ne spoštujejo njegovih avtorskih pravic, zato svojo pravico, če je treba, išče tudi na sodišču, saj je prepričan, da brez njegovega soglasja ne bi smeli posegati v objekt, ki ga je zasnoval.
"Če se peljem po Njegoševi, mi začne razbijati srce. Mi smo imeli tam drevesa, ne pa avtomobilov. Če kdo ve kaj o bolnišnicah, sem to jaz."
Dr. Stanko Kristl pravi, da sodobna arhitektura ni na pravi poti, da preveč slepo sledi kapitalu in ne upošteva treh pravil, ki so veljala že v starem Rimu: trdnost, uporabnost in lepota.
"Arhitektura je raziskovanje," razlaga dr. Kristl, ki še vedno veliko dela in načrtuje. Tri stvari so v središču njegove pozornosti. Prva: išče odgovor na vprašanje, kakšno je stanovanje prihodnosti, druga: snuje projekt sodobnega sakralnega objekta. In tretja?
"Za tretjo stvar pa vam ne smem povedati. Lahko pa vam povem čez dva meseca," reče v smehu 98-letni arhitekt dr. Stanko Kristl, inovator, velik poznavalec bolnišnične arhitekture, avtor glavne stavbe UKC Ljubljana.
8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno tekmovanje. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnem, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V oddaji se bomo preselili natanko 40 let v preteklost, na otvoritveno slovesnost, obenem pa odstrli še nekaj odtenkov iger, ki jih še bolj poglobljeno obdelamo v seriji oddaj in podkastov Sarajevo 1984.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno?
Novinarka, televizijska voditeljica, publicistka in pisateljica Katarina Keček se je rodila v Sloveniji. Leta 1991, ko se je njeno življenje nehote in nepričakovano postavilo na glavo, je bila stara devetnajst let. Izbrisali so jo, ji razrezali osebno izkaznico, čez noč je izgubila vse. Več kot pet let je bila brezdomka.
"Dolgo sem živel pod hudimi pritiski, a nisem popustil," pripoveduje 88-letni Ciril Zabret, upokojeni generalmajor jugoslovanske armade, ki se je v času razpada Jugoslavije, predvsem pa med napadom jugoslovanske vojske na Slovenijo, znašel med dvema ognjema. Ker je glasno izražal svoje mnenje, da se vojska ne sme vpletati v politične razprtije, si je s tem nakopal zamero srbskih politikov in agresivnega dela jugoslovanske vojske.
Novi val je predstavljal pomembno glasbeno in kulturno gibanje v nekdanji Jugoslaviji. Zagreb je bil eno izmed središč za mnoge kultnih osemdesetih, ki imajo še vedno veliko oboževalcev tudi v Sloveniji. Kakšni so okruški nekoč napredne scene v hrvaški prestolnici in zakaj so jo pospravili tudi v muzej?
Štiri mesece po poplavah v Zgornji Savinjski dolini smo ponovno obiskali gasilce v Nazarjah, s katerimi smo se pogovarjali med avgustovsko hudo ujmo. Kakšne so razmere na pragu zime, kako poteka obnova, je država že pomagala, kakšni so odnosi. V gasilskem domu, kjer poteka sanacija pritličja, smo se srečali s poveljnikom Sebastjanom Solarjem in predsednikom Boštjanom Cigaletom.
V sedmi in zadnji oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo klekljarico, mojstrico prepletanja tisočerih niti prefinjene, ročno klekljane idrijske čipke.
V šesti oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo pletarko, mojstrico izdelovanja pletenih izdelkov iz koruznega ličja.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.
Nadaljujemo s peto v seriji oddaj o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti. Njihovo znanje ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Tokrat smo obiskali steklopihalca, mojstra izdelovanja steklenih izdelkov.
Alena Landener dela kot osebna asistentka za otroke z avtizmom, je tudi prostočasna pedagoginja in učiteljica otroške joge. Kako je na Dunaju poskrbljeno za osebe s posebnimi potrebami? Tudi o doživljanju avstrijske prestolnice skozi muzeje in otroška igrišča, šolstvu, prometu in vsakodnevnem življenju. Sklepna epizoda serije o tem, zakaj je Dunaj najboljše mesto za življenje na svetu.
Dunaj velja za najboljše mesto na svetu za življenje tudi zaradi učinkovitega javnega prometa. Njihov cilj je, da bi se 85 odstotkov ljudi po mestu premikalo na okolju prijazen način in da imeli samo 250 avtomobilov na 1000 prebivalcev. Kako jim bo uspelo? Gerald Franz iz mislišča Smart Wien razlaga o vizijah pametnega in učinkovitega mesta prihodnosti.
V četrti oddaji serije o rokodelcih in rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiskujemo mojstra izdelovanja lončenih izdelkov. Štefan Zelko, eden od redkih, če ne kar edini lončar pri nas, ki se še ukvarja tudi s črnim žganjem. Gre za poseben postopek žganja glinenih izdelkov, kjer z zaprtjem vseh odprtin v peči izdela črno posodo.
Anna Scharl je mama dveh majhnih otrok. Po rojstvu prvega otroka se je odločila za polovičen delovni čas. Trenutno je na porodniškem dopustu, ki v Avstriji lahko traja tudi do dveh let. Na Dunaju težav z vrtci ni. Javni so zastonj, zasebni so močno subvencionirani. Anna je zadovoljna z mestnim življenjem, pravi, da je avstrijska prestolnica družinam zelo prijazna. Opaža pa, da so se cene stanovanj na Dunaju vseeno previsoke, zato se mnogi izseljujejo iz mesta, ki je vedno bolj gentrificirano.
Rokodelske spretnosti in znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti niso le bogata zakladnica kulturne dediščine, so tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranjajo neskončen trenutek ustvarjalnosti. Boris Žgajnar je obiskal skodlarja, mojstra izdelovanja lesene kritine pod Veliko planino.
Ob kanalu Donave, v bližini postaje Schottenring, se v dokaj alternativnem lokalu dobimo z Domnom Brusom. Mladi slovenski pravnik je na Dunaj prišel v okviru Erasmus prakse pred šestimi leti. Zdaj dela v izpostavi ene največjih svetovnih pravnih pisarn, pred kratkim je uspešno opravil tudi odvetniški izpit. Kakšno je na Dunaju življenje polno zaposlenega človeka? Kaj je drugače in boljše kot v Ljubljani? Kje so najboljše zabave in skrivni kotični neturističnega Dunaja? Kako so povezani Slovenci?
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Nadaljujemo z drugo v seriji oddaj o rokodelcih, rokodelskih spretnostih in o fenomenih, ki danes komajda še obstajajo in s konkretno hitrostjo tudi že izginjajo. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno? Katere dobre prakse bi lahko prenesli tudi v Slovenijo? Prva gostja posebne serije z Dunaja je Caroline Haidacher, antropologinja in urednica na ORF.
Neveljaven email naslov