Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnji zgodbi nanizanke o UKC Ljubljana novinarka Neva Železnik, vodja službe za odnose z javnostmi UKCL Jure Brankovič, vodja urada za pritožbe Nejc Seitl, prostovoljci Sabi, Goran in Darko pripovedujejo o tem, kako sta povezana UKC in javnost.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Kako je UKC Ljubljana povezan z javnostjo in javnost z njim
Novembra 1975 je v časopisu Dnevnik izšla priloga o novem kliničnem centru, ki sta jo pripravili Anka Štrukelj in Neva Železnik, ki je po dolgih letih prelistala prilogo in se ob tem spominjala, kako je priloga nastajala.
"Takrat ni bilo službe za odnose z javnostjo, poklicala sem tajnico zdravnika, s katerim sem želela narediti intervju, in se vse dogovorila kar sama. Odnos do bolnika je zdaj boljši. Ni idealen, je pa precej boljši. O tem, da na primer zdravnik ni bil prijazen do pacienta, se včasih ni smelo pisati. Napake v zdravstvu so bile včasih tabujska tema. Zdi se mi, da je zdravstveno novinarstvo zelo napredovalo."
Novinarka Neva Železnik še vedno spremlja zdravstvo.
"Zdaj se ukvarjam predvsem s problematiko starejših in s psihičnimi motnjami zaradi koronavirusa."
Jure Brankovič vodi službo za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, v kateri so zaposleni štirje. Zdaj se ne bi izšlo, če bi novinarji kar sami iskali svoje sogovornike po kliničnem centru, pravi Jure Brankovič. Mediji nanje naslavljajo ogromno vprašanj, med epidemijo pa je tega še več.
"Delo v tej službi se nikoli ne ustavi."
Kako se UKC odziva na kritike?
"Če so kritike smiselne, jih je treba resno obravnavati in oceniti, če se da kaj spremeniti. Če pa so te zgodbe namenjene le vnašanju nemira, narejene zaradi nekih interesov, se z njimi ne ukvarjamo."
Ste zadovoljni s podobo, ki jo ima UKC Ljubljana v javnosti?
"Pomembno je, da pridobiš zaupanje javnosti. Naš cilj je, da javnost čim hitreje dobi prave informacije. Kako nam to uspeva, je težko oceniti, širša javnost bi to še najbolje ocenila. Naši zaposleni bodo vedno rekli, da je negativne publicitete preveč, novinarji bodo verjetno rekli, da so še preveč prijazni, resnica je pa verjetno nekje vmes. Sodelovanje z mediji vidim res kot sodelovanje. Z večino se je vzpostavil zaupanja vreden odnos."
Klinični center ima tudi svoj urad za pritožbe, ki ga vodi Nejc Seitl. V resnici je to urad za pritožbe in pohvale.
"Morda ima urad res malo zastarelo ime. Obravnavamo pritožbe, pohvale, vse zahteve za zdravstveno dokumentacijo, letos pa smo se lotili tudi novih izzivov, izvajanja mediacij in reševanja sporov med zaposlenimi."
Pritožbe obravnavajo na podlagi Zakona o pacientovih pravicah, Nejc Seitl pravi, da skušajo vsakič poiskati rešitev v sporu med posameznikom in UKC. Od začetka letošnjega leta do sredine novembra so dobili 230 prvih zahtev, 213 pohval, 41 pritožb, ki se ne nanašajo na kršitev pacientovih pravic, 285 zahtev za posredovanje zdravstvene dokumentacije ... Največ pritožb je povezanih z odnosom med zdravstvenim delavcem in pacientom.
"Šestdeset odstotkov pritožb, ki pridejo do ustne obravnave, rešimo z dogovorom o rešitvi spora."
Zaposleni se na pritožbe odzivajo različno, je še povedal Seitl. Iščejo sistemske rešitve, posameznikov "ne pribijajo na križ".
"Še vedno je veliko ljudi, ki cenijo trud zaposlenih, vidijo njihova prizadevanja, ki to pohvalijo. To je dodatna motivacija."
Ko je izbruhnila epidemija covida-19, je UKC javnost prosil za pomoč. Ljudje so se takoj odzvali. Med njimi so tudi vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, pa tudi aktivistke in aktivisti Rdečega križa Slovenije. Voznik mestnega avtobusa pri LPP Ljubljana Goran Bogojević pomaga v reševalni postaji Ljubljana, kjer čisti in razkužuje vozila.
"Kolektiv je zelo v redu, vsi se trudijo, so zadovoljni z nami. Na reševalni postaji smo trije, preostali so na drugih oddelkih."
Goran komaj čaka, da bo spet vozil avtobus, pogreša tudi potnike. Potniki pa zagotovo tudi zelo pogrešajo mestne avtobuse in voznike.
Prostovoljka Sabi Perdan, aktivistka na območju Rdečega križa Ljubljana, pomaga na hematološkem oddelku, opravlja zelo različna dela.
"Vsake roke pridejo prav, pomagam pri negi, strežem zajtrke, kosila, poberem pladnje, pomivam ... Zaposleni so me lepo sprejeli. Sem vesela, da lahko pomagam, da sem del tega."
Darko Hribar je tudi eden izmed prostovoljcev RKS, ki pomagajo v UKC Ljubljana:
"Delam na urgenci, na internistični prvi pomoči, vozim paciente na rentgen, CT, magnetno resonanco ... Delo je tu precej drugačno kot moja služba. Sem energetski inšpektor. Na UKC so me lepo sprejeli, hvalijo me, da mi je kar nerodno ... Upam, da smo koristni."
To so bile zgodbe o UKC Ljubljana. Hvala vsem, ki ste sodelovali, nas brali, poslušali ...
Naj se uresniči želja Marka Turenška iz tehnično-vzdrževalnega sektorja kliničnega centra, da bi ljudje, ki v to hišo vstopajo z upanjem, iz UKC Ljubljana odhajali z nasmeškom.
V zadnji zgodbi nanizanke o UKC Ljubljana novinarka Neva Železnik, vodja službe za odnose z javnostmi UKCL Jure Brankovič, vodja urada za pritožbe Nejc Seitl, prostovoljci Sabi, Goran in Darko pripovedujejo o tem, kako sta povezana UKC in javnost.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Kako je UKC Ljubljana povezan z javnostjo in javnost z njim
Novembra 1975 je v časopisu Dnevnik izšla priloga o novem kliničnem centru, ki sta jo pripravili Anka Štrukelj in Neva Železnik, ki je po dolgih letih prelistala prilogo in se ob tem spominjala, kako je priloga nastajala.
"Takrat ni bilo službe za odnose z javnostjo, poklicala sem tajnico zdravnika, s katerim sem želela narediti intervju, in se vse dogovorila kar sama. Odnos do bolnika je zdaj boljši. Ni idealen, je pa precej boljši. O tem, da na primer zdravnik ni bil prijazen do pacienta, se včasih ni smelo pisati. Napake v zdravstvu so bile včasih tabujska tema. Zdi se mi, da je zdravstveno novinarstvo zelo napredovalo."
Novinarka Neva Železnik še vedno spremlja zdravstvo.
"Zdaj se ukvarjam predvsem s problematiko starejših in s psihičnimi motnjami zaradi koronavirusa."
Jure Brankovič vodi službo za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, v kateri so zaposleni štirje. Zdaj se ne bi izšlo, če bi novinarji kar sami iskali svoje sogovornike po kliničnem centru, pravi Jure Brankovič. Mediji nanje naslavljajo ogromno vprašanj, med epidemijo pa je tega še več.
"Delo v tej službi se nikoli ne ustavi."
Kako se UKC odziva na kritike?
"Če so kritike smiselne, jih je treba resno obravnavati in oceniti, če se da kaj spremeniti. Če pa so te zgodbe namenjene le vnašanju nemira, narejene zaradi nekih interesov, se z njimi ne ukvarjamo."
Ste zadovoljni s podobo, ki jo ima UKC Ljubljana v javnosti?
"Pomembno je, da pridobiš zaupanje javnosti. Naš cilj je, da javnost čim hitreje dobi prave informacije. Kako nam to uspeva, je težko oceniti, širša javnost bi to še najbolje ocenila. Naši zaposleni bodo vedno rekli, da je negativne publicitete preveč, novinarji bodo verjetno rekli, da so še preveč prijazni, resnica je pa verjetno nekje vmes. Sodelovanje z mediji vidim res kot sodelovanje. Z večino se je vzpostavil zaupanja vreden odnos."
Klinični center ima tudi svoj urad za pritožbe, ki ga vodi Nejc Seitl. V resnici je to urad za pritožbe in pohvale.
"Morda ima urad res malo zastarelo ime. Obravnavamo pritožbe, pohvale, vse zahteve za zdravstveno dokumentacijo, letos pa smo se lotili tudi novih izzivov, izvajanja mediacij in reševanja sporov med zaposlenimi."
Pritožbe obravnavajo na podlagi Zakona o pacientovih pravicah, Nejc Seitl pravi, da skušajo vsakič poiskati rešitev v sporu med posameznikom in UKC. Od začetka letošnjega leta do sredine novembra so dobili 230 prvih zahtev, 213 pohval, 41 pritožb, ki se ne nanašajo na kršitev pacientovih pravic, 285 zahtev za posredovanje zdravstvene dokumentacije ... Največ pritožb je povezanih z odnosom med zdravstvenim delavcem in pacientom.
"Šestdeset odstotkov pritožb, ki pridejo do ustne obravnave, rešimo z dogovorom o rešitvi spora."
Zaposleni se na pritožbe odzivajo različno, je še povedal Seitl. Iščejo sistemske rešitve, posameznikov "ne pribijajo na križ".
"Še vedno je veliko ljudi, ki cenijo trud zaposlenih, vidijo njihova prizadevanja, ki to pohvalijo. To je dodatna motivacija."
Ko je izbruhnila epidemija covida-19, je UKC javnost prosil za pomoč. Ljudje so se takoj odzvali. Med njimi so tudi vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, pa tudi aktivistke in aktivisti Rdečega križa Slovenije. Voznik mestnega avtobusa pri LPP Ljubljana Goran Bogojević pomaga v reševalni postaji Ljubljana, kjer čisti in razkužuje vozila.
"Kolektiv je zelo v redu, vsi se trudijo, so zadovoljni z nami. Na reševalni postaji smo trije, preostali so na drugih oddelkih."
Goran komaj čaka, da bo spet vozil avtobus, pogreša tudi potnike. Potniki pa zagotovo tudi zelo pogrešajo mestne avtobuse in voznike.
Prostovoljka Sabi Perdan, aktivistka na območju Rdečega križa Ljubljana, pomaga na hematološkem oddelku, opravlja zelo različna dela.
"Vsake roke pridejo prav, pomagam pri negi, strežem zajtrke, kosila, poberem pladnje, pomivam ... Zaposleni so me lepo sprejeli. Sem vesela, da lahko pomagam, da sem del tega."
Darko Hribar je tudi eden izmed prostovoljcev RKS, ki pomagajo v UKC Ljubljana:
"Delam na urgenci, na internistični prvi pomoči, vozim paciente na rentgen, CT, magnetno resonanco ... Delo je tu precej drugačno kot moja služba. Sem energetski inšpektor. Na UKC so me lepo sprejeli, hvalijo me, da mi je kar nerodno ... Upam, da smo koristni."
To so bile zgodbe o UKC Ljubljana. Hvala vsem, ki ste sodelovali, nas brali, poslušali ...
Naj se uresniči želja Marka Turenška iz tehnično-vzdrževalnega sektorja kliničnega centra, da bi ljudje, ki v to hišo vstopajo z upanjem, iz UKC Ljubljana odhajali z nasmeškom.
Rokodelske spretnosti so fenomen, ki danes komajda še obstaja in s konkretno hitrostjo tudi že izginja. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Posodar Franc Jaklič je eden od dveh pintarjev, ki danes v Ribnici še vedno izdelujeta lesene posode na tradicionalen način. Sicer pa suhorobarstvo še vedno živi, številna družinska podjetja se izdelave lotevajo strojno, peščica pa je takšnih, ki svoje znanje ohranja in še vedno izdelke izdelujejo ročno.
V zaključku serije o Narodni in univerzitetni knjižnici Andreja Kozjek, ki v NUK vodi oddelek za zaščito in restavriranje, pripoveduje o reševanju pacientov, ki jih dobijo v svoje delavnice. Njen oddelek je vpet v številne delovne procese v knjižnici, sodeluje tudi pri nastajanju razstav, ki jih pripravljajo v NUK. V Plečnikovi palači je trenutno na ogled razstava Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne, dr. Marijan Dovič (ZRC SAZU), glavni avtor razstave, pa pove tudi to, zakaj raziskovalci radi razstavljajo v NUK. Žiga Cerkvenik, vodja službe za prireditve in promocijo NUK, opisuje bogato in burno zgodovino Narodne in univerzitetne knjižnice, njeno razvejano dejavnost in poslanstvo: "Knjižnico vedno gradijo ljudje. Vse, kar je povezano s pridobivanjem znanja, sloni na pridnih, vestnih, marljivih in odgovornih ljudeh." Tako je bilo nekdaj, tako je danes in tako bo tudi jutri.
Kaj v Narodni in univerzitetni knjižnici hranita zbirka drobnega tiska in sive literature ter zbirka slikovnega gradiva? Prva ima več kot pol milijona enot gradiva, druga dobrih 100 tisoč enot.
Ali veste, da v Plečnikovi palači, v kateri domuje Narodna in univerzitetna knjižnica, živi čukec Nukec in da je Triglav visok 1399 pariških šestkratnih čevljev nad ljubljanskim horizontom? Skupaj odpremo težka vrata Plečnikove mojstrovine, ki simbolizirajo naporno pot do znanja.
Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice hrani obsežne arhive slovenskih kulturnih ustvarjalcev, srednjeveški fond, ki obsega več kot 120 enot, gradivo novoveških rokopisov, ki ga sestavljajo rokopisi iz obdobja humanizma, renesanse in baroka ter rokopisi slovenskega ljudskega slovstva. Najstarejši rokopis v tej zbirki je star že okrog 1200 let. Skrbnik rokopisne zbirke je Marijan Rupert.
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani temeljno zbirko pisne dediščine slovenskega naroda. Ta vključuje vsa dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka slovenike ima status kulturnega spomenika, njena hramba pa je osrednja naloga nacionalne knjižnice, ki pridobiva nacionalno pomembno gradivo, kot univerzitetna knjižnica pa tudi znanstveno in študijsko literaturo. V drugi epizodi serije NUK – svetišče znanja Tatjana Pirc predstavlja knjižnične zbirke naše osrednje in največje knjižnice. Njen gost je Matjaž Lulik.
Irena Sešek, ki v Narodni in univerzitetni knjižnici vodi oddelek za pridobivanje gradiva, je izjemna strokovnjakinja na področju knjižničarstva. V pogovoru pripoveduje o poslanstvu NUK, njenih nalogah, zgodovini, pravilih, zakonodaji, predvsem pa o zbiranju gradiva in skrbi za našo pisno dediščino. Zbiranje obveznih izvodov publikacij se je pri nas začelo že daljnega leta 1807, ko so morali tiskarji in knjigotržci licejski knjižnici, predhodnici NUK, poslati po en izvod vsakega dela, ki je bilo natisnjeno na Kranjskem.
"Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva."
»Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva.« Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih štirideset let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Pod plaščem noči, v dvojini in kompliciteti s slavcem, se zgodba iz Lokavca razpre v zgodbo o oslepitvi slavcev, da bi peli v večnost - v razmislek o slepoti kot socialni kastraciji, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o poziciji slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva? Slavec dr. Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Nočno potovanje na plano dneva razprostira globoka vprašanja o človekovem obstoju, razlikah, izkoriščanju, boju za pravičnost, okolju, svobodi in intimni želji po dvojini, Soncu in novi pomladi. Avtorji: Mojca Delač, Saška Rakef, Luka Hvalc. Tonski mojster: Urban Gruden. Posebna dokumentarna radijska igra je posneta v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju, da je dosegljiva tudi na spletu, vam jo ponujamo v podkastu oddaje Razkošje v glavi. Vsebina je nastala v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS.
V sklepni epizodi kritično pretresamo status in vlogo Metelkove 30 let po zasedbi. Je Metelkova sploh še avtonomni prostor alternativne kulture, še ohranja svoj nehierarhičen značaj delovanja, kakšna je njena vloga danes in kakšna prihodnost jo čaka? Razmišljajo: Miha Zadnikar, Rajko Muršič, Miha Blažič N'toko in aktivistka “Maja”, članica skvota Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona (PLAC).
Na Metelkovi ima že od zasedbe naprej svoje prostore YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. Predsednica Elena Pečarič se ob razstavljenih slikah Laure Ličer v Sotu 24,5 spominja začetkov, ko so se greli ob kuhanem vinu in z branjem poezije. Napredni študenti so po bivanju v zavodu šele na Metelkovi povsem zaživeli, nepozabne so tam preživete noči. Še vedno pripravljajo različne debate, razstave, si pomagajo, se družijo. Kaj pa je največji hendikep Metelkove?
Zanimajo nas različne umetniške prakse, ki se izvajajo na Metelkovi. Spoznamo žonglerja iz Anglije in Kolumbije. Obiščemo atelje Nevena Korde nad Galerijo Alkatraz in z balkona opazujemo Trg brez zgodovinskega spomina, bližnje instalacije, mozaike in dela nemških rokodelcev. Kipar Marko Kovačič ob sveži stenski poslikavi Slavoja Žižka razmišlja o prednostih zunaj institucionalnega ustvarjanja. V ateljeju Anke Kočevar ugrabimo pripovedovalko pravljic Katjo Preša.
V zadnjem delu serije Zdravstvo 3.0 povzemamo mnenja, predloge in vprašanja petih zdravnic in zdravnikov, s katerimi smo se pogovarjali o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Tatjana Pirc je odgovore in komentarje vztrajno iskala pri predsedniku vlade Robertu Golobu, ki začasno vodi tudi ministrstvo za zdravje.
Pri zasedbi Metelkove leta 1993 so sodelovali tudi aktivisti iz Škucovega Roza kluba, Magnusa in LL. Od takrat naprej v stavbi Lovci vedno nekdo dežura. Lezbični klub Monokel in gejevski klub Tiffany uspešno in praktično neprekinjeno delujeta že vrsto let. Na klubskem vrtu ob Masarykovi, pod brajdo iz Kranjske Gore, smo se srečali z aktualnima vodjema, Majo Pahor in Jernejem Škofom. Osrednja gostja je pisateljica Suzana Tratnik, dolgoletna lezbična aktivistka, ki je pomemben pečat pustila tudi na Metelkovi.
Analiziramo 30 let glasbene scene na Metelkovi. Koncertni presežki, napredek organizacije, produkcije in zvoka. Miha Zadnikar na debato pri klubu Jalla Jalla (blizu čisto nove skate “rampice”) povabi glasbenega kritika in jahača plošč Igorja Bašina-BIGorja. Na vrtu Gale Hale nas gosti Kaja Deskovič, v Menzi pri Koritu presežke izpostavi Samo Ljubešić. Tudi o tem, kako je spontano na Metelkovi nastopil Manu Chao in kako so na vratih enega izmed klubov odslovili Davea Lombarda, bobnarja skupine Slayer.
Selimo se na klubsko in glasbeno sceno Metelkove. V 3. epizodo je Miha Zadnikar povabil Jasno Babić (Gromka) in Nika Drozga (Channel Zero). Nekaj malega tudi o historiatu, predvsem pa o vodenju klubov in organiziranju koncertov pred in po koroni. Kateri so glavni izzivi, težave, tudi zadovoljstva. Zakaj Metelkova in Slovenija med bandi veljata za neverjetno gostoljubni, kako je z iskanjem novih in mladih moči na Metelkovi, zakaj so si za nekatere probleme delno krivi tudi sami.
Mihi Zadnikarju se v 2. epizodi serije ob 30-letnici Metelkove pridruži Nina Kozinc. Konec osemdesetih let sta z Borutom Brumnom živela v enem izmed bivalnih skvotov v Berlinu, izkušnje sta prenesla tudi v Ljubljano. Zakaj je Metelkova bila in je še vedno fenomen in zakaj se ni znala vzpostaviti kot skupnost z lastno ekonomijo. Bi lahko bili uspešnejši z bolj jasno dogovorjenimi pravili?
Ob 30-letnici Avtonomnega kulturnega centra Metelkova se akterji spominjajo zasedbe, razpravljajo o evoluciji, sedanjosti in prihodnosti območja, ki je močno zaznamovalo in spremenilo sodobno slovensko kulturo.
Dr. Sanda Lah Kravanja je specialistka zobne in čeljustne ortopedije, ki ima v Bovcu zasebni dentalni center, v njem pa delujejo tudi tri ordinacije s koncesijo, zobna in specialistični ortodontski ordinaciji v Bovcu in Tolminu.
V tridelni seriji o piratski glasbi se selimo v Italijo, natančneje Neapelj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Podjetni in iznajdljivi bratje Fratassio so odkrili možnosti presnemavanja kaset in ustvarjanja kasetnih miksov. Enrico Fratassio - Erry, je s svojimi didžejskimi spretnostmi in širokim znanjem o glasbi počasi začel graditi piratski imperij. V svoji nezakoniti glasbeni založbi je v nekem času zaposloval več kot 100 ljudi in čeprav so zaradi posla bratje Frattasio obogateli, jih je po dveh desetletjih dosegla roka pravice in morali so plačati odškodnine. Enrico Frattasio se spominja, da so na sojenje prišle televizije z vsega sveta. “To je bilo, kot bi sodili teroristom!” Ob pregledu italijanskega dogajanja pa se v spomnimo tudi boma jugoslovanske diskografije in piratstva na območju nekdanje skupne države Jugoslavije. O bratih Frattasio je po istoimenski knjigi Netflix posnel dokumentarni film Mixed by Erry.
Neveljaven email naslov