Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali na zborovanju v podporo četverici JBTZ, ki je bilo 21.5.1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. ''Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir,'' pripoveduje Peter Lovšin.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir.
"Sedemdeseta in osemdeseta? Bilo je bohotno obdobje. Punkovsko gibanje, različne ideje, vse je vibriralo, spolne, politične, ekonomske orientacije, bolj svobodno se je govorilo o tem," mi opisuje Peter Lovšin, ko ga sprašujem po tistih časih, ko so ljudje tudi zaradi protesta prihajali na koncerte Pankrtov, ki niso prepevali o ljubezni, ampak kritično rohneli o sistemu, državi, politiki. Skupina je nastala leta 1977, deset let kasneje je razpadla, a so se kljub temu odločili, da 21. junija 1988 na Kongresnem trgu nastopijo na zborovanju v podporo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu. Njihov Janez, kranjski Janez je postal himna tistega časa, časa afere JBTZ, procesa proti četverici in osamosvajanja države.
"Leta 88 na Kongresnem trgu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, se ne spomnim nobenega policaja, zdaj pa na protestih vidim razkazovanje militantne sile, robokope. Nadzor razumem, če policija brani protestnike, ne pa, da se varujejo pred protestniki."
Peter Lovšin kritično ugotavlja, da je kapitalu uspelo glasbo nevtralizirati.
"Svet se je zdaj zelo spremenil. Ideje zatirajo že v kali. Glasba je izgubila svoje orodje, radijske postaje izbirajo glasbo po digitalnem vzorcu, priljubljenosti, številu klikov. Aktualnost glasbe nima nobenega vpliva več. S tem je avantgardna javnost izgubila zelo močnega partnerja."
Kako pomembno vlogo ima glasba na protestih?
"Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je s tem politično opismenjevala, gradila svoj pogled na svet preko glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker je težko poenotiti vsa ta različna stališča, ker smo ljudje tako razdeljeni. Glasba je pomembna, a tudi s tem, da ni bilo v zadnjih letih nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, vidimo, da nekaj ne štima. A je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali v protestu, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika.
"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke. Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."
Za Vitrino Slovenijo je tudi Peter Lovšin izbral fotografijo Toneta Stojka, ki je nastala 21.6.1988, ko so Pankrti igrali na zborovanju v podporo JBTZ in peli Janez, kranjski Janez.
"Plezam na drogu kot ena opica, to je lep spomin na čas, ko sem bil še tako zelo gibčen."
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali na zborovanju v podporo četverici JBTZ, ki je bilo 21.5.1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. ''Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir,'' pripoveduje Peter Lovšin.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir.
"Sedemdeseta in osemdeseta? Bilo je bohotno obdobje. Punkovsko gibanje, različne ideje, vse je vibriralo, spolne, politične, ekonomske orientacije, bolj svobodno se je govorilo o tem," mi opisuje Peter Lovšin, ko ga sprašujem po tistih časih, ko so ljudje tudi zaradi protesta prihajali na koncerte Pankrtov, ki niso prepevali o ljubezni, ampak kritično rohneli o sistemu, državi, politiki. Skupina je nastala leta 1977, deset let kasneje je razpadla, a so se kljub temu odločili, da 21. junija 1988 na Kongresnem trgu nastopijo na zborovanju v podporo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu. Njihov Janez, kranjski Janez je postal himna tistega časa, časa afere JBTZ, procesa proti četverici in osamosvajanja države.
"Leta 88 na Kongresnem trgu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, se ne spomnim nobenega policaja, zdaj pa na protestih vidim razkazovanje militantne sile, robokope. Nadzor razumem, če policija brani protestnike, ne pa, da se varujejo pred protestniki."
Peter Lovšin kritično ugotavlja, da je kapitalu uspelo glasbo nevtralizirati.
"Svet se je zdaj zelo spremenil. Ideje zatirajo že v kali. Glasba je izgubila svoje orodje, radijske postaje izbirajo glasbo po digitalnem vzorcu, priljubljenosti, številu klikov. Aktualnost glasbe nima nobenega vpliva več. S tem je avantgardna javnost izgubila zelo močnega partnerja."
Kako pomembno vlogo ima glasba na protestih?
"Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je s tem politično opismenjevala, gradila svoj pogled na svet preko glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker je težko poenotiti vsa ta različna stališča, ker smo ljudje tako razdeljeni. Glasba je pomembna, a tudi s tem, da ni bilo v zadnjih letih nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, vidimo, da nekaj ne štima. A je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali v protestu, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika.
"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke. Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."
Za Vitrino Slovenijo je tudi Peter Lovšin izbral fotografijo Toneta Stojka, ki je nastala 21.6.1988, ko so Pankrti igrali na zborovanju v podporo JBTZ in peli Janez, kranjski Janez.
"Plezam na drogu kot ena opica, to je lep spomin na čas, ko sem bil še tako zelo gibčen."
Kdo je žrtev? Kdo je morilec? Je zločin zakrivil osamljeni morilec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob.
Na poti z novoletne zabave višji inšpektor Taras Birsa ob cesti opazi policijski avto. Ustavi se in se nehote zaplete v preiskavo krutega umora mlade ženske … V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob. Poslušaj tudi prolog: val202.si/zgodbe
Z avtorjem kriminalnega romana Jezero Tadejem Golobom se Maruša Kerec in Gašper Andrinek odpravita do Bohinjskega jezera, kjer se je v svetu glavnega lika romana Tarasa Birse zgodil krut umor mlade ženske. Je Tadej Golob roman pisal ob jezeru? Zakaj se mora umor zgoditi na lepem kraju? Nova miniserija podkasta Zgodbe. Raziskujemo ozadja kriminalnega romana Jezero.
Gospod Slavko Gorenšček je ob takšnih in drugačnih mejah preživel vseh svojih 90 let, čeprav ves čas vztraja v rojstnem Kobaridu. Najprej je Rapalska meja določila, da se je rodil v Italiji, potem sta prišli Cona A in B, nato jugoslovanska meja na bližnjem Robiču. Tam je nekaj časa vztrajala tudi meja med Slovenijo in Evropsko unijo, pa potem slovensko-italijanska meja, dokler ni pred dvanajstimi leti nastopil šengenski prostocarinski mejni režim. Morda gospod Slavko, kljub častitljivi starosti, prav zaradi tega še danes rad potuje po vsem svetu in prestopa meje: od Kube do Kambodže in Vietnama. Damjan Zorc ga je med pogovorom odpeljal tudi na nekdanjo "železno zaveso", ki pa je tisti dan bolj spominjala na vodno zaveso-lilo je kot iz škafa.
Železna zavesa je zelo močno zaznamovala tudi Češko in Slovaško, takrat združeni v Češkoslovaško federativno republiko. Po zadušeni Praški pomladi leta 1968, so Čehi in Slovaki bili še bolj izolirani. Tokrat smo obiskali Slovaško, ki je v železnem primežu ostala vse do žametne revolucije leta 1989 in se nekaj let pozneje 'v najbolj srečni ločitvi v Evropi' s Čehi tudi razšla. In danes? Slovaki bi radi imeli finsko izobraževanje, nizozemski zdravstveni sistem, nemške plače in kakovost avstrijske hrane. Katere od teh idealov so po padcu železne zavese dosegli? O življenju za železno zaveso in po njenem padcu, slovaški družbi in politiki nekoč in danes, Miha Švalj.
Z berlinskim zidom so povezane številne usode, čez noč je ločil družine in presekal povezave, v svoji nesmiselnosti pa je vztrajal kar 28 let, vse do 9. novembra 1989. Anja Hlača Ferjančič se je sprehodila po prestolnici danes združene Nemčije (no, malo se je peljala tudi s podzemno železnico) in obiskala najbolj turistično oblegane koščke ostankov zidu pa tudi nekaj manj znanih točk povezanih z zahodnim in vzhodnim Berlinom … V eni izmed galerij ji je še posebej dal misliti napis: "Veliko zidov moramo še podreti." Tudi v glavah?
Vajenec v najboljšem studiu v Sloveniji, na Balkanu in širše. Vajenec mentorja, ki je zaznal, da bi Siddharta lahko prodala 300 zgoščenk, če bo pela v slovenščini. Dejan, prvi in spet. Z druge strani mešalne mize. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.
Saksofonist Siddharte, ki je "odhajal" ves čas, a ostal do konca, ki je bil neizogiben. Vesoljec med rokerji. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.
Ustanovni član skupine Siddharta. Od otroškega druženja, neuglašene kitare, ponev in loncev, roka in diska. O vezi, ki je peljala od šole do studia. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.
Pet posameznikov govori o prvih občutkih, ko so končno prišli do studia, o spoznanju, da vizija vseh ni ena, o starših, ki so posojali denar, hodili na koncerte in kupovali zgoščenke, o poti v Kočevje čez Trojane. In vsak član Siddharte ima najljubši ID. Nekateri si ga celo delijo. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.
Vsak bend ima zgodbo o demoposnetkih, o bobnarju, ki se mu v resnici ni dalo, o kitaristu, ki je pridno študiral, in o članu benda, ki je v resnici edini obvladal svoj instrument. Siddharta ima tudi zgodbo o glasbeniku, ki je bil najprej fen, potem pa član. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.
Med pogrebom župnika se je utrgal oblak. Ob vsaki omembi pokojnega Franca Drevenška so udarjale strele. Krsta je plavala na vodi. Je šlo res samo za splet (nad)naravnih okoliščin? *Zgodbo Župnikova smrt je v oddaji Sledi časa prvič objavil Marko Radmilovič, pri njeni obuditvi so sodelovali Luka Hvalc, Saška T. Ocvirk in Gašper Andrinek.
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Nosečnice s preluknjanim trebuhom. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci – med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno. Predstavljamo zgodbe treh: medicinske sestre Mateje Stare in pediatra Jerneja Breclja ter ta čas najslavnejšega vojnega kirurga na svetu Britanca Davida Notta.
Reportaža o družbenih razmerah v Bosni in Hercegovini, od pekarne v Banjaluki do naravnega parka v Bihaću. Od novinarstva do glasbe. Bosna in Hercegovina. *O, časi! O, morale! Pripravil: Gašper Andrinek Glasba v prispevku: Jall Aux Yeux
Pred vrhuncem poletne sezone so najbolj iskani delavci v gostinstvu. Številni slovenski delodajalci iščejo kuharje, natakarje in sobarice v državah na Balkanu, mnogi delavci iz Slovenije pa bodo čez poletje našli bolj ugodne sezonske zaposlitve v Avstriji in Nemčiji. In kaj je skupnega tej delavski poti od Balkana do še vedno tako opevane “gastrbajtrske” zahodne Evrope? Zlorabe delavskih pravic! Zaradi množičnega odhoda usposobljenih mladih delavcev iz držav, kot je Bosna in Hercegovina, imajo ponekod že hude težave. Maturanti v Tuzli so si pred kratkim oblekli majice z zelo jasnim sporočilom: “Pokličite Angelo, končali smo!” Nemčija še naprej ostaja obljubljena dežela za delavce z Balkana, delodajalci iz bogatejših držav sistemsko črpajo razpoložljive kadre. V Banja Luki je recimo profesor ekonomije hkrati tudi direktor agencije za posredovanje del. Bili smo tudi na Kosovu, kjer je 65 odstotkov prebivalcev mlajših od 35 let. Vrsta pred slovenskim veleposlaništvom v Prištini je tradicionalno dolga. Serijo Delavske domine pripravljajo Jan Grilc, Luka Hvalc, Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik.
35 dni dela brez enega prostega dne, neplačane nadure, aroganten in poniževalen odnos, tudi to sta doživela ekonomska migranta, ki sta v bogatejši državi iskala svojo priložnost, vendar sta ugotovila, da bosta kot tujca vedno ranljiva za izkoriščanje. Sta iz Maribora, delala pa sta v Avstriji. Med drugim sta opazila še hujše izkoriščanje sodelavca s Kosova, države, v kateri so ljudje pripravljeni tvegati življenje, da bi prišli do dela v Evropski uniji. Spregovorili so tudi bosanski delavci v podjetju na Vrhniki, ki so se prav tako ujeli v past brezobzirnega izkoriščanja. Delavske domine padajo povsod, kar daje krila "korporativnim psihopatom", ki dobrih in poceni delavcev ne izpustijo zlahka iz svojih krempljev. Serijo Delavske domine pripravljajo Jan Grilc, Luka Hvalc, Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik.
Padajo od gradbišča do restavracije. Od velnesa do kamiona. Od Balkana do Slovenije. In naprej po Evropi … Padajo delavci, padajo ljudje. V novi seriji Vala 202 raziskujemo prikrite zlorabe delavcev. V 1. delu preverjamo, kako padajo delavske domine vse od Prištine pa do Avstrije, v kateri ponekod izkoriščajo tudi delavce iz Slovenije. Namesto odgovornih vodij v številnih podjetjih vse bolj uspevajo korporativni psihopati, ki ne poznajo nobenih meja in v migrantskih delavcih ne vidijo ljudi, ampak le sredstvo za povečanje dobička. Pripovedujeta: Gorazd Rečnik in Gašper Andrinek
2. maja mineva 500 let od smrti genija Leonarda da Vincija. Kakšen odtis je pustil kot znanstvenik in izumitelj, kaj je dosegel kot vojaški inženir, zakaj se je ukvarjal z anatomijo in kaj so bile njegove temeljne slikarske mojstrovine?
Na severozahodu Bosne in Hercegovine se že dve leti zbirajo begunci in migranti, od koder poskušajo priti najprej na Hrvaško, potem pa v Slovenijo in Italijo. Lani je v Kolpi utonilo osem ljudi, ena oseba je umrla na kopenski meji. Begunci in migranti pričajo o brutalnosti hrvaške policije, ki jim vsakič, ko jih dobijo pobere ves denar in drugo imetje, govorijo pa tudi o zavračanju možnosti zaprositve za azil v Sloveniji, kar slovenska policija zavrača. Kako poteka begunska igra in v kakšnih razmerah živijo ljudje 100 kilometrov od slovenske meje, sta preverjala Gorazd Rečnik in Gašper Andrinek.
Lahko noč, Joan! je radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je zgodba o vsakdanjih življenjih Kataloncev in sanjah o narodovi svobodi. Zanje navdih iščejo tudi pri Slovencih, ki naj bi nas s Katalonci združevali tudi trma in smisel za humor. Slikamo drobne zanimivosti, predstavljamo katalonske posebnosti, hkrati pa podrobno analiziramo zgodovinski in politični kontekst osamosvajanja, analitično raziskujemo aktualne razmere, jih postavljamo v mednarodno-pravni kontekst in skušamo razumeti položaj, ko trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve. Je osamosvojitev res edina rešitev? Kako bi lahko (še) sobivali Katalonci in Španci? Kakšna bi morala biti vloga Evropske unije? Avtorja: Jan Grilc in Luka Hvalc
Neveljaven email naslov