Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Vuk Ćosić je tudi protestnik in strateg protestov … Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.

 Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine

Vuk Ćosić je digitalni akter, spletni interaktivni umetnik, pionir internetne umetnosti, strokovnjak za komuniciranje, civilnodružbeni aktivist, protestnik in strateg protestov. V pogovorih z njim in v njegovih javnih nastopih sem zasledila, da pogosto reče: "Mi, digitalci". Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje dolgoletno obdobje disidentstva in uporništva.

"Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."

Kdaj ljudem prekipi?

Gre za kontinuum, pravi Vuk Ćosić, ko ga sprašujem, kdaj ljudem prekipi.

"Protest se zgodi, ko ljudje zaznavajo grobo zadiranje v njihovo intimo, v družbene odnose, spreminjanje pravil igre, avtoritarizem ali grobe napade na človekove pravice. To so sprožilci."

Primerjava protestov 2012–2014 in protestnega gibanja, ki smo mu priče zdaj:

"Veliko podobnosti najdemo, tudi akterji na obeh straneh barikade so podobni, je pa hkrati veliko razlik. Pojavlja se vprašanje, koliko je pri tem čustev in koliko je tu politike, nekega taktičnega delovanja v smeri rezultata, ki se ga potem lahko vidi v parlamentarni politiki. V obeh primerih je veliko čustev in zelo malo politike. Tema je politična, delovanje pa ni politično."

V proteste so vključene številne in zelo različne skupine. Je koordinacija med njimi naporna? Ćosić pravi, da je komunikacija med skupinami naporna zato, ker protesti trajajo že leto in pol: "Govorim o zadnjih protestih. V slovenski zgodovini ni bilo takih primerov. Ljudje, ki jim občutek revoltiranosti ne da miru, so pripravljeni vložiti veliko energije. To je glavno gorivo. Treba je imeti znanje, veščine, zraven so ljudje iz teatra, organizacije dogodkov, so male skupine, ki vztrajajo pri svojih ciljih, lepota vsega skupaj pa je, da obstaja potreba po skupnem delovanju."

Je potreben še čas, da se iz tega izcimi tudi kaj političnega?

"Grozno je, da po letu in pol govorimo še o času, ki ga potrebujemo. Številni so lansko pomlad mislili, da bodo še dvakrat ali trikrat prišli na ulico, pa se bo vlada zrušila, ko bo videla veliko teles pred parlamentom. A korelacije med volumnom protesta in obstojnostjo vlade ni."

Iz vseslovenskih vstaj je nastala stranka Združena levica. Ali vidite kakšno možnost, da po protestih, ki potekajo v zadnjih mesecih, nastane kaj politično novega?

"Znotraj protestniškega gibanja ne."

Organizatorji protestov se srečujejo s številnimi težavami, ovirami, prepovedmi, globami, represijo, tudi širjenjem najrazličnejših laži …

"V teh okoliščinah ni enostavno delati. Ne vem, kaj sledi. Druga stran ima vse bolj radikalen besednjak, ki mu realnost sledi, kar je grozno in ni šala. Ko se to vse konča, bomo tisti, ki preživimo, še bolj živahni."

V zadnjih letih so protesti tesno povezani tudi z družabnimi omrežji. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?

"Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest. Niso pa družbeni mediji dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Treba je zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Analogni aktivizem je še vedno nujen."