Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. ''Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati,'' pravi Igor Koršič.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS), ki je združeval 43 kulturnih organizacij, KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo.
"Večina kulture je bila zraven, KOKS je nastal spontano, nikoli se ni formaliziral. Dobivali smo se na Društvu pisateljev, kamor so prihajale tudi druge skupine."
Dr. Koršič razlaga, da se je vstajniško gibanje, v katerem je sodeloval KOKS, stopnjevalo do padca vlade. Sedemindvajsetega februarja 2013 je bila namreč vladi pod vodstvom Janeza Janše izglasovana konstruktivna nezaupnica.
"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo. Pokazalo pa se je, da je bil to zadnji resen protest. Edini, ki je bil pozneje uspešen, je bil protest za javno zdravstvo. Ostali protesti so bili organizirani neprofesionalno, na tak način, da se niso mogli posrečiti. Ker ni nihče prišel, so potem organizatorji govorili, da ljudje nočejo več. Bil sem prepričan, da to ni res, bil sem silno jezen. Sumil sem, da je bilo to namerno narejeno za sabotiranje protestniškega gibanja. Politiki ne bi bilo v prid, če bi se nadaljevalo."
Ali menite, da so množice pripravljene priti na ulice zaradi zahtev po korenitih spremembah političnega sistema?
"Najboljši zaveznik protestov pri nas je Janez Janša. Bil in ostal. Ko je protestnike opredelil kot zombije, je sprožil fantastične odzive. V tistem trenutku smo se vsi preoblekli v zombije in lepili nalepke NAŠA LAST na banke, policijske avtomobile … Jasno je, če Janša pade, pade velik razlog za proteste, kar je škoda, ker ni problem Janša, problem je sistem, ki ga omogoča."
"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."
Ti protesti so bili kompleksna zadeva, ulica je vidna in občasna manifestacija volje ljudstva, hkrati se je odvijalo še veliko drugih dogodkov, pravi Koršič, ki še vedno pri življenju ohranja spletno stran KOKS, kjer je zbranega veliko gradiva, ki predstavlja pomemben arhiv.
V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.
Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo, čeprav je najprej napadel politiko, ker je za kulturno ministrico predlagala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič je po tistem pojasnjeval, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko. Julijana Bizjak Mlakar je KOKS vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo:
"Tako bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, tega nisem mogel pustiti, zato sem postal svetovalec za petinsko zaposlitev."
Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja moč, ki je politikam na voljo za manipulacije.
"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitneje pa se to dogaja z zdajšnjo vlado."
Dr. Igor Koršič bi dal v Vitrino Slovenijo nalepko NAŠA LAST, ki so jo vstajniški zombiji med protesti lepili na različne objekte.
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. ''Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati,'' pravi Igor Koršič.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS), ki je združeval 43 kulturnih organizacij, KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo.
"Večina kulture je bila zraven, KOKS je nastal spontano, nikoli se ni formaliziral. Dobivali smo se na Društvu pisateljev, kamor so prihajale tudi druge skupine."
Dr. Koršič razlaga, da se je vstajniško gibanje, v katerem je sodeloval KOKS, stopnjevalo do padca vlade. Sedemindvajsetega februarja 2013 je bila namreč vladi pod vodstvom Janeza Janše izglasovana konstruktivna nezaupnica.
"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo. Pokazalo pa se je, da je bil to zadnji resen protest. Edini, ki je bil pozneje uspešen, je bil protest za javno zdravstvo. Ostali protesti so bili organizirani neprofesionalno, na tak način, da se niso mogli posrečiti. Ker ni nihče prišel, so potem organizatorji govorili, da ljudje nočejo več. Bil sem prepričan, da to ni res, bil sem silno jezen. Sumil sem, da je bilo to namerno narejeno za sabotiranje protestniškega gibanja. Politiki ne bi bilo v prid, če bi se nadaljevalo."
Ali menite, da so množice pripravljene priti na ulice zaradi zahtev po korenitih spremembah političnega sistema?
"Najboljši zaveznik protestov pri nas je Janez Janša. Bil in ostal. Ko je protestnike opredelil kot zombije, je sprožil fantastične odzive. V tistem trenutku smo se vsi preoblekli v zombije in lepili nalepke NAŠA LAST na banke, policijske avtomobile … Jasno je, če Janša pade, pade velik razlog za proteste, kar je škoda, ker ni problem Janša, problem je sistem, ki ga omogoča."
"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."
Ti protesti so bili kompleksna zadeva, ulica je vidna in občasna manifestacija volje ljudstva, hkrati se je odvijalo še veliko drugih dogodkov, pravi Koršič, ki še vedno pri življenju ohranja spletno stran KOKS, kjer je zbranega veliko gradiva, ki predstavlja pomemben arhiv.
V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.
Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo, čeprav je najprej napadel politiko, ker je za kulturno ministrico predlagala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič je po tistem pojasnjeval, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko. Julijana Bizjak Mlakar je KOKS vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo:
"Tako bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, tega nisem mogel pustiti, zato sem postal svetovalec za petinsko zaposlitev."
Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja moč, ki je politikam na voljo za manipulacije.
"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitneje pa se to dogaja z zdajšnjo vlado."
Dr. Igor Koršič bi dal v Vitrino Slovenijo nalepko NAŠA LAST, ki so jo vstajniški zombiji med protesti lepili na različne objekte.
Prvič je stopil v mehiško džunglo med študentskim potovanjem leta 1977. Pred kratkim se je kot eden izmed največjih poznavalcev Majev na svetu iz džungle vrnil še z enajste odprave. S slovenskimi kolegi so se lotili raziskovanja arheološke pokrajine v osrednjem majevskem nižavju. Pregledali so ozemlje, veliko približno 200 kvadratnih kilometrov, in v domače kabinete prinesli več vprašanj kot odgovorov. Sodobna tehnologija je do neke mere spremenila delo raziskovalcev, a je mačeta v džungli še vedno najpomembnejša. Terensko delo na področju nekdanjega življenjskega prostora Majev prinaša tudi občasno srečanje s kačami, tukaj so še divje čebele, pa čudni klopi in nenavadne stenice, ki med večerjo rade padejo v krožnik …Arheologa prof. dr. Ivana Šprajca številni radi imenujejo slovenski Indiana Jones. Morda tudi zaradi klobuka, ki si ga pogosto nadene na misijah, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU pa se ob takšnih primerjavah samo skrivnostno muza. Realna arheologija je povsem drugačna od filmske. Avtor: Luka Hvalc
Če ste prepričani, da so se lažne novice pojavile v zadnjih nekaj letih, boste morda ob naslednji zgodbi premislili še enkrat. Na Gorenjskem je namreč pred več kot 80 leti živel prav poseben šaljivec ? Legatov Tonček mu je bilo ime, ki je rad za nos potegnil okoliške prebivalce. Njegova največja potegavščina med ljudmi odmeva še danes in zdi se, da je ponarodela. Morda ste slišali, kako se je leta 1935 preoblekel v abesinskega cesarja Haileja Selassieja, z vlakom slavnostno prispel v Bohinjsko Bistrico in doživel izjemen sprejem. Vse do večerje, ko se je ob plesu polke vse sfižilo. Kako se tega visokega “obiska” spominja danes devetdesetletni gospod Jože Cerkovnik in kako zgodba odmeva v tamkajšnjem kraju ter kako je Legatovemu Tončku sploh uspelo izvesti takšno potegavščino.
Ivana Kobilca je bila izjemna portretistka, fotografinja, slikarka. Bila je pred časom, pred svojimi sodobnicami. Zato se sprašujemo, koga bi lahko v tem času primerjali z njo? Kdo je sodobna Kobilca? Kako se mladi srečujejo z našo največjo slikarko in kaj jim pomeni? V tretjem delu podkasta o Ivani Kobilca dajemo besedo mladim oblikovalcem, spraševali se bomo, kakšen pomen ima Kobilca za sodobno umetnost in kako njena dela postajajo del naše pop kulture? Sogovorniki: študenti oblikovanja tekstilij Mark, Dominika, Tina Crnkovič, dijakinja Anja Jaklin, študent slikarstva Rok Korenčan, profesorica oblikovanja na Naravoslovnotehniški fakulteti Karin Košak, sociokulturna psihologinja Hana Hawlina, lastnik Kofetarice Peter Hribar, recenzentka in kustosinja Petja Grafenauer in umetnostna zgodovinarka Nataša Ciber. Zvočna podoba Katja Černela, glas je posodila Maja Moll, pripovedoval Igor Velše.
Življenje naše največje slikarke Ivane Kobilca je bilo izjemno in neponovljivo, njena dela pa so še danes občudovana in spoštovana. Da so pravilno ohranjena v vsej svoji veličini, skrbijo predvsem restavratorji. Drugi del podkasta se bo sprehodil po restavratorskem laboratoriju. Spraševali se bomo, skozi kakšno zapleteno diagnostiko morajo umetnine, da jih lahko restavratorji korektno restavrirajo, kakšni so poudarki pri restavriranju dela Ivane Kobilca Kofetarica, od katerega se ni nikoli ločila, in kako učinkovito ločiti avtentično delo od ponaredka? Kaj se skriva za zgodbo o Kofetarici in domnevnem 'atentatu' na sliko in zakaj so restavratorji pravzaprav detektivi, ki potujejo v času? Sogovorniki: restavratorja v Narodni galeriji Simona Škorja in Andrej Hirci, dr. Katja Kavkler z restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in lastnik Kofetarice Peter Hribar.
Devetnajsto stoletje, ženska in umetnost. Kako uspeti v pretežno moškem svetu. Koliko ovir ženska umetnica prebrodi, da se povzpne do zavidljivih uspehov. Je sploh mogoče, da ženska ne ostane doma, ampak sledi svojim sanjam? Je. To je storila Ivana Kobilca. Prvi del podkasta odstira njeno življenje in delo – od domače Kranjske do Sarajeva prek Dunaja in Münchna še do Pariza. “Česar doslej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna roka mlade slikarice ter nam pokazala, koliko premore talent, združen z vztrajno marnostjo. Gospodična Kobilca je malone izključno portretistinja, a bavi se tudi s slikanjem takoimenovanih žanrskih prizorov, posnetih po prirodi iz ljudskega življenja.” Tako je leta 1890 v Ljubljanskem zvonu o naši največji slikarki Ivani Kobilca zapisal pisatelj Vatroslav Holz. Pisal je o pogumni ženski, o slikarki, ki se ni ustrašila moškega sveta. Pisal je o veliki popotnici – svetovljanki, tudi fotografinji, predvsem pa temperamentni ženski. Ženski, ki je svoje življenje peljala v drugo smer kot njene sodobnice. Sogovorniki: umetnostna zgodovinarka in teoretičarka Beti Žerovc, ki o Ivani Kobilci piše za tuje strokovne revije, kustosinja in recenzentka Petja Grafenauer in umetnostna zgodovinarja Michel Mohor in Nataša Ciber, tudi vodnika pa Narodni galeriji. Zvočna podoba Katja Černela, glas sta posodila Ivan Lotrič in Maja Moll, pripovedovalec Igor Velše.
Praga, 21. avgust 1968. Julie Stejskalova se udeležuje otroškega tabora na podeželju. Zgodaj zjutraj izve, da so sovjetski tanki na ulicah njenega mesta in da je njihova družinska hiša za vogalom češkega radia povsem uničena. Praško pomlad neke mladosti je pogoltnilo poletje, mlada Čehinja je izgubila dom in sanje o domovini. Piran, 21. avgust 2018. Na slovenski obali sta zbrani družini Praus in Stiasny. Nazdravljajo skupni slovensko-češki usodi, ki jih je združila usodnega poletja pred 50. leti. Iz okupacije so se rodila neverjetna prijateljstva in sočutje do soljudi, ki traja že četrto generacijo. Praška pomlad je tudi večna številka 68 na dresu legendarnega hokejista Jaromirja Jagra. Je tekanje med tanki češke lokomotive Emila Zatopka. So protestniške pesmi z inspiracijo Jana Palacha. Praška pomlad so številne pretresljive zgodbe in usode, ki zaznamujejo generacije. Ob 50. obletnici sovjetske invazije na Češkoslovaško reflektiramo takratne dogodke. Prek žametne revolucije leta 1989 in moderne Evrope brez meja, praško pomlad postavljamo v kontekst sodobnega časa, aktualnih geopolitičnih razmer. V posebni izdaji podkasta Zgodbe in v seriji prispevkov na Valu 202. Avtorji podkasta: Luka Hvalc, Gašper Andrinek, Jan Grilc in Olga Kořánková. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela, glas Igor Velše.
Maja 2068 bo minilo 100 let od revolucionarnih študentskih protestov, ki so generaciji, rojeni po 2. svetovni vojni, vlili upanje. Je bilo leto 1968 res zadnja velika utopija? Nihče ne ve, kakšen bo svet čez 50 let, kam bodo družbo pripeljale zdajšnje in prihodnje generacije politikov in poslovnežev, kaj bo prinesel razvoj tehnologije, v kakšnem podnebju bomo živeli … V študentskih domovih se povečuje povpraševanje po enoposteljnih sobah, kar tudi zunaj internetnega mehurčka potrjuje tezo o vse večji individualnosti mladih. Proti vojni v Siriji ali norostim ameriškega predsednika Trumpa ni množičnih protestov, prej kot za politična so se ljudje pripravljeni angažirati za etična in intimna vprašanja: ekologijo, zdravo prehrano, odnos do živali. Živimo pač sami s sabo in imamo, prosto po stari filozofski ideji, pravico, da se dobro počutimo. Kaj pa drugi? Vera v boljši svet in želja po njegovem spreminjanju se morda res zdita utopični, a iskrene ideje lahko vedno padejo na plodna tla. Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče?! Morda pa so velike utopije šele pred nami. Ker brez utopij ni sprememb. Prihodnost je lahko tudi obet, ne le grožnja. V četrtem delu podkasta Zgodbe/Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kje se je izgubil duh iz leta 1968, kako je z zavzemanjem za svobodo, pravičnejšo družbo, enakopravnostjo. Osmišljamo 50 let zgodovine, analiziramo razmere v letu 2018 in gledamo v utopično prihodnost. Sogovornice in sogovorniki: Ivo Svetina, dr. Igor Pribac, dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Simona Škrabec, Aleksander Popovski, Ninna Kozorog, Marko Funkl, Teja Jarc, dr. Mirt Komel, Jasmin B. Frelih, študentke in študenti. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968?2018 pripovedujeta Gašper Andrinek in Jan Grilc. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Nina Zagoričnik, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Ko je prišla mlada ženska na prakso v tovarno, so bili vsi prepričani, da je direktorjeva ljubica … So trdnjave (ne)enakosti kaj načete ali se kažejo v novih oblikah? V Državnem svetu Republike Slovenije spomladi 2018 spet preizprašujejo liberalizacijo žensk, kontracepcijo, splav, ženske pravice, celo šolanje žensk in preveč aktivno moško osvajanje. Kot da gre za posmeh eni izmed velikih parol leta 1968: Pustite cveteti 100 cvetovom. A ženske tudi v tako opevanem revolucionarnem obdobju niso bile pripuščene v prve vrste, vidi se jih samo na fotografijah, pritoževale so se, da so tajnice. Ko je nekoč prišla mlada slovenska umetnica na prakso v tovarno, so bili zaposleni prepričani, da je direktorjeva ljubica … Je danes res toliko drugače? V 3. delu podkasta Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kako se v družbi izražata spolna in tudi razredna neenakost. Zakaj se spolne kvote ne obnesejo, kaj prinaša spreminjanje spola v birokratskih aktih nekaterih fakultet in kakšna vrednota je v resnici še egalitarnost. Sogovornice in sogovorniki: Dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Duba Sambolec, Igor Pribac, Darko Štrajn, Peter Pal, študentke in študenti v Parizu, Zagrebu, Ljubljani. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Nina Zagoričnik in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Jan Grilc, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Slovenske študentke in študenti so maja 2010 zadnjič res množično in ostro demonstrirali. Uprli so se reformi študentskega dela. Tudi leto 1968 je med zahtevami izpostavlja več delavskih in študentskih pravic. V Franciji še vedno zasedejo kakšno tovarno in univerzo, pri nas so množične stavke večinoma ostale strogo kontroliran sindikalno-politični vzvod. Iskreni vzklik “Pubi usidma se” se zdi le še spomin. Kakšna so (bila) delovna razmerja na osi 1968-2018. Zakaj se država še vedno boji skupnega nastopa in zakaj je vedno manj verjeten. V obdobju start-up generacij in start-up nacij so celo v sindikat združeni prekarci v bistvu poldržavljani. V Evropi radi uporabljamo evfemizem o “fleksibilni delovni sili, medtem ko so Američani bolj iskreni: danes te najamem, jutri pa odpustim. Lahko crkneš na ulici, briga me.” Sodelujejo: Delavke in delavci, študentke in študenti, pisatelj Borut Golob, prekarec Marko Funkl, pariška Slovenka Špela Jelenc, filozof Mirt Komel, vodja študentskih protestov 1968 Franci Pivec, filozof in publicist Marcel Štefančič, nekdanji urednik Tribune Boris Cizej, glasbenik in aktivist Miha Blažič N`toko. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Damjan Zorc in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Jan Grilc, Nina Zagoričnik, Veronika Gnezda in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Pariz, pomlad 2018. S Špelo Jelenc in njenim sinom Florianom sedimo pred univerzo Sorbona. Pariška Slovenka se spominja in osmišlja dogajanje pred 50 leti, ko je skupaj s sestro od blizu doživela brezkompromisni študentski upor. Florian pripoveduje zgodbo neke druge francoske in evropske generacije. Ljubljana, pomlad 2018. V študentskem naselju v Rožni dolini se pripravljajo na začetek Majskih iger. Uporniškega duha je pred legendarno menzo le za vzorec, popolnoma drugače kot pred 50 leti, ko so jezni slovenski študenti zahtevali izenačitev z delavci, med drugim pa dosegli tudi izgradnjo igrišča za mini golf. Kje in kdaj se je izgubil duh leta 1968, kako je z zavzemanjem za svobodo, pravičnejšo družbo, enakopravnost? Kakšne so prioritete modernih e-upornikov? *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Damjan Zorc in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Nina Zagoričnik, Veronika Gnezda, Jan Grilc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
"Na televiziji sem gledal, kako so se ljudje zavzeli za štiri mučene pse. Seveda, tudi jaz podpiram uboge pse, želim pa si, da bi javnost podobno kot te pse obravnavala tudi mene in moje tri otroke," je ob našem prvem srečanju na robu solz razmišljal Siniša Marinković. Podkast Siniševo delo zato končujemo s poskusom epiloga in predvsem vizije, da Siniša in kolegi v 21. stoletju ne bodo več evropski Sizifi. Kako torej čezmejne delavske usode meljejo birokratski mlini, kako se odzivajo na zelo jasne sistemske kršitve? Pogovarjali smo se z odgovornimi za nadzor in preverjali zakonodajne novosti, ki bi zajezile problematiko napotenih delavcev. Bili smo tudi v evropskem parlamentu in v ironiji usode spoznali, da države izvoznice delovne sile same nočejo privoliti v pravičnejše plačevanje delovne sile po Evropi, saj da to po njihovo škoduje konkurenčnosti ... Pa še to: ko boste doma imeli delavca z Balkana, ki vam bo 12 ur na dan urejal hišo ali stanovanje, morda celo na prazničen dan ali nedeljo, ga le pobarajte, kako in koliko je plačan, kje prebiva, kakšen je odnos nadrejenih … Po svoje smo vsi malo odgovorni za Siniševo, pardon, Sizifovo delo v 21. stoletju.
Siniševa sled nas pelje v Nemčijo, v več kot tisoč kilometrov oddaljeni Hannover. Tam je Siniša, kot se slikovito izrazi, skupaj s kolegi živel v razpadajoči hiši, "z mahom obraslem dvorcu Drakule." Ker mu delodajalec iz Ljubljane ni uredil ustreznih papirjev, ga je čez nekaj tednov policija celo izgnala iz države! Pa sta sistem dela in nadzor v Nemčiji res tako urejena, kot se zdi na prvi pogled zdi? Zakaj Nemčiji dejansko ustreza izkoriščanje tuje delovne sile? Sindikalisti in raziskovalna novinarka nam pripovedujejo o posebnem statusu, ki si ga je skozi leta med državami izvoznicami delovne sile v Evropi ustvarila Slovenija. Naša država namreč velja za največjo uvoznica tuje delovne sile!
Še vedno spremljamo zgodbo Siniše Marinkovića, 50-letnega slikopleskarja iz Bosne in Hercegovine, ki je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Siniša je tudi dokaz, kako lahko birokracija človeku zagreni življenje. Od leta 2015 namreč ne more več enostavno prečkati schengenske meje. Zakaj? Izveste v 4. delu podkasta Siniševo delo, v katerem skupaj z glavnim junakom prečkamo mejo med Slovenijo in Hrvaško, odpravljamo pa se tudi v Nemčijo.
Na Valu 202 smo sledili zgodbi Siniše Marinkoviča, 50-letnega delavca iz Bosne, ki je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Od tega, kako so leta živeli na kontaminiranem območju stare cinkarne v Celju, kako je zaradi neizplačevanja plač doživel živčni zlom, kako so ga s policijsko racijo pregnali iz Nemčije in kako od tedaj meja v Uniji ne more več prečkati dostojno. Nadaljevanju njegove zgodbe sledimo v novem delu podkasta Siniševo delo. V njem več o tem, kako si je Siniša našel delodajalca z območja Celja, s katerim so odšli na delo v Avstrijo, a je posel propadel, zato so se vrnili v Slovenijo. Tu pa se je začela kalvarija. Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
V središču naše zgodbe je še naprej 50-letni Siniša Marinković, slikopleskar iz Bosne in Hercegovine, ki ga je v Slovenijo kot tisoče drugih delavcev z juga prineslo iskanje dela. V dobrem desetletju se je zaradi nepoštenih delodajalcev, nesrečnih okoliščin in malo tudi lastne naivnosti, resno poškodovan znašel na robu preživetja. V Siniševi zgodbi lahko prepoznamo vzorec. Mali človek, nepoučen, a ponosen … Ki slej kot prej pristane v birokratskih mlinih in pogostokrat tudi na vajetih delodajalcev. Nekateri so dobri, še več je slabih. Dokler ga sistem ne prežveči, da naposled pristane na robu. A da bi ta vzorec razumeli, moramo tja, kjer se začne plesti. Kjer se takšen človek stke. Iz niti okolja, družine, države, ki jim pripada, torej. Zato gremo proti jugovzhodu, v Bosno in Hercegovino. Natančneje, na njen revni vzhod, ki ga je razvoj prezrl. V Šekovićih se pogovarjamo z domačini, spoznamo Siniševo hčero Gorano in se čez planine odpeljemo do Sarajeva, kjer tudi ni zaznati pretiranega optimizma, le potrditev, zakaj iz države revežev, starcev in nezaposlenih ljudje bežijo proti Sloveniji in naprej proti Nemčiji. Četudi se zavedajo, da je veliko možnosti, da bodo tudi v Evropi razočarani ... Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Siniša bi lahko bil Sizif. Tudi po 12 ur na dan je garal na gradbiščih v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji in Belgiji, a je bilo njegovo delo brez smisla in poštenega plačila. Siniša je doma iz Bosne in Hercegovine, je le eden od številnih migrantskih delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so jih prebrisanost delodajalcev, neučinkovit nadzor, splet okoliščin in tudi njihova naivnost pahnili na rob preživetja. Skozi konkretno življenjsko zgodbo opozarjamo na zakonodajne, poslovne in človeške slabosti usod sodobnih Sizifov, katerih skale se iz fiktivnih evropskih sanj vedno znova skotalijo k vznožju človeškega dostojanstva … Siniševo delo in življenje sta ilustrativen primer tragike številnih delavcev, ujetih v usode lažnih obljub in izgubljenih sanj. Sizifovo delo obstaja tudi v 21. stoletju. V 1. delu podkasta spoznavamo ozadje Siniševe zgodbe, ki je dokončen tragičen preobrat doživela aprila 2016 v evropski prestolnici Bruslju. Siniša je padel z gradbenega odra, se resno poškodoval in od takrat životari z minimalno bolniško. Za pravico do bolniškega nadomestila je moral celo na policijo! Raziskovalno zgodbo bomo v obliki podkasta predstavili v šestih delih. Na Siniševo delo se lahko naročite tudi v iTunes, kjer lahko podkast tudi ocenite. Raziskovalna zgodba je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta jo Maja Ratej in Luka Hvalc.
Neveljaven email naslov