Komedija Nune pojejo je ugledala luč sveta leta 1992. Režija je delo Emila Ardolina, za našo oddajo pa bo v ospredje bolj sililo ime Marc Shaiman, ki je bil pri omenjeni komediji zadolžen za glasbo. Filmu Nune pojejo je sledilo nadaljevanje z enakim naslovom, in sicer leta 1993, torej že kar leto dni pozneje (več kot očitno so kovali železo, dokler je bilo še vroče), no, samo zgodbo o pojočih nunah pa je zaokrožil muzikal, ki je prišel na oder glasbenega gledališča leta 2006, in sicer v Kaliforniji. Danes se bomo izognili glasbenemu gledališču in se prepustili glasbi filmske različice zgodbe o Deloris Van Cartier, jezikavi, drugorazredni pevki, ki nastopa v nekem baru lasvegaške igralnice. Po naključju je Deloris priča surovemu umoru, ki ga zagreši njen gangsterski fant Vince. Pod varstvom detektiva pri programu za zaščito prič, ki skuša ustaviti Vinceove kriminalne posle, jo oblasti skrijejo v samostan v San Franciscu.