Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki je skupaj z madžarskim kolegom dr. Ferencem Laczom nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu.
