Med številnimi vznemirljivimi liki iz ruske zgodovine zadnjih dveh stoletij bi težko našli bolj nenavadno in skrivnostno, pa tudi odpor vzbujajočo osebo od Grigorija Jefimoviča Rasputina. Mož, ki se je rodil leta 1869 v Pokorvskem, nepomembni vasi v zahodni Sibiriji, je na veliki oder ruske zgodovine stopil proti koncu leta 1905, ko se je seznanil s carjem Nikolajem II. in njegovo ženo, carico Aleksandro.
Rasputin, ki je na dvor prišel s slovesom popotnega romarja, duhovnega učitelja, daljnovidnega mistika in močnega zdravilca, si je hitro pridobil zaupanje vladarskega para in ga – tako so vsaj trdili številni dvorjani – tudi zlorabil. Postal naj bi nekakšna siva eminenca za prestolom, človek, ki je šepetal v carjevo in, še raje, v caričino uho ter tako usodno vplival na uradno državno politiko. Ko je zanj okoli leta 1910 naposled izvedela najširša ruska javnost, ki si ni mogla razložiti, zakaj bi vladarski par upošteval Rasputinova mnenja – ob tem se velja spomniti, da so ga peterburški in moskovski časopisi v en glas predstavljali kot šarlatana, razuzdanca in pijanca – se je zamajal prestol dinastije Romanovih.
In ker seveda vemo, kaj se je v Rusiji zgodilo leta 1917, se lahko utemeljeno vprašamo, ali bi bili Lenin in boljševiki res tako uspešni, če ne bi bila Nikolaj II. in njegova vladavina zaradi Rasputina takrat že nekaj let na slabem glasu. Je, drugače rečeno, Rasputin, hote ali ne, tlakoval pot koncu carske oblasti v največji državi na svetu? In, jasno, kako utemeljeni so bili vsi ti očitki zoper Rasputina: je bil res poosebljeno zlo, sveti hudič, kot so mu rekli sodobniki, ali le grešni kozel, ki naj bi prikril številne disfunkcije ruske avtokratske oblasti?
To sta vprašanji, ki si ju je v knjigi Rasputin: vera, oblast in zaton Romanovih postavil ameriški zgodovinar Douglas Smith. Do kakšnih odgovorov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili našega radijskega kolega Mateja Venierja, ki je Douglasovo knjigo nedavno prevedel za založbo Beletrina.