»Pazi na svoje misli, ker bodo postale besede; pazi na svoje besede, ker bodo postale dejanja; pazi na svoja dejanja, ker bodo postala navade; pazi na svoje navade, ker bodo postale značaj; pazi na svoj značaj, ker bo postal tvoja usoda.« Tako se glasi ena znanih talmudskih modrosti, ki pa v posebnih obdobjih, kot je postni mesec ramadan, še dodatno pridobi težo in pomen. Kajti post v duhovno-eksistencialnem smislu ne pomeni le odpovedovanja hrani, pijači in drugim čutnim potrebam, temveč tudi in zlasti prečiščevanje misli, vnovično izpraševanje vesti, osvobajanje od vsakodnevnih navad in razvad ter preseganje lastnih slabosti. Duhovni post je tako predvsem eksistencialen proces predrugačenja lastne zavesti in značaja ter s tem neposredno – vsaj delno – lastne usode.
Post, ki ga na prvi ravni zaznamuje dosledno odpovedovanje vsakršnim čutnim užitkom, dodatno otežuje »socialno odpovedovanje«, pogojeno z na žalost še vedno trajajočo pandemijo. Običajno prevladujoča usmerjenost na zunanji svet se tako še močneje zaobrne v notranji svet. Potrpljenje, zbranost, vztrajnost, ponižnost in vzdržljivost stopijo pri tem v ospredje kot nosilne duhovne vrline. Ramadan ni samo mesec posta, temveč tudi mesec molitve, kontemplacije, krepitev vrlin in duhovnega zorenja. To je čas, v katerem se verniki in vernice ne vzdržijo samo hrane, pijače in drugih čutnih užitkov, temveč se intenzivno osredinjajo na Boga, ali prek recitacije koranskega besedila ali prek razmišljanja o smislu življenja in eshatološki usodi lastne duše.
V Koranu beremo: »O, vi, ki verujete! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami. Morda boste postali bogaboječi« (2:183). Kajti že v Svetem pismu – ki sicer posta ne zapoveduje, a ga vseeno predstavlja kot nekaj koristnega in dobrodejnega – najdemo številne ljudi, ki so se postili, med njimi Mojzes, David, Jezus in Pavel. Post je tako ena izmed temeljnih duhovnih praks in eden izmed načinov, kako okrepiti lastno duhovnost in vero v Boga. Čas, ki ga sicer porabimo za pripravo hrane, med postom porabimo za razmislek o duhovnih rečeh, za meditacijo ali molitev. Potrebo po hrani naj bi tako nadomestilo hrepenenje po Bogu, žejo po pijači pa žeja po spoznanju in čistosti srca. Zgovoren je ta Psalm (63:2): »O, Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode.«
Ozaveščanje Božjega se ravno prek posta uresničuje na več ravneh človekove biti: na fizično-telesni, na čustveno-duševni in na duhovno-kognitivni ravni. Resnični, celoviti post je tako pot spoznanja, ki je temelj duhovne rasti. Presežna stvarnost posta se uresničuje ravno prek vrline samospoznanja, ki po islamskem izročilu vodi v spoznanje Boga kot Pratemelja naše lastne biti. V tem smislu muslimanski teolog Rešid Havizović dejanje posta označi za »dejanje hermenevtičnega uresničevanja spoznavne kapacitete« v človeku – dejanje, ki nas vodi z obrobja posvetnega, čutno-vidljivega k središču presežnega, duhovno-nevidnega, in nas tako rešuje pred »usodo« tistih, o katerih Koran pravi, da »poznajo le zunanjo plat posvetnega življenja, nemarni pa so do onstranstva« (Koran 30:7). Post se nam tako razkrije v svoji globinski naravi, na katero je opozarjal že prerok Mohamed, ko je dejal: »Prepustite se postu, kajti nič mu ni podobno.«