Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije znan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja.
Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je izkoristil tudi za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega obilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta človek, saj zanj ni še nikdar slišal.
Solon mu je dal tak odgovor: »Telos je živel v obdobju, ko je njegova skupnost dobro uspevala, imel je sinove, ki so bili lepi in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenci so ga počastili z javnim pogrebom na kraju, na katerem je padel, in mu podelili najvišja odličja.«
Solonov odgovor je bil popolno nasprotje tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namesto kralju pripisal sicer neznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je poudaril drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, uspelo pa mu ga je prenesti tudi na svoje otroke. Imel je srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, od katerih ni nobeden hudo zbolel ali umrl v otroštvu. In ne nazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi življenje, to pa se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.