V Svetem pismu ima ogenj močno simboliko. Res je, da je ogenj najprej sila, ki vse použije in ugonobi, zato se ga vsi bojimo. Toda Biblija tudi Ljubezen upodablja z ognjem. Tako pravi Visoka pesem, da nobene vode ne morejo pogasiti ognja ljubezni. Spomnimo se tudi, da so na binkoštni praznik ognjeni plameni krasili glave apostolov. Končno pa je že ognjeni steber hodil pred Izraelci, ko so šli iz egipčanske sužnosti in jih osvobajal.
Za kakšen ogenj gre, ko Kristus pravi, da ga je vrgel na Zemljo in da si želi, da bi se že vnel (Lk 12)? Vsekakor gre za ogenj ljubezni. Toda nadaljevanje besedila v današnjem evangeliju govori o tem, kako bo ta ogenj razčistil tudi naše medosebne odnose in da bo zahteval pristnost in resnico. To pomeni, da Kristusov ogenj človeka osvobaja samoljubja in ga odpira k drugemu. V osebnih odnosih, pa naj bodo še tako prijateljski in družinsko povezujoči, Odrešenik zahteva iskrenost in ne prenese sprenevedanja. Kristus želi povedati, da je njegova beseda beseda ljubezni, ki razkriva resnico, zato bo za marsikoga boleča.
Lep opis takšne ljubezni imamo tudi v današnjem berilu, ki opisuje zgodbo preroka Jeremije. Ne moremo reči, da aristokrat Jeremija, ki se je kot tak smel sprehajati po Jeruzalemskem dvoru, ne bi ljubil svojega ljudstva in svojega čudovitega mesta Jeruzalem. Zanju je bil pripravljen marsikaj pretrpeti. Toda prav ta velika ljubezen ga je silila, da je svojim rojakom govoril resnico. Kljub temu večina rojakov njegovim besedam resnice ni verjela. Ta resnica je bila zanje preveč kruta, da bi Jeruzalem padel Babiloncem roke. Raje so živeli v utvari, da se bodo napadalcev ubranili. Zato so, namesto da bi iskali premirje, Jeremijo pahnili v kapnico, da bi tam shiral. Toda našel se je jeruzalemski dvorjan, ki je bil sicer po rodu tujec, Etiopijec, ki mu je verjel in ga cenil. Zato je od kralja izprosil njegovo rešitev. Jeremijev čas smrti še ni prišel.
Evangeliji in preroška besedila nam razkrivajo, da vodi pot do plamteče ljubezni le prek resnice. Ne moremo poglabljati iskrenih medosebnih odnosov, če niso grajeni na pristnosti, iskrenosti in resnici. Prav v ljubezni lahko razodenemo tudi najbolj boleče reči. V ognju ljubezni je mogoče sprejeti resnico o sebi, o drugem in o svetu. Ljubezni ni mogoče premagati, mogoče pa ji je utrniti pot prek iskrenosti.