Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja.
Tobias Putrih je prek fotografije newyorške kinodvorane iz tridesetih let 20. stoletja zarisal črte in v teh oblikah dal izrezati lesene plošče. Te so bile obod ’atmosferičnega’ kina na otoku San Servolo v Benetkah. Tudi v zadnjih projektih se vrača k filmskemu traku in z njim beleži svoje razumevanje modernistične arhitekture. Risba kroga, ki s prerisovanjem dobiva napake, je osnova za visoke skulpture, te pa s pomočjo računalniškega programa izrezuje iz kartona. Umetniško delo ni karton, ki je minljiv, temveč računalniški zapis.
Medtem ko Duba Sambolec poudarja ročno izdelavo, proces, v katerem se kipar z lastnim angažmajem približuje umetnini, Tobias Putrih začenja s potezo roke, ali konturo, ki jo najde v naravi, nato pa se ta spreminja, vektorizira in jo stroji izrezujejo v amorfne oblike. Oba s svojimi objekti ustvarjata ambiente in vabita obiskovalce, da se sprehodijo po prostorih, kjer jih nagovorijo oblike in materiali. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja sodobne slovenske umetnike različnih generacij in v njihovem ustvarjanju poudarja skupne poteze.