Veliko delamo. Precej hitimo. Težko se ustavimo. Živimo v času, ko zares nimamo časa. Ali pa si ga samo ne vzamemo, ker se nam zdi, da bi ga bilo nespodobno imeti na pretek. Delovni procesi nas namreč nagovarjajo k nenehni navzočnosti, hitri odzivnosti, stalni dosegljivosti; bili pa naj bi kar se da hitri, produktivni in učinkoviti. Kateri procesi so pripeljali do ideje maksimalnega izkoristka časa, zakaj nas je praznega časa strah in kaj nas je o času in naglici naučila ustavitev javnega življenja?