Starejši ljudje pogosto doživljajo osamljenost. Najbolj dejaven del življenja se, sploh po upokojitvi, umiri. Zaradi različnih življenjskih dogodkov, kot so smrt partnerja in prijateljev, bolezni, skrb za bolne družinske člane in številni drugi, se njihov socialni krog skrči. Mnogokrat postanejo odvisni od pomoči drugih, zapušča jih telesna moč, pokojnina pogosto ne zadostuje za vse potrebe. Vendar narobe razmišljamo, če menimo, da so to težave, s katerimi naj se soočajo sami. Vprašanje skrbi za starejše zadeva celotno družbo, od najmlajših naprej, ki bi jih morali prvenstveno vzgajati v sočutna bitja. Kaj lahko naredimo, da zmanjšamo občutek osamljenosti, preprečimo najbolj skrajna dejanja, okrepimo zavedanje, da nihče ni s svojimi težavami sam ali vsaj, da tako ne bi smelo biti? Mateja Brežan je k pogovoru povabila doc. dr. Nušo Zadravec Šedivy z Inštituta Andrej Marušič, Univerze na Primorskem.