Procesi načrtnega samouničenja potekajo v vseh živih bitjih oziroma v vsaki živi celici. Pri nižjih živalskih vrstah je samožrtvovanje evolucijska prilagoditev. Pri mravljah, listnih ušeh, osah, čebelah, drugih žuželkah okužena žival zapusti kolonijo, čeprav sama ne more preživeti. Utopitev delfina, množični samomori lemingov in večkratno utapljanje novofundlandca je nekaj najbolj znanih primerov samomorov pri živalih. Ali so si te živali res načrtno vzele življenje? Samomorilne misli in dejanja povezujemo s človekom. Bi lahko razvili orodja, s katerimi bi lahko zdravniki prepoznali ogrožene ljudi in jim pomagali?